13. 11. 2011 Cenzurirano

Ubuntu

Spomin na poletje je bil še živ in šolsko leto še ni prišlo niti do prvih praznikov. Moja druga najstarejša hčerka (najstnica v sedmem razredu) je prišla iz šole rahlo zmedena. Nekaj so »pisali«. In je prijateljici, s katero sta se že nekaj dni skupaj pripravljali na ta preizkus znanja, malo pomagala; šepetaje ji je pojasnila, kako se naj loti naloge. Pa jo je učiteljica »dobila«. To, da jo je »dobila« je v bistvu ugotovila šele kasneje, ko ji je učiteljica »napela«, da se pri preizkusih znanja to ne dela. Četudi je bila »huda« nanjo, je bila v bistvu razumevajoča – prijateljicam ni zasegla izdelkov in jih ni kaznovala z negativnimi ocenami. Poduk pa je ostal: v šoli ne smeš imeti prijateljev.

Igra »sam sebi moraš biti največji prijatelj« je igra, ki jo moderni ljudje vsi zelo dobro poznamo. Ko gre za spomine na šolo, se še nasmihamo in trepljamo po ramenih, v mislih pa obujamo vse mogoče načine »švinglanja« in »plonkanja«, s katerimi smo kot bodoči odrasli morali poskrbeti zase, kot še otroci pa tudi za druge (moja žena je še v gimnaziji to počela kar s kopirnim papirjem – je pač imela veliko nedovoljenih prijateljev in prijateljic). Bolj ko pa vstopamo v »resno« življenje, manj je prijateljev, vrednih naše nedovoljene pomoči. Življenje postane boj. Kaj bolj, mesarsko klanje! Zapoved popolnega egoizma postaja najvišji moralni aksiom prevladujočega modernega načina življenja. Če ne mesariš in ne svinjaš na vse strani, je s tabo nekaj narobe. Prijateljstvo tako postaja v najboljšem primeru veliki biznis, negativna utopija, znak človekove socialne neodraslosti in mentalne zaostalosti, velika redkost ter (če že) dobrina z omejenim rokom trajanja.

V črni Afriki poznajo še danes tradicionalni pojem ‘ubuntu’ – globoko zavedanje, da smo ljudje lahko samo zaradi človečnosti drugih; da je vsak naš dosežek na tem svetu v enaki meri odvisen od dela in dosežkov drugih. Pojem ‘ubuntu’ ne kaže samo na zavedanje človeške soodvisnosti na ravni abstraktne zavesti (ki nikogar v resnici ne obvezuje), ampak se kaže na ravni vsakodnevne družbenosti kot ideja, ki zapoveduje, da je na primer vsak otrok mojega sorodnika tudi moj otrok. Da je torej razumevanje družine bistveno drugačno, kot na primer pri nas v Sloveniji ali v Evropi nekako zahodno od Drine (ko je »krmiljeno« z idejo egoističnega individualizma). Pojem »ubuntu«, ki izhaja iz zulujskega pregovora: »Umuntu ngumuntu ngabantu« in ga lahko slovenimo z »Nekdo je oseba zaradi drugih ljudi«, se kot misel, da nič ne počnemo popolnoma sami, seveda močno razlikuje od našega pojma egoističnega individualizma, ki že od renesanse zaznamuje Zahod in krmili naša prenekatera vsakodnevna dejanja. V luči ubuntuja ljudje niso samo posamezniki, temveč del neskončno zapletene mreže drugih človeških bitij, kjer je jaz človeka vedno subtilno podrejen in povezan z drugimi, kjer nihče ni in ne more biti samozadosten samoten otok (kar prav nasprotno sugerira ideja egoističnega individualizma), katerega osnovno življenjsko poslanstvo je skrb zase.

Pravzaprav vse (z vidika moderne družbe) tradicionalne strukture družbene zavesti poznajo svojo teorijo in prakso ‘ubunti’. Ali bi naši slovansko-venetski predniki lahko preživeli, ko ne bi razvili visoke stopnje medsebojne solidarnosti, pomoči in skrbi za drugega? Še danes je za »povprečnega« Slovenca (in Slovenko) pomembneje (hvala bogu?) »kaj bodo rekli sosedje«, kot lastno razumevanje, kaj je prav. Isto lahko vidimo pri nam kulturno bolj oddaljenih nemških Germanih, ki so svojo potrebo po biti z drugim prelili v »Gesellschaft«, svoje poimenovanje »družbe«. Ali kulturno in socialno bližji Srbi s svojo znamenito institucijo »slave« (štirih C) – tako na ravni vsakoletnega druženja vseh znotraj kroga, vrednega ‘slave’, kot na ravni vsakodnevnih drobnih ali bolj obilnih pomoči, ki jih lahko z vidika moderne družbenosti površno označimo z »vezami in poznanstvi«.

Zato tistega lepega dne, ko je moja hčerka prišla domov z učiteljičinim »ukorom«, ji nisem še jaz napel, da se tako pač ne sme vesti v šoli. Prav nasprotno. Ta njena reakcija me je navdajala z radostjo (ki sem ji jo pokazal). Na hčerko sem bil preprosto ponosen. Saj se ji je zdelo povsem normalno, da prijateljici priskoči na pomoč, ko je videla njeno stisko. Še več, njena reakcija mi je pokazala, da je izhajala pri svoji odločitvi za »prišepetavanje« iz svojega nezavednega spoznanja, da je kakršnokoli človeško znanje (tako na ravni odkrivanja, kot na ravni poznavanja ter »reprodukcije«) globoko družbeno pogojeno. O svetu ne bi vedeli nič, ko ne bi spoznanj sveta izoblikovali skupaj z drugimi! Zato je povsem normalno, da zdravo čuteč človek skuša tudi v šolski klopi svoje znanje deliti z drugimi. In to ne kot egoistični ampak kot altruistični individualist, ki vse, kar ima, deli z drugimi. Ker če vsega, kar ima, ne bi delil z drugimi, ne bi mel ničesar. Kajti v človeški družbi ne obstaja za človeka nič, kar ni prišlo do njega iz rok mnogoterih drugih. Tudi v šoli in tudi pri preizkušanju »individualnega« znanja posameznega učenca in učenke.

Izvirno objavljeno v Večeru, 28.12.2010

 

Vir: http://www.vecer.com/clanekpog2010122805605186

Oznake: