10. 6. 2008 Glasbeni ciklon

Alban Berg

Alban Berg je bil svojevrsten avstrijski skladatelj, ki je skupaj z učiteljem Arnoldom Schönbergom in Antonom Webernom sestavljal tako imenovano »Drugo dunajsko šolo«. Ustvarjal je glasbo, ki je združevala klasični glasbeni romanticizem z osebno interpretacijo Schönbergove dvanajsttonske tehnike. Alban Berg velja danes za eno pomembnejših figur resne glasbe dvajsetega stoletja.

Berg je bil tretji izmed štirih otrok Johanne in Konrada Berga. Kot otrok se je bolj kot za glasbo zanimal za literaturo, komponirati pa je kot samouk začel šele s petnajstimi leti. Vse do usodnega stika z Arnoldom Schönbergom, pri katerem je kasneje šest let študiral glasbo, je imel le malo formalne glasbene izobrazbe. Pri njem se je uril v kontrapunktu, teoriji glasbe in harmoniji, leta 1907 pa je začel študirati tudi kompozicijo. Berg je svojega mentorja občudoval tako kot skladatelja kot učitelja in sta skozi vse življenje ostala tesna prijatelja. Med skladbami, ki jih je napisal v času študija, je pet osnutkov klavirske sonate, različni samospevi, »Sedem zgodnjih pesmi«, tri od katerih so bile leta 1907 na koncertu glasbe Schönbergovih učencev na Dunaju tudi njegove prve tri javno predstavljene kompozicije. Te zgodnje glasbene skice so slednjič postale Bergova »Klavirska sonata opus številka 1«.

Berg je bil najvidnejši Schönbergov učenec in hkrati del dunajske kulturne elite ob prelomu stoletja. V ta krog lahko štejemo še skladatelja Alexandra Zemlinskega in Franza Schrekerja, slikarja Gustava Klimta, pisatelja in satirika Karla Krausa, arhitekta Adolfa Loosa in pesnika Petra Altenberga.

Leta 1913 je bila na Dunaju premiera Bergove nenavadne skladbe »5 pesmi na besedila poštnih kartic Petra Altenberga«. Delo je tako razburilo občinstvo, da so morali predstavo prekiniti. Izvedba celotnega dela je bila slednjič mogoča šele leta 1952.

Med leti 1915 in 1918 je služil v avstrijski vojski, leta 1917 pa je pričel s komponiranjem svoje prve opere »Vojček«, ki je eno najpomembnejših del glasbenega ekspresionizma. Po 1. svetovni vojni je bival na Dunaju in se preživljal z glasbenimi inštukcijami, Schönbergu pa pomagal pri upravljanju Društva za privatne glasbene izvedbe. To društvo je bilo zamišljeno kot idealno okolje za raziskovanje glasbe, ki je družba tedanjega časa ni razumela in sprejemala. Ideja revolucionarnega Schönbergovega učenja je bila v tem, da je celovitost glasbenega dela vseskozi odvisna od tega, da vsi njeni aspekti izvirajo iz ene same skupne ideje, ki je kasneje postala znana kot »razvijajoča se variacija«.

Leta 1924 so bili javno predstavljeni trije odlomki iz opere »Vojček« in Berg je doživel prvi večji javni uspeh. Opera, ki jo je dokončal že leta 1922 je bila v celoti izvedena šele 14. decembra 1925 v Berlinu, pod taktirko Ericha Kleiberja.

Bergova najbolj znana kompozicija je verjetno njegov »Violinski koncert«. Kot večina njegove zrele ustvarjalnosti vsebuje osebno interpretacijo Schönbergove dvanajsttonske tehnike skladanja, ki skladatelju omogoča, da kombinira atonalno glasbo z deli, ki uporabljajo bolj tradicionalno tonalno harmonijo. Druga Bergova zelo znana skladba je »Lirična suita«, ki jo bomo imeli priložnost slišati tudi v današnji oddaji.

Za čas svoje smrti leta 1935 je bil sredi dela za opero »Lulu«, svojevrstno erotično grozljivko, ki jo je začel pisati že leta 1929. Nedokončano tretje dejanje je kot Bergov labodji spev slednjič leta 1976 dokončal Friedrich Cerha.

Za uvod v današnje posvetilo Albanu Bergu, ki nedvomno velja za eno osrednjih figur resne glasbe dvajsetega stoletja, bomo prisluhnili njegovemu »Godalnemu kvartetu opus številka 3«, ki ga je še pod Schönbergovim mentorstvom, napisal leta 1910.

Berg v svoji »Lirični suiti«, ki je nastala v letih 1925 in 1926, na samosvoj način uvaja dvanajsttonsko tehniko. Del suite je glasbeni citat »Lirične simfonije« njegovega prijatelja Alexandra Zemlinskega, ki mu je delo tudi posvečeno. Na bolj osebnem nivoju pa skladba dokumentira Bergovo izven-zakonsko ljubezensko afero. Del skladbe je tako postal tudi citat Wagnerjeve opere »Tristan in Isolde«, ki je najjasnejša referenca na prepovedano ljubezen.

Za sam zaključek današnje oddaje bomo prisluhnili še Bergovemu »Adagiu – drugemu stavku iz komornega koncerta za klavir, violino in 13 pihalnih instrumentov«. Delo je v originalu nastalo med leti 1923 in 1925, v različico, ki jo bomo slišali danes, pa jo je Berg preoblikoval malo pred svojo smrtjo leta 1935.

Želimo vam prijetno poslušanje. V oddaji Glasbeni ciklon se ponovno slišimo ob tednu osorej. Srečno!

AVIZO