2. 12. 2009 Oddaja Zofijinih

Oddaja 2.12.2009

AVIZO

Glasba1: Next Summer – Choir Of Young Believers

Pozdrav v oddaji Zofijinih ljubimcev.

V današnji oddaji vas vabimo na pustolovščino, na kateri smo vam ob standardnih rubrikah – Filozofiji skozi čas, Napovedniku in Humorju, pripravili še posebno lekcijo iz spoznavne teorije pod naslovom »Problem spoznanja takšnosti«, ki jo je spisal Baruh. »Takšnost«, pojavna kvaliteta ali »qualija« je izraz v filozofiji, ki se uporablja za označitev subjektivne kvalitete izkustva. Kadar čutimo bolečino, okušamo vino, gledamo barve, tedaj ima naše izkustvo določeno kvalitativno lastnost. Za občutke in zaznavne izkušnje lahko rečemo, da obstaja vedno nekaj takega kot kako je biti v tem stanju ali kako je imeti to izkušnjo – neka pojavnost ali fenomenologija. V širšem smislu bi lahko rekli, da fenomenalno zavedanje zajema štiri kategorije. Zaznavne izkušnje (videti zeleno bravo, slišati zvok trobent), telesne občutke (orgazem, bolečina, srbenje, lakota), čustva (strah, strast, ljubosumje) in počutja (sreča, depresivnost, dolgočasnost). Nekateri filozofi si niso enotni kaj spada k pojavnim kvalitetam in posledično k pojavni/fenomenalni zavesti, toda to je drugi problem. Kar nas danes tukaj zanima je epistemološki problem »takšnosti«, čeprav se takšnosti v večini primerov uporabljajo kot ugovor proti fizikalizmu/materializmu. Obravnavali bomo argument iz znanja, ki ga je predstavil Frank Jackson v obliki miselnega eksperimenta in predstavili nekatere ugovore. Nato se bomo vprašali: »Ali so prepričanja o lastnih pojavnih stanjih lahko zmotna?« Sledila bo predstavitev Nagelovega članka »Kako je biti netopir«, v zaključku pa bomo izpostavili problem pojasnjevalne vrzeli, ki ga je moč zaznat pri sleherni teoriji o fizikalnem značaju subjektivnega sveta. Vabljeni k poslušanju!

Glasba2: Fuck You – Lily Allen

Argument iz znanja (Mary’s room)

Mary je briljantna znanstvenica, ki je prisiljena raziskovati svet iz črno-bele sobe preko črno-belega monitorja. Je strokovnjakinja v nevrofiziologiji vida in je pridobila vse možne fizikalne informacije o procesih, ki se dogajajo v možganih, ko vidimo zrel paradižnik, modro nebo in ko uporabljamo izraze kot sta na primer »rdeč« in »moder«. Odkrije katera kombinacija valovnih dolžin stimulira mrežnico in kako natančno to producira preko centralnega živčnega sistema krčenje glasilk in iztis zraka iz pljuč, kar daje kot končni rezultat izgovor stavka »Nebo je modro«. Kaj se bo torej zgodilo ko bo Mary dobila barven monitor ali ko bo izpuščena iz svoje črno-bele sobe? Se bo naučila kaj novega? Naš intuitiven odgovor je: »seveda, da se bo naučila nekaj novega o svetu in naši vizualni izkušnji.« Toda to pomeni, da je bilo njeno prejšnje znanje (poznavanje vseh fizikalnih informacij o vizualnih zaznavah) nepopolno ali vsaj nedokončno. Čeprav je imela vse fizikalne informacije, se je naučila nekaj novega. Torej obstajajo ne-fizikalna dejstva glede človeški barvni zaznavi. Iz tega sledi, da fizikalizem ni pravilen.

1. Mary pred izpustom pozna vsa fizikalna dejstva o človeški barvni zaznavi.

2. Toda obstajajo nekatera dejstva o človeški barvni zaznavi, ki jih Mary pred izpustom ne pozna.

3. Torej obstajajo ne-fizikalna dejstva o človeški barvni zaznavi.

Sklep argumenta je ontološka trditev, ki jo morajo ovreči fizikalisti. Ugovarja se, da je argument neveljaven, ker ima epistemološke premise, sklep pa zadeva ontologijo. Po isti logiki bi lahko Spinozino Etiko kot sistem zavrnili, saj Spinoza celoten sistem deducira iz prvotnih definicij in aksiomov, ki zadevajo ontologijo. Nemara smemo spinozizem kritizirati, a zasluži si bolj prefinjene kritike kot je prej omenjena.

1. Ali Mary ve vsa fizikalna dejstva?

a) Mary pred izpustom NE ve vseh fizikalnih dejstev.

To, da ima Mary celotno znanje o človeški barvni zaznavi, ne implicira, da Mary pozna vsa fizikalna dejstva o barvni zaznavi. Kljub temu, da se večini zdi, da celostno vedenje o X vsebuje poznavanje vseh fizikalnih dejstev o X, obstajajo filozofi, ki to zavračajo.

Owen Flanagan recimo pravi: »Potrebno je razlikovati metafizičen in lingvističen fizikalizem. Metafizični fizikalizem zatrjuje, da v ontologiji sveta ni ničesar takega kot so ne-fizikalne entitete, lastnosti, odnosi in dejstva. Lingvistični fizikalizem pa pravi, da je možno vse kar je fizikalno zajeti in izraziti v jeziku fizikalnih znanosti. Tako Maryjin primer zadeva lingvistični in ne metafizični fizikalizem.

Trditev, da Mary ne ve vseh fizikalnih dejstev pred izpustom ustvarja drugi, večji problem, saj ima za posledico, da so pojavne kvalitete (v tem primeru izkustvo rdečosti) fizikalne. Pojavne kvalitete so mentalna, subjektivna stanja kot so okus vina, bolečina in rdečost paradižnika, ki imajo skupni imenovalec v vprašanju: »Kako je biti, imeti določeno izkustvo?«. So subjektivne, privatne, nesporočljive. Kako, bi torej lahko bile nekaj fizikalnega, ki je objektivno, sporočljivo in javno? To je problem mehanizma ali pojasnjevalne vrzeli, ki ga bomo obravnavali v zaključku.

b) Mary pred izpustom VE vsa fizikalna dejstva.

Kako lahko Mary ob popolni bazi fizikalnih dejstev o človeški barvni zaznavi, spozna še kaj novega glede tega?

Kot odgovor na to sta ponujeni dve rešitvi, ki zadevata razlikovanje med »vedenjem-da« (faktualno vedenje), »vedenjem-kako« (sposobnost) in »vedenjem preko seznanjenosti«.

Hipoteza o zmožnostih/sposobnostih

Nemirow pravi, da so nekateri načini razumevanja sestavljeni iz sposobnosti. Tako je razumevanje izkušnje zgolj sposobnost, da lahko samovoljno podoživimo stanje, ki je reprezentativno za to izkušnjo. Torej razumemo izkušnjo »rdečosti«, če si lahko po volji vizualiziramo »rdečost«.

Lewis identificira posedovanje treh sposobnosti (spominjanje, zamišljanje, in prepoznavanje) z vedenjem kako je imeti neko izkušnjo. Nobena informacija ali dejstvo nas ne more naučiti določene sposobnosti, pogoj za to je izkušnja. Razlikuje med »vedenjem-kaj« in »vedenjem-kako«. Lekcije nas ne naučijo kako je doživeti neko izkušnjo. V »vedenjem-KAJ« ni avtomatsko zajeto »vedenje-KAKO«. Mary se tako ne nauči KAJ novega, ampak zgolj pridobi novo sposobnost.

Potrebno je poudariti, da sposobnosti namreč nastopijo šele po izkustvu in zavoljo tega, da sploh govorimo o sposobnostih morajo biti sposobnosti glede nečesa. Sposobnost v tem primeru je manipuliranje s podatkom ali predstavo, ki smo jo pridobili prek izkušnje. Srž Jacksonovega argumenta je časovno zajeta v trenutku izkušnje, hipoteza o sposobnostih pa trdi zgolj nekaj o novih kognitivnih zmožnostih, ki nastopijo po izkušnji. Maryjina sposobnost manipuliranja barvne izkušnje se nanaša na to izkušnjo in ta izkušnja ima neko vsebino-barvo. Sposobnost vedno nastopi šele po izkušnji.

Če odobrimo, da Mary po izpustu pridobi zgolj »vedenje-KAKO«, potem bo imela sposobnost zamišljanja, prepoznavanja in spominjanja “rdečosti”. Torej bi Mary bila sposobna prepoznati dva odtenka rdeče barve (R17 in R18), kar pa je zelo težko sprejeti, sploh če sta odtenka zelo podobna.

Hipoteza o seznanitvi

Earl Conee predlaga novo vrsto vedenja, ki ni zvedljivo na faktično vedenje in »vedenje-KAKO«. Vedeti nekaj preko seznanjenosti pomeni, da je oseba seznanjena z neko stvarjo v najbolj neposrednem smislu, ki je možen. Ni bolj neposrednega načina pojmovanja stvari kot preko izkustva. Torej je Mary lahko seznanjena z barvnimi kvalitetami šele po izpustu – ko jih izkusi.

Skladno z Conneejevim razumevanjem se lahko fizikalist brani pred argumentom iz znanja na naslednji način: 1. Qualije (pojavne kvalitete) so fizikalne lastnosti izkustva in izkustvo je fizikalen proces (naj bo Q takšna lastnost). 2. Mary lahko ve vse o Q in ima določeno izkustvo Q pred izpustom, čeprav ni bila z Q nikdar seznanjena. 3. Po izpustu je Mary seznanjena s Q, ne spozna pa kaj novega glede Q s to seznanitvijo, saj je že pred izpustom vedela pod katerimi pogoji imajo normalni osebki izkustvo z lastnostjo Q.

Conee zastavi prvo premiso, ki pa je sporna in neutemeljena. Problem glede redukcije pojavnih kvalitet je bil že izpostavljen, toda podrobneje ga bomo obravnavali v zaključku.

Zagovorniki hipoteze o seznanitvi izpostavljajo izkustvo kot edini način kako lahko pridobimo fenomenalno znanje. Toda, kaj je takšnega na fenomenalnih lastnostih, da jih lahko »spoznamo« zgolj preko izkustva? Čudno bi bilo trditi, da lahko blisk in grom razumeš samo tedaj, če ju izkusiš. Tako grom kot kvalitativen karakter naših izkušenj sta po zgornjih hipotezah fizikalna pojava, zakaj bi pri spoznanju enega zadostovala znanstvena metoda, pri drugem pa subjektivna izkušnja? To je vprašanje, na katerega mora fizikalist odgovorit, medtem ko je za dualista očitno zakaj je temu tako, saj so pojavne kvalitete nekaj ne-fizikalnega in kot take v domeni subjektivnega izkustva.

Glasba3: Youth and Lust – Cold Cave

Nezmotljivost prepričanj o lastnih fenomenalnih stanjih

Predmet vedenja je subjektiven in kot tak nesporočljiv. Ni možno drugi osebi opisat kako se počutimo ko nas boli zob. Ta oseba ne bo začutila iste bolečine, lahko pa si zgolj predstavlja kako je biti v tem stanju, če je bila kdaj v podobni situaciji. Tradicionalno dojemanje vedenja je ravno obratno. Če nekaj razumeš, potem lahko to posreduješ naprej in ubesediš. Torej, se res ne moremo motiti o subjektivnih občutjih?

Tradicionalna teza v epistemologiji duha je, da so prvoosebna prepričanja o fenomenalnih/pojavnih stanjih nezmotljiva. V zadnjih letih so se zvrstili ugovori tej hipotezi. Primer kjer oseba v pričakovanju vročega občutka za trenutek zameša hladno senzacijo za vročo.

Fenomenalna prepričanja morajo biti neposredna, kar lahko po Chalmersu formuliramo kot: »Neposredni pojavni koncept po svoji naravi določi pojavno kvaliteto, in neposredno fenomenalno prepričanje identificira konceptov referent kot to pojavno kvaliteto, tako je resnica zagotovljena«.

V večini primerov pa fenomenalna prepričanja niso neposredna. Preden prepoznamo npr. rdečost moramo posedovati pojavni koncept rdečosti, ki predhaja to dotično izkušnjo, da lahko izjavimo »imam izkustvo rdečega«. To niso neposredna fenomenalna prepričanja in kot taka so lahko zmotna. Prav tako je možno, da je posameznik podvržen hitro spreminjajočim izkustvom, kjer ustrezen neposreden pojavni koncept zaostaja za dejansko prisotno izkušnjo.

Kljub temu, nam v duhu odmeva Descartesova trditev, da prepričanje ne more biti zmotno, če ga ne nanašamo na zunanji svet. Čeprav, ima nekdo občutek vročega, dejansko pa je stimulans hladen, ima ta subjekt še vedno resnično prepričanje o notranjem stanju, dokler ne oblikuje sodbe o stanju zunanjega stimulansa.

Kako je biti…?

Nagel v članku »Kako je biti netopir« problematizira omejenost fizikalnih razlag in slovarja pri pojasnjevanju in opisovanju subjektivnega vidika izkustva. Zatrjuje, da je fizikalna razlaga po svoji naravi nezmožna zajeti subjektivni značaj. Na netopirje se osredotoči, ker prvič, ljudje z težavo prisodimo zavedanje vrstam, ki so nižje na filogenetskem drevesu, in drugič, ker imajo netopirji posebno zaznavno čutilo, ki je drugačno od vseh petih človeških čutov. Zaznavajo s sonarjem in tako prestrezajo odboje zvoka, ki ga ustvarjajo z ostrimi kriki, od predmetov v bližini. To dejstvo otežuje predstavo kako je biti netopir. Ta težava, sicer nastopi že pri ljudeh, ko nam nekdo poskuša opisat okus sadja ali občutek, ki ga še nismo doživeli.

Za Nagla velja: »če obstaja nekaj takega kot BITI NETOPIR, potem imajo netopirji to izkustvo«. Seveda si lahko predstavljamo kako bi bilo biti netopir, toda Nagla zanima kako je za netopirja biti netopir in ne za nas. V tem primeru naša domišljija odpove, saj smo omejeni z lastnim ustrojem in zaznavnim aparatom. Toda to, da z našim jezikom in zmožnostmi ne moremo natančno opisati netopirjeve fenomenologije, nas ne bi smelo voditi do zaključka, da nimajo izkustva, saj nam ta nezmožnost opisa pojavnih stanj ne preprečuje verjeti, da imajo drugi ljudje zavedanje in izkustva.

Problem, ki ga Nagel načenja je sledeč:

Gledišče (prvoosebna perspektiva) je jedro notranjega sveta. Jaz je tisti, ki izkuša in doživlja ter se zaveda občutkov in zaznav, hkrati pa je napačno sklepati, da je fizikalizem v zmoti. Torej, če je subjektivni značaj izkustva mogoče docela razumeti le z enega gledišča, potem nas noben premik k večji objektivnosti – manjša navezanost na specifično gledišče – ne bi pripeljal bližje k resnični naravi fenomena; od nje bi nas oddaljil.

Če so mentalna stanja fizikalna, potem tiči problem v razumevanju te identitete, tega »je«. Podobno kot je materija pravzaprav energija, vendar nas večina ne razume te identitete, saj si ne uspemo razložit zakaj je to resnično, nimamo namreč ustreznega teoretskega ozadja. Teoretsko ozadje pri identiteti mentalnega in fizikalnega pa sploh še ne obstaja. Trenutni status fizikalizma je podoben tistemu, ki bi ga imela hipoteza, da je materija energija, če bi jo izrekel predsokratik. Za rešitev problema potrebujemo idejo kako se fizikalni in mentalni izraz nanašata na isto stvar. Nesmiselno se je spraševati kakšna so izkustva v resnici, ne glede na to kako se meni/nam kažejo.

Problem mehanizma ali pojasnjevalne vrzeli

To, da obstajajo ne-fizikalna dejstva sploh ni usodno za fizikalizem. Ta nazor se podre že zaradi obstoja fenomenalne zavesti. Prvič, ne poznamo mehanizma zaradi katerega bi iz objektivnega sveta vzniknil subjektivni svet. Drugič, četudi bi poznali takšen mehanizem, bi to tako radikalno redefiniralo fizikalizem in celotno paradigmo znanosti, da lahko upravičeno dvomimo, če bi sploh lahko še govorili o fizikalizmu in če bi sploh še lahko aplicirali znanstvene tehnike na področje raziskovanja. V naravni namreč obstajajo mehanizmi, ki pojasnjujejo nastanek višje-razrednih lastnosti npr. tekočnost vode. Če je pojavna zavest fizikalen in naravni pojav, potem bi moral obstajati mehanizem, ki bi nudil razlago povezave objektivnega s subjektivnim. Če mehanizem je, potem fizikalizem ni ogrožen. Toda znanosti nam ne morejo pomagati, saj je njihova domena objektivnost in tako nimajo dovolj pojasnjevalne moči. Prav tako bi bilo nesmiselno zanikati resničnost fizikalizma, saj je možno, da imajo fizikalne entitete določene lastnosti, ki jih do sedaj nismo odkrili in bi pojasnile trenutno manjkajoč mehanizem. Torej gre za epistemološki problem. Četudi, bi prišli do zaključka, da so takšnosti fizikalne, bi nam vseeno manjkala razlaga mentalnega skozi fizikalno prizmo.

Ta problem povzame Thomas Huxley ko reče : »To, da nekaj tako izjemnega kot zavedanje/zavest vznikne kot rezultat razdraženega živčnega tkiva, je tako nerazložljivo kot prisotnost Duha, ko Aladin drgne ob svetilko.«

Fizikalizma se torej ne da tako hitro odpraviti. Poleg tega vsebine fenomenalne zavesti zavoljo lastne vzročne učinkovitosti potrebujejo fizikalni izvor. Paradoksalno nekateri fizikalisti poudarjajo epifenomenalnost qualij, kar pa odpre možnost, da imajo qualije ne-fizikalen izvor. Če imajo vzročno moč je drugo vprašanje. Boljša strategija je torej ugotovitev relacije kot pa dodajanje novih ontoloških entitet. Vendar se tukaj spet razpre obstoječa logična zev med objektivnim in subjektivnim svetom.

Avtor prispevka »Problem spoznanja takšnosti« je Baruh.

Glasba4: Take You Home – Annie

Filozofija skozi čas

2. decembra 2002 je umrl avstrijsko-ameriški socialni filozof Ivan Illich (Ivan Ilič). S tezo o tržno-potrošniško usmerjenih anti-intelektualnih šolah velja za enega glavnih kritikov sodobnega izobraževalnega sistema in nasploh za kritika modernega civilizacijskega tehnološkega napredka, ki je posameznika vpel v eksistenčno odvisnost od makrodružbenih institucij, od katerih se je osedotočal predvsem na institucije na področju tehnološkega razvoja, dela, izobraževanja in medicine.

V najbolj znanih delih »Orodja družabnosti«, »Razšolanje družbe in »Meje medicine« kritizira odvisnost sodobnega človeka od znanj specializiranih institucij oziroma sodobnih tehnokratskih elit, ki imajo družbene monopole nad izobraževanjem, delovnim procesom, zdravstveno oskrbo, ravnanjem z okoljem in posameznika vnaprej spravijo v podrejen in odvisen položaj, v katerem je ne glede na posledice prisiljen uporabiti storitve teh institucij.

Ivan Illich je bil rojen na Dunaju, katoliškemu hrvaškemu očetu in nemško-judovski materi spreobrnjeni v protestantstvo. Zgodnje otroštvo je preživel v Splitu, nakar se je družina leta 1932 preselila na Dunaj, kjer so ostali vse do leta 1942. Očetovo aristokratsko poreklo in politične veze so omilile nacistično nasilje med vojno, vendar je bil zaradi judovskega porekla svoje matere leta 1941, kot uradno kategorizirani “pol-Žid”, šolanje prisiljen prekiniti. Po skrivnem pobegu družine iz Avstrije je študij še isto leto nadaljeval na Univerzi v Firencah, kjer je komaj petnajstleten začel študirati kemijo, a se je zaradi pomanjkanja zanimanja kmalu preusmeril v študij teologije in filozofije na Papeški univerzi v Rimu. Tam je srečal tudi kasnejšega francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina, s katerim se je spoprijateljil. Leta 1951 je bil star 24 let posvečen v duhovnika, istega leta pa je tudi promoviral s temo na takrat popularnega britanskega zgodovinarja Arnolda Toynbeeja na Teološkem inštitutu v Salzburgu.

Leta 1951 je bil napoten za duhovnika v New York. Ker je med bivanjem v New Yorku videl, da je duhovna oskrba med katoliško portoriško priseljensko skupnostjo skromna, je izkazal zanimanje, da bi med njimi širil duhovno oskrbo in izobraževalno dejavnost. Njegova priljubljenost je med Portoričani z leti naraščala, zato mu je papež na poziv vernikov podelil častni naziv monsignor. Leta 1956 je bil nato napoten na Katoliško univerzo na Portoriku, kjer se je začel njegov osebni konflikt z Vatikansko politiko do Latinske Amerike, posebej njene mlačnosti do interesov Združenih držav pri zagotavljanju odvisnosti Portorika, kakor nasploh celotne Latinske Amerike, od ZDA.

Nezadovoljen s političnim položajem in intelektualno pasivnim okoljem se je leta 1961 preselil v Mehiko, kjer je v mestu Cuernavaca ustanovil jezikovno izobraževalni center za misijonarsko dejavnost v Latinski Ameriki. Nasproti izvornemu namenu širjenja evangelija je center v naslednjih letih postal na pol formalni družbeno-politični seminar, na katerem so udeleženci iz celega sveta razpravljali o družbenih, političnih in ekonomskih problemih sveta. Čeprav si je Illich delovanje tega centra zamislil kot področje svobodnega intelektualnega raziskovanja, ga je, nezadovoljen z neizpolnjevanjem prvotno namenjene naloge, po desetih letih delovanja leta 1976 zaprl. V času delovanja izobraževalnega centra je napisal svoja najbolj znana libertarna družbeno kritična dela »Razšolanje družbe«, »Orodja družabnosti« in »Meje medicine«. V tem obdobju je dal tudi odpoved od aktivnega opravljanja duhovniške službe.

Naslednjih nekaj let je potoval in študiral orientalske jezike, da bi v katerem od orientalskih filozofskih jezikov, npr. sanskrtu ali kitajščini, napisal zgodovino zahodne filozofije, vendar je ugotovil, da je naloga zanj prezahtevna. Po vrnitvi v Evropo se je za krajši čas ustalil na Univerzi v Marburgu v Nemčiji, kjer je utrdil znanje medievalistike, posebej glede nastajanja modernih institucij, kot so univerze. Poleg tega je področje zanimanj in kritik s splošnejših tem, s katerimi se je ukvarjal v času delovanja izobraževalnega centra v Mehiki, zoožil na ožje, uporabnejše teme, kot so opismenjevanje, skrb za rodovitno zemljo, onesnaževanje, delitev vlog med spoloma, ipd.. Na začetku devetdesetih je nekaj let kot gostujoči profesor poučeval na Pennsylvanijski državni univerzi in nasploh veliko potoval ter predaval.

Zadnjih deset let življenja je živel v Cuernavaci v Mehiki, kjer se je ustalil zaradi napredujoče bolezni. V skladu s svojim učenjem je zavračal moderno medicinsko oskrbo pri zdravljenju rakastega tumorja na obrazu.

V delu »Razšolanje družbe« kritizira liberalni pogled na izobraževanje, po katerem bi morala izobrazba razviti poln intelektualni in ustvarjalni potencial pri ljudeh. Illich trdi, da so moderne institucije izobraževanja, od šol do univerz, ravno nasprotne liberalnim izobraževalnim idealom. Poleg formalnega kurikuluma, ki zagotavlja idealizirane cilje, načrte in metode poučevanja, obstaja še t.i. skriti kurikulum, ki deluje na način, da cilje iz uradnega kurikuluma dosežejo zgolj po represivnih in vsiljeno konformističnih metodah dela skritega kurikuluma. Pravi cilj modernega izobraževanja tako po Illichu ni učenje za življenje, pač pa učenje za konformno sprejemanje interesov nosilcev družbene moči, kamor poleg podrejenosti posameznika v razmerju do politične moči in trga dela prišteva še sprejemanje uslug zdravnikov, socialnih delavcev, odvetnikov, ipd.. Te profesionalizirane organizacije strokovnjakov kljub liberalno naivnim programom pogosto pomnožijo socialne probleme, namesto da bi jih rešile. Na globalni ravni je to razmerje še bolj opazno, ko razviti svet prisiljuje nerazviti ”Tretji svet” v gospodarsko, politično in kulturno odvisnost.

Illich predlaga ukinitev sedanjega sistema izobraževanja in nadomestitev z bolj humanističnim načinom poučevanja, ki bi se samoiniciativno izvajal skozi učne mreže posameznikov s podobnimi interesi. Npr. računalništva ne bi poučevali samo profesionalno izšolani učitelji in strokovnjaki, pač pa bi ga lahko poučeval vsak, ki bi znotraj mreže posameznikov izkazal optimalno strokovnost in izkušenost, četudi brez formalnega potrdila o izobrazbi kot je diploma.

Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net

Glasba5: Walk out of this club with me – Marti

Napovednik

Jutri, v četrtek 3.12. 2009 ob 18h vas vabimo v dvorano Gustaf na predavanje in pogovor z dr. Slavkom Gabrom. Dr. Gaber nam bo predstavil izjemno zanimiv projekt časovne banke, ki ga je skupaj s študenti razvil na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Ideja časovne banke je zelo enostavna. Gre za pojav, ki nima praktično nobene zveze z bankami in drugimi finančnimi ustanovami, saj časovne banke ne upravljajo denarja, temveč čas. Banke so torej le po svojem imenu, njihova osnovna ideja pa se zdi povsem enostavna. Vsako delo je enakovredno. Vredno je eno uro. Ko nekomu ponudiš eno uro dela, v zameno dobiš eno uro nekega drugega dela. Slavko Gaber je doktor sociologije, nekdanji poslanec in minister za šolstvo. Na strokovnem področju se ukvarja zlasti s sociologijo izobraževanja in politično teorijo. Nekaj tem, ki jim posveča posebno pozornost: državljanska vzgoja, vrednote v izobraževanju, sistemi izobraževanja v različnih državah, zunanje preverjanje, meje demokracije, reprezentativna demokracija, državljanstvo itd. Je nosilec številnih projektov na področju izobraževanja in član mnogih znanstvenih teles.

Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa »Šola kot ideološki aparat ekonomije«, ki bo v četrtek 3. decembra 2009, ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi v Ljubljani. Pod naslovom »Sodobni delavec kot ‘subjekt karkoli’« bo predavala Karolina Babič. Več informacij najdete na spletnem naslovu dpu.mirovni-institut.si

V petek 4.12. ob 18h vas vabimo v Kino klub 2009, kjer bomo na Malem odru Narodnega doma predstavili večer odprte kode – v domeni javnosti. Ogledali si bomo animirani film Sita poje Blues/Sita Sings the Blues, in se pogovarjali s predstavniki festivala Animateka. Ob 20h bomo prisluhnili predavanju Mag. Francija Pivca – Odprta koda v luči Marxove teorije produkcije, ob 22h pa bomo pogledali še ameriško klasiko “Salt of The Earth”. Vabljeni! Več o dogodku lahko izveste na spletnih straneh www.zofijini.net in www.filmsko.net.

V soboto 5. decembra ob 19.00 bo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma predaval francoski filozof ALAIN BADIOU. Naslov njegovega predavanja bo »Univerzalnost in večnost«. Vabljeni!

V Univerzitetni knjižnici Maribor je na ogled razstava ob 150 letnici izida knjige »O izvoru vrst z naravnim izborom« in 200 letnici rojstva Charlesa Darwina. Razstava bo v knjižnem razstavišču UKM na ogled od 17. novembra do 7. decembra.

Glasba6: Kot zamolkla bolečina – Dane Zajc, Janez Škof

(H)umor

V sovjetski dobi smo mnogi važno uživali v tem, da smo upirali orwellovski prst v bedaste dezinformacije, ki so pri­hajale iz Kremlja. A gorje, svet se obrača, prst pa z njim.

Je že tako, da nekateri vici, ki so jih nekdaj šepetali po vzhodnem bloku, danes veljajo tudi za nas. Mitski radio Erevan je bil podtalna zakladnica absurdističnih zank o vladnem zavajanju:

VPRAŠANJE ARMENSKEGA DRŽAVLJANA: Drži, da je prejšnjo nedeljo Akopian na državni loteriji zadel sto tisoč rubljev?

ODGOVOR VLADNEGA PREDSTAVNIKA: Da, drži. Le da ni bilo v nedeljo, ampak v ponedeljek. In ni bil Akopian, ampak Bagramian. In ne na državni loteriji, ampak pri igri dame. In ne sto tisoč, ampak sto rubljev. In ni jih zadel, ampak izgubil.

VPRAŠANJE: Obstaja kako vprašanje, na katerega ne znate odgovoriti?

ODGOVOR: Ne. K delu pristopamo skladno z marksistično dialektiko. Na katero koli vprašanje damo kateri koli odgovor.

Vir: »Aristotel in Svinjak se gresta politiko«, Thomas Cathcart in Daniel Klein

Glasba7: Kamor greš … – Tomaž Pengov

Prišli smo do konca oddaje. Upamo, da vam je bila oddaja všeč. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail naslov zofijini@gmail.com. Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, pisec osrednjega prispevka Baruh in avtor rubrike filozofija skozi čas, Boris Blagotinšek. Urednik oddaje je Samo Bohak. Na slišanje ob tednu osorej. Srečno!

Avizo