V prejšnji, uvodni oddaji tega kratkega dvodelnega uvoda v sodobno resno elektronsko glasbo, smo besedo prepustili ohlapnemu orisu razvoja zgodnje elektronske glasbe, z omembo treh elektronskih instrumentov, ki so presegli eksperimentalno zasnovo tovrstnih naprav. Z zvočnostjo Teremina, Martenota in Trautonija smo vas torej že seznanili, danes pa vam povemo še kaj več o njihovih specifikah znotraj glasbene zgodovine.
Najnenavadnejša in izvirna naprava, ki je odprla poti tudi drugim, a sorodnim glasbenim izumom, je Teremin. Izum gospoda Leona Theremina datira v konec drugega desetletja dvajsetega stoletja. Konstrukcijsko je to lesena škatla, v kateri se nahajajo očesu nevidni oscilatorji, ki proizvajajo elektromagnetne valove. Iz škatle navzven »štrlita« dve kovinski kontrolni anteni, s katerima je mogoče določati višino tona in glasnost.
Najbolj fascinantna lastnost tega instrumenta je fizična ločenost instrumenta in izvajalca. Situacija pri kateri izvajalec stoji pred škatlo in gestikulira, lahko pri mimoidoči priči te telovadbe izvabi zgolj posmeh. Na prvi pogled se zdi, da samo človeško telo proizvaja zvoke in jih preko nekakšnih ritualov izvablja iz zraka. Nič čudnega torej, da se je Thereminovega instrumenta prijelo poimenovanje »sound from the ether« (Zvok iz etra).
Kreativni in inovatorski potencial Leona Theremina, ki je gradil na fizični ločenosti dotlej neločljive dvojice instrument-izvajalec, je svoj vrhunec doživel z nadaljnjim izumom poimenovanim Terpsiton. Izum je bil zamišljen in koncipiran v čast njegove žene, baletnice. Spektakel telesa v gibanju, ki producira zvoke zgolj s svojo telesnostjo in motoriko, je omogočala široka kovinska plošča pod plesiščem, na katerem je plesalka s svojim gibanjem izvabljala razne zvoke. V nadgradnji te invencije je bilo, za prav svojevrsten diskoidni občutek, zvoku dodano še sinhrono prižiganje barvnih svetlobnih teles.
Leon Theremin in njegov Theremin sta botrovala tudi naslednjemu pionirskemu izumu elektronske glasbe. Maurice Martenot, sicer čelist po izobrazbi, je prav v srečanju s svojim sodobnikom pobral osnovno idejo za svoj »ondes martenot«. V svoji generaciji eden najprodornejših glasbenih instrumentov, se je lahko enakopravno vključeval v standardne orkestralne zasedbe in svoje mesto v glasbenih repertoarjih najde še danes. Da je temu tako, gre v prvi vrsti zasluga velikim skladateljem, ki so ga posvojili: Messiaen, Varese, Honneger ter Maurice Jarre so le največji med njimi.
Prvotna zamisel se ni dosti razlikovala od Thereminove: izvajalec je imel na rokah prstana, s katerima je preko strun uravnaval dve enoti pritrjeni na tabli. Končna verzija izdelka uporablja za ustvarjanje zvokov klasično tastaturo, ki po izgledu spominja na koncertni piano in omogoča tudi nekatere klasične »klavirske figure«. Instrument je dejansko znanilec mnogo kasnejšega revolucionarnega Moogovega synthesizerja.
Trautonij je zadnji izmed treh instrumentov, ki mu v sklopu današnje oddaje namenjamo predstavitev. Zasnova instrumenta je podobna prej omenjenima napravama: neprevodno žica napeljano nad kovinsko ploščo se preko pritiska na tipke oz. jezičke poveže s ploščo, s čimer se ustvarja napetostni tokokrog, elektromagnetno polje, iz tega pa se posledično porodijo zvoki.
Svojo krstno predstavitev je Trautonij doživel leta 1930 s Hindemithovimi skladbami za ta instrument. Hindemith, najčistejši neoklasicist 20. stoletja je bil ta, ki je od vsega začetka sodeloval z izumiteljem Friedrichom Trautweinom, njega pa kasneje seznanil z Oskarjem Salo.
Oskar Sala, ki je preminil pred petimi leti, velja za najbolj virtuoznega izvajalca na tem instrumentu. Popolno predanost, ki je rezultirala v izključnem komponiranju za Trautonij, mu je celo v času nacifašizma zagotavljala ne samo nemoteno delovanje, temveč tudi uradno podporo s strani takratnega režima.
Vrhunec Salinega ustvarjanja ob njegovih impresijah za Trautonij, predstavlja njegov prispevek k Hitchcockovem filmu »The Birds«. To kinematografsko mojstrovino brez standardnih glasbenih vložkov, je Sala oskrbel z zvočnim repertoarjem ptičev in drugimi efekti. Hitchcock, ki si je sam zaželel posebnih in nenavadnih zvokov, ki bodo nagnali v kosti gledalcev strah, je bil z rezultatom zelo zadovoljen.
Tako, ne preostane nam več drugega, kot da se potopimo v nadaljevanje zvočnega kolaža, ki ga v celoti posvečamo prepletu odlomkov in skladb izvajanih s poprej omenjenimi napravami. Zvoki teh instrumentov so skozi nepolno preteklo stoletje ilustrirali »znanstveno – fantastične« filme, poudarjali so dementna in druga posebna stanja; podaljševali upanje, da na nekem robu »distopičnega« sveta še tli nek srečne konec.
Te zvoke so posvojili tako velikani klasične glasbe kot popularna kultura, vas pa vabimo, da jim odvzamete auro eksotičnosti in jih sprejmete v svoj zvočni vsakdan ter si razširite obzorja.
Oddajo je pripravil Zlatko Kovačič.
AVIZO