Kako Hollywood ponižuje narod
Reel Bad Arabs: How Hollywood Vilifies a People (2006)
Reel Bad Arabs: How Hollywood Vilifies a People, (Hudo pokvarjeni Arabci: kako Hollywood ponižuje narod) je prelomni dokumentarni film, ki secira vidike filmske zgodovine obrekovanja in žaljenja, ki so vse od najzgodnejših dni nemega filma do današnjih največjih hollywoodskih uspešnic praktično nesporni in neizzvani. V filmu priznani avtor dr. Jack Shaheen raziskuje dolgo vrsto ponižujočih podob Arabcev – od beduinskih razbojnikov in podložnih devic, do zloveščih šejkov in oboroženih »teroristov« – tekom česar ponuja uničujoče vpoglede v izvore teh stereotipnih podob, njihov razvoj na ključnih točkah zgodovine ZDA in zakaj je to danes tako pomembno. Shaheen pokaže kako je vztrajnost teh podob skozi čas služila naturalizaciji predsodkov glede Arabcev in arabske kulture ter v procesu krepila ozek pogled na posamezne Arabce in učinke specifičnih ameriških in mednarodnih politik na njihova življenja. S spodbujanjem kritičnega razmišljanja o družbenih, političnih in osnovnih človeških posledicah, če pustimo te hollywoodske karikature neizprašane, film izzove gledalce, da prepoznajo potrebo po nasprotnih naracijah, ki so pravičnejše do raznolikosti in humanosti arabskih ljudi ter resničnosti in bogastva arabske zgodovine in kulture.
Predavanja in pisanje dr. Jacka Shaheena ilustrira kako škodljivi rasni in etnični stereotipi škodujejo nedolžnim ljudem. Dr. Shaheen, raziskovalec na Oxfordu, je prejemnik dveh Fulbrightovih pedagoških nagrad. Nastopal je na nacionalnih programih in v oddajah kot so CNN, MSNBC, NPR, Nightline, Good Morning America, 48 Hours in The Today Show. Shaheen je kot svetovalec sodeloval s filmskimi in televizijskimi družbami: DreamWorks, Warner Brothers, Hanna-Barbera in Showtime.
Arabci so najbolj obrekovana skupina v zgodovini Hollywooda. Prikazani so kot nečloveška bitja »Untermenschen« (ne-ljudje), izraz, s katerim so nacisti nekoč poniževali Rome in Žide. Te podobe nas spremljajo že več kot stoletje. Trideset let sem opazoval kako smo mi, ustvarjalci podob, prikazovali Arabce na velikih platnih. Za svojo zadnjo knjigo »Hudo pokvarjeni Arabci: kako Hollywood ponižuje narod« (2001) sem si ogledal več kot tisoč filmov – filme, ki segajo v zgodnje, najbolj temačne dni Hollywooda, do današnjih velikih filmskih uspešnic. Prikazati sem želel, česar večina od nas očitno ne vidi: nevarno ponavljajoč se vzorec sovražnih stereotipov o Arabcih, stereotipov, ki so celoten narod oropali človečnosti. Vsi vidiki naše kulture prikazujejo Arabce kot podleže. Tako je podano. Brez odstopanj. Prevzeli smo nekaj strukturiranih podob in jih znova in znova ponavljamo. Če nekdo živi v Paducah v Kentuckyu ali v Wood Riverju v Illinoisu, ve vsak od nas približno isto. Poznamo mitologijo: namreč, podobo Hollywooda o Arabcih.
Mit o arabski deželi
Podobo o Arabcih smo prvotno, morda 150, 250 let nazaj, podedovali od Evropejcev. Britanci in Francozi, ki so potovali na Bližnji vzhod in tudi tisti, ki niso nikoli potovali tja, so ustvarili podobo Arabcev kot orientalskih »drugih«. Potujoči pisatelji in umetniki so si te podobe izmišljevali in bili pri tem dokaj uspešni. Te podobe smo prevzeli in podedovali tudi mi. Prevzeli smo jih, jih olepšali in tukaj so.
Imamo to fiktivno okolje imenovano »arabska dežela« – izmišljen tematski park. V arabski deželi imamo zloveščo glasbo, puščavo. Začnemo s puščavo, ki je vedno nevaren kraj. Dodamo oazo, palme, palačo, ki ima v kletnih prostorih mučilnico. Paša sedi na svojih elegantnih blazinah, obdan s svojimi haremskimi služkinjami. Nobena od njih mu ne ustreza, zato ugrabi svetlolaso junakinjo iz zahoda, ki pa ne želi biti zapeljana. Ko obiščemo arabsko deželo, moramo biti pozorni na vseprisotno dekoracijo Ali Babe. Vidimo kako so kostumografi v Hollywoodu oblačili ženske v ozke, prosojne hlače, obleke trebušnih plesalk, arabskim podležem pa so dajali krive sablje, te dolge zakrivljene orientalske meče. Vidimo ljudi, ki se vozijo na čarobnih preprogah, krotilce kač s turbanom na glavi, ki vodijo kače iz in nazaj v košaro. Včerajšnja arabska dežela je današnja arabska dežela.
Disneyjevega »Aladdina« (1992) si je ogledalo več milijonov otrok po vsem svetu. Hvalili so ga kot enega Disneyjevih najboljših filmskih dosežkov. Vendar je film obudil vse stare, ponižujoče stereotipe iz hollywoodske neme, črno-bele preteklosti:
»Prihajam iz dežele, iz daljne dežele kjer potujejo karavane kamel, kjer ti odrežejo uho, če ne marajo tvojega obraza, barbarsko je, vendar hej, je dom.«
Kako je lahko producent z nekaj inteligence in rahločutnosti dovolil takšno pesem na začetku filma? In ne zaustavi se samo pri pesmi. Arabec je enodimenzionalna karikatura, izrezana iz risanke, ki jo filmarji uporabljajo za prikaz stereotipnih podležev in komičnih vložkov. Znova in znova vidimo kako so Arabci prikazani kot neumneži, njihov edini namen je, da nas ceneno nasmejejo. To lahko recimo vidimo v filmu Joeya Heartertona »Happy Hooker goes to Washington« (1977). Znova in znova so prikazani kot nesposobni. V filmu »True Lies« (1994) so Arabci prikazani ne le kot nevarni, temveč tudi kot nesposobni.
Igralec, ki se odlikuje po upodabljanju Arabcev kot neumnih, je Jamie Farr v filmu »Cannonball Run 2« (1984). V njem so prisotni vsi stereotipi; preveč bogat in preveč neumen, da bi poznal vrednost denarja. Seveda je pretirano seksualen, pohoten, nekontrolirano obseden z ameriško žensko. Tako je drugi vzorec pohoten Arabec. V filmu »Jewel of the Nile« (1985) Sheik Omar pretenta Kathleen Turner. Kako? Prepriča jo, da ga spremlja v arabsko deželo, nato pa jo zapre v ječo. Enak način zloveščega zapeljevanja lahko vidimo v filmu »Protocol« (1984). Celotna zgodba se vrti okoli arabskega Emirja, ki je slepo zaljubljen v svetlolaso, modrooko Goldie Hawn. V Bondovem filmu »Never Say Never, Again« (1983) Kim Basinger nadleguje najbolj slinasti Arabec, ki si ga je moč predstavljati. Privezana je na plesni drog, slečena do spodnjega perila in naprodaj primitivnemu Beduinu. V filmu »Sahara« (1983) prav tako ugrabijo Brooke Shields in jo pripeljejo pohotnemu arabskemu šejku za njegove perverzne užitke.
Več kot 300 filmov, skoraj 25 % vseh hollywoodskih filmov, ki tako ali drugače ponižujejo Arabce, vsebuje neupravičeno blatenje ali pa prikazujejo Arabce kot objekte cenenih šal. Imamo film Neila Simona »Chapter Two« (1979). Na začetku filma se glavni protagonist vrne iz Londona in njegov brat ga vpraša kako je bilo v Londonu in ta odvrne: »poln je Arabcev«. Predstavljajte si, da bi rekel »poln je črncev«, »poln je Židov«, »poln je Latino-Američanov«. To je smešno. Zakaj počnemo te stvari?
Eden najbolj žaljivih filmov je »Father of the Bride 2« (1995). V njem nastopa Steve Martin, ki svojo hišo prodaja gospodu Habibu. Ko želi Habibijeva poslušna žena spregovoriti, prične ta nanjo nesmiselno kričati, nato pa Martinu ponudi 50.000 dolarjev gotovine, če se iz hiše izseli v roku desetih dni. Ko želi Martin Habibu povedati, da vendarle ne želi prodati hiše, tam že najde ekipo delavcev, ki želijo uničiti njegov čudoviti dom. V prizoru, ki prikazuje enega najbolj ponižujočih židovskih stereotipov, gospod Habib zahteva dodatnih sto tisoč dolarjev, da Martinu proda hišo nazaj, ki je bila v njegovi lasti le en dan. Če si pogledamo ostale filme iz te serije – z Elizabeth Taylor, Spencer Tracyem, tam ni bilo nobenih Arabcev ali arabskih Američanov. Zakaj je torej Disney vstavil te žaljive karakterje v film »Father of the Bride 2«. Morda z istih razlogov, zaradi katerih so v filmu »Gladiator« (2000) trgovci s sužnji, ki ugrabijo Russella Crowa, Arabci. To je smešno; zakaj Hollywood vstavlja Arabce in prizore, ki jih ponižujejo, v filme, ki nimajo nobene veze z Bližnjim vzhodom?
Sedite recimo v kinu, kot na primer jaz in gledate film »Back to the Future« (1985), ki govori o norem znanstveniku. In vendar zgodaj na začetku filma vidimo te grde, neumne Libijce z mitraljezi, ki želijo na parkirišču ustreliti glavna junaka. Mislim, zakaj? Ta film ni govoril o prihodnosti. Vključeni so bili vsi stereotipi iz preteklosti.
Enako velja tudi za hollywoodski pogled na arabske ženske. Današnja arabska ženska je bistra, inteligentna. Je nekdo, ki se lahko odlikuje v vseh poklicih. In vendar nam je ta resnica na velikih platnih še vedno zamolčana. Lik seksualizirane trebušne plesalke nas spremlja že od samega začetka hollywoodske zgodovine. Inspiracija zanj prihaja iz zgodnjih podob »Orienta«, kot mesta eksotike, spletk in strasti. V zadnjih letih se je ta podoba dramatično spremenila. Arabska ženska je sedaj prikazana kot teroristka. K tej podobi so dodane, čemur pravim »črne cule« – zakrite ženske v ozadju, v senci, ki so podložne. Zdi se, da bolj ko arabske ženske napredujejo, bolj jih Hollywood drži zaklenjene v preteklosti.
Arabska grožnja: politika Bližnjega vzhoda in Hollywood
Politika in hollywoodske podobe so med seboj povezane, krepijo drug drugega. Politike uveljavljajo mitične podobe, mitične podobe pomagajo uveljaviti politike. Jack Valenti, predsednik združenja filmskih ustvarjalcev (MPAA) je dejal, citiram:
»Washington in Hollywood izvirata iz istega DNK.«
Podoba o Arabcih se je pričela spreminjati takoj po koncu druge svetovne vojne. Tri stvari so pripomogle k tej spremembi: palestinsko-izraelski konflikt, v katerem so ZDA odkrito podprle Izrael; arabski naftni embargo v sedemdesetih letih, ki je razjezil Američane, saj so cene goriv poskočile; in iranska revolucija, ki je povečala arabsko-ameriške napetosti, ko so iranski študenti ugrabili ameriške diplomate in jih več kot leto dni držali za talce. Ti trije ključni dogodki so Bližnji vzhod pripeljali v ameriške dnevne sobe in pripomogli k načinu, kako so v filmih prikazani Arabci in arabski svet.
Ena od osnovnih sprememb je podoba šejka. V filmu kot je »Rollover« (1981) želi šejk s svojim denarjem prevzeti svet, ali pa ima zle namene, ko hoče pokupiti velike dele ozemlja ZDA. Priliznjenega šejka lahko vidimo v Spielbergovem filmu »Indiana Jones and the Last Crusade« (1989), pohlepnega šejka, ki je pripravljen uporabiti vse vrste terorizma in razstreliti raketo v filmu »Earnest in the Army« (1998).
Eden od mitov v 1970-ih letih je bil, da prihajajo Arabci, da bi pokupili velike dele Amerike, in seveda se je to kazalo tudi v filmih. Eden mojih najljubših filmov vseh časov, čeprav rasističen, je »Network« (1976), ki govori o komercialni televiziji. Film »Network« govori o televizijskem voditelju, ki se povzpne do zvezdništva. Kako? Na televiziji jezno spregovori proti sistemu, vendar je najbolj jezen govor namenjen Arabcem, za katere trdi, da bodo pokupili Ameriko. Televizijski voditelj Howard Beal, spodbuja Američane, da se uprejo in zaustavijo nakup njegove televizijske mreže. Jezen odgovor Američanov je postal eden najbolj slavnih prizorov v filmski zgodovini. Tako vrsto jeze, ki se rodi iz strahu, kot odgovor na zaroto in grožnjo določene skupine ljudi – vse to smo že videli in slišali poprej. Če pogledamo antisemitska propagandna sporočila nacistov, je v njihovem bistvu identičen tip ekonomske grožnje. Ta ekonomski mit se je prebil vse do otroških knjig. Žal je popularna podoba Židov v nacističnih propagandnih sporočilih podobna tej Arabcev v nekaterih izmed naših najljubših hollywoodskih filmov. Edina razlika je ta, da ima Arabec ponavadi oblečeno haljo in na glavi nosi »kefijo«.
Teror d.o.o.: demoniziranje Palestincev in muslimanov
Drugače lahko na povezavo med politiko in svetom zabave, Washingtonom in Hollywoodom, gledamo tudi na način, kako so filmi skozi zgodovino prikazovali palestinski narod. Vse od ustanovitve izraelske države v letu 1948, naša podpora ni nikoli omahovala. Vsaka ameriška administracija je dala jasno vedeti, na kateri strani smo. Nasprotno pa je washingtonskim politikom spodletelo podpreti milijone Palestincev, ki so postali begunci in so kot rezultat tega živeli življenje v revščini in umazaniji. Medtem ko politika vpliva na mnenja, je enako nepravično, kako je Hollywood predstavljal ta konflikt.
Filmi neprestano upodabljajo Palestince kot teroriste in tako dajejo vtis, da je ves narod zloben. To podobo so hollywoodski filmi ovekovečili, začenši že s filmom »Exodus« (1960), ki je obravnaval zgodnje obdobje konflikta, kjer so bili Palestinci nevidni ali pa so bili povezani z nacisti, storilci grozovitih dejanj. Film »Cast a Giant Shadow« iz leta 1966, je še eden izmed zgodnjih filmov, ki predstavlja Izraelce kot nedolžne žrtve palestinskega nasilja. Kirk Douglas v filmu igra ameriškega vojaškega specialista, ki priskoči na pomoč Izraelcem. Nekaj dialogov v filmu je takšnih, kot da bi prišli naravnost z oddelka za stike z javnostjo izraelske vlade. Palestinci so v tem filmu prikazani v najslabši luči. Prikazani so izključno kot oboroženi zlobneži in blazneži. Ubili bi kogarkoli, kjerkoli, kadarkoli, za katerikoli razlog. Posebej kruta je scena, v kateri je na goreči avtobus privezana mrtva Židinja, ki ima na hrbtu vrezano Davidovo zvezdo. Ko Palestinci končno spregovorijo, žalijo in psihološko terorizirajo drugo žensko ujeto v avtobusu. Če skočimo desetletje naprej do filma »Black Sunday« (1977), je palestinski terorist zdaj ženska. Goodyearov cepelin pilotira na stadion v Miamiju in poskuša na Super Bowlu izbrisati 80.000 Američanov. Hladnokrvno ubije vsakogar, ki ji stoji na poti.
Filmi, ki jih gledamo, v bistvu sledijo washingtonski politiki. To je v filmih razvidno znova in znova, še posebej v osemdesetih in devetdesetih letih, ko smo lahko videli morda trideset filmov, v katerih so bili Palestinci prikazani kot narod, ki namerava škodovati vsem Američanom. Eden najbolj zaničljivih prikazov Arabcev in Palestincev se pojavi v filmu iz leta 1987 »Death before Dishonor«. V njem najprej umorijo stražarja in nato masakrirajo izraelsko družino. Ugrabijo in mučijo ameriškega marinca in hladnokrvno usmrtijo drugega, nato zažgejo ameriško zastavo pred ameriško ambasado in pošljejo samomorilskega napadalca, da jo razstreli.
Eden od razlogov, zakaj nam na velikih platnih ni dovoljeno simpatizirati s Palestinci, sta izraelska producenta Menachem Golan in Yoram Globus. Ta dva filmarja sta ustanovila podjetje imenovano »Canon« in v obdobju dvajsetih let izdala najmanj trideset filmov, v katerih ponižujeta vse kar je arabsko, še posebej Palestince. Izdala sta celo film naslovljen »Hell Squad« (1986), v katerem nočne plesalke iz Las Vegasa sredi puščave mučijo Arabce. Menim, da je njun najučinkovitejši film, eden najbolj popularnih in rasističnih filmov »The Delta Force« (1986). V njem Palestinci ugrabijo letalo in terorizirajo potnike, zlasti Žide. V oblikovanju propagande ni nobena oblika komunikacije močnejša kot film, Golan in Globus pa sta to še nadgradila.
Tudi ameriški producenti igrajo svojo vlogo pri poniževanju Palestincev. Morda je eden najbolj proti-palestinskih filmov »True Lies« (1994). Ta film znova in znova, skoraj vsak teden prikazujejo na televiziji. Je del naše vizualne dediščine. Nikoli pa ne vidimo Palestincev, ki bi trpeli pod zasedbo, Palestincev v taboriščih za begunce, Palestincev, ki so žrtve, ki so bili umorjeni. Nedolžnih Palestincev. Te podobe so nam zamolčane. Zakaj so nam zamolčane? Velja v Hollywoodu kakšno nenapisano pravilo, ki pravi, da ne moremo in ne bomo obravnavali Palestincev kot ljudi? Zakaj ne moremo Palestincev obravnavati na enak način kot Izraelce? Mar ni življenje palestinskega otroka s perspektive medijev, Hollywooda in politike prav tako pomembno, humano in vredno, kot življenje izraelskega otroka? Če je odgovor na to pritrdilen, zakaj potem tega ne vidimo na velikih platnih?
Edini dober Arabec…
Za potrditev washingtonske povezave s Hollywoodom preprosto poglejmo filme, ki so nastali v sodelovanju z ministrstvom za obrambo ZDA, ki prikazujejo naše može in žene v oboroženih silah, ki naključno ubijajo Arabce. Kot v filmu »Iron Eagle« (1986), kjer se najstnik odpravi bombardirati arabsko deželo. Čez noč se je naučil pilotirati reaktivno leto. In nato seveda v filmu »Navy Seals« (1990), kjer se Charlie Sheen odpravi v Libanon in izbriše množico Arabcev.
Med vsemi filmi, ki so nastali v sodelovanju z ministrstvom za obrambo ZDA, bo kot najbolj rasističen zagotovo izstopal »Rules of Engagement« (2000). Scenarij za film je napisal nekdanji sekretar za mornarico ZDA, James Webb. Dogajanje je postavljeno v Jemen, resnično državo na Bližnjem vzhodu. Pred ameriško ambasado se odvijajo nasilne demonstracije in vojaki, na čelu katerih je Samuel L. Jackson, so vpoklicani, da rešijo zaposlene. Med reševanjem vojaki pričnejo streljati in ubijejo veliko Jemencev, med njimi ženske in otroke. V preiskavi, ki sledi, se Tommy Lee Jones kot odvetnik, ki zastopa lik Samuela L. Jonesa, za preiskavo odpravi v Jemen. Film nas napeljuje, da verjamemo, kar se zdi očitno – to kruto dejanje so povzročili vojaki. Med preiskavo Lee-jev lik opazi majhno deklico z eno nogo, sledi ji do oddelka v bolnišnici, ki je poln civilnih žrtev. Ob postelji ene od žrtev najde avdio kaseto, ko njeno vsebino prevedejo na sodišču, pričnemo spreminjati svoje mnenje o krivcu za ta masaker. Odkrijemo, da jemenski civilisti vendarle niso tako nedolžni. Izkaže se, da so na vojake streljali prvi. V trenutku, ki se bo vpisal v zgodovino hollywoodskih nizkotnosti, spoznamo, da majhna deklica, s katero smo ves čas simpatizirali, deklica, katere humanost in nedolžnost bi lahko porušila naše stereotipe, ni prav nič boljša od ostalih jemenskih teroristov. Kot rezultat, ko Samuel L. Jackson izreče ključni stavek: »pokončajte te pizdune!«, smo na njegovi strani. Zakaj je to pomembno? Ker je na koncu filma masaker tudi žensk in otrok upravičen in odobren. Da, šlo je za pokol, vendar za upravičen pokol. V tem ni nobene humanosti.
Če ne moremo videti arabske humanosti, kaj potem še ostane? Če ne čutimo ničesar, če čutimo, da Arabci niso kot mi ali kdorkoli drugi, jih dajmo vse pobiti. Potem si zaslužijo umreti, kajne? Kakšen je izid? Kaj si Arabci mislijo o nas, ko gledajo te filme? Te filme si je mogoče v Egiptu izposoditi za 25 ameriških centov. Filme, ki prikazujejo kako jih pobijamo. Kaj odnesejo od tega? Nas bo to zbližalo? Bo to prispevalo k miru ali nas bo odtujilo?
Islamofobija
Islamofobija je danes del naše psihe. Besede kot »Arabec« in »musliman« dojemamo kot grožnjo, in če so že besede grozeče, kako je potem s podobami, ki jih vidimo v kinih in na televizijskih zaslonih? Smo v vojni z Irakom. V vojni smo od marca 2003. Toda ali ni bil naš vstop v vojno olajšan predvsem zaradi tega, ker smo več kot stoletje zaničevali vse, kar je arabskega? Zdaj, glede na to, kar se je zgodilo 11. septembra -, tragični dogodki, ki so se zgodili tega dne, ko je bilo 19 arabskih muslimanskih teroristov odgovornih za smrt skoraj 3000 ljudi -, zdaj namesto da bi rekli, da je to delo norcev z obrobja, pravimo ne, to dejanje odraža dejanja 1.3 milijarde ljudi. To pa je nevarno. Ne pravimo recimo, da dejanja članov Ku Klux Klana, ki so kristjani, predstavljajo krščanstvo, a ne? Poglejte Oklahomo City. Timothy McVeigh je bil priden irski katoličan. Ali zato pravimo, da so vsi irski katoličani teroristi? Nihče ni poznal McVeighovih verskih prepričanj, kam je hodil v cerkev ali njegovega etničnega ozadja. To ni bilo del zgodbe. Če pa bi to bil Američan z arabskimi koreninami ali pa ameriški musliman, bi to postalo del zgodbe. Spomnite se, da ko se je razširila novica o bombardiranju, so novinarji in politiki, skoraj vsi brez kakršnegakoli dokaza pohiteli s sklepanjem in obsojanjem.
Stereotip je postal tako razširjen, da je postal neviden, predvsem zato, ker smo vsi odraščali s temi podobami. Samo poglejte televizijo. Televizijske serije nam sporočajo, da so ob arabskih teroristih »tam«, zdaj tudi ameriški Arabci »tukaj« prav tako teroristi. Potem je tukaj Showtime-ova serija »Sleeper Cell« (2005). V njej temačna mreža islamskih skupin deluje na ameriških ulicah. Vsak brezdomec bi lahko bil del te mreže. Tudi Arabci zahodnega videza so del te anti-ameriške zarote. Ta paranoja je globoko zakoreninjena. Vzemite si trenutek in preletite nekaj naših najbolj popularnih verskih kanalov. Ko so ubiti nedolžni Arabci, ko jih bombardirajo, pohabljajo, mučijo kot v Abu Ghraibu, smo še sploh presenečeni, da ne sočustvujemo? Ali še huje, se ob tem celo zabavamo? Ne briga nas zanje. Predpostavlja se, da mislimo, da so tisti nedolžni civilisti samo kloni Al Kajde in Saddama Husseina in si ne zaslužijo naše naklonjenosti, razumevanja, in to je zelo nevarno.
Po 11. septembru te, če si arabski Američan ali pa muslimanski Američan in greš na letališče, avtomatično profilirajo. Več tisoč ameriških muslimanov so legitimirali in zadrževali brez procesnega varstva. Veliko ljudi, še posebej imigrantov, je izgubilo službe. Obstaja ta oblak z zločini iz sovraštva, s profiliranjem, z legitimiranjem. Znova menim, da to ponazarja moč filma. Ne glede na realnost, ne glede na snov za katero vemo, da je resnična, še vedno sprejemamo mitologijo. Mitologija je še vedno del naše psihe. Veliko časa je potrebno, da stereotipi izginejo. Mnogi od nas so se s predsodki sprijaznili. Ne želimo se spremeniti. Navadili smo se na to.
Zresnimo se
Ko pomislimo na Arabce, kaj vidimo? Katere podobe nam pridejo na misel? Vidimo prave ljudi? Ljudi, ki kljub kulturnim in geografskim razlikam počnejo bolj ali manj iste stvari kot mi. Ko pomislimo na arabske ženske, katere podobe nam pridejo na misel? Vidimo ženske, ki se smejijo in se igrajo, ki obožujejo svoje otroke? Ženske, ki delajo tako doma kot tudi zunaj doma? Bi bili presenečeni, če bi vedeli, da je v mnogih arabskih državah večina študentov pravzaprav žensk? Kakšna je naša medijska podoba arabskih moških? Vidimo ljubeče očete, moške, ki želijo skrbeti za svoje družine? Kaj pa arabski najstniki? Jih vidimo enako kot bi videli najstnike v drugih delih sveta? Potem je tukaj v arabskem svetu tudi vera. Jo vidimo kot nekaj, kar obdaja, obvladuje vse ostalo? Vemo, da kljub temu, da vera igra pomembno vlogo v arabskem svetu, kot tudi tukaj v ZDA, prav tako drži, da je veliko prebivalcev arabskega sveta sekularnih? Ko pomislimo na Arabce in religijo, ali nam pride na misel krščanstvo? Se spomnimo, da je v tej regiji več kot 20 milijonov kristjanov, ki že stoletja živijo v harmoniji z muslimani?
Nekateri filmski ustvarjalci so prikazali Arabce in ameriške Arabce v vsej njihovi kompleksnosti. Odličen način kako porušiti stereotipe je skozi smeh, komedijo. Zato imamo komedijante. Komedijanti so to počeli skozi zgodovino. Temnopolti komedijanti, židovski komedijanti. Tako vidimo tudi arabske komedijante, ki to počnejo in to je način kako sprostiti napetost. Michael Moore je na DVD »Fahrenheit 9/11« (2004) vključil tovrstno komedijo.
Ko bomo začeli Arabce in muslimane obravnavati kot ljudi, ko jih bomo začeli dojemati kot dojemamo druge, nič boljše, nič slabše, potem se bodo stereotipi začeli počasi zmanjševati. V filmih kot je »A Perfect Murder« (1998), vidimo arabsko-ameriškega detektiva, ki prijateljuje z junakinjo.
Potem je tukaj film »Three Kings« (1999), pri katerem sem sodeloval kot svetovalec. Dogajanje je postavljeno v prvo zalivsko vojno leta 1991. Film je znan po tem, da razkriva kompleksnost Iračanov in se osredotoča na spodobne Iračane, ki jih Saddam Hussein želi ubiti. V filmu vidimo obojestransko spoštovanje, so pa tudi Iračani, ki so zvesti Saddamu Husseinu. Film ničesar ni olepšuje. Je zelo realističen. Po mojem mnenju je to izjemen film.
Film »Kingdom of Heaven« (2005), ki se osredotoča na križarske vojne, je bil preko luže veliki hit, tukaj v ZDA pa ne. Film so prikazali v Bejrutu. Na koncu filma, ko Saladin zavzame Jeruzalem in med muslimani in kristjani nastopi premirje, vstopi v cerkev in tam na tleh leži ikona. Saladin jo vidi, jo spoštljivo pobere in položi nazaj na oltar. Ko je občinstvo v Bejrutu to videlo, so vstali in začeli ploskati. Govorimo o muslimanih in tudi kristjanih, ki ploskajo dejanju muslimana, ki sprejema versko strpnost. Arabsko občinstvo ima potrebo, da sprejema ameriške filme, ki jih prikazujejo na spoštljiv, iskren in pravičen način. Z izdajo filma »Syriana« (2005) Georgea Clooneyja, imam upanje, da Hollywood posluša. V filmu je nekaj nelaskavih, vendar iskrenih upodobitev Arabcev, predstavlja pa tudi arabskega princa, kot enega redkih spodobnih ljudi v filmu. V Veliki Britaniji šolan princ želi v svojo deželo pripeljati demokracijo in zaradi njegovih idealov ubijejo njega in njegovo družino.
Še en primer tovrstne človečnosti in spoštovanja najdemo v filmu »Hideous Kinky« (1998), ki govori o Angležinji, ki jo igra Kate Winslet in njenih dveh hčerkah v Maroku. Zveza med Winsletovo in njenim maroškim ljubimcem je prikazana lepo in ljubeče. Ko nima dovolj denarja za vrnitev domov v Anglijo, se on marsičemu odreče, da bi jim to omogočil. Na koncu je nežna in ganljiva scena. Maročan dohiti vlak, na katerem so, da bi se poslovil, jim zaželel vse dobro. Vidimo toplino in ljubezen, ki je med njimi.
Nikjer ni tovrstna človečnost bolj vidna kot v filmu »Paradise Now« (2005), ki ga je napisal in režiral Hany Abu-Assad. Dva palestinska prijatelja izberejo, da izvedeta samomorilski napad na Tel Aviv. Sprva dostojno sprejmeta to poslanstvo, toda na izraelski meji jih prestrežejo in ločijo od vodij. Nato mlada ženska ugotovi njun načrt in ju prisili, da premislita o svojem dejanju. Ti trije mladi Palestinci se razlikujejo eden od drugega. Niso ponoreli teroristi. In niso samo borci za svobodo. So človeška bitja z vsemi napakami, uspehi, ideali in bolečinami človeškega bitja.
Sem optimist in verjamem v prihodnost, posebej v mlade filmske ustvarjalce. Stereotipi se bodo spremenili. Spremenili se bodo, ker bodo mladi fantje in dekleta, ki vstopajo v ta poklic, sprevideli, da je bila narejena velika krivica in poskušali jo bodo popraviti. Da se bo to zgodilo, je samo še vprašanje časa, toda zgodilo se bo. Znebili smo se mnogih predsodkov o temnopoltih, ameriških staroselcih, Židih in drugih skupinah. Zakaj se ne bi znebili še teh o Arabcih in muslimanih? Pomembno je, da ne molčimo. Kadarkoli vidimo, da nekoga redno ponižujejo, moramo spregovoriti, pa če smo tvorci podob ali ne. Moramo se zoperstaviti in povedati, da je moralno in etično napačno demonizirati ljudi.
Prevedli Marina Škvorc in Tinkara Pernat
Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci www.zofijini.net
Podnapis (opensubtitles.org)