Alain de Botton je priznani pisatelj in televizijski producent. Znan je po samosvojem pisateljskem slogu, v katerem pogosto v filozofski maniri proučuje nekatera vsakodnevna vprašanja. Iz filozofije je diplomiral na King’s College v Londonu. Začel je tudi z doktorskim študijem iz francoske filozofije, vendar je pred nadaljevanjem študija dal prednost pisateljski karieri. De Botton piše knjige v esejističnem slogu, v katerega vpleta svoje lastne izkušnje kot tudi številne zgodovinske filozofske reference. Ta stil pisanja so poimenovali »filozofija vsakodneva«. Njegove knjige so zelo popularne in prevedene v več kot 20 različnih svetovnih jezikov, tudi slovenščino. Med drugim je avtor del »How Proust Can Change Your Life« (Kako ti Proust lahko spremeni življenje), Utehe filozofije (»The consolations of philosophy«), Skrb za status (»Status anxiety«) in druge.
Spletna stran:
http://www.alaindebotton.com/
Alain de Botton
Zakaj se študentje raje odločajo za Platona
Alain de Botton pravi, da so v današnjem obdobju samopomoči antični filozofi zagotovo bolj priljubljeni kot Derrida, Baurilliard in dekonstrukcionisti.
V širšem pogledu se zdijo nekatera področja znanosti mamljivejša ali globlja kot filozofija. V sekularnem obdobju lahko filozofija izgleda kot dokončna avtoriteta o pomembnih življenjskih vprašanjih oz. kot naravno mesto za iskanje odgovorov na uganke o človekovi nesreči.
Zdi se kot da imajo tako znanstveniki kot tudi filozofi dostop do nekaterih zelo kompleksnih in pomembnih resnic. Kljub mamljivi zunanjosti pa moderna filozofija pogosto razočara tiste, ki se z njo ukvarjajo bolj podrobno. Vprašanja, ki se zdijo mnogim teoretikom in filozofom tako pomembna (Kakšen je pomen? Kaj je predmet?) velikokrat ne dajo odgovora našim prioritetam (Zakaj sem tako sramežljiv/a? Kako sem lahko srečen/a?).
Mogoče je to razlog, zakaj je vse več študentov na britanskih univerzah vpisanih na študij zgodovine filozofije (ki obravnava Platona, Aristotela, helenistične šole) kot na študij teoretikov, kot so Derrida, Foucault, Baudrilliard in Deluze. Antična filozofija ostaja za ljudi verna podoba predstave, kaj naj bi filozofija sploh bila]. Antični filozofi so preprosto verjeli, da bi morala filozofija posamezniku na nek način pomagati spremeniti življenje na boljše – kar je sicer čudovita ambicija, ki pa je v sodobni filozofiji skoraj ni (namesto, da bi bila vključena v svetovalne rubrike revij in popoldanskih pogovornih oddaj). »Katerikoli filozofov argument, ki ne upošteva človekovega trpljenja, je ničvreden. Tako kot ni nobene koristi od medicine, če ne prežene bolezni iz telesa, tako tudi ni koristi od filozofije, če ne prežene trpljenja uma.« To so Epikurjeve besede, rojenega leta 341 pr. n. št. na otoku Samosu, nekaj kilometrov oddaljenega od Jonske obale. Te besede hkrati odražajo prizadevanja večine študentov, ki se pripravljajo na študij filozofije na univerzah – prizadevanja, ki na žalost niso prisotna pri skoraj nobenem od njihovih predavateljev. V antični filozofiji najdemo kopico terapevtskih idealov, ki jih večina od nas še vedno povezuje s filozofijo, a so večinoma tudi izginili iz modernih kurikulumov. Poslušajmo znova Epikurjev poziv: »Nihče naj ne odlaga študija filozofije, ko je mlad in niti ko je star ter naveličan študija. Nihče ni namreč premlad ali že mimo vrhunca življenjske moči tako, da ne bi skušal doseči zdravja svoje duše. Tisti, ki trdi, da še ni pripravljen na filozofijo ali da je čas za le-to že minil, je kot tisti, ki pravi, da je premlad ali prestar za srečo.« Filozofije ne definirana tako dobro vsebina, kot jo metoda raziskave: logična, silogistična in aksiomatska. Mnogo znanstvenih področij, ki so pozneje postala samostojne discipline, so se razvile kot veje filozofije (vse do 19. stoletja je bila fizika na univerzah opisana kot filozofija narave). V dolgi zgodovini filozofije je obstajalo pet področij, s katerimi se je ukvarjala večina filozofov: epistemologija, etika, politična filozofija, estetika in filozofija religije.
Čeprav se za prve od le teh ljudje niso zanimali, so le-te danes v sodobnem kurikulumu v dominantnem položaju. Etika je pri ljudeh zelo priljubljena in je bila že v preteklosti ena poglavitnih zadev, s katero so se ukvarjali. V grških in rimskih helenističnih šolah so bili epikurejci, skeptiki in stoiki strastno predani ideji, da bi se morala filozofija ukvarjati s človekovimi perečimi praktičnimi problemi: s smrtjo, ljubeznijo, spolnostjo in jezo. Če pogledamo primer nekoga, ki ga skrbi smrt, bi epikurejec njegov problem razdelil na dve komponenti in trdil, da so edine stvari, ki bi se jih morali bati tiste, ki nam povzročajo bolečino. Če bi bili mrtvi, ne bi čutili ne bolečine in ne užitka, zato ni nobenega razloga, da bi se smrti bali. »Tisti, ki resnično dojame, da ni ničesar strašnega v izteku življenja, nima ničesar, česar bi se v življenju bal,« je zaključil Epikur.
Tudi Platonovi dialogi na podoben način vključujejo pomembna vprašanja. Malo kateri filozof je imeli bolj praktičen pogled na svet mišljenja. Filozofije tako na primer ni bilo potrebno izpustiti iz vsakdanjika: filozofiranje se je lahko nadaljevalo ob nakupovanju, delu, tuširanju, ljubljenju; to ni bila nobena alternativa aktivnemu življenju, ampak prej potrebno nadomestilo. To sporočilo je Platon poudaril z tvorjenjem Sokratove misli v obliki dialogov v kvazi-novelističnem kontekstu. Glavna načela zahodne filozofije je prikazal skozi spontane pogovore, ki so nastali v 5. stol. pr. n. št. med človekom, ki svojih oblačil ni pral redno, in nekaterimi njegovimi prijatelji na sprehodih do pristanišča ter obiskih telovadnic. Ti dialogi so bili v filozofskih razpravah polni verbalnega zbadanja in nenamernega obrekovanja: takšno obnašanje so pripisovali življenju in zato filozofija, ki jih je pripeljala do spoznanja, ni smela biti sramežljiva.
Na začetku dialoga Harmid vidimo Sokrata, ki se je ravno vračal iz bitke pri Potejdaji in se je napotil v borilnico nasproti Bazilinega svetišča na jugu akropole, kjer sreča prijatelje. Ko so govorili o bitki, je predmet pogovora nanesel na mladeniča Harmida, ki je bil po pričevanju izjemno privlačen in ravno takrat na poti v borilnico. Sokrat opisuje mladeničev prihod: »Harmid je prišel in povzročil veliko smeha. Sleherni od nas, ki smo sedeli, je namreč vneto porival soseda, ko je skušal narediti prostor, da bi Harmid sedel poleg njega – dokler nismo enega od tistih, ki so sedeli prav na koncu, prisilili, da je vstal, drugega pa, da je padel na stran. On pa, ko je prišel, je sedel med mene in Kritija. Tedaj sem bil, dragi moji, že v zadregi, in moja prejšnja drznost … je bila potolčena. … Takrat sem … zagledal, kaj se skriva v plašču in sem se razvnel ter nisem več bil pri sebi.« (Prevod je Kocjančičev)
Platon pravi, da filozofija ne bi smela namigovati na svoj izvor v praznini, saj je zasidrana v svetu, kjer bo ljudem ob pogledih pod plašče zastajal dih.
Čeprav novo vedno povezujemo z boljšim, dobivamo od antičnih filozofov preprosto lekcijo. Zdi se, da so imeli stari misleci boljšo predstavo o nalogah filozofije kot poznejši. Še slabše pa je za filozofski establišment dejstvo, da so študentje odkrili vse to in želijo spontano spremeniti način poučevanja filozofije tako, da se približujejo sporočilu Platona in Epikurja.
Prevod: Barbara Škerl