17. 10. 2009 Zofijina bodica

Smisel kulturne produkcije v Mariboru v luči medijskih najav

Poročilo z okrogle mize

Zofijini ljubimci smo v okviru Šole politične pismenosti (semester III. Lekcija IV.i) vabili na pogovor na temo »Smisel in prihodnost kulturne produkcije v Mariboru in kako uspeti vsaj z najavo kulturnega dogodka v časopisu Večer in drugih medijih«. Okrogla miza se je odvila v torek, 13. 10.  2009 ob 18. uri v dvorani Gustaf (KC Pekarna, Maribor). Informacijo o njej smo pod navedenim naslovom poslali medijem.

Dogodek je bil po svoje avtoreferenčen, saj smo ob njem lahko sproti preverjali tisto, o čemer smo govorili. Torej, kakšen smisel ima organizacija in izvedba kulturnih prireditev širšega značaja v Mariboru, če o njih javnost ni obveščena. Tudi naša okrogla miza na dano temo namreč ni pritegnila niti enega medija ali novinarja, podobno kot cel niz naših predavanj.

Vprašanja, ki smo jih na burni okrogli mizi odpirali, so bila: kdo je kriv, da medijskih najav ni, zakaj se razpravi o tem mediji izmikajo in od kod izvira splošna apatija pred kulturnim? Katere tipe kulture prizadane? Na kakšen način so mediji sami oblikovalci novih (vedno bolj instantnih in izpraznjenih) kulturnih praks in mentalitete kulturnih potrošnikov, saj postaja očitno, da nekaj velja za kulturno, spet nekaj drugega ne? Ločeno vprašanje je, zakaj se novinarji ne odzivajo na taka povabila in kažejo popolno indiferenco tam, kjer ne gre za čaščeno »visoko kulturo« in umetnost ter katere konceptualne uredniške in novinarske poglede gojijo.

Na okrogli mizi smo spregovorili o vlogi in poslanstvu medijev kot reprezentantov javnosti pri organizaciji kulturnih dogodkov, o strategijah njihovega uspešnega obveščanja in nemoči ter nesmislu, ki ga čutijo prireditelji kulturnih prireditev v Mariboru takrat, ko jim npr. časopis Večer ne objavi najave kulturnega dogodka niti v svojem minimalističnem »Prireditvenem vodniku«.

Naše ugotovitve so bile, da je v tem Maribor specifičen, da bi smeli skorajda govoriti o bojkotu tipa kulturnih prireditev humanističnega tipa, predvsem v časopisu Večer, kjer novinarji in uredniki prevzemajo vso odgovornost za produkcijo le določenih segmentov kulture in jo v tej luči po svoje usmerjajo. Smiselno bi bilo govoriti o medijskih šerifih, ki identificirajo nekatere dogodke kot »kulturne«, spet druge pa kot »nekulturne«. Šola politične pismenosti je tako deležna popolne ignorance, saj se z njo ne uspevamo uvrstiti ne na kulturno stran, ne na druge strani v Večeru, kot tudi ne v »Prireditveni vodnik«. Za uvrstitev najave kulturnega dogodka v slednjega na Večeru celo zahtevajo nekaj manj kot 50 evrov mesečnega plačila, ki si ga marsikdo, recimo Zofijini, niti ne moremo privoščiti, saj naš projekt ni dobil niti ficka dotacije. V tem pogledu se poraja smiselno vprašanje, pod kakšnimi pogoji je organizacija humanističnih dogodkov v Mariboru sploh še smotrna. Še bolj se odpira dilema, kakšno je poslanstvo medijev, predvsem tistih nacionalnih in tistih, ki veljajo za »sredstva javnega obveščanja«, če svoje funkcije sploh ne opravljajo.

Na koncu je razprava izzvenela v sklep, da moramo nadaljevati in isto temo ponoviti, po možnosti z uredniki in novinarjih posameznih mariborskih medijev, ki nam bodo predstavili argumente za svoj prezir in ignoranco.