3. 3. 2010 Zofijina bodica

Žižkove bombe v nedrjih kulture, part deux

Avtor:

Spomnimo, nedavno so se novinarji Večera čudili, ker Žižkova bomba ni vrgla v zrak slovenske javnosti. Zofijini smo napisali pismo, ga poslali medijem, tudi njihovim kulturnim uredništvom, in v njem v zameno za enostavno zgražanje problematizirali pozen odziv kulturne srenje in novinarjev. Češ: pravo vprašanje ni grozljivi molk javnosti na Žižka, pravo vprašanje je ravno njihov lastni molk, molk problematizatorjev molka, ki je trajal celih deset mesecev od teroristične »najave«.

Kot član Zofijinih in pozoren spremljevalec medijev opažam, da zapisa ni objavil nihče, še najmanj pa Večer, s katerim smo nesporno polemizirali. Kolegi pravijio, da nismo bili deležni nobenih pojasnil. Dodajmo, da to sploh ni bil naš prvi odziv na Žižkova ekscesna stališča, ki so ga prejeli. Ko smo pred meseci pisali o nekonsistenci njegove ideje spletnega piratiziranja, se je zgodilo enako. Ko smo pisali o »kulturnih« akcijah mariborskega župana v mestnem parku in njegovih rezbarskih podvigih, tudi ne. Ko smo pisali o peticije glede vojske, se je zgodilo enako. In tako dalje. Torej je nekam licemerno, če ti novinarji tvoje kritike Žižka ne objavijo, potem pa se javno pridušajo v začudenju, zakaj »klepetavega filozofa« nihče ne kritizira. Ali še glede česa.

S tem smo dobili delen odgovor tudi na naš izziv, pravzaprav poziv k razpravi o statusu kulturnih produkcij, ki smo ga detektirali kot zanimivo topiko v očitkih proti Žižku. Okoli tega, kaj šteje za kulturno in kdo so kulturniki in kdo ne. Tudi take razprave ne bomo deležni. Morebiti si je kdo ne želi ali se mu ne zdi pomembna. Na to bi lahko pomislili tudi ob medijski ignoranci okrogle mize na to temo, ki smo jo sklicali nekaj mesecev nazaj. Seveda ne bi želeli prenagljeno sklepati, ampak mogoče je znova postalo jasno, da smo skupaj s kolegi en tak nekulturen ništrc. Nobody. Čeprav se marsikdo že leta potika po zavodu za zaposlovanje, brez prebite pare. Z nekulturno filozofsko diplomo, ki vas utegne pripeljati do statusa nevarnega terorista, kot se je zgodilo ubogemu Žižku. Šele ko groziš z bombo, te opazijo. Takrat, ko jim to koristi in ko jim prija. Mediji pač radi opravljajo svojo gate-keeping funkcijo po meri lastnih uredniških predsodkov. Žal usodnih za celotno kulturno krajino.