Pozdravljeni. Danes vam predstavljamo klavir in dela, ki sta ga zanj in na njem ustvarjala dva Američana. Henry Cowell in John Cage.
Že v uvodnem delu oddaje ste lahko slišali dve izvedbi identične skladbe J.Cage-a pod naslovom The Room, a zven, ki je doprl do vaših ušes se je v obeh primerih v precejšnji meri razlikoval.
Da pa ne bi začeli na koncu se spustimo na začetek.
Piano je stoletja predstavljal temeljni instrument komponiranja in preko njega so skladatelji oblikovali osnovne elemente harmonije in kontrapunkta. Kot ključni instrument zahodne glasbene tradicije in tvorec njene kompleksnosti je znotraj 20-ega zadel ob temeljite spremembe, ki so se dotikale novih rab starih orodij. Takoj po Francozih s Satijem na čelu sta tu dva Američana.
Henry Cowell predstavlja centralno figuro v gibanju z začetka prejšnjega stoletja, tudi v ironičnem smislu poimenovanem moderno ali ultra-moderno. Osnovo njegovi najbolj slavni invenciji, tako imenovanim >clusterjem< je položil že Schoenbergova prosta nivelacija vseh dvanajstih tonov oktave, to je, njegova atonalna manira komponiranja.
Dobesedni prevod za >clusters< ali >tone-clusters< nas napotuje na tonske grozde in dejansko za to tudi gre. Tako kot so v grozdu posamezne jagode gosto zbite in zapolnjujejo ves razpoložljiv prostor, tako so toni v >clusterjih< največkrat zgoščeno odigrani s pestjo, dlanjo ali podlaktnico. Hkraten zvok predstavlja zaporedne tone, vključujoč pri tem vse male in velike sekunde, kar nas vodi do same atonalnosti.
V Cowellovem primeru je efekt izvedenih clusterjev na pianu podoben bobnenju in grmenju pred nevihto. Tovrsten način igranja je spočel že v svojih najstniških letih, čeprav je naziv in način notiranja vpeljal šele pozneje. Pa se ni ustavil samo pri tem. Da bi popolnoma obvladal predenj postavljen klavir, je naredil še en korak. Spustil se je v notranjost piana ter se strun lotil na neposreden način z brenkanjem in udarjanjem po njih.
V ponazoritev zgornjih opisov drugačnega pristopa h klavirju bomo slišali štiri njegove skladbe. V prvih dveh primerih, od katerih prvi, Tides of Manaunaun predstavlja zgodnji poizkus, gre za igranje s clusterji. Pri zadnjih dveh kompozicijah bomo spremlljali Cowella v samo drobovje klavirja.
Za razliko, recimo od Edgarja Vareseja, ki se je od dvajsetih let prejšnjega stoletja naprej ubadal predvsem z napredkom glasbenega izraza, tako v tehnološkem, kot v formalnem in kompozicijskem smislu, pristop Cowella in Cage predstavlja drugačen pristop. Namesto sodelovanja v polemikah o progresivnih vidikih glasbe sta glasbo dojemala kot osvobojen prostor, ki se lahko posluži vseh sredstev, vseh eksperimentov in vseh, še posebej ne-evropskih, eksotičnih tradicij.
Cage-va prekinitev s tradicijo je bila dokončna. Lekcije s strani nekaj starejšega Cowella in tudi Schoenberga so ga opogumile, da se je skladanje loteval na povsem odprt in naiven način. V njegovem ustvarjalnem opusu odmevajo tudi Varesejeve ideje emancipacije hrupa in razvoja elektronske glasbe, a njegovo poglavitno interesno polje zadeva predvsem časovnost, njegova ritmična strukturiranost in vzorci zvoka in tišine.
>Prepariran piano< je predvsem njegova invencija. Leta 1938 je ugotovil, da lahko posebne zvoke ustvarja, če med strune klavirja ali pod kladivca polaga različne predmete. Papir, kovina, les in drugi materiali med strunami so mu nudil celo paleto potrkavajočih in podobnih zvokov namesto običajnih tonov. Tako prirejen klavir mu je omogočal sprotno iskanje in prilagajanje zvokovnih barv, hkrati pa že napeljuje k eksperimentiranju z zvokom, ki bo svoje mesto našlo šele z vpeljavo elektronske glasbe.
Kaj drugega kot to, da se za konec posvetimo še Cage nam ne preostane.
Štiri Cage-ve skladbe si po vrsti sledijo takole: Bacchanale, In the name of Holocaust, She is asleep – duet za vokal in prepariran piano in na koncu Music for Marcel Duchamp.
AVIZO