Tehnološko preoblikovanje človeka, narave in družbe

Tehnološko preoblikovanje človeka, narave in družbe: tehnološka konvergenca, krepitev človeka ter odgovorno raziskovanje in inoviranje

Uvod

Znanost in tehnologija igrata vedno bolj pomembno in transformativno vlogo v sodobnih človeških družbah, še posebej v razmerah naraščajoče globalne prepletenosti in povezanosti. V določenem oziru gre za nadaljevanje trenda, ki je prisoten skozi celo zgodovino človeške civilizacije, v poskusih (pre)oblikovanja človeka, narave in družbe z namenom večje skladnosti s človeškimi potrebami in stremljenji. Dobršen del človeške zgodovine so bili takšni poskusi s svojimi učinki sicer prostorsko lokalno ali vsaj regionalno omejeni, udejanjali pa so se prek daljših časovnih razponov. Razvoj sodobne znanosti in tehnologije, ki ju naraščajoče zaznamuje konvergenca oz. zbliževanje tako v epistemološkem in metodološkem kot tudi v tehnološkem smislu na različnih nivojih, pa obljublja vedno bolj temeljno in natančno poseganje v naravne sisteme, še posebej v živa bitja, z učinki, ki se vršijo v vedno krajših časovnih razponih. Tehnološke aplikacije tako niso več nekaj, kar bi zgolj posredno učinkovalo na delovanje in na razvojne poti živih bitij, vključno s človekom, temveč prinašajo možnosti neposrednega inženiranja temeljnih gradnikov biološkega, torej genomov, kot tudi vedno bolj intimnega povezovanja s človeško proizvedeno tehnologijo. Čeprav človeška bitja že dolgo “sobivajo” s tehnologijo, in slednja na njih vpliva na različne načine, saj človeški um inkorporira zunanja in notranja orodja kot del telesa, ter se posledično tudi sam spreminja, sodobni tehnološki razvoj vseeno prinaša nove razsežnosti. Tehnološke aplikacije postajajo vedno bolj dejavne, ter tako ne zgolj shranjujejo, temveč zbirajo in obdelujejo informacije. Končno tudi niso več nekaj, kar bi ostajalo zgolj zunaj človeka, temveč prihaja do vedno bolj intimnega sodelovanja oz. celo združevanja človeka in njegove tehnologije, ter širšega spajanja bioloških in strojnih elementov. Številni tehnološko omogočeni procesi, kot so na primer informatizacija, avtomatizacija in robotizacija, danes omogočajo tehnološko prevzemanje in opravljanje zmožnosti, ki so bile nekoč izključno v domeni človeških bitij, obenem pa znatno razširjajo razpon zmogljivosti človeške vrste.

Na dokajšnjo verjetnost nadaljevanja trenda tehnološkega preoblikovanja kažejo tudi strateške usmeritve sodobnih družb, kjer pomembno mesto zasedajo inovacije, predvsem tehnološke inovacije, ki so tesno povezane z zagotavljanjem gospodarske konkurenčnosti in družbenega razvoja. Inoviranje in inovacije tako predstavljajo ključen element za doseganje večje kakovosti življenja in manjšega vpliva na okolje, ter za soočanje z velikimi družbenimi izzivi, kot so javno zdravje, starajoče se prebivalstvo, energija, voda in hrana, podnebne spremembe, pandemije in družbena varnost oz. stabilnost (LD 2009). Obenem vedno večje število velikih zasebnih tehnoloških podjetij in investitorjev vlaga v različne visokotehnološke projekte, ki so do nedavnega v širši družbeni razpravi ostajali v domeni znanstvene fantastike, kot na primer odprava degenerativnega staranja (Gollner 2013), inženiranje mikroorganizmov, ki bi proizvajali dizelska goriva (Church in Regis 2012) ter stvaritev umetne inteligentnosti (Levy 2014). Seveda ima vsaka večja sprememba oz. inovacija tako pozitivne kot negativne posledice za obstoječe stanje, njihova porazdelitev pa je pogosto povezana z družbenoekonomskim statusom posameznikov in skupin, kot tudi s človeškim ovrednotenjem naravne in drugih živih bitij. S pospešujočimi tehnološkimi inovacijami se vršijo tudi hitrejše družbenokulturne spremembe, ki prinašajo nove trende in načine dojemanja sveta, obenem pa odpravljajo določene ustaljene prakse. Z naraščanjem moči in obsega tehnoloških aplikacij postajajo njihovi vplivi vedno bolj temeljiti in daljnosežni, kar velja tudi za nepredvidene in neželene posledice. Tako je gradnja tehnoloških zmožnosti za preoblikovanje sveta ter razširjanja človeških zmogljivosti nerazdružno prepletena z naraščajočo možnostjo globalnih katastrofičnih dogodkov, ki so lahko posledica nesreč ali nepredvidenih negativnih vplivov na zdravje, okolje in varnost, ali pa izvirajo iz namerne sovražne rabe tehnologij (Bostrom in Ćirković 2008). Kljub takšnim tehnološko proizvedenim tveganjem pa tudi predlogi za morebitne prepovedi ali opustitve raziskav in razvoja obsežnih tehnoloških področij predstavljajo svojstveno tveganje, saj nevarnosti manjših razsežnosti kot tudi globalna katastrofična tveganja nastajajo v bio-, geo- in astrofizikalnih procesih tudi brez človeškega vplivanja, tehnološke aplikacije pa predstavljajo najboljšo možnost preprečevanja ali vsaj zmanjševanja njihovega vpliva (Pustovrh 2010). Končno sama naraščajoča kompleksnost človeških družb za nadaljnji obstoj in razvoj zahteva vedno bolj zmogljive in pametne tehnologije.

V sklopu obsežne razprave o tehnološkem preoblikovanju človeka, narave in družbe se torej zastavlja vrsta vprašanj in dilem, saj združuje vplive in implikacije številnih novih in nastajajočih znanosti in tehnologij, kot tudi družbenokulturnih trendov, ki spremljajo in sledijo njihovi integraciji v sodobne družbe. Slednji so v zadnjih dveh desetletjih postali še posebej opazni v okviru diskurza o krepitvi oz. izboljševanju človeka, skupaj z naraščajočimi možnostmi neposrednega in vedno bolj natančnega poseganja v različne sisteme človeškega telesa z namenom preoblikovanja fiziološke sestave ter posledično krepitve fizičnih in umskih sposobnosti posameznika (Coenen in drugi 2009; Savlescu in Bostrom 2009; Pustovrh in Mali 2014).

Glede na obsežnost raznolikih tematik v omenjeni razpravi se članek omejuje na nekaj izbranih primerov novih tehnoloških trendov oz. aplikacij ter njihovih implikacij za človeka, naravo in družbo v kontekstu tehnološke konvergence. Nadalje izpostavlja sodobni družbenokulturni in tehnološki trend krepitve človeka ter z njim povezanih transhumanističnih prizadevanj, ki (znova) odpirajo in preizprašujejo tudi temeljna vprašanja o konceptih kot so človek, narava, biološko in tehnološko. Končno na kratko predstavlja pristope za odgovorno raziskovanje in inoviranje, ki bi lahko pripomogli k realizaciji pozitivnih obetov ter minimizaciji tveganj in potencialnih negativnih vplivov sodobnih tehnoloških inovacij. S tem želi članek spodbuditi in prispevati k širši razpravi o implikacijah določenih smeri bodočega razvoja človeka, narave in družbe, še posebej na širokem področju razvoja in apliciranja tehnologij krepitve človeka, ki imajo za cilj oblikovanje (trans)človeških bitij, ki so srečnejša, pametnejša ter bolj zdrava in dolgoživa kot sedanja (Hughes 2004).

Tehnološka konvergenca, informatizacija, avtomatizacija in robotizacija

Tehnološka konvergenca je koncept, ki ga je na prelomu tisočletja oblikovala skupina interdisciplinarnih strokovnjakov pod okriljem Nacionalne fundacije za znanost v ZDA in dobro orisuje širše sodobne trende na področju novih in nastajajočih tehnologij. Koncept tako poudarja, da bodo osrednje transformativne in prebojne tehnologije v naslednjih desetletjih nastajale “s spajanjem in povezovanjem na presečiščih štirih ključnih “NBIK” (nano-bio-info-kogno) domen: (a) nanoznanosti in nanotehnologije; (b) biotehnologije in biomedicine, vključno z genskim inženiringom; (c) informacijske tehnologije, vključno z naprednim računstvom in komunikacijami; in (d) kognitivne znanosti, vključno s kognitivno nevroznanostjo” (Roco in Bainbridge 2003, ix). Do tehnološke konvergence prihaja na različnih nivojih, na primer v konvergenci različnih funkcionalnosti v eni napravi, ali pri medsebojnem spodbujanju nadaljnjega razvoja, ko na primer razvoj novih nanomaterialov omogoči razvoj zmogljivejše računske opreme, natančnejše razumevanje bioloških struktur pa navdahne nove vpoglede v delovanje in manipulacijo možganskih sistemov. Konvergenca v epistemološkem oz. metodološkem pogledu je razvidna v soočanju z raziskovalnimi in razvojnimi problemi, ki zahtevajo skupno delo strokovnjakov iz različnih disciplin, z naraščajoče interdisciplinarnim in občasno celo transdisciplinarnim¹ pristopom.

Prepletanje in združevanje funkcionalnosti in tehnologij na številnih področjih tako omogoča razvoj orodij za vedno globlje razumevanje gradnikov živega in neživega sveta, s tem pa tudi orodij za vedno bolj natančno poseganje in (pre)oblikovanja njihove sestave v skladu s človeškimi cilji. Takšno preoblikovanje se vedno bolj izraža v spajanju biološkega in strojnega, s čimer se poskuša doseči združevanje prednosti obeh svetov, torej po eni strani na primer predvidljivosti, vzdržljivosti in ozke inteligentnosti strojnega, po drugi pa biološke zmožnosti samovzdrževanja, prilagajanja, reprodukcije ter splošne inteligentnosti. Na ta način biologija postopno postaja tehnologija, tehnologija pa postaja biologija (oz. biološka) in to ne zajema zgolj nečloveških živali in ostalih živih bitij, temveč tudi človeka (van Est in Stemerding 2011). Nadalje je v okviru tehnološke konvergence na različnih področjih in pri različnih tehnologijah mogoče zaslediti splošne trende informatizacije, avtomatizacije in robotizacije (Alkhatib in drugi 2014).

Vplive razvoja na področju računstva in informatike je danes mogoče čutiti v praktično vseh znanstvenih in tehnoloških disciplinah, kot tudi na številnih področjih v širši družbi. Tako zbiranje kot tudi obdelava podatkov sta razširjeni daleč preko človeških bioloških senzoričnih in kognitivnih zmožnosti, številni oblikovalski, raziskovalni ter drugi delovni in proizvodni procesi pa so v vedno večji meri avtomatizirani in robotizirani. Takšen trend je povezan predvsem z informatizacijo posameznih področij in tehnologij, saj avtomatizirani informacijski procesi omogočajo naglo upadanje cene in naraščanje obsega in natančnosti opravljenega dela. Tako po eni strani sama visokotehnološka proizvodnja postaja zmogljivejša in cenejša, po drugi pa proizvedene naprave in aplikacije postajajo vedno bolj sposobne in samostojne, kot tudi dostopne vedno širšemu razponu uporabnikov. Kot primere prebojnih novih in nastajajočih tehnologij v zadnjih letih se tako pogosto omenja drone oziroma trote, gensko sekvenciranje in sintezno biologijo, trirazsežne tiskalnike, ter splošno avtomatizacijo in robotizacijo v storitvenih in proizvodnih sektorjih.

Droni oz. troti, torej daljinsko vodljiva zračna plovila, so v zadnjih dveh letih doživela izreden razvojni porast in funkcionalno širitev (Wallace-Wells 2014). Na splošno bi bilo njihovo bistvo mogoče opredeliti kot razširitev človeških zmožnosti in čutov ne zgolj v informacijskem temveč tudi v fizičnem prostoru. Največ pozornosti so bile razumljivo deležne vojaške aplikacije, kjer se droni uporabljajo kot izvidniška in bojna letala, njihova uporaba pa ni urejena niti v vojaškem niti v mednarodnem pravu. Obenem fizična ločitev vojaka oz. operaterja od bojnega polja prinaša manjši odpor do ubijanja, čeprav je psihološki stres za operaterje večji kot pri bojnih pilotih, manjša nevarnost smrti pomeni manjši odpor civilnega prebivalstva zaradi domačih žrtev, avtomatizacija vojaških enot pa v rokah vedno manjšega števila odločevalcev koncentrira bojne enote, ki nimajo lastne volje in se ne upirajo nobenim (spornim) ukazom. Uporaba majhnih, okretnih dronov s kamerami v policijske in varnostne namene odpira še dodatne pomisleke o (ne)legalnem nadzoru državljanov s strani države in varnostnih agencij. Kljub takšni sporni in zaskrbljujoči uporabi pa se droni danes uporabljajo na številnih civilnih področjih, od kmetijstva in geografskih raziskav, prek nadziranja ogroženih ekosistemov in kulturno-zgodovinskih spomenikov, iskanja pogrešanih oseb, do vzpostavljanja brezžičnih omrežij in dostavljanja izdelkov na težko dostopnih krajih. Projekti velikih podjetij nakazujejo, da bo bodoča obsežna komercialna uporaba dronov najverjetneje v obliki rojev, torej velikih omrežij pretežno avtonomnih dostavnih ali delovnih letalnih strojev. Končno so številne različice dronov danes komercialno dostopne tudi običajnim posameznikom, katerim omogočajo zmožnost (teleprisotnega) letenja in vida iz zračne perspektive, torej znatno razširjene človeške zmožnosti. Seveda pa znova odpirajo vprašanja individualne odgovornosti in primerne rabe, pa tudi možnosti nadzora delovanja državnih, predvsem varnostnih organov s strani državljanov.

Področje sekvenciranja genskih informacij je pogosto naveden primer naraščanja tehnološke zmogljivosti in upadanja stroškov zaradi informatizacije in avtomatizacije (Wetterstrand 2012). Stroški sekvenciranja človeškega genoma so tako v razponu trinajstih let upadli na trenutno približno 4.000 dolarjev, tako da se naglo bližajo magični meji 1.000 dolarjev.² Takšne sposobnosti obljubljajo natančnejše vpoglede ne le v možnosti zdravljenja gensko pogojenih bolezni in okvar, temveč tudi zmožnosti vnašanja novih genskih zaporedij, ki bi lahko prispevala k večji imunski odpornosti, povečani fizični moči, bolj pozitivnem pogledu na svet ali k večji zmožnosti koncentracije (Coenen in drugi 2009). Medtem ko so takšne možnosti krepitve človeških lastnosti povezane s številnimi polemičnimi razpravami o njihovih etičnih, ravnih in družbenih vidikih, pa so takšni posegi na področju mikroorganizmov, rastlin in živali že zdaj v rabi, še bolj zmogljivo inženiranje pa je v raziskavah in razvoju. Informatizacija in avtomatizacija številnih tehnologij in procesov na področju sintezne biologije tako obeta inženiranje bioloških sistemov od spodaj navzgor, z oblikovanjem genomov po meri, ki v organizmu povzročijo izražanje želenih lastnosti ali funkcij (Church in Regis 2012; Venter 2013). Tako naj bi prišlo do stvaritve mikroorganizmov, ki proizvajajo gorivo iz odpadnih snovi, izdelujejo zdravila in redke kemikalije v velikih količinah, čistijo odpadne vode in opozarjajo na onesnaženje v okolju, ter opravljajo diagnostične in medicinske funkcije v človeškem telesu. Pri organizmih večje kompleksnosti bi to lahko sčasoma vodilo do natančnega, načrtnega oblikovanja rastlin ali živali z želenimi lastnostmi in funkcijami. Seveda se tudi na tem področju odpirajo določena tveganja, še posebej glede biovarnosti, torej nepredvidenih negativnih vplivov inženiranih organizmov in njihovega genskega materiala na zdravje, varnost in okolje, ter biozaščite, torej sovražne rabe npr. inženiranih patogenov s strani državnih akterjev ter terorističnih skupin in posameznikov. Podobno kot zgodnejše biotehnologije tudi sintezna biologija prinaša potencialne negativne družbene vplive (Mali in Kramberger 2014), še posebej monopolistične prakse in zmanjševanje raznolikosti, po drugi pa prinaša možnosti okrepitve ogroženih in povrnitve izumrlih živalskih vrst, večjo odpornost in učinkovitost kmetijskih rastlin in živali ter morda biogospodarsko revolucijo s čistejšo in bolj zeleno proizvodnjo, kar bi znova razbremenilo zemeljske ekosisteme. Izpolnitev obetov sintezne biologije bo v veliki meri odvisna od javne percepcije in odziva ter preteklih izkušenj z gensko spremenjenimi kmetijskimi rastlinami, dosedanje izkušnje pa kažejo, da je širša javnost običajno bolj zaskrbljena glede uporabe gensko spremenjenih organizmov na prehranskem področju, manj pa na področju industrije in medicine.

Trirazsežni tiskalniki so še ena izmed novih in nastajajočih tehnologij, ki obljublja disruptivne vplive v številnih industrijah, kot tudi v širši družbi (Gilpin 2014; Mills 2011; Mills 2014). Nekateri razvijalci in zagovorniki napovedujejo, da bo njihov razvoj sčasoma popolnoma spremenil proizvodnjo in distribucijo, ter omogočil decentralizirano in lokalno proizvodnjo večine izdelkov na zahtevo. Čeprav je tehnologija 3D tiskalnikov še daleč od tega, cene najzmogljivejših različic pa izven dosega posameznika, se številni strokovnjaki strinjajo, da bo sčasoma omogočila proizvodno revolucijo, predvsem ko bodo sposobni delovati s kovino, keramiko in kompoziti namesto zgolj s plastiko. Obenem prihaja do konvergence med 3D tiskalniki za “nežive” izdelke ter biotehnologijo v obliki biotiskalnikov, ki so sposobni tiskati celice v tkiva in v posameznih primerih v organe, ter nekoč morda v celotne organizme (Venter 2013). Povezava med biotiskalniki in sintezno biologijo bi tako lahko omogočila sintezo (mikro)organizmov po meri in na zahtevo, in takšne zmožnosti postopno spreminjajo širšo naravo, vključno z še neudomačenimi rastlinami in živalmi, v biokapital oz. v potencialno (biološko) tehnologijo oz. stroje.

Z razvojem vedno zmogljivejših informacijskih sistemov v tehnoloških napravah, ki jih proizvaja človeštvo, se porajajo tudi določeni vidiki inteligentnosti, ki je bila do nedavnega izključno v domeni biološkega (Alkhatib in drugi 2014). Vid in dojemanje, prepoznavanje govora, prevajanje jezika, splošno prepoznavanje vzorcev in obdelava kompleksnih in obsežnih informacij, ter gibanje in (omejeno) odločanje v odprtem okolju so zmožnosti, ki jih posamezni ekspertni sistemi in stroji v določeni meri že premorejo. Čeprav strojna inteligentnost v marsikaterem vidiku še daleč ni blizu nekaterim človeškim zmožnostim, pa na določenih, specializirani in ozko usmerjenih področjih že dolgo prekaša človeka, naj gre za delo v človeku težko dostopnih okoljih, natančno proizvodnjo na mikroskopski ravni, ali obdelavo izredno velikih količin podatkov. S tem nastajajo informacijski sistemi, pametni stroji in roboti, ki opravljajo naraščajoč razpon tako fizičnih kot intelektualnih del. To po eni plati omogoča učinkovitejšo, natančnejšo in cenejšo proizvodnjo in delo, po drugi pa zmanjšuje vrednost človeškega strokovnega dela ter povzroča tehnološko brezposelnost tudi v poklicih, ki so se še nedavno zdeli nedotakljivi (Frey in Osborne 2013; The Economist 2014). Mogoče je sicer trditi, da tehnološke inovacije proizvedejo prav toliko ali še več novih delovnih mest kot jih uničijo, in nekateri strokovnjaki predpostavljajo, da se bodo z naraščajočo informatizacijo in avtomatizacijo proizvodnja iz držav v razvoju začela vračati v razvite zahodne države. Kljub temu pa to ne bo pomenilo vrnitve enostavnejših delovnih mest v proizvodnji, saj bo slednja v vedno večji meri zahtevala visoko izurjene in izobražene delavce.³

Novejši ekspertni sistemi, kot je na primer IBMov Watson, segajo tudi po intelektualno (bolj) zahtevnih poklicih. Strokovnjaki in razvijalci največje obete za njihovo rabo v bližnji prihodnosti vidijo na področju medicinske diagnostike, raziskovanja, ter finančne in širše podatkovne analitike, nekateri pa napovedujejo celo prodiranje na področje prava. V teh primerih naj stroji seveda ne bi kar nadomestili zdravnikov, znanstvenikov in pravnikov, temveč bi delovali kot njihovi pripomočki, kot zunanji (pol)inteligentni sodelavci. Vseeno pa takšni ekspertni sistemi že izpodrivajo poklice, ki so do sedaj nudili takšno podporo, kot tudi poklice povezane z iskanjem in analizo informacij ter (enostavnejšim) prepoznavanjem vzorcev.

Končno je zmanjševanje potrebnega vložka določenih oblik umskega in še posebej fizičnega napora, ki ga mora posameznik vložiti v opravljanje posameznih dejavnosti, povezano tudi s psihofiziološkimi težavami razvitega sveta. Slednje se izražajo predvsem v boleznih izobilja, ki so tesno povezane z vedno manjšo mero gibanja, nezdravo prehrano in zadrževanjem v zaprtih prostorih, kjer so tudi družabni stiki v vedno večji meri posredovani in omogočeni s tehnološkimi orodji,v odsotnosti izpolnjujočega dela pa narašča tudi brezvoljnost in depresivnost.

V vseh navedenih primerih novih in nastajajočih tehnologij so obeti o potencialnih koristih za posameznika in družbo zelo veliki, sočasno pa odpirajo številna vprašanja o morebitnih negativnih vplivih na človeško zdravje in okolje. Nadalje se porajajo pomisleki o negativnih vplivih na ustaljene prakse, načine delovanja ter obstoječe družbene strukture in inštitucije, na primer na področju tehnološke brezposelnosti, povečevanja ekonomskega in tehnološkega razkoraka, ter spreminjanja in odprave obstoječih načinov dela in preživljanja prostega časa.⁴ Upadanje stroškov proizvodnje in nakupa ter povečevanje zmogljivosti posameznih tehnoloških aplikacij v roke posameznika polaga vedno več moči, torej zmožnosti za temeljitejše posege v človeka, naravo in družbo. Takšen trend nakazuje, da z večjo dodelanostjo tudi nove tehnologije sčasoma postajajo vedno bolj dostopne posamezniku, takšna decentralizacija pa naj bi omogočila tudi demokratizacijo, torej razširjeni in splošni dostop do visokotehnoloških zmogljivosti.⁵ S tem se odpirajo vprašanja o odgovorni rabi takšnih tehnologij v rokah širših množic, na kar nakazujejo primeri trirazsežno natisnjene pištole, možnosti zalezovanja in vohunjenja z droni, opremljenimi s kamero, ter potencialno tveganje oblikovanja dizajnerskega patogena ali naprednega računalniškega virusa. Kljub naglemu razvoju omenjenih tehnologij pa dobršen del strokovnjakov meni, da se večja in bolj zaskrbljujoča tveganja za zdaj nahajajo v možnostih vojaške rabe s strani nacionalnih držav (Botrom in Ćirković 2008) .

Skupaj z naraščajočo informatizacijo sodobnih družb in družbenih procesov prihaja do vse večjega mreženja in informacijske povezanosti med posameznimi tehnologijami in procesi, kot tudi med posameznimi ljudmi. S tem se časovni zamik v komunikaciji in širjenju informacij vztrajno manjša, obstoječi načini komuniciranja in prenosa vedenja pa se z novimi tehnologijami vztrajno preoblikujejo. Ob tem so nekateri strokovnjaki izrazili različne skrbi o potencialnih negativnih vplivih na razmišljanje, pomnjenje in družabno življenje (Carr 2011), po drugi plati pa je razvidno, da se te prakse in načini delovanja z družbenimi in tehnološkimi inovacijami skozi zgodovino nenehno spreminjajo, že vsaj od antičnih časov, ko je na primer Platon opozarjal pred negativnimi vplivi pisave na človeško zmožnost pomnjenja. Kasneje so bili podobnih pomislekov deležni knjige, časopisi, radio, televizija in prvi osebni računalniki. Trend, ki se je na tehnološki ravni začel z vzpostavljanjem interneta oz. svetovnega spleta se trenutno razširja v načrtih za vzpostavitev interneta stvari. Ta obsežni koncept predvideva vgraditev informacijskih (računskih) zmožnosti in internetne povezave v naraščajoče število strojev kot tudi vsakdanjih potrošniških predmetov in izdelkov, ki bi v vedno večji meri komunicirali med seboj ter vedno bolj samostojno opravljali vzdrževanje, nabavo in izvajanje vedno bolj kompleksnih nalog. To naj bi omogočilo vzpostavitev pametnih okolij, vse od pametnih domov do pametnih mest, ki se vedno bolj intuitivno odzivajo in prepoznavajo človeške zahteve in potrebe. Tako ljudje postajamo vedno bolj intimno odvisni od tehnologije in gotovo je, da s takšnim opiranjem izgubljamo tudi določene (družbene) veščine in spretnosti, sočasno s pridobivanjem novih in krepitvijo drugih zmožnosti. In kot si je že danes težko predstavljati opravljanje vedno večjega števila poklicev brez pomoči in podpore informacijskih sistemov in strojev, bo v prihodnosti, kjer je vse več procesov informacijsko omogočenih in samodejnih, morda težko opravljati naraščajoče število dejavnosti, tako na področju dela kot vsakdanjega življenja, brez vedno bolj intimne povezave in prepletenosti človeka s tehnologijo.

Razvoj orodij za takšno povezovanje je najbolj razviden v domeni nevrotehnologije, ki v zadnjem desetletju doživlja izredno hiter napredek (Lynch in Lauren 2010; Ungerleider 2013). Tako so v razvoju na primer naprave za branje možganskih signalov, ki jih je mogoče prevesti v digitalne ukaze, ali uporabiti za razbiranje mentalnih stanj, različni vsadki, ki (za zdaj) nadomeščajo izgubljene ali opešane umske funkcije, ter naprave, ki lahko z magnetno ali električno stimulacijo posameznih možganskih predelov okrepijo kognitivne zmožnosti, kot so pozornost, osredotočenost, pomnjenje in učenje pri zdravih ljudeh. Številna razvojna prizadevanja so usmerjena v oblikovanje vmesnikov med človekom in stroji ter informacijskih sistemov in modelov, ki se zgledujejo po človeških možganih oz. človeških umskih procesih. Nedavno začeta velika projekta, Human Brain Project v EU in BRAIN Initiative v ZDA, imata za cilj kartiranje in razvozlanje strukture in funkcionalnosti človeških možganov ter med drugim oblikovanje modelov in simulacij možganov v računalniku, kar krepi podlago za potencialno bodočo stvaritev hibridnih in umetnih oblik inteligentnosti.

Medtem ko človek pretežno še vedno ostaja osrednji načrtovalec, snovalec in odločevalec, ki uporablja tehnologije v skladu s svojimi cilji in hotenji, pa si sodobna tehnološka civilizacija, soočena z reševanjem vedno bolj kompleksnih problemov in opravljanjem vedo bolj kompleksnih nalog, ki daleč presegajo zmožnosti posameznega človeka, že dolgo prizadeva razviti stroje oz. informacijske procese s splošno inteligentnostjo. Nekateri strokovnjaki (Bostrom 2014) predvidevajo, da bodo takšna prizadevanja sčasoma vodila do razvoja umetne splošne inteligentnosti ali superinteligentnosti, ki bo presegala človeško, s sposobnostjo rešitve človeških, družbenih in okoljskih problemov, ki se trenutno zdijo nerešljivi, obenem pa bi potencialno lahko imela cilje, ki bi bili v nasprotju s človeškim blagostanjem. Tako se odpirajo tudi ugibanja o nastopu Singularnosti, točke v razvoju strojne inteligentnosti, onkraj katere je težko predvideti nadaljnji družbeni in tehnološki razvoj, oz. na kateri pride do “eksplozije inteligentnosti”, torej vsesplošnega porajanja človeku primerljive ali višje inteligentnosti v različnih sistemih, od bioloških do strojnih (Kurzweil 2005). Na številne razsežnosti in tveganja razvoja vedno bolj samostojne strojne inteligentnosti že nekaj časa opozarjajo nekateri znanstveni in strokovni krogi (Armstrong 2014; Barrat 2013; Bostrom 2014), nedavno pa tudi mednarodno priznani znanstveniki, kot sta Stephen Hawking in Max Tegmark v odmevni publikaciji (Hawking in drugi 2014). Seveda pa si je v tehnizirani družbi, kjer vedno večje število življenjsko pomembnih sistemov deluje le s pomočjo informacijskih zmogljivosti, avtomatizacije in robotizacije, možnost katastrofičnih dogodkov mogoče zamisliti že na ravni napake v sistemu. Še lažje pa si je predstavljati tveganja vojaških napadov, v obliki informacijskega oz. kibervojskovanja z namenom zrušenja ključnih družbenih sistemov in procesov.

Krepitev človeka in transhumanizem

Poskusi krepitve oz. razširjanja človeških zmožnosti v širokem pomenu se raztezajo daleč v zgodovino človeške vrste. Začeli so se z rabo in oblikovanjem zgodnjih orodij, jezika in pisave, z gojenjem rastlinskih in udomačitvijo živalskih vrst, ter z rabo različnih psihoaktivnih učinkovin živalskega in rastlinskega izvora z namenom doseganja spremenjenih stanj zavesti ali večje fizične vzdržljivosti in moči. Nadaljevali so se z razvojem različnih orodij in tehnoloških sistemov za bivalne, kmetijske, proizvodne, transportne in vojaške namene, ki so jih posamezne družbe privzele v različnem obsegu, pravi začetek tehnološke civilizacije pa predstavlja splošna širitev in uvajanje mehanskih in elektronskih strojev v praktično vse družbene procese v zadnjih 250 letih. V tem oziru je človek bitje, ki oblikuje in uporablja tehnologijo za preoblikovanje družbe in narave v zasledovanju svojih stremljenj, ta tehnologija pa ga povratno znova preoblikuje. In čeprav so bile tehnološke aplikacije, ki so nastajale najprej v industrijskih in nato v drugih tehnoloških (informacijskih, biogenetskih, itd.) revolucijah v 20. stoletju že usmerjene v preseganje obstoječih človeških zmožnosti in zmogljivosti, ter je zaradi narave človeškega uma mogoče trditi, da že samo učenje pisave ali rabe posameznega orodja temeljno spremenita in preoblikujeta posameznikovo mišljenje in umski ustroj, je tehnologija do nedavnega v pretežni meri ostajala izven človeškega telesa. Šele razvoj novih in nastajajočih tehnologij v okviru tehnološke konvergence pa omogoča natančnejše razumevanje strukture in delovanja človeških bioloških sistemov in z razvojem orodij in naprav za njihovo preoblikovanje dejansko odpira možnost posegov z namenom vzpostavljanja trajnih sprememb in novih funkcionalnosti v človeškem telesu.

Sodobni koncept krepitve oz. izboljševanja človeka (Human Enhancement) s tehnološkimi sredstvi se je tako izoblikoval približno v zadnjih dveh desetletjih, čeprav različni strokovnjaki poudarjajo različne vidike, številne predpostavke, ki ga sestavljajo, pa so še vedno predmet polemik in razprav. Krepitev človeka je na splošno mogoče opredeliti kot

“/…/ poseg, ki izboljša funkcionalno delovanje določenega podsistema organizma preko njegovega referenčnega stanja; ali poseg, ki ustvari popolnoma novo funkcionalno delovanje ali podsistem, kakršnega organizem predhodno ni imel. Funkcionalno delovanje podsistema je mogoče tolmačiti ali kot naravno (in ga istovetiti z evolucijsko vlogo, ki jo ta podsistem ima, če predstavlja adaptacijo) ali kot namerno (v tem primeru funkcijo določa prispevek podsistema k doseganju relevantnih ciljev in namenov organizma).” (Bostrom 2008, 179).

Referenčno stanje se lahko nanaša na normalno oz. zdravo stanje posameznika, ali pa na za vrsto tipično oz. povprečno stanje. Ključna lastnost potencialnih tehnologij krepitve človeka je tako zmožnost okrepitve oziroma povečanja funkcionalnosti, ki se že nahaja v razponu normalnega delovanja posameznika ali v normalnem populacijskem razponu. Druga značilnost je možnost vzporedne uporabnosti, torej zdravljenje ali omilitev bolezni, okvar in motenj pri prizadetih ljudeh in krepitev lastnosti, ki se že nahajajo v normalnem ali povprečnem razponu pri zdravih ljudeh. Tretja je usmerjenost v neposredne posege v človeško telo s tehnološkimi sredstvi.⁶ Slednje vodi v globlje in intimnejše spajanje biološkega in tehnološkega ter naraščajoče utelešenje tehnologije v človeku.

Nabor potencialnih tehnologij, ki bi lahko služile krepitvi oz. izboljševanju človeških zmogljivosti postaja vedno bolj obsežen in zajema širok razpon različnih področij in aplikacij, od farmacevtskih učinkovin, prek genskih in celičnih terapij, do kibernetskih vsadkov. Glede na cilj oz. funkcionalni učinek aplikacije je potencialne tehnologije krepitve človeka na splošno mogoče razdeliti na tri široka aplikativna področja, in sicer podaljševanje zdravega življenjskega razpona, krepitev fizičnih zmogljivosti ter krepitev umskih zmožnosti, ki zajema krepitev kognitivnih zmogljivosti, krepitev razpoloženja oz. čustev in krepitev moralnosti (Bostrom in Roache 2008).

Takšni obeti so sprožili številne razprave o potencialnih koristih, tveganjih ter etičnih, pravnih in družbenih implikacijah za posameznika in družbo (Buchanan 2011; Coenen in drugi 2009; Pustovrh in Mali 2014; Savulescu in Bostrom 2009; Savulescu in drugi 2011). Po eni strani bi tehnologije krepitve človeka lahko izboljšale zdravje in dolgoživost, povečale moč, vzdržljivost in hitrost, dvignile povprečno razpoloženje in kognitivne sposobnosti ter omogočile večjo družbeno produktivnost in ustvarjalnost kot tudi zmanjšanje stroškov na številnih področjih. Po drugi pa se odpirajo vprašanja o nepredvidenih in neželenih posledicah, o neposrednih negativnih učinkih na zdravje in blagostanje posameznika, še posebej pa o odpravi koristnih obstoječih družbenih praks in struktur, negativnih vplivih na ranljive skupine ter problematičnih učinkih pretirane komercializacije in dehumanizacije tako delovnih kot prostočasnih dejavnosti.

V tem okviru se zastavlja vprašanje poskusov normativnega razlikovanja med terapevtskimi in krepitvenimi oz. izboljševalnimi aplikacijami, ki so jih nekateri predlagali kot kriterij za razločevanje med družbeno želenimi in neželenimi posegi (Fukuyama 2003). Kljub intuitivnemu občutku, da bi bilo takšno razlikovanje utemeljeno, pa posamezne intervencije lahko privedejo do primerov, kjer ima posameznik po krepitvi nižje kognitivne zmožnosti od neizboljšane osebe s populacijsko podpovprečnimi zmožnostmi, ter primere terapije, ki povečajo zmožnosti nadarjene osebe daleč nad povprečje (Bostrom in Roache 2008). Končno je velik del sodobne medicine že usmerjen v posege, ki bi jih lahko označili kot krepitev, s tehnološkim razvojem pa se spreminjajo tudi vrednote in usmeritve, na katerih temeljijo opredelitve zaželenega, normalnega, bolezni, itd. Tako vzdrževanje ali zagotavljanje telesnih in umskih zmožnosti, ki bi se še pred desetletjem morda zdele kot krepitev, danes veljajo za običajne zdravstvene storitve oz. del minimalnega standarda. Končno je tudi ena od značilnosti človeške narave, da se z doseganjem starih ciljev nenehno zastavljajo novi, višji cilji, zahteve in stremljenja.

Eden izmed argumentov v prid tehnološko omogočenemu spreminjanju oz. izboljševanju človeka je dejstvo, da sta se človeška fiziologija in umski ustroj razvila z dolgotrajnim prilagajanjem specifičnemu okolju prednikov ter zahtevam in nevarnostim, s katerimi so bili v njem soočeni. Čeprav je razvoj civilizacije in “zunanje” tehnologije že omogočil izredne zmožnosti prilagajanja človeka različnim okoljem in zahtevam (in seveda prilagajanje sveta človeku), je človek fizično in umsko kljub temu še vedno slabo prilagojen življenju in delovanju v sodobnih tehnoloških družbah z razmerami in zahtevami, ki jih zastavljajo posamezniku.⁷ Pri zagovarjanju preseganja človeškega stanja in omejitev z rabo tehnoloških sredstev se je v zadnjem desetletju uveljavil transhumanizem, kot eno izmed najvplivnejših krovnih družbenokulturnih prizadevanj oz. filozofij, ki združuje številne znanstvenike, strokovnjake, podjetnike, umetnike itd. (More in Vita-More 2013). Transhumanistična deklaracija tako navaja, da bosta znanost in tehnologija v prihodnosti globoko vplivali na človeštvo z možnostjo razširitve človeškega potenciala, ki je še večinoma nerealiziran, ter zagovarja pristop, ki dovoljuje posameznikom široko osebno izbiro pri omogočanju oblikovanja njihovih življenj. Obenem mora snovanje javnih politik voditi odgovorna in vključujoča moralna vizija, ki jemlje resno tako priložnosti kot tveganja, spoštuje avtonomijo in pravice posameznika, ter izkazuje solidarnost in skrb za interese in dostojanstvo vseh ljudi po vsem svetu, vključno z upoštevanjem moralne odgovornosti do bodočih generacij (Humanity+ 2014).

Nasprotni trend, ki se je prav tako (znova) pričel uveljavljati v zadnjih desetletjih pa se usmerja v poskuse zmanjševanja kompleksnosti delovanja in življenja družbe in posameznika, predvsem z omejevanjem in zmanjševanjem vloge tehnologije, ki je usmerjena v preseganje človeških zmožnosti (McKibben 2004) ter se na določen način (in vsaj do določene mere) vrača v (idealizirano) agrarno preteklost. Ta trend še posebej izpostavlja možnost nepredvidenih posledic in sovražne rabe napredne tehnologije, ki bi lahko vodile do globalnih katastrofičnih dpgpdkov (Joy 2000) ter negativnih družbenih vplivov (Kass 2003). Namesto tega naj bi posameznik in družba iskala smisel znotraj obstoječih meja človeških zmožnosti in sposobnosti, pri čemer je posebna pozornost namenjena ohranjanju (trenutnega) naravnega okolja in zmanjševanja človeških vplivov na zemeljsko biosfero. Je tu sploh mogoče najti kakšno vmesno pot za sobivanje obeh načinov, ali celo za njuno medsebojno prepletanje?

Kot je predlagal na primer Ray Kurzweil (2005), se bo tehnologija in strojna inteligentnost v prihajajočih desetletjih vedno bolj zbliževala in združevala s človekom oz. človeško biologijo. Na ta način naj ne bi prišlo do porajanja zunanje umetne splošne inteligentnosti oz. strojne inteligentnosti, ki bi lahko ogrozila človeštvo, temveč do skupne razvojne poti v okviru transčloveškega razvoja. Obenem pa je pri tehnološkem preoblikovanju človeka, narave in družbe potrebna previdnost, da tehnologija ne bi dehumanizirala človeka temveč da bi takšen razvoj humaniziral tehnologijo. Podobno ugotavlja James Hughes (2004) v konceptu “tehnogaje”, kjer narava in človeška tehnološka civilizacija sobivata in sta do določene mere prepleteni ter ravno tehnološki razvoj in napredek omogočata nadaljnji obstoj in (ponovni) razcvet naravnega sveta z zmanjševanjem človeškega vpliva. V tem oziru so cilji obeh pristopov dokaj podobni, čeprav so zamišljena sredstva za njihovo doseganje močno različna.⁸

Odgovorno raziskovanje in inoviranje

Kot je bilo nakazano, sodobni razvoj novih in nastajajočih tehnologij v okviru tehnološke konvergence prinaša izredne potencialne koristi za posameznike in družbe, obenem pa tudi možnosti obsežnih nepredvidenih negativnih vplivov in neželenih družbenih sprememb. Hitra dostopnost novih tehnoloških aplikacij prek globaliziranih tržnih sistemov na praktično vseh delih zemeljske oble, kot tudi njihova naraščajoča moč, odpirata možnosti tehnološko povzročenih tveganj, celo globalnih katastrofičnih tveganj (Bostrom in Ćirković 2008). Ob tem pa je treba upoštevati, da lahko le razvoj človeške tehnologije v dolgem časovnem roku omogoči preživetje človeške civilizacije glede na redno pojavljanje naravnih globalnih katastrofičnih tveganj na Zemlji, ki so v preteklosti že povzročila množična izumrtja (Pustovrh 2010). Preseganje sodobnih civilizacijskih problemov in izzivov na številnih področjih je prav tako mogoče predvsem z razvojem učinkovitejših in zmogljivejših tehnologij, pogosto v kombinaciji z ustreznimi javnimi politikami in podpornimi programi. Navsezadnje tudi mirovanje oz. poskusi ohranjanja statusa quo predstavljajo določeno tveganje, po eni strani zaradi nepopolnosti in spremenljivih parametrov posameznika in človeških družb, po drugi pa zaradi dinamične narave zemeljskega geofizikalnega okolja kot tudi širšega kozmičnega prostora (Plait 2008).

Tako se v zadnjem čas pojavlja vse več nacionalnih in nadnacionalnih pristopov za upravljanje znanosti in tehnologije, ki si prizadevajo realizirati koristi in preprečiti ali vsaj omiliti tveganja in negativne vplive sodobnih tehnoloških inovacij. Nadalje poskušajo takšni pristopi nasloviti širše družbene potrebe in skrbi že v samem procesu raziskovanja in inoviranja, z namenom zagotavljanja večje družbene sprejemljivosti in zaželenosti tehnoloških inovacij in izdelkov. S tem ciljem je EU nedavno začela implementirati okvir odgovornega raziskovanja in inoviranja (Responsible Research and Innovation), ki si prizadeva vzpostaviti transparenten, interaktiven proces, v katerem družbeni akterji postajajo odgovorni drug drugemu, z upoštevanjem etične sprejemljivosti, trajnosti in družbene zaželenosti inovacijskega procesa in njegovih tržnih izdelkov (von Schomberg 2012). V idealnem primeru bi ta pristop omogočil soočenje deležnikov z različnimi interesi, vrednotami in agendami, ter vodil k oblikovanju konsistentne strategije za razvoj znanosti in tehnologije in njunih izdelkov. Pomembno mesto zaseda tudi širok demokratičen dialog o usmeritvah raziskovalnih in inovacijskih politik, z namenom oblikovanja raziskovanja ter novih in nastajajočih znanosti, tehnologij in inovacij kot odzivov na zahteve in potrebe družbe na odgovoren in kolaborativen način.

Takšni pristopi so sestavljeni iz številnih elementov in mehanizmov ter so tudi sami še vedno predmet raziskovanja in razvoja. Trije ključni mehanizmi v tem okviru so vrednotenje tehnologije (Technology Assessment), ki si prizadeva identificirati etične, pravne in družbene vidike in vplive, tehnološko predvidevanje (Technology Foresight), ki je usmerjeno v raziskovanje inovativnih potencialov bodočega tehnološkega razvoja, ter vključevanje deležnikov in javnosti (Stakeholder and Public Engagement) v razprave o potencialnih bodočih razvojnih poteh. Poleg ocenjevanja in vrednotenja koristi in tveganj ter bodočih razvojnih poti bi takšni pristopi lahko izpostavili tudi primere, ko tehnološke aplikacije morda niso najustreznejša rešitev posameznih problemov oz. prizadevanj, ali pa so njihova tveganja in negativni učinki večji od koristi.

Končno zmožnosti za transčloveško preoblikovanje sveta s seboj prinašajo tudi (ponovno) preizpraševanje konceptov in predpostavk, ki so se do nedavnega zdeli samoumevni in konceptualno utemeljeni, saj je ena od osrednjih značilnosti napredka sodobne znanosti in tehnologije prav zabrisovanje in rušenje meja, ki so se nekdaj morda zdele jasno zarisane in neprehodne. V kontekstu, kjer se prepleta in spaja virtualno in realno, umetno in proizvedeno, biološko in strojno, živo in neživo in kjer tudi človek ni več izvzet iz projekta inženiranja in preoblikovanja, so tako pod vprašanje postavljeni nekateri temeljni koncepti humanističnega pogleda na svet (Farris Naff 2014), na primer človeška narava, sebstvo, um, itd., posledično pa tudi razpon človekovih pravic, ki izključuje nečloveške živali z umskimi zmožnostmi, ki niso tako močno oddaljene od človeških ter potencialne hibridne ali digitalne inteligentne entitete. Ob podrobnejšem proučevanju postaja razvidno, da smo ljudje vedno bili v transčloveškem, prehodnem stanju, kjer se na novo redefiniramo in preoblikujemo v stremljenju po nenehnem preseganju obstoječega z orodji, ki smo jih sami proizvedli in ki povratno znova proizvajajo nas. Tako je dokaj gotovo, da bodo vprašanja o transhumanističnih možnostih razvoja postala del političnih programov in razprav v bližnji prihodnosti, kot del sodobnih biopolitičnih vprašanj (Hughes 2009; Fuller in Lipinska 2014).

Končno tehnologija sama po sebi ni pozitivna ali negativna, temveč so njeni vplivi in učinki odvisni od specifičnega konteksta aplikacije, tako od same tehnološke implementacije kot od specifičnega sociokulturnega konteksta. Kot poudarja Juengst (1998, 31) na primeru krepitve človeka, bodo “razlogi za etično vprašljivost določene krepitvene aplikacije vedno odvisno od specifičnih ciljev in vrednot človeške dejavnosti, skozi katero se krepitev vrednoti”. Prav tako vsaka inovacija oz. sprememba prinaša tako pozitivne kot negativne vplive, ki so pogosto različni za različne posameznike in družbene skupine kot tudi za različne sestavne elemente človeških družb in zemeljske biosfere. V sodobni poplavi informacij in naraščajoči kompleksnosti okolja ter nemalokrat nasprotujočega si strokovnega vedenja, ki je sicer nujno potrebno za ustrezno naslavljanje znanstvenih in tehnoloških razvojnih vprašanj in izzivov, je pogosto težko oblikovati z dokazi podkrepljeno oceno koristi, tveganj ter etičnih, pravnih in družbenih implikacij. Ustrezen okvir odgovornega raziskovanja in inoviranja naj bi v tem smislu omogočil tehnološke inovacije, ki temeljijo na empiričnih študijah, podprtih z ugotovitvami strokovnjakov za ocenjevanje in predvidevanje kot tudi z izsledki širših razprav z deležniki in javnostjo. Nadalje bi morale biti takšne inovacije podkrepljene z družbeno robustnim vedenjem, torej ustrezno umeščene v specifično družbenokulturno okolje s podpornimi javnimi politikami in mehanizmi. Navsezadnje je namreč ključno vprašanje razširjanja človeških zmogljivosti kako zagotoviti razcvet oz. vsestranski razvoj posameznika, kjer bodo tehnološke krepitve delovale v njegovo korist, ne zgolj v večje družbeno izkoriščanje in redukcijo njegovih zmožnosti in potenciala v zasledovanju večje ekonomske učinkovitosti in storilnosti, ob upoštevanju vplivov na širšo družbo in naravo.

Zaključek

Obravnavani trendi, ki spodbujajo tehnološko preoblikovanje človeka, narave in družbe, zaradi izredno hitrega in obsežnega napredka različnih novih tehnologij in tehnoloških aplikacij seveda predstavljajo zgolj nekaj splošnejših primerov in implikacij takšnega razvoja. Njihove skupne značilnosti so rastoča avtonomnost oz. inteligentnost tehnologije in aplikacij, naraščajoča informatizacija, avtomatizacija in robotizacija vedno večjega števila tehnoloških in družbenih procesov, spajanje in prepletanje različnih tehnologij kot tudi bioloških in tehnoloških elementov, ter možnost temeljnega preoblikovanja človeka, narave in družbe z namenom krepitve oz. izboljševanja človeških sposobnosti. Takšne zmožnosti prinašajo obete za izredne koristi, od podaljševanja zdravega življenjskega razpona in povečevanja kognitivnih zmožnosti posameznika, prek inženiranja mikroorganizmov za proizvodnjo goriv, zdravil in materialov, do stvaritve umetne splošne inteligence, ki bi bila enakovredna ali bi celo presegala človeško. Seveda prinašajo tudi potencialna tveganja, od negativnih vplivov na zdravje, varnost in okolje, prek razpada obstoječih družbenih struktur in mehanizmov, tehnološko povzročene brezposelnosti in odprave vedno večjega števila delovnih mest, do možnosti za pojav globalnih katastrofičnih dogodkov zaradi inženiranega patogena ali sovražne umetne inteligence.

Po eni plati je preoblikovanje človeška in sveta s tehnologijo trend, ki je prisoten že skozi vso zgodovino človeške civilizacije, vsekakor pa naraščajoča moč in globalni vpliv novih tehnologij prinašata nove razsežnosti. Takšne zmožnosti postavljajo pod vprašaj tudi temeljne koncepte in predpostavke, ki so se nekoč zdele trdno utemeljene in jasne, in ki obenem tvorijo podlago sodobnih liberalno-demokratičnih družb. Preizpraševanje in rekonceptualizacija pojmov kot so človeško, narava, umetno, življenje, itd. majeta in premikata družbene temelje ter spreminjata človekovo dojemanje sveta ter lastnega mesta in vloge v njem, s tem pa tudi načine ravnanja in delovanja. Končno to vpliva tudi na bodoče razvojne poti človeka in njegovih tehnoloških artefaktov.

Namen članka je bil tako izpostaviti nekatere izmed številnih transformativnih možnosti in z njimi povezanih vprašanj in dilem, ki jih odpira razvoj novih in nastajajočih tehnologij, osrednji cilj pa je spodbuditi nadaljnjo razpravo, saj bo le s širšo interdisciplinarno in javno obravnavo mogoče doseči družbeno robustno implementacijo sodobnih tehnoloških inovacij, kot jo predlaga odgovorno raziskovanje in inoviranje. Če parafraziramo Stewarta Branda (2009), so naše zmožnosti postale takšne kot zmožnosti bogov, zato se jih moramo naučiti dobro oz. odgovorno uporabljati.⁹

Izvirno objavljeno v reviji Dialogi, št. 10, 2014