Ob svetovnem dnevu filozofije je na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od 12. do 16. 11. 2012, potekal že tradicionalni filozofski maraton. Med kopico predavanj, ki so se zvrstila v omenjenih dnevih, je prof. dr. Valentin Kalan namenil svoj premislek diskriminaciji filozofije v srednješolskem izobraževanju. Z njegovim stališčem se strinjam, hvala vredno je, da je namenil pozornost filozofiji v gimnaziji, kljub temu pa bi želela v nadaljevanju dodati nekaj misli, ki to trditev podpirajo. Sprašujem se, koliko gimnazijskih učiteljev je bilo povabljenih na pogovor o stanju filozofije v gimnaziji.
V uvodniku odlične revije Filozofija na maturi – revija je namenjena predvsem učiteljem filozofije, dijakom in študentom – je uredništvo v minuli strokovni izdaji (3/4-2006) opozorilo na ponovni premislek o ciljih pouka filozofije v gimnaziji. Poleg tega so opozorili na Unescove mednarodne študijske dneve v Parizu, ki so potekali od 15. – 16. 2. 1995 na temo filozofija in demokracija v svetu. Takrat so eminentni filozofi sprejeli Pariško deklaracijo o filozofiji. Naj navedem nekaj poudarkov omenjene deklaracije, ki jih učitelji filozofije v gimnaziji gotovo zasledujejo pri svojem delu v šolskem razredu.
Splošni cilji pouka filozofije v gimnazijah (glej. Učni načrt filozofija) poudarjajo, da filozofija spodbuja samostojno mišljenje dijakov, veča njihovo uvidevanje in presojanje. Filozofska refleksija pomaga pri samorazumevanju človeka in njegovi orientaciji v svetu, zato je filozofiranje nujno za oblikovanje humanega življenja. Uresničevanje izhodišč še posebej omogoča izbira filozofije za maturitetni predmet, ko se s študijem filozofskih tem, filozofskih besedil in s pisanjem naloge o izbranem filozofskem problemu, dijaki vpeljujejo v filozofsko mišljenje in si s tem zagotavljajo podlago za nadaljnji študij.
Menim, da šola zagotovo posveča premalo pozornosti razvoju osebnosti. Prav filozofija je tista, ki vrednoti temeljna človeška vprašanja in vzbuja nepremagljivo radovednost ter željo po odgovorih na vprašanja, ki spodbujajo k filozofskemu razmišljanju in k analizi temeljnih pojmov: pravičnost, demokracija, svoboda itd. Pomen omenjenih pojmov zadeva izkustvo vseh ljudi. Gre za vprašanje, zakaj stvari razumem tako in ne drugače, oziroma zakaj nekaj sprejmem, kot resnično? Kaj me prepričuje v pravilnost razumevanja? Zato je filozofija v šoli neprecenljiva.
Vsakdanje je, da ljudje »kaznujejo« nenavadne misli, nagrajujejo pa običajne – konvencionalne misli. Ko razmišljamo samo tako, da bomo nagrajeni za našo družbeno komformnost, prenehamo misliti svobodno. Zakaj bi mislili zase, če nas to lahko pahne v težave in če nam učitelji, starši, svetovni spet … priskrbijo avtoritativne poučne odgovore. Lahko pa dijake vodimo v filozofske razprave, ki jim pomagajo zaupati v vrednost in moč lastnega razuma.
Kako pokazati in plačnike izobraževanja prepričati, da je naložba v izobrazbo in izgradnjo kritične osebnosti dolgoročna naložba, ki se s prihodnostjo gotovo obrestuje, kar sicer velja za vzgojo nasploh. Družbene razmere, kakršnekoli že so, vedno zahtevajo takojšnje učinke oziroma koristi. Šola pa ne dela le delovne sile (pričakovanega državljana) ampak vzgojenega, izobraženega, dovolj dojemljivega posameznika, tistega, ki ve, kaj se z njim v svetu dogaja. Pri pouku filozofije je poudarjena specifična usmerjenost na dijaka, saj ne gre preprosto za posredovanje izgotovljene vednosti, ki jo je potrebno prenesti na dijaka, temveč je cilj pouka kar najbolj in nemara predvsem pripraviti dijaka k »orientaciji v mišljenju«. Kako je takšna pot združljiva z 32. dijaki v razredu in 70. urami pouka letno, je drugo pomembno vprašanje. Trend izrivanja filozofije iz gimnazije je mogoče zaslediti že nekaj let v vseh mogočih in nemogočih popravkih našega izobraževalnega sistema, čeprav Zakon o gimnaziji in številni drugi programski dokumenti govorijo o kritičnem mišljenju, je mogoče, da bi kritično mišljenje, katerega podlaga je filozofija, prav s slednjo izginilo kot cilj šole? Spomnimo, da je za kritičnega misleca značilno, da nenehno premišlja o tem, kakšen status ima gradivo s katerim ima opraviti. So to dejstva ali vrednote, podatki ali interpretacije, zanesljivi sklepi ali domneve? V tem smislu je kritično mišljenje neločljivo povezano s filozofsko tradicijo.
Kaj nam pokaže premislek o položaju filozofije v gimnaziji danes, v obdobju, ko se poskuša cilje izobraževanja formulirati s pomočjo pojma kompetence? Zagotavljanje, da je filozofija nujni del splošne izobrazbe, nas filozofe nihče prav dobro ne razume. Kaj sploh je splošna izobrazba? Tudi to je predmet filozofskega premisleka. Sprašujem se, kaj je danes za nas filozofija.
Marjan Šimenc ugotavlja, da se zdi večina disciplin s področja družboslovja prijaznejših, kakor filozofija (Glej: FNM 3/4 – 2006). Dejstvo, da se humanistika v gimnaziji ne jemlje preveč resno, je znamenje časa v katerem se nahajamo. Vstop v druge predmete družboslovja je lažji, navezave na izkušnje hitrejše in vednost hitreje naučljiva. Kaj posebnega pa lahko da filozofija? Odgovor, ki ga je vredno bolje premisliti: filozofija je duhovni prostor za razmislek, poudarjam, filozofija je prostor svobode razmisleka. Danes se ceni množica najrazličnejši kompetenc, ki naj bi jih pridobili mladi v izobraževalnem programu, tradicija pa je pri tem zanemarjena. Paradoksalno je, da svoboda mišljenja nima mesta med omenjenimi kompetencami.
Učitelji filozofije, ki danes delajo na gimnaziji, delajo dobro, kar kažejo rezultati mature. Rezultati različnih anket potrjujejo to, da so mladi filozofiji naklonjeni. Zakaj potem diskriminacija filozofije v srednješolskem izobraževanju? So krive prav omenjene kompetence? Gre za prevlado privatne rabe uma nad javno. Slavoj Žižek je v članku »To, za kar v življenju zares gre, ničemur ne služi« (Delo, Sobotna priloga, 29.12.2007) poudaril razliko med privatno in javno uporabo uma. To misel je prvi izpostavil Kant. Žižek razlaga, da o privatni rabi uma govorimo takrat, ko je um v službi nekega vnaprej določenega okvira, ko mora delati za neko dobro družbe. Zato po Kantu tudi teologija, pravo, večina izobraževalnih sistemov, medicina itd. sodijo k privatni rabi uma. Javna uporaba uma pa nastopi tedaj, ko zavzamem popolnoma »izkoreninjeno« pozicijo in sledim logiki misli do konca, ne glede na to, kakšne so konsekvence za družbeno Dobro.