14. 7. 2016 Kotiček

Edward Said o orientalizmu

On Orientalism (Sut Jhally, 1998)

V tej adaptaciji njegove paradigmo spreminjajoče knjige, Edward Said preiskuje izvor in razvoj Zahodnega odnosa do Bližnjega vzhoda. Said prikazuje, kako so predstave o Bližnjem vzhodu kot eksotični deželi, polni zlobnežev in teroristov, globoko zakoreninjene v zahodni domišljiji in trdi, da ta karikirana kulturna dediščina pred kompleksnostjo in raznolikostjo regije še naprej slepi preveč Evropejcev in Američanov.

»To je moč diskurza orientalizma, ko razmišljate o ljudeh, islamu in o tem delu sveta, to so besede, ki jih morate nenehno uporabljati. Misliti mimo njega, iti mimo njega, ga ne uporabljati, je praktično nemogoče zato, ker ne obstaja znanje, ki o tem delu sveta ne bi bilo kodificirano na ta način.«

Edward Said

Edward Wadie Said (1935 – 2003) je bil znani palestinsko-ameriški literarni teoretik, kritik in pro-palestinski aktivist »brez dlake na jeziku«. Columbia News navaja (na univerzi Columbia je Said preživel večino svoje kariere), da je bil avtor Orientalizma »eden izmed najbolj vplivnih znanstvenikov na svetu«.

Prirejeni transkript:

Ko bodo strokovnjaki v prihodnosti pogledali nazaj na intelektualno zgodovino zadnje četrtine dvajsetega stoletja, bodo delo profesorja Edwarda Saida iz univerze Columbia prepoznali kot zelo pomembno in vplivno. Zlasti njegova knjiga iz leta 1978, Orientalizem, bo veljala za zelo pomembno. Knjiga je revolucijonirala študije Bližnjega vzhoda in pomagala ustvariti in oblikovati povsem nova študijska področja, kot je postkolonialna teorija, vplivala pa je na tako raznolike discipline kot so angleščina, zgodovina, antropologija, politične vede in kulturne študije. Knjiga je zdaj prevedena v šestindvajset jezikov in je obvezno branje na številnih univerzah. Prav tako je to ena izmed najbolj spornih znanstvenih knjig zadnjih trideset let, ki je spodbudila intenzivno razpravo in nestrinjanje. Orientalizem poskuša odgovoriti na vprašanje, zakaj imamo, ko na primer razmišljamo o Bližnjem vzhodu, čeprav še nikoli nismo bili tam ali celo nismo srečali nikogar od tam, predsodke o tem, kakšni ljudje tam živijo, kaj verjamejo in kako delujejo. Splošneje, Orientalizem sprašuje, kako to, da razumemo ljudi, tujce, ki so drugačni od nas, na osnovi barve njihove kože?

Osrednji argument Orientalizma je, da način, kako pridemo do tega znanja ni ne nedolžen, ne objektiven, ampak končni rezultat procesa, ki odraža določene interese. To pomeni, da je zelo motiviran. Natančneje Said trdi, da Zahod – Evropa in ZDA – obravnava države in narode na Bližnjem vzhodu skozi objektiv, ki izkrivlja dejansko realnost teh krajev in ljudi. Ta objektiv, s katerim gledamo ta del sveta, imenuje orientalizem – okvir, ki ga uporabljamo za razumevanje neznanega in nenavadnega, da bi se nam narodi na Bližnjem vzhodu pokazali kot drugačni in nevarni.

Prispevek profesorja Saida k temu, kako razumemo ta splošni proces, kar bi lahko imenovali »stereotipiziranje«, je bil ogromen. Namen tega programa je, da ta vprašanja razišče skozi pogovor z njim. Začne z razpravo o kontekstu, v katerem je zasnoval Orientalizem.

Moje zanimanje za orientalizem se je začelo iz dveh razlogov; eden je bil neposreden, to je bila arabsko-izraelska vojna leta 1973, ki ji je predhodilo veliko podob in razprav v medijih o tem, kako so Arabci strahopetni in kako ne vedo kako se boriti ter bodo, ker niso moderni, vedno premagani. Potem pa so bili vsi zelo presenečeni, ko je egipčanska vojska v začetku oktobra 1973 prečkala kanal in pokazala, da se kot kdorkoli drugi, znajo boriti. To je bila prva neposredna spodbuda.

Druga, ki ima v mojem življenju veliko daljšo zgodovino, je bila nenehna neskladnost med tem, kar sem čutil, da je moja izkušnja kaj pomeni biti Arabec in reprezentacijami tega, ki jih je mogoče videti v umetnosti. Govorim o zelo velikih umetnikih, kot so Delacroix, Ang, Gerome in podobni. Romanopisci, ki so pisali o Orientu, kot sta Disraeli ali Flaubert. Dejstvo, da so te reprezentacije Orienta imele zelo malo opraviti s tem, kar sem sam vedel o svojem življenjskem ozadju. Tako sem se odločil, da bom napisal zgodovino tega.

Zakladnica orientalizma

Če je nekdo, recimo, v 1850-ih in 1860-ih v Parizu ali Londonu želel govoriti ali brati o Indiji, Egiptu ali Siriji, bi bilo za to osebo, kot si radi mislimo, preprosto nasloviti zadevo na nekakšen svoboden in ustvarjalen način, zelo malo priložnosti. Veliko se je sicer o tej temi že pisalo. To je bila organizirana oblika pisanja, kot so organizirane znanosti, kar sem poimenoval orientalizem. Zdelo se mi je, da je obstajala nekakšna zakladnica podob, ki so se ves čas ponavljale: čutna ženska, ki je na razpolago moškemu, vzhod kot nekakšen skrivnosten kraj, poln skrivnosti in pošasti. »Čudesa vzhoda« je bila fraza, ki se je uporabljala. Bolj ko sem gledal, bolj sem videl, da je šlo za s seboj precej skladno podobo. Zelo malo je imela opraviti z ljudmi, ki so tam dejansko živeli. In tudi če so bili tam, ni bilo veliko drugače. Z drugimi besedami, bodisi v literaturi, v slikarstvu, glasbi ali katerokoli umetnosti niste dobili, kar bi lahko imenovali, realističnih reprezentacij Orienta.

To se je razširilo tudi v strokovne opise Arabcev, ljudi, ki so jih preučevali. Opazil sem, da se tudi v dvajsetem stoletju pojavlja nekaj istih podob, ki sem jih našel v devetnajstem stoletju pri znanstvenikih, kot je Edward William Lane, ki je v zgodnjih 1830-ih napisal knjigo o sodobnih Egipčanih, potem pa lahko berete nekoga v 1920-ih, ki bolj ali manj pove isto.

Odličen primer, ki ga vedno omenim, je čudovit francoski pesnik, Gerard de Nerval, ki je šel na potovanje na Orient, kot ga je imenoval. Bral sem njegovo knjigo o potovanjih v Siriji in v njej je bilo nekaj zelo znanega. Bilo je podobno nečemu drugemu, kar sem prebral, potem pa sem ugotovil, da je na podlagi teorije, da so Orientalci vsi enaki ne glede na to, kje jih srečate – v Indiji, Siriji ali v Egiptu, v bistvu gre za iste lastnosti -, skoraj nezavedno citiral Lana o Egipčanih. Tako se razvija nekakšna brezčasna podoba Orienta, kot da se Orient, za razliko od Zahoda, ne razvija, da ves čas ostaja enak. Ena od težav z orientalizmom je, da ustvarja podobo, ki je zunaj zgodovine, nekaj, kar je pohlevno, mirujoče in večno. Kar je preprosto v nasprotju z dejstvi zgodovine. Na nek način gre za ustvarjanje idealnega Drugega za Evropo.

Orientalizem in imperij

Analiza orientalizma profesorja Saida ni le opis vsebine, ampak nepopustljiv argument, zakaj je videti takšna, kot je. Je raziskava vztrajnega zgodovinskega in institucionalnega konteksta, ki jo ustvarja. Natančneje, Said locira vzpostavitev orientalizma v zgodovini imperialnih osvajanj. Ko so se imperiji širili po svetu -, zgodovinsko so bili na Vzhodu najpomembnejši britanski in francoski -, niso osvajali le vojaško, ampak tudi, kar bi lahko imenovali ideološko. Za te imperije je ključno vprašanje: »kako naj razumemo domačine, ki jih srečujemo, da jih bomo lažje premagali in podredili?« Ta proces uporabe velikih abstraktnih kategorij za ljudi, ki so videti drugačni, katerih koža je drugačne barve, se dogaja že dolgo časa. Tako daleč nazaj, odkar prihaja do stika med različnimi kulturami in narodi. Toda orientalizem naredi ta splošen proces bolj formalen tako, da se predstavlja kot objektivno znanje. Said prepozna Napoleonovo osvojitev Egipta leta 1798 kot znak nove vrste imperialnega in kolonialnega osvajanja, ki vpelje projekt orientalizma.

Zgodil se je nekakšen prelom, do katerega je prišlo po Napoleonovem prihodu v Egipt leta 1798. Mislim, da gre za prvo resnično sodobno imperialno ekspedicijo. Zavzame Egipt, vendar ga ne zavzame na način, kot so Španci zavzeli Novi svet in iskali plen. Namesto tega je opremljen z veliko vojsko vojakov in tudi znanstvenikov, botanikov, arhitektov, filologov, biologov, zgodovinarjev, katerih naloga je bila popisati Egipt na vse mogoče načine in proizvesti neke vrste znanstveno poročilo Egipta, ki ni bilo oblikovano za Egipčane, ampak za Evropejce. Kar vas najprej šokira glede proizvedenega, je njegov veliki obseg. V njem je zapisana moč in prestiž sodobne evropske države, ki lahko Egipčanom dela, česar Egipčani ne morejo Francozom. Ne obstaja primerljiva egipčanska raziskava Francije. Za izdelavo znanja moraš imeti moč, da si lahko tam in na strokovne načine videti stvari, ki jih domačini sami ne morejo.

Ameriški orientalizem

Razlike med različnimi vrstami orientalizma so v bistvu razlike med različnimi izkušnjami tega, kar se imenuje Orient. Razlika med Britanijo in Francijo na eni strani in ZDA na drugi strani je, da sta Velika Britanija in Francija na Orientu imeli kolonije. Imeli sta dolgotrajen odnos in imperialno vlogo v krajih kot je Indija, tako zanje obstaja nekakšen arhiv dejanskih izkušenj biti v Indiji, več sto let  vladati državi. Isto velja za Francoze v Severni Afriki, recimo v Alžiriji ali Indokini -, imajo neposredno kolonialno izkušnjo. V primeru Američanov je ta izkušnja precej manj neposredna. Na Bližnjem vzhodu nikoli ni bilo ameriške okupacije. Razlika med britanskim in francoskim orientalizmom na eni strani in ameriško izkušnjo Orienta na drugi strani je, da je ameriška veliko bolj posredna, veliko bolj temelji na abstrakcijah. Druga velika stvar, ki se v ameriški izkušnji orientalizma razlikuje od britanske in francoske je, da je ameriški orientalizem zelo politiziran zaradi prisotnosti Izraela, za katerega je Amerika glavni zaveznik.

To pomeni, da imamo sredi islamskega, orientalskega sveta judovsko državo. Ker gre za samorazglašeno judovsko in zahodno državo, obstaja tam z ameriškimi interesi večje soglasje, kot med ameriškimi interesi in recimo Iranom in Savdsko Arabijo, ki sta pomembni zaradi nafte. Prisotnost tega drugega dejavnika, ki je zelo proti-islamski, ko Izrael obravnava celoten arabski svet kot svojega sovražnika, je uvožen v ameriški orientalizem. Na primer ideja, da teroriste Hamasa na Zahodnem bregu zanima samo ubijanje judovskih otrok, kar lahko izpeljemo, če gledamo te stvari, zelo malo pozornosti pa je namenjeno dejstvu, da izraelska okupacija na Zahodnem bregu in v Gazi traja že trideset let, kar je najdaljša vojaška okupacija v tem stoletju. Tako dobimo občutek, da je edini problem, da izraelsko varnost ogroža Hamas in samomorilski napadalci, nič pa ni rečeno o več sto tisoč, milijone Palestincev, ki so razlaščeni in živijo nesrečno, kot neposredna posledica tega, kar je naredil in počne Izrael. Arabski boj za nacionalno neodvisnost in v primeru Palestincev za nacionalno samoodločbo, je obravnavan z veliko sovražnosti, ker ogroža stabilnost statusa quo. To pa tragično praktično pomeni, da je nemogoče, da Američani vidijo na televiziji, berejo v knjigah, gledajo filme o Bližnjem vzhodu, ki ne bi bili politično obarvani s tem sporom, v katerem Arabci skoraj vedno igrajo vloge teroristov in nasilnežev, ki so neracionalni in tako naprej.

Orientalizem danes: demonizacija islama v novicah in popularni kulturi

Mnogi ljudje menijo, da je način, kako Američani razumejo muslimanski svet, zelo problematičen. Dejansko se zdi, da je proti-arabski rasizem skoraj uradno sprejemljiv. O Arabcih lahko dajemo posplošene in rasistične izjave, ki jih za nobeno drugo skupino ne bi tolerirali. V jedru tega, kako deluje ta novi ameriški orientalizem, je preteča in demonizirajoča podoba islamskega terorista, ki jo izpostavljajo novinarji in Hollywood.

Said prepoznava, da terorizem, kot rezultat nasilnih, političnih razmer na Bližnjem vzhodu obstaja, vendar trdi, da so stvari veliko bolj zapletene, česar pa ljudje na Zahodu ne razumejo ali pa ne vidijo. Rezultat pozornosti medijev na eni sam negativni vidik pomeni, da so vsi narodi islamskega sveta razumljeni na isti negativen in paranoiden način, kot grožnja. Tako da ko mislimo na ljudi, ki izgledajo tako in ki prihajajo iz tega dela sveta, pomislimo: fanatičen, ekstremen, nasilen. Said trdi, da razumevanje velike in kompleksne regije kot je Bližnji vzhod na tako ozek način, odvzema človečnost in raznolikost milijonom navadnih ljudi, ki tam živijo dostojna in humana življenja.

Potem ko sem v poznih 1970-ih in v začetku 1980-ih napisal Orientalizem in knjigo z naslovom Vprašanje Palestine, sem napisal še tretjo knjigo, ki se imenuje Medijsko pokrivanje islama in nanje gledam kot neke vrste trilogijo. Medijsko pokrivanje islama je pregled obravnave islama v popularnih medijih. Nastala je kot posledica iranske revolucije, ki se je, kot se spomnite, opisovala kot islamska revolucija. Odkril sem velik arzenal podob, ki so jih uporabljali mediji: velike množice ljudi, ki mahajo s pestmi, črnimi transparenti, strog obraz Homeinija, vse to je dajalo vtis zelo negativne, zle emanacije. Vtis, ki ga dobiš o islamu je, da je zastrašujoč, skrivnosten, predvsem pa preteč, kot da je glavni cilj muslimanov groziti in poskušati ubiti Američane. Nedavno, leta 1996, skoraj šestnajst ali sedemnajst let po tem, ko sem napisal Medijsko pokrivanje islama, sem knjigo posodobil in napisal nov uvod. Na mojo grozo in presenečenje sem odkril, da je v teh šestnajstih ali sedemnajstih letih, z velikim številom dogodkov, ki so se med tem odvili v islamskem svetu, ki bi, kot bi lahko mislili, omogočili večjo prepoznavnost, bolj prefinjen občutek za to kaj se dogaja, kar se potem odraža na televiziji in v tisku, je v resnici ravno nasprotno. Mislim, da se je stanje še poslabšalo. Zdaj imamo še veliko bolj pretečo podobo islama, primer za to predstavlja televizijski film z naslovom »Džihad v Ameriki«, ki temelji na bombardiranju Svetovnega trgovinskega centra (WTC).

Podobnih posplošitev, da je šlo za krščanski fundamentalizem, pa denimo ni bilo deležno bombardiranje v Oklahoma Cityu. Toda islamski džihad je prišel v Ameriko in imeli smo prizore najbolj neodgovornega novinarstva, kjer vidimo ljudi govoriti v arabščini in glas voditelja, ki pravi, da razpravljajo o uničenju Amerike, če pa ste lahko razbrali malo, kar je bilo rečeno, če bi poznali jezik, ni imelo nič opraviti s tem. Islam in nauki islama so postali sinonim za teror. Demonizacija islama je dovoljevala zelo malo razlik med pobožnostjo in nasiljem. Tako imenovani neodvisni mediji v liberalni družbi, kot je ta, so dejansko tako leni in tako pod nadzorom interesov, ki so hkrati poslovni in politični, da preiskovalno poročanje ne obstaja več, zgolj ponavljanje vladnih stališč – ponavljanje besed ljudi, ki imajo največji vpliv, za katere je islam uporaben »tuji demon«, da tako obrnejo pozornost stran od neenakosti in težav v naši družbi. Rezultat tega je, da človeško plat islamskega in predvsem arabskega sveta le redko najdemo. Končni rezultat je na eni strani nekakšna praznina in te enostavne, skoraj avtomatične podobe groze in nasilja. Obstaja priročen nabor tovrstnih podob in klišejev, ne le iz časopisov in televizije, ampak tudi iz filmov.

Jaz, ki sem odraščal na Bližnjem vzhodu v Palestini in v Kairu, sem se veselil filmov o arabski noči, ki so jih z Jonom Hallom, Mario Montez in Sabujem snemali v Hollywoodu. Govorili so o delu sveta, kjer sem živel, vendar so imeli nekakšno eksotično in čarobno kakovost, kar danes imenujemo Hollywood. V filmih je bil celoten repertoar šejkov v puščavi, ki galopirajo naokrog, okrivljenih sabelj, plesalk in vsega tega materiala. V popularnih medijih so muslimani v glavnem predstavljeni na dva načina: A, kot zlobneži ali fanatiki, in B, veliko filmov se konča z velikim številom muslimanskih žrtev, ki ležijo vse naokrog, kot posledica Arnolda Schwarzeneggerja, Demi Moore ali Chucka Norrisa. Veliko teh filmov govori o gverilcih, ki ubijajo muslimanske teroriste. Islam je nekaj, kar je treba zatreti.

Obstaja cela zgodovina teh orientalističnih reprezentacij, ki upodabljajo muslimane in Orientalce kot manjvredne, z drugimi besedami, edino kar razumejo je jezik sile. To je osnovno načelo -, če jim ne narediš krvavega nosu, ne bodo razumeli. Z njimi ni mogoče govoriti razumno.

Je arabski svet poln teroristov? Vse, kar morate narediti je, da uporabite zdravi razum in ugotovite, da so tam teroristi kot so povsod drugje, vendar gre pri tem še za nekaj več. Govorimo o 250 do 300 milijonov ljudi in ena od velikih težav z orientalizmom so te velike posplošitve o islamu in o naravi islama. Obstaja zelo malo tega, kar je skupno islamu, recimo, med Indonezijo in Savdsko Arabijo. Obe sta sicer muslimanski državi, vendar razlike v zgodovini, jeziku, tradiciji in tako naprej, so tako velike, da ima beseda islam v najboljšem primeru šibek pomen. Enako velja tudi v arabskem svetu. Maroko se zelo razlikuje od Savdske Arabije. Alžirija je zelo drugačna od Egipta. Trdil sem in še vedno trdim, da je prevladujoče razpoloženje arabskega sveta zelo posvetno. Enostavno je pritegniti pozornost, zagotovo pa pozornost medijev, na nekatere politične razloge, ki so očitni. Diskreditirati Arabce, da bi bili videti kot grožnja za Zahod, da bi po koncu hladne vojne ohranili idejo, da »tuji hudiči« obstajajo. Kaj bomo sicer počeli s to velikansko vojsko? S tem velikim vojaškim proračunom, ki je dvakrat večji od vojaškega proračuna celotnega preostalega sveta.

Torej potrebuješ grožnjo. Rezultat je, da je zelo težko najti besede, ki bi bile naklonjene Arabcem in islamu. Islam se smatra za sovražnika krščanstva, ZDA pa se smatrajo za krščansko ali judovsko-krščansko državo v zavezništvu z Izraelom, islam pa je veliki sovražnik, konkurent. Takšna je zgodovina tega. Dajem primer Dodia Fayada, nekdanjega snubca princese Dianne. Nekaj dni preden je umrl, sem prebiral angleški tisk, ki je bil poln stereotipnega, rasističnega, orientalskega diskurza. The Sunday Times, eden izmed vodilnih časopisov v Angliji, je imel naslovno zgodbo z naslovom: »Par ustvarjen v Meki«. Ideja muslimanske zarote, ki poskuša okužiti, o temnih ljudeh, ki poskušajo prevzeti belo žensko, na čelu s prerokom Mohamedom,  ki je zgodovinska osebnost iz sedmega stoletja, ki nekako upravlja celotno zadevo. To je moč diskurza, ko razmišljate o ljudeh, islamu in o tem delu sveta, to so besede, ki jih morate nenehno uporabljati.

Torej diskurz je reguliran sistem proizvajanja znanja znotraj določenih omejitev, pri čemer morajo biti upoštevana določena pravila. Misliti mimo njega, iti mimo njega, ga ne uporabljati, je praktično nemogoče zato, ker ne obstaja znanje, ki o tem delu sveta ne bi bilo kodificirano na ta način.

Na nek način, ker temu niso zoperstavili resne kritike, so Arabci pri tem sodelovali tudi sami in še vedno dopuščajo, da so predstavljeni kot Orientalci na ta orientalski način. Ne obstaja na primer informacijska politika dvajsetih, dvaindvajsetih arabskih držav, ki bi poskušala podati drugačno sliko o tem, kakšni so njihovi svetovi. Ker je večina od njih diktatur, vse so diktature brez demokracije, ki potrebujejo zavetništvo vlade ZDA, da jih podpira, tako ne bodo kritizirali ZDA. Ne bodo se vključevale v resen dialog in v tem smislu mislim, da se Arabci sami kolektivno ohranjajo v podrejenosti in manjvrednosti do Zahoda. Na nek način to uresničuje vrsto predstav, ki jih ima večina zahodnjakov v svojih glavah o Arabcih.

Orientalizem v akciji: mediji in bomba v Oklahoma Cityu

Ena od zanimivih stvari pri skoraj osupljivi vztrajnosti orientalizma, je bilo bombardiranje v Oklahoma Cityu, aprila leta 1995. Lahko vam podam osebni primer. V času bombardiranja sem predaval v Kanadi. Morda kakšne pol ure po tem, ko se je to popoldne to zgodilo, je bila moja pisarna preplavljena s telefonskimi klici medijev. Iz Kanade sem poklical v pisarno, kot to pogosto storim, da bi preveril, če je zame kakšno sporočilo, ki potrebuje mojo pozornost. Prejel sem petindvajset klicev velikih mrež, kabelskih postaj, večjih časopisov, revij in tako naprej, vsi so želeli govoriti z menoj. Vprašal sem: »o čem pa?«, »o tem dogodku v Oklahoma Cityu.« »Kaj ima pa to opraviti s čim?« sem vprašal. Očitno je nekdo, eden od teh neposrednih komentatorjev sporočil, da se je zdelo, da je to bombardiranje v slogu Bližnjega vzhoda in da se je naokrog potikalo nekaj temnopoltih ljudi, ki so jih videli takoj po bombardiranju. To jih je napeljalo na misel, da bi morali govoriti z menoj. Ne zato, ker bi imel kaj opraviti s tem, ampak ker prihajam z Bližnjega vzhoda, bi moral o tem vedeti kaj več. Ideja, da če ste s tega območja, boste razumeli kdo in zakaj je to naredil, je tako nesmiselna in tako rasistična. Niti za trenutek niso pomislili, da je bil storilec lokalni fant po imenu McVeigh, ki je bil popolnoma ameriški in je to naredil iz najbolj ameriških načel uničevanja in svete jeze na svet.

Orientalizem in palestinsko vprašanje

Profesor Said ni le literarni teoretik; je tudi zelo viden in aktiven predstavnik palestinskega ljudstva. Said je odraščal v, kar se je takrat imenovalo Palestina in se zdaj imenuje Izrael in zasedena ozemlja. Ko je bila leta 1948 ustanovljena država Izrael, je Said in njegova družina, kot milijone drugih Palestincev, ostal brez strehe nad glavo in brez države. Ti izgnani Palestinci zdaj večinoma živijo, bodisi na ozemlju pod nadzorom Izraela ali v begunskih taboriščih v sosednjih državah. Ena od stvari, ki poganja Saida, je prizadevanje za pravičnost in domovino Palestincev. Obstaja tesna povezava med Saidovim intelektualnim delom in njegovim političnim aktivizmom. Kot opozarja sam, je napisal tri knjige, ki jih ima za trilogijo in so po njegovem tesno povezane: Orientalizem, Medijsko pokrivanje islama in Vprašanje Palestine. Prepričan je, da bo iskanje mirne, humane in pravične rešitve konfliktov na Bližnjem vzhodu -, to pomeni najti odgovor na vprašanje Palestine -, zahtevalo premagovanje rasistične zapuščine orientalizma, ki poudarja ločevanje ljudi drug od drugega, ki ima različnost za nevarnost, ki jo je treba obvladati ali uničiti. Zaradi zapletene in krvave zgodovine Bližnjega vzhoda, Said smatra razmere v Palestini in Izraelu kot ultimativni test za enaindvajseto stoletje -, ali bomo živeli skupaj v miru in spravi z našimi razlikami, ali pa bomo živeli narazen v strahu in medsebojnem sovraštvu, nenehno ogroženi, nenehno v vojni. Pri iskanju izhoda iz te zapuščine nezaupanja in konfliktov, Said črpa iz dela italijanskega filozofa Antonia Gramscija, ki nam daje orodja, kako o teh težkih vprašanjih razmišljati na bolj produktivne in humane načine.

Gramsci v Zaporniških zapiskih pove nekaj, kar me je izredno pritegnilo; da zgodovina v nas odlaga našo lastno zgodovino, zgodovino naše družine, našega naroda, naše tradicije, kar je v nas pustilo neskončno sledi; vse vrste odtisov preko dednosti, preko kolektivnih in osebnih izkušenj, družinskih izkušenj, odnosov med enim in drugim posameznikom. Celo knjigo serij neskončnih sledi, vendar nobenega popisa, nobenega urejenega vodnika.

Gramsci torej pravi: »Zato je na začetku naloga, da poskušamo sestaviti popis«, z drugimi besedami, da poskušamo iz tega potegniti smisel. To se mi zdi najbolj zanimiva človeška naloga. To je naloga razlaganja. To je naloga dajanja zgodovini obliko in smisel, zaradi posebnega razloga, ne le pokazati, da je moja zgodovina boljša od tvoje ali da je moja zgodovina slabša od tvoje -, sem žrtev, ti si pa nekdo, ki zatira ljudi -, ampak, da bi razumel svojo zgodovino v odnosu do zgodovine drugih, z drugimi besedami, da bi poskušali razumeti, preseči, posplošiti lastno osebno izkušnjo z izkušnjo drugih. Mislim, da je veliki cilj v resnici postati nekdo drugi. Spremeniti se iz unitarne identitete v identiteto, ki vključuje drugega brez zatiranja razlike. To, pravi, je veliki cilj. Mislim, da zame velja podobno. To bi pomenilo zgodovinski popis, ki ne poskuša razumeti samo samega sebe, ampak sebe v odnosu do drugih in razumeti druge kot bi razumel sam sebe.

Palestina je iz te perspektive tako pomembna zaradi svojih lokalnih kompleksnosti. Arabci in Judje, arabski muslimani in arabski kristjani ter izraelski Judje imajo zelo mešana ozadja. Govorimo o poljskih Judih, ruskih Judih, ameriških Judih, jemenskih Judih, iraških Judih, indijskih Judih; to je precej zapleten mozaik, ki je nekako našel način kako živeti skupaj, na zemlji, ki je prepojena, nasičena s pomenom, bolj kot katerakoli druga država na svetu. Sveta je za tri največje religije in zadnjih nekaj tisoč let so se borili za vsak njen centimeter.

Doslej je prevladoval sionistični vzorec, ki pravi, da »je obljubljena nam, da smo izbrani, vsi ostali pa so nekako drugotni, lahko jih vržemo ven ali obravnavamo kot drugorazredne državljane«. V nasprotju s tem smo nekateri, ne vsi, toda mnogi Palestinci spoznali, da nam nalagajo plačati ceno za to, kar se je Judom s holokavstom zgodilo v Evropi, ki je bil povsem krščanska in evropska katastrofa, v kateri Arabci niso sodelovali, in vendar smo razlaščeni, razseljeni s strani žrtev. Postali smo žrtve žrtev.

Kot sem dejal, ne pravimo vsi, da jih je treba vreči ven, kar se je zgodilo nam; tako imamo še eno vizijo, ki je vizija sožitja, v katerem Jud in Arabec, musliman, kristjan in Jud lahko živijo skupaj v neki politični entiteti, kar, da bi bilo mogoče, mislim da zahteva neke vrste ustvarjalnost in inovativnost – vizijo, ki bi nadomestila avtoritarni, hierarhični model. Ta ideja, da bi se morali nekako zaščititi pred infiltracijo, pred okužbo Drugega, je najbolj nevarna ideja ob koncu dvajsetega stoletja. Če ne bomo našli rešitev, do katerih ne obstajajo bližnjice, če ne bomo našli načinov kako to storiti, bomo priče nasilju, kot smo ga lahko videli v zalivski vojni, med poboji v Bosni, pokoli v Ruandi. To je vzorec nastajajočega konflikta, ki je zelo nevaren in ga je treba preprečiti. Zato mislim, da je zdaj pravi izziv – ne bi ga imenoval nič drugače kot so-obstoj. Kako soobstajati z ljudmi različnih religij, katerih tradicije in jeziki so različni, vendar so del iste skupnosti ali nacionalne politične entitete? Kako lahko brez nasilja in sovražnosti sprejmemo drugačnost?

Večino odraslega življenja me zanima področje imenovano primerjalna književnost. Ideal za primerjalno književnost ni pokazati, kako je angleške literatura v resnici sekundarni pojav francoske literature ali kako je arabska literatura slaba sorodnica perzijske literature, ali katera koli od teh neumnosti, ampak da pokaže na obstoj, lahko bi rekli kontrapunkcijskih vrstic v veliki kompoziciji, v kateri je drugačnost spoštovana in razumljena brez prisile. To je odnos, ki ga po mojem mnenju potrebujemo.

Podnapis (srt)