Pristop k glasbi se je v povojnem obdobju povsem predrugačil. Vera v napredek, razvoj novih tehnologij ter izpraznjenost starih obrazcev, je vrsto komponistov prisilila k iskanju novih poti. Iannis Xenakis arhitekt, inženir in modernist v najžlahtnejšem pomenu te besede, je bil eden prvih, ki so v glasbo začeli vnašati formalne strukture in filozofske modele.
Tako kot Ferrari, ki smo ga predstavili v prejšnji oddaji, je tudi Xenakis stopil na sceno znotraj drugega vala ustvarjalcev konkretne glasbe. Pariz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki je bil center takratnih modernističnih vrenj, mu je nudil pravšnji teren za delo. Tokom svojega ustvarjalnega življenja je Xenakis ustvaril mogočen opus. Segal je po sredstvih elektronske glasbe, z širokimi orkestralnimi zasedbami gradil dinamično in polno zvočno maso ter že v šestdesetih prevzel računalnik kot sredstvo komponiranja.
Prav nič drugače kot pri vrsti drugih komponistov, je tudi pri Xenakisu glavni vpliv razdeljen med Messiaena in Cagea. Messiaenova zasluga leži v tem, da je Xenakisa kot tridesetletnika namesto v uk poslal na pot kreiranja lastnega izraza. Cage je v tem kontekstu bistven pri razumevanju razvpitih »aleatoričnih« metod. Z njihovo pomočjo je Xenakis znotraj svojih matematično strukturiranih, na videz hermetično zaprtih modelov, odpiral pot naključju.
Xenakis je vso svojo ustvarjalno pot zavračal serializem, ki je v tistem času še dominiral kot skladateljska metoda. Linearna polifonija, kot je pisal Xenakis, skozi kompleksnost učinkuje v razpršitvi zvočnosti po celotnem zvočnem spektru, kar pomeni, da je poslušalcu sledenje oteženo. Xenakis se je raje naslonil na svojo arhitekturno vokacijo. Površino ali teksturo je za razliko od serializma obvladoval s pomočjo geometričnih oblik zasnovanih na ravnih linijah.
Leta 1958 je Xenakis kot Le Corbusierjev asistent, v katerega ateljeju je našel polno zaposlitev, zasnoval Philipsov paviljon za Bruseljski sejem. Hiperbolična paraboloidna arhitekturna struktura je bila zasnovana kot prostor, kjer je Edgar Varese, boter elektronske glasbe, premierno izvedel svojo »Poeme Electronique«. Paviljon sam je Xenakis zasnoval po istih principih kot nekaj let pred tem kompozicijo »Metastasis«. Nekdanjo skrb za razvoj motiva in kontrapunkt, je tako zamenjala skrb za premene teksture.
V današnji oddaji posvečeni Iannisu Xenakisu, bomo po vrsti slišali naslednje kompozicije: v uvodu bo zazvenela Varesejeva »Poeme Electronique«, nato pa se bomo posvetili izključno Xenakisu. Sledile si bodo naslednje kompozicije: »Metastasis«, kot njegovo prvo zrelo delo, »Concrete Ph« kot Xenakisovo najbolj znano delo ustvarjeno znotraj pariškega studia konkretne glasbe, ter za sam konec še kompoziciji »Bohor in »Orient Ocident«.
Želimo vam prijetno zvočno izkušnjo!
AVIZO