Mednarodna skupnost na pobudo Palestine že od leta 2005 izvršuje pritisk na Izrael v obliki gibanja BDS (Bojkot, dezinvesticije in sankcije). Gibanje se orientira po uspelem projektu iz časa južnoafriškega apartheida ter obsega celovit bojkot Izraela na ekonomski, akademski in kulturni ravni. Z drugimi besedami, tarča bojkota je vse; od agrumov, glasbe in do orožja. Gre za bojkot proti izraelski državi, dokler ta ne bo začela spoštovati mednarodnega prava ter pravic Palestincev. Izrael je okupacijska sila, kar je ena najbolj vidnih preprek na poti do trajnega miru. Zasluga za ohranitev izraelske hegemonije pa se lahko pripiše orožarski industriji in trgovini. Ob tem velja omeniti, da Slovenija ni imuna v teh perverznih poslih. Naša podjetja so glede na svoje zmogljivosti odigrala svojo vlogo pri nasilnem in sistemskem zatiranju svoboščin Palestincev.
Slovenija je med letoma 2004-2014 v Izrael izvozila orožje in vojaško opremo v skupni vrednosti 7.766.465,74 €. Med letoma 2007-2009 je bilo izvoženega skoraj 600.000 € gladkocevnega orožja kalibra najmanj 20 mm ter zraven spadajoče se dodatne komponente. Poleg tega so slovenska podjetja v istem obdobju izvozila za 2.160.000 € vojaških vozil in rezervnih delov. To obdobje sovpada s tritedensko ofenzivo IDF-a (Israeli Defence Forces) imenovano »Cast lead«, ki je potekala pozimi iz leta 2008 na 2009. V tej agresiji je življenje ugasnilo 1417 osebam z območja Gaze, večina ponovno civilistov.
Izvoz vojaške opreme je po tem upadel a vendarle je še vedno mogoče zaslediti približno enako količino prodaje vozil in pripadajočih komponent podjetij Armas in Sistemska tehnika Ravne. Med letoma 2010-2014 so sionističnim silam preprodali za skoraj 1.500.000 € vojnih strojev. Prav tako pa leto 2014 zaznamuje ofenziva, beri masaker imenovan »Protective Edge«, kjer je čez poletje v Gazi bilo nasilno odvzetih 2310 življenj ter premnogo ostalih podvrženim životarjenju v izrednih razmerah. Združeni narodi namreč ocenjujejo, da bo Gaza do leta 2020 neprimerna za življenje. Že zdaj je več kot 90 % vode neprimerne za pitje medtem ko so nekdaj rodovitna polja le še oddaljeni spomin Palestincev, katerih zgodbe se že 67 let kalijo izpod železnih pesti okupatorja.
Prav masaker leta 2014 je zaradi visokih žrtev med civilisti in napadov na palestinske zdravstvene ustanove ter zatočišča sprožil ogorčenje po celem svetu. Pri nas sta gibanji BDS Slovenija kakor tudi Amnesty International Slovenije (AI) naslovili pismi na ministrstvo za obrambo ter slovensko vlado in jih pozvali naj ustavijo uvoz in izvoz vojaške opreme v Izrael. Pri tem sta se sklicevali na dejstvo, da je Slovenija med podpisniki Mednarodne pogodbe o nadzoru trgovine z orožjem (ATT). Omenjena pogodba določa prepoved prenosa orožja, rezervnih delov in streliva vojskujoči se strani za katero se smatra, da bo le to uporabljeno za izvajanje ali pomoč pri zlorabah človekovih pravic.
Na apel AI in BDS se je odzval takratni obrambni minister Jakič ter pojasnil, da: “Republika Slovenija nima v lasti vojaške industrije, ampak gre v primeru vseh izvoznikov za zasebne gospodarske družbe, ki za izvoz vojaške opreme in orožja v tretje države potrebujejo predhodno dovoljenje, ki ga izda Ministrstvo za obrambo«. Poleg tega je še pripomnil, da izvoz v zadnjih letih spada pod kategoriji ML5 (Naprave za vodenje ognja in z njimi povezana oprema za alarmiranje in opozarjanje ter s tem povezani sistemi, oprema za testiranje in uravnavanje ter protiukrepe, posebej zasnovani za vojaško uporabo, ter posebej zanje zasnovane komponente in dodatki) in ML6 (Kopenska vozila in njihove komponente). Skratka, izvožena je bila oprema, ki ne spada pod »vitalni« del orožja katerega funkcija je v vojnih razmerah samoumevna. Izjava za javnost se je zaključila z že preživetim odgovorom, da bo Vlada obravnavala vsak primer posebej ter s sklicevanjem na skladnost z mednarodnimi zakoni in stališči Evropske Unije.
Torej, slovenska Vlada trdi, da si privatna podjetja, ki izvažajo vojaško opremo v Izrael niso v nasprotju z zakonom saj ne izvažajo neposredno smrtonosne opreme. A ravno v tem se skriva »kavelj 22«. Namreč logistika je sestavni del vojske ter obsega večji del same strukture vojske kot institucije ter mehanizma. Logistika ter podporna oprema je absolutno vitalni del vsakršne militaristične strategije. Brez dobro naoljenih strojev ter bogate zaloge rezervnih delov, streliva in goriva je vsakršna vojaška operacija obsojena na propad. Potrebno je tudi dodati, da je Izrael še kako odvisen od tujega vojaškega sodelovanja saj je njihova obrambna industrija specializirana v t. i. »warehousing« tehnologijah. Torej, v nasprotju s tradicionalno vojaško tehnologijo so izraelska podjetja bolj osredotočena na izvoz raznovrstnih tehnologij za nadzor prebivalstva. Treba je dodati, da je Slovenija tudi uvažala izraelsko vojaško opremo in sicer v vrednosti 6.168.321,42 € med letoma 2004-2014. Med večjimi nakupi so bili oprema za opazovanje, snemanje in obdelavo, zračna plovila ter pripadajoče komponente ter eksplozivi in goriva. Ob tem velja omeniti, da izraelski izvoz temelji na znanju pridobljenem preko izkušenj IDF-a z nelegitimno okupacijo palestinskih ozemelj in tamkajšnjega prebivalstva.
Ob bok 3 milijardah dolarjev vojaške pomoči kolikor jih prispeva ameriška vlada na letni ravni se zdi slovenski delež neznatno majhen. Vendar ravno zaradi tega bi lahko Slovenija odigrala vodilno vlogo pri prekinitvi vojaškega sodelovanja ter tako postavila svetel zgled za ostale humano naravnane države. Namreč vsaka prekinitev sodelovanja z Izraelom močno odmeva v mednarodnih vodah in hkrati zada globoko medijsko rano že tako opešanem sionističnem propagandnem stroju. Prekinitve pogodb niso enostavne ampak navsezadnje se je potrebno vprašati, če je sistemsko trpljenje več tisoč Palestincev res vredno tistih nekaj »fičnikov«, ki na koncu leta krasijo bilanco stanja.