Unchained Melody, Powerhouse itd.
Pozdravljeni ob ponovnem srečanju v oddaji »glasbeni ciklon«, oddaji o sodobni klasični glasbi. V uvodni oddaji smo vam predstavili zvoke, ki so svoj glasbeni navdih iskali v predrazsvetljenski duhovnosti. Danes pa vašim ušesom ponujamo izbor glavne figure avstralskega glasbenega post-modernističnega gibanja, Graema Koehne-ja.
Specifična karakteristika, ki zaznamuje celo vrsto avstralskih skladateljev s konca 20. stoletja je odsotnost dominantne domače glasbene tradicije. Rezultat tega manjka se kaže v ne-zavezanosti standardnemu ločevanju na popularne umetnosti za množice. S tem ko je odvržen tovor te sodobne ideologije, se avstralskim skladateljem odpira možnost individualnega raziskovanja in sinteziranja raznovrstnih vplivov, kar lahko ujamemo pod skupnim nazivom »freestyle« komponiranje.
Koehne je svoj sloves vodilnega avstralskega skladatelja baletne glasbe začel izgrajevati v začetku 80-ih let, njegov opus pa razen baletnih del obsega še glasbo za gledališče in film.
Temeljni glasbeni jezik, ki ga je Graeme Koehne razvil je neo-klasicističen, predvsem zaradi uporabe tradicionalnih kompozicijskih tehnik razvijanja teme in variacij ter izkoriščanja neskončnega izraznega potenciala diatonične harmonije. Vsebinsko njegova dela posegajo po široki ponudbi popularne glasbe, formalno disciplino in izgradnjo pa prepušča svoji bogati in barviti orkestracijski sposobnosti.
Koehne se ob pomanjkanju izzivalnosti in širšemu avditoriju nedostopni sodobni resni glasbi večji del ozira po lahkotni melodiki in poenostavljenem ter poudarjenem ritmu pop glasbe ter spregledani tradiciji orkestralne glasbe. Navdih svoji zavezanosti »zabavljaštvu« pobira v specializiranih periodikah pop kitaristov, bobnarjev in klaviaturistov. Ritme in melodiko, ki jo od tod pobira pa prilagaja teksturam in zmožnostim orkestra.
Že bežen sprehod po naslovih Koehnejevih del kot so npr. »Powerhouse« in »Elevator music« nas navdaja s sumom, da v njegovem primeru nimamo opravka s tako imenovano resno Klasično glasbo, temveč njegov opus podlega celi vrsti vplivov, ki si za svoj predznak jemljejo »entertainment«. Kot provokativno izjavlja skladatelj sam, je na njegov glasbeni izraz vplivala predvsem televizija. Nanj so tako vplivali pop-kulturni artefakti tipa Bugs Bunny ter filmi o James Bondu.
Skladatelji, ki so oskrbeli te gibljive podobe z malega ekrana z glasbeno podlago, so v Koehne-jevi glasbeni domišljiji pustili neizbrisen pečat. Med temi vplivi so se tako znašli: Carl Stalling, ki je svoji glasbi oporo našel v zasledovanju dinamičnega dogajanja sveta risank in se s tem izognil konvencijam pravil komponiranja; Jazz-ovski inovator in eden izmed pionirjev sodobnega glasbenega eksperimentiranja Raymond Scott; eklektični Henry Mancini, ki je med drugim skomponiral glasbo za Pink Panterja in Zajtrk pri Tiffany; ter John Barry, slaven skladatelj filmske glasbe, ki je najbolj zaslovel z James Bondom.
V današnji oddaji vam bomo predvajali štiri Koehne-jeva dela, nastala v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Prvi del bomo odprli z »Unchained Melody«, »Powerhouse« in »Elevator Music«, ki jih je skladatelj zasnoval kot trilogijo kratkih orkestralnih del in kot poklon zgoraj omenjenim skladateljem.
Za zaključek vam ponujamo še »Inflight entertainment«, koncert simfoničnih proporcev za oboo in orkester, iz leta 1999. Kot uvod pa parafrazirajmo kar skladatelja Graeme Koehne-ja, in njegovo pojasnilo k temu nekonvencionalnemu delu.
»Oboi je potrebno spričo standardne asociacije na glasbeno navdahnjene pastirje in okupiranosti z idilično krajinsko scenerijo poiskati nov prostor. Nov teren, ki draži našo domišljijo in naše spomine naj pričarajo različni žanri popularne kinematografije. Naslov »Inflight entertainment« poskuša doseči asociacijo z filmi in pastirjevo pustolovščino v tujih deželah.«
AVIZO