Predstavljajmo si, da smo si pred časom kupili ali pa smo dobili v dar par nogavic. Ko so se te nogavice prvič strgale, jih nismo vrgli proč, ampak smo jih zakrpali. Ko so se naslednjič strgale, smo jih spet zakrpali. In tako naprej, dokler nismo nekega dne med ogledovanjem teh nogavic uvideli, da so samo iz krpic in da ni od prvotnih nogavic ostalo nič.
Podobno lahko nekega dne, ko premišljujemo o sebi, uvidimo, da ni od nas z dneva, ko smo se rodili, ostalo nič. Da smo se torej tako zelo spremenili, kot so se spremenile nogavice iz našega uvoda. Od tega uvida ni daleč do vprašanja, kdo pravzaprav smo. Seveda smo vse, kar smo izkusili, vse svoje spremembe, vsa svoja osebna zgodovina. Pravzaprav pa smo spomin na to zgodovino. Smo ta zgodovinski spomin, ki je torej edini način, na katerega to, česar ni več, je, obstaja. Na vprašanje, kdo pravzaprav smo, torej ne moremo odgovoriti brez spomina na svojo osebno zgodovino.
Od vprašanja, kdo pravzaprav smo, pa ni daleč do vprašanja, kdo pravzaprav srno kot ljudje. Tudi na to vprašanje pa, podobno kot v primeru prvega vprašanja, ne moremo odgovoriti brez spomina na zgodovino človeka.
Da poznamo zgodovino – svojo osebno in zgodovino človeka -, je torej nujno za to, da si lahko odgovorimo na vprašanji, kdo pravzaprav smo in kdo pravzaprav je človek. Ti vprašanji pa sta tudi sami neka nujnost – prej ali slej se porodita vsakemu človeškemu posamezniku. Kajti gre za filozofski vprašanji, se pravi za to, da postavimo pod vprašaj to, kar samoumevno smo in je človek, oziroma gre za to, da avtonomno spreminjamo sami sebe (svoj jaz), v smislu, da postajamo svoja boljša različica – prav to pa je tisto, kar nas vzpostavlja kot ljudi, tisto, po čemer se ločimo od drugih živali.
Seveda v družbi, kakršna je današnja zahodna družba, ukvarjanje s filozofijo in zgodovino – svojo osebno in filozofijo in zgodovino človeka – velja za družbeno nekoristno delo. Kajti gre za družbo v dobi tehnike in tako človek kot njen član tako rekoč ni več tisti, ki avtonomno deluje, ampak tisti, ki preprosto izvaja opravila, ki jih predpisuje tehnični sistem, ki od njega zahteva, da proizvede kar največ ob kar najmanjši porabi sredstev. Toda takšna družba je tudi bolna družba, ki s tem, ko omalovažuje filozofijo in zgodovinski spomin, omalovažuje prav tisto, kar bi jo lahko pozdravilo. Zatiska si torej oči pred resnico in drvi v samouničenje, namesto da bi pogledala resnici naravnost v oči in se začela zdraviti. To pa bi pomenilo – pravzaprav kaj? To bi pomenilo najprej uvajanje (več) filozofije in tudi zgodovine v razne ustanove (kar se sicer v določeni, toda še vedno nezadostni meri, že uresničuje). To so najprej ustanove, kjer vzgajajo in izobražujejo otroke in mladoletnike, ki jih vzgajajo tudi za dejavne dane družbe, torej šole, pa tudi na primer dijaški domovi, knjižnice in tako naprej. Dalje pa so to ustanove, kjer se ljudje znajdejo kot odvisni od pomoči drugih in kjer jih poskušajo čim prej in kar najbolje vključiti v družbo. To so najprej bolnišnice, kjer se ljudje znajdejo, ko zbolijo, se ponesrečijo, rodijo, tudi po poskusu samomora. Dalje pa so to domovi za starejše, ustanove za ljudi s posebnimi potrebami, ustanove za pomoč ljudem s težavami v duševnem zdravju, zavetišča za brezdomce in tako naprej.
Dr. Barbara Vogrinec Švigelj