So trenutki, ko podvomiš v vse to, čemur se danes reče novinarstvo. Ljudje, ki danes vodijo ta posel, odkrito priznavajo, da nimajo pojma o njem, da pa se bo odslej delalo po njihovih pravilih. Ko ta pravila postaviš drug ob drugega, ne moreš mimo spoznanja, da beseda, ki je tvoje edino orodje, postaja odveč. Če si v takih trenutkih prestregel tisti znani glas Jurija Gustinčiča, s katerim te je mirno vodil po čedalje bolj kompliciranih mrežah sveta in duha, si si oddahnil. Nekaj prvobitnega je bilo v načinu, na katerega je ta modri starec, ki je prekrižal svet po dolgem in počez, umeščal ljudi in dogodke v prostor. S svojo značilno novinarsko pisavo je zmeraj znova dokazoval, da v novinarstvu, ki je vredno svojega imena, vsaka beseda šteje: če v njej ni zven človeka, ki mu tudi v najtežjih časih ni težko biti človek, je zgrešila svojo misel. Sijajen novinar je bil, skromen, nenadut, do konca zavezan svojemu poklicu in svoji človeški etiki. Ko si ga zlasti zadnja leta, ko se tudi v novinarstvu vedno manj misli o vedno manj rečeh, gledal v njegovi demodirani izdaji, te je prešinila misel, da še ni vse izgubljeno. Meni je vedno znova pomagal najti odgovor na vprašanje, kaj novinarstvo je.
Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 9.6.2014