Pozdravljeni v najnovejši izdaji oddaje Glasbeni ciklon. Danes vam predstavljamo Ameriškega komponista Georga Antheila samooklicanega >bad boya< glasbe. Skladatelja, ki ga je pariška umetniška srenja z Picassom in Joycem na čelu svojčas razglasila za glasbenega glasnogovornika njihovih modernističnih idej. In avtorja >Mehaničnega baleta<, mejnika glasbene zgodovine ob katerega premieri leta v 1927 v New Yorku je komaj ubežal pestem razjarjene množice.
Mehanični balet, to kompozicijo zanimive zgodovine bomo v drugem delu naše oddaje slišali v verziji v kakršni je bila izvedena ob svoji Ameriški premieri. Naj pa izkoristimo priložnost in vas povabimo to soboto v kompleks Mariborske Pekarne, kjer vam ob 18 uri v dvorani Gustav ponujajo kratko popotovanje skozi zgodovino filmskega eksperimenta. Med drugimi posebnostmi se vam obeta soočenje z Legerjevim kratkim filmom Mehanični balet za katerega je Antheil primarno kompozicijo tudi napisal. A k temu se povrnemo kasneje.
Rojen leta 1900 je Antheil Združene države zapustil pri svojih dvaindvajsetih letih, se usidral v Evropi oziroma v centru tedanjega umetniškega vrenja, v Parizu in se proslavil kot koncertni pianist in avantgardni komponist. Kmalu je vsled bolj ali manj ponesrečenih premiernih predstavitev svoje glasbe presedlal k neo-klasicizmu in romantičnemu idiomu ter se vrnil v Ameriko. Tam se je zaposlil kot hollywoodski filmski komponist in med Drugo svetovno vojno deloval kot vojni poročevalec. Po vojni si je počasi utrjeval nekoč izgubljen sloves spoštovanega skladatelja, za svoje ustvarjanje žel odobravanje a kljub vsemu ni našel mesta v standardnih repertoarjih.
Znanilka tega povojnega obdobja je njegova Simfonija številka 5 z podnaslovom >Radostna<. Kakor pove že naslov gre za optimistično in resno delo, karakteristiki značilni za Antheilovo celotno povojno obdobje. V njem več ne srečujemo za zgodnje obdobje tako značilnih vertikalno postavljenih politonalnih shem, katerih učinek je konvergiral k zvočni zgoščenosti. Sedaj je poudarek na linearni pisanosti doseženi z vezanjem mnogoterih harmonskih shem. Pa poslušajmo sedaj to trostavčno delo.
Mehanični balet je Antheil zasnoval kot kompozicijo namenjeno spremljavi eksperimentalnega filma Francoskega slikarja Fernanda Legerja. A pojavil se je problem. Leger in Antheil sta namreč snovala svoji umetnini neodvisno drug od drugega ter na koncu ugotovila, da se njuni deli v časovnem smislu sploh ne ujemata. Antheilova kompozicija je bila namreč enkrat daljša od Legerjevega filma. Antheil je svojo partituro revidiral šele v 50-ih letih, a si je brez nje film skoraj nemogoče predstavljati.
S to kontroverzno kompozicijo, ki ritmizirano spaja zvoke industrializirane dobe, atonalne glasbe in jazza si je Antheil dokončno zapravil sloves resnega glasbenika. Ne samo, da je ob svoji ameriški premieri šokirala avditorij, na naslednjo izvedbo dela je bilo potrebno čakati skoraj 70 let.
Vzrok, da je minilo toliko let do naslednje izvedbe ob spornosti same kompozicije leži v enaki meri v sami izvedbeni sestavi.
Sestava orkestra, ki mu je bila izvorno zaupana izvedba pove vse: 16 player pianov, ki igrajo štiri različne parte, štirje bas bobni, trije ksilofoni, tam-tam, sedem električnih zvonov, hišni zvonec in trije različni letalski propelerji, če ne omenimo dveh običajnih pianistov.
Šele ob podpori računalniške tehnologije je bilo leta 1999 možno izvesti to kompozicijo v originalni verziji. Antheilovo delo namreč zahteva posebno sinhronizacijo številnih >player pianov<. Tovrstno mehanično preciznost pa je bilo nemogoče doseči v pred-računalniških časih.
In kaj se nam obeta, da bomo v nadaljevanju slišali? Ritmična skulpturo, ki svoje srce dolguje Stravinskemu; hrupni manifest, ki ga poganjajo derivati futurizma; surov protiudarec, ki sta ga takrat militalizirana čas in prostor namenila iluzijam medvojnega časa; ter prvovrstno zvočno izkušnjo, nekak rezime vseh takrat vročih modernističnih gibanj uglašenih na noto propelerja.
AVIZO