Argumentacijski kotiček
Nov predlog Zakona o varstvu javnega reda in miru, ki si ga je omislila oblast, podpisal pa notranji minister Dragutin Mate, uvaja nekatere smešne, pa tudi dramatične rešitve. Ne dvomimo, da bo še dodobra razburkal javnost. Ustavimo se le na enem mestu. V 7. členu zakona, ki sankcionira nespodobno vedenje na javnem kraju, beremo: »Kdor na javnem kraju spolno občuje in s tem koga vznemirja ali razkazuje spolne organe, se kaznuje z globo od 50.000 SIT do 100.000 SIT.« Bolj nenavadna od same vsebine je obrazložitev, ki spremlja ta člen. Avtorju se je očitno utrnila ob branju (starega) slovenskega prevoda Platonovih »Zakonov«: »Že Platon je dejal: ‘Opravljanje (zadovoljevanje) spolnih strasti v javnosti naj velja za sramotno, čeprav samo to opravljanje (zadovoljevanje spolnih strasti) ni sramotno.’« Predlagatelj zakona se torej (v tem primeru, priznamo, razmeroma neznatnemu) bremenu argumentiranja izogne tako, da se po pomoč zateče k filozofski avtoriteti. Če je že Platon spolno občevanje pregnal iz javnega prostora, moramo v Sloveniji skoraj dve in pol tisočletji kasneje poskrbeti, da zunaj njega tudi ostane!
»Sklicevanje na tradicijo«, kot temu pravimo v teoriji argumentacije, ima ponavadi podobno obliko: »X ima dolgo tradicijo«, torej mora biti »X pravilna, koristna ali zaželena izbira.« Toda tako sklepanje je neveljavno, v določenih primerih pa postane prav groteskno. (Kako bi se ob zveličavni tradiciji sploh kdaj uspeli znebiti suženjstva ali ženskam priznati volilno pravico?) Stara praksa ali stališče sama po sebi, zgolj zaradi svoje častitljive starosti ali trdoživosti ne more biti boljša od nove. Poglejmo primer: nekoč so čarovnice in demone krivili za večino bolezni. Ta razlaga je starejša in ima daljšo zgodovino od sodobne znanstvene teorije, po kateri bolezni povzroča okužba z različnimi mikroorganizmi. Kljub temu dandanes le redki čudaki verjamejo, da je njihova bolezen posledica čarovniškega uroka.
Sklicevanje na tradicijo se včasih opira na dejstvo, da ta še traja in je po vsem sodeč neminljiva. Pogosto slišimo ljudi modrovati takole: »Seveda verujem v Boga. Krščanska vera je živa že 2000 let. Nekaj torej mora biti na tem, drugače bi ljudje že zdavnaj izgubili vero.« Kar se pri tem običajno spregleda, je, da je trditve ali ravnanja razumno sprejeti, če so smiselne in ustrezno podprte z razlogi, in ne zavoljo njihovega datuma nastanka ali trdoživosti (slednjo pogosto bolje pojasnijo drugi, socialni ali kulturni vzroki). Ker se predlagatelj zakona omenjene zakonske določbe sploh ne potrudi utemeljiti, lahko sklepamo, da vidi v dvatisočletni tradiciji izobčenja nespodobne spolnosti zadostno jamstvo za njeno umestnost. Pa se žal moti, Platon gor ali dol.