28. 5. 2003 Oddaja Zofijinih

Oddaja 28.5.2003

Avizo

V preteklih oddajah nove sezone Zofijinih ljubimcev, smo se iz najznačilnejših tradicionalnih in tudi sodobnejših perspektiv dotaknili klasičnih vprašanj filozofije, kot so vprašanja spoznanja, dvoma, svobodne volje, jezika, resnice. Vse z namenom ponovne prevetritve filozofskega mišljenja, ki je vsakemu mislečemu nujna kot referenca za vpogled, oziroma pozicijo, glede na vprašanja, ki jih nudi aktualen in prihajajoči čas.

V tokratni oddaji, med drugim, načenjamo vprašanja, ki jih piše sodobnost in o katerih filozofija v preteklosti, razen v najbolj fantastičnih teorijah, ni niti sanjala. Pobližje bomo spoznali vprašanja bioetike: genetike in kloniranja.

Glasba: Moloko – Forever More

1. prispevek

Filozofija je običajno spraševanje o temeljih, ki jih imamo navadno za samoumevne. V vsakodnevnem soočanju s stvarmi, ki nas običajno zaposlujejo, se od časa do časa srečujemo tudi z pomembnejšimi eksistencialnimi vprašanji, ki verjetno niso tuja nobenemu živemu mislečemu pokončno stoječemu bitju. Tedaj se nemara pričnemo čuditi vsemu kar nas obdaja in si postavljati tista skrajno zlajnana vprašanja: Kdo sem jaz, kdo so to drugi, kaj je to čas, kaj je moj cilj v življenju, kaj se zgodi ko umrem; pa tudi takšna, ki zvenijo vsaj na prvi posluh še veliko bolj trivialno. Ljudje si lahko postavljamo temeljna vprašanja o bilo katerem področju človeške dejavnosti, mogoče je filozofirati o čemer koli, kot je Platon ugotovil že na samem začetku, se filozofija začne s čudenjem.

Pravnikom se lahko čudimo, kako se le ti ne čudijo, ko tako zlahka omenjajo krivdo in nedolžnost, pravičnost, pravično sojenje itd. Ali pa se vendarle tudi oni čudijo principom, ki formirajo stroko, ki jo začudujoče vprašanje: Ko govorim o pravičnosti, kaj mislim s tem, ali govorim o družbeni pravičnosti ali čem drugem? vzpostavi kot filozofijo prava. Zdravnik si ne glede na zdravstveno in socialno politiko, ki ji je vodilo zaslužek, lahko zastavlja vprašanje, ki je bližje Hipokratovemu idealu: Ali zdravje sploh obstaja in kaj z zdravljenjem sploh hočemo doseči? V takšnem vprašanju se prepozna filozofijo medicine. Vsako takšno in podobno področje človekove dejavnosti že vključuje svojo filozofijo in spraševanje o lastnih temeljnih pojmih, načelih in metodah. Potemtakem lahko na tak način pričnemo z naštevanjem neskončnega niza filozofij: filozofija znanosti, filozofija religije, filozofija umetnosti itd. Vsaka filozofija si prizadeva da bi določene pojme bolje dojela, da bi razumela njihovo vlogo v naših mislih in našem življenju, pa tudi kako jih je mogoče uporabiti, na kakšne nevarnosti lahko naleti in kako je ali utegne biti povezana z drugimi ključnimi pojmi. Sebi in nam poskuša pojasniti predmet, ki ima kljub svoji relativni težavnosti pomembne praktične implikacije.

Živimo v svetu in času, za katerega ne vemo kdaj in kako se je začel. Njegovi najočitnejši in najbolj temeljni potezi sta tridimenzionalen prostor in enodimenzionalen čas, naseljujejo pa ga še različni materialni predmeti, recimo ljudje. Ko poskušamo razumeti tak ustroj sveta, se ne sprašujemo samo po pojmih, pač pa si prizadevamo za temeljno razumevanje vsega kar obstaja, ne da bi se kot rešilne bilke pri tem oprijemali vere ali se sklicevali na tako imenovano avtoriteto. Kot posamezniki so nemara tudi filozofi v večini primerov bitja z religioznim prepričanjem, so pač človeški, preveč človeški, a kot dobri filozofi, svojih argumentov ne morejo zagovarjati z sklicevanjem na vero. Filozofski argument se upira samo na razum, od nas zahteva racionalno stanje ne pa vere in poslušnosti. V sledenju razumu tako poskušamo dognati kako daleč nas lahko le ta pripelje.

Ker je filozofija najbolj temeljno iskanje racionalnega razumevanja, postavlja pomembna vprašanja o naravi tega razumevanja in potem takem tudi o raziskovanju in spoznanju. Filozofija se je torej razvila tako, da sta bili v njenem središču tile temeljni vprašanji: Kakšna je narava vsega kar obstaja in kako, če sploh kako, lahko spoznavamo. Filozofiji, ki obravnava prvo vprašanje pravimo ontologija, filozofiji, ki obravnava drugo vprašanje pa epistemologija. Zgodovina filozofije je tako v osnovi predvsem gibanje in koladiranje teh dveh temeljnih vprašanj.

Morda na nekatera od vprašanj, ki si jih zastavljamo, nikoli ne bomo znali odgovoriti, vendar tega ne moremo vedeti v naprej. Zatorej se bomo še intenzivneje ukvarjali z vprašanji, ki nas zanimajo, če bomo med tem našli kak dober razlog za prepričanje, da na kakšno vprašanje ne moremo odgovoriti, bomo tudi o tej odločitvi morali sprejeti nek sklep, ki mora biti, tako kot drugi filozofski sklepi, dobro utemeljen.

Vztrajanje pri razumu je eno izmed znamenj filozofije. Po njem se filozofija, določenim podobnostim navkljub, razlikuje tako od religije kot od umetnosti. Še drugačna meje poteka med filozofijo in znanostjo. Tako kot filozof in umetnik, tudi znanstvenik išče resnico. Prizadeva si za nova odkritja, raziskuje naše doživljanje sveta, poskuša to doživljanje osmisliti in svoja dognanja tudi objaviti. Kakor filozof, si tudi znanstvenik prizadeva, da bi vse, kar pove, tudi racionalno utemeljil. Glavna razlika med njima pa je, da se znanstvenik ukvarja z vprašanji, o katerih se je mogoče izreči s poskusi in opazovanjem. Seveda pa v filozofiji to ne more biti ravno pogosta metodologija reševanja filozofskih vprašanj. Vprašanja, ki jih lahko racionalno raziskujemo, a jih ne moremo docela dojeti z znanstvenimi metodami, so prav vprašanja, ki sodijo v filozofijo. Vedeti je treba, da imajo filozofija, znanost in umetnost veliko več skupnega kot se zdi na prvi pogled, ne le, da imajo skupno zgodovino, skupaj raziskujejo isti svet, soočajo se s skrivnostjo obstoja človeka in sveta in poskušajo ta obstoj bolje razumeti. Druga z drugo se trudijo za človeka.

Glasba: David Guetta & Chris Willis – Just A Little More Love

2. prispevek

Eden izmed sklopov velikih etnični vprašanj sodobnega (in prihodnjega) sveta je tisti, ki govori o možnosti genetskih manipulacij, to je možnost poseganja na genetski ravni (torej, grobo rečeno, temeljni ravni našega bitja, in sicer tistega dela, ki določa večino drugih lastnosti). Genetske manipulacije vsaj za zdaj v javnosti zbujajo dokajšnjo zaskrbljenost, zaradi strahu da bodo različne elite (očitne ali prikrite) lahko odločale o vseh lastnostih prihodnjega človeštva oziroma da bodo neodgovorni znanstveniki lahko opravljali poskuse s katastrofalnimi (ali vsaj dramatičnimi) posledicami. Zaradi tega so nekateri še vedno zadržani, ko gre za nove tehnologije (nekatere od njih so še vedno dostopne, tako da je razprava o njih eden redkih primerov v zgodovini, ko etika predvideva dogodke, ne da bi o njih zavzela retrospektivno ali defenzivno stališče). Na vsak način je potrebna razprava, ki bo brez strahu, vendar s potrebno previdnostjo analizirala posledice genetskih manipulacij za človeško življenje in za skupnost, kakršna se nam zdita vredna obstoja.

Nekateri avtorji poudarjajo, da je počasno sprejemanje genetske tehnologije v glavnem posledica predsodkov, in predlagajo, naj razmišljamo o šoli, ki bo na najboljši možni način razvijala telesne in umske sposobnosti učencev, tako da bi šolo končali ne le pametnejši, temveč tudi z boljšo fizično kondicijo kot v katerikoli sedanji šoli. Zagotovo si vsakdo želi, da bi njegov otrok obiskoval takšno šolo, in vsi bomo pritrdili, da je takšna šola najboljša uresničitev smisla obstoja šol.

Po teh besedah si moramo zamišljati možnost, da dosežemo primerljive posledice z uporabo razvite tehnologije pri zarodku. Bodočemu odraslemu bi lahko zagotovili dokaj visoko verjetnost, da bo užival ob zdravju, moči in inteligenci. Zato se postavlja vprašanje: če je cilj razvijanja inteligence in izboljšanja zdravja nekaj, kar naj bi dosegli z vzgojo, vključno s širšo vzgojo skupnosti, zakaj ne bi smeli tega doseči z genetskim inženiringom?

Več razmišljanj zahteva odgovore na neupravičenost takšnega ravnanja. Nekateri menijo, da je kratko malo nemoralno spreminjati genetske strukture človeštva in da hoče človek s tem nadomestiti boga. Drugi avtorji pa sodijo, da bi imel tak poseg za skupnost negativne posledice. Pa je to res? Posegi na bodočih ljudeh bi lahko dosegli tolikšen obseg, da bi lahko govorili celo o novi rasi, pri čemer bi jo sestavljali ljudje, ki bi bili pametnejši, močnejši in odpornejši zoper bolezni. In kakšne posledice bi imelo izoblikovanje takšne nove rase za skupnost? Pripadniki nove rase bi bili izredno odporni zoper hude bolezni, torej bi prihranili denar, ki bi ga sicer porabili za njihovo zdravljenje in bi ga bilo več na voljo za zdravljenje drugih ljudi. Proizvodnja bi se povečala, saj bi odpornejši ljudje manj manjkali v službo. Pripadniki nove rase bi lahko delali do višje starosti, s tem bi se okoristili tisti poklici, ki zahtevajo daljše šolanje. Opravljali bi lahko dela, s katerimi je povezana večja nevarnost za zdravje ljudi.

Z novo raso pa si je mogoče predstavljati tudi škodo. Ker bi bilo prebivalstvo odpornejše zoper ekološko škodljive snovi, bi se lahko zmanjšala ekološka zavest. Ker bi bile tehnološke možnosti genetskih manipulacij sprva omejene na bogatejše prebivalce, bi se povečale napetosti pri revnih, saj bi jih motilo, da so bogatim ponujene nove krivične možnosti. Pripadniki nove rase bi se morali množiti med seboj, vsaj na začetku, dokler jih ne bi bilo veliko. Boljše zdravstveno varstvo in daljša povprečna življenjska doba bi povzročila populacijski problem. Delodajalci in ustanove bi lahko to zlorabljali (v obliki zapostavljanja).

Nekatera teh vprašanj so bolj prozorna kot pomembna. V zvezi z ekološko zavestjo ni kake posebne nevarnosti, saj bi nova rasa nastajala stoletja, tako da bi dolgo prevladovali ljudje s tradicionalnimi genetskimi lastnostmi.

Nekatera vprašanja pa so resna in z njimi se je treba znati spoprijeti. Politika zaposlovanja bi lahko bila takšna, da do nekaterih delovnih mest ne bi imeli dostopa ljudje, ki niso genetsko ” popravljeni”. Zavarovalnice bi lahko imele do pripadnikov nove rase privilegirano stališče. (Poudariti je treba, da so takšne nevarnosti možne tudi brez genetske manipulacije, zgolj z genetsko analizo. Preverjanje genetskih sposobnosti posameznika – to je v ustrezni meri že dostopno in bo kmalu še bolj – omogoča tudi selekcioniranje in diskriminacijo ljudi.) Nova rasa bi postala tudi nova kasta, ki bi živela od svojih privilegijev v skupnosti, takšno stanje pa bi bilo trajno. Najhujše pa je nemara to, da bi obstajala možnost, da vodilni ljudje (politična in gospodarska elita) v znatni merili določijo, kakšna bosta bodoči svet in bodoče človeštvo.

In kakšen je odgovor na ta izziv? je treba izključiti vse možnosti napredka tehnologij? Takšen odnos ima tudi negativne plati. Tehnologija zagotovo prinaša nekaj koristi (denimo možnost, da izkoreninimo nekatere bolezni, ki povzročajo hudo trpljenje) in dogovor, ki kratko malo izključuje napredek, je v bistvu nova oblika ludizma. (Ned Lud je bil udeleženec uničevanja strojev, človek, po katerem je dobilo ime novo gibanje, ki se je skušalo upirati industrializaciji in novi tehnologiji, ker je v letih 1811-16 videlo v njiju nevarnost za delovna mesta.) Poudariti je treba majhno verjetnost, da je mogoče tehnični napredek dejansko ustaviti.

Kaj bo torej treba storiti? Odgovorili bi lahko, da bo prihodnost človeštva odvisna predvsem od tega, kakšno politično skupnost (s temeljnimi političnimi ustanovami) si bomo zdaj ustvarili. Samo politična skupnost, v kateri ni mogoče nadzorovati vladajočih, v kateri je tem dovoljeno manipulirati s prebivalci, v katerih sta zaposlovanje in socialno zavarovanje prepuščena brezobzirni logiki nehumanega služenja denarja – samo takšna politična skupnost vodi k zlorabi tehnološkega razvoja (vključno z razvojem genetskih tehnologij). Postaviti se po robu razvoju genetike in njenih tehnologij zato, ker lahko pripeljejo do programov ”čiste rase”, podobnih rasističnim, bi bilo enako nerazumno kot obsoditi obstoj vlakov, ker so z njimi vozili žrtve v koncentracijska taborišča. Razvoj tehnologije ni niti nujen niti zadosten vzrok strahot, ki jih lahko del človeštva povzroči drugim ljudem. Prednostna moralna naloga je oblikovanje svobodne in humane človeške skupnosti. V takšni skupnosti bodo tudi genetske tehnologije uporabljene v prid dobrega in ne za povzročanje novih strahot.

Sestavek je delo Elvia Baccarinija. Odlomek pričujočega besedila je bil leta 1999 pod naslovom Nova rasa ali nova kasta, objavljen v časopisu Večer

Vzemimo dva primera: tako imenovani problem tramvaja in dilemo zdravnika.

Voznik tramvaja zagleda na progi pred njim pet ljudi, ki so jih ukleščile tračnice in bodo umrli, če bo s svojo vožnjo nadaljeval v isti smeri. Če pa namesto, da pelje naravnost, zavije na levo, bo umrl samo en človek. V tej situaciji se nam zdi, da je bolje, da voznik tramvaja zavije na levo in tako ubije enega človeka, kot pa da ne stori nič in s svojo vožnjo naravnost ubije pet ljudi.
Sedaj pa si predstavljate zdravnika, ki zdravi pet težkih bolnikov, izmed katerih vsak nujno potrebuje drugi notranji organ, ki je potreben za njegovo preživetje, do katerega pa se po normalni poti ne da priti. Toda če bi zdravnik ubil enega zdravega človeka, bi lahko rešil življenje petih drugih. V tej situaciji pa se zdi, da zdravnik nima pravice žrtvovati življenje enega človeka, da bi rešil pet drugih.

Zdi se, da sta obe situaciji, tista, v kateri se znajde voznik tramvaja, in tista, v kateri se znajde zdravnik, popolnoma isti – izbira je med smrtjo enega človeka ali petih. Zakaj se nam potem v prvem primeru zdi žrtvovanje enega upravičeno, v drugem pa ne?

Glasba: Ralph Mayerz and The Jack Herren Band – Think Twice

Novice

Zofijini tudi v teh majskih, mladostno razpoloženih dnevih ne verjamejo v brezdelje.

Od globalnega in regionalnega delovanja smo Zofijini razširili svoje delovanje, če nam je dovoljeno uporabiti novodoben besedni presedan, tudi na lokalno in projektno raven.

V pripravi in tik pred pogledom v sonce je internetni projekt PrimerPetek.net, o čemer bo mogoče več slišati še v prihodnjih oddajah. Povsem sveže pa je tudi naše prizadevanje po ponovni prevetritvi lokalne skupnosti v občini Kidričevo, kjer se država pripravlja mimo volje prebivalcev postaviti sežigalnico. V sporočilu javnosti, smo zapisali takole:

Naša država velikopotezno in hkrati skrivoma načrtuje izgradnjo regionalne sežigalnice odpadkov v Kidričevem. Za hrbtom ljudi, ki jih bo ogrozila, s figo v žepu ob pogajanjih, pohlepom po dobičkih, ki si jih obeta, se poskuša sredi devastiranega in okoljsko že itak prekomerno obremenjenega območja, kakršno je občina Kidričevo, lotiti še enega megalomanskega projekta, katerega izvedba, namembnost, tehnološka primernost so sporni. S prilagoditvijo zakonov in predpisov, svojevrstnim zakonodajnim fašizmom, želi mimo mnenja lokalne skupnosti in v navezi z lokalnimi kapitalsko-političnimi botri do l. 2007 zgraditi nekaj, česar posledice bomo občutili vsi še desetletja.

Lokalna skupnost, civilnodružbene iniciative, ozaveščeni posamezniki, okoljevarstvene organizacije in drugi smo prepričani, da je razlogov proti gradnji sežigalnici bistveno več kot tistih zanjo. Verjamemo, da okoljevarstveni, naravovarstveni, tehnološki, energetski, socialni, ekonomski, sociološki in drugi argumenti govorijo v prid temu, da sežigalnice v Kidričevem ne sme in ne more biti.

O poteku tega projekta vas bomo sproti obveščali tudi v naši oddaji, če pa vas morebiti zanima še kaj več, ali pa ste v teh in podobnih družbeno kritičnih dejavnostih pripravljeni tudi sodelovati, pa vas vabimo na našo internetno domačo stran zofijini.net, kjer se lahko pozanimate o vsem kar zadeva Zofijine in kjer lahko z nami pridete tudi stik.

3. prispevek

Kloniranje je umetno biološko kopiranje. Kopiramo lahko samo tkivo ali organ, ali pa celotni organizem. Ko se medicina razvije, bo npr. možno naslednje. Zdrav človek da na kopiranje celico svojih jeter, iz katerih potem zdravniki ustvarijo celotna jetra. Ko ta človek zboli in za to, da ozdravi, potrebuje jetra, mu zdravniki preprosto vsadijo klonirani primerek. Obstajajo pa tudi številne ambicioznejše ideje o kopiranju celotnega organizma in ustvarjajnju novih posameznikov, “umetnih ljudi” z načrtovano gensko zgradbo. Kloniranje se pogosto ostro kritizira. Resolucija iz leta 1997 in drugi dokumenti Evropskega parlamenta namigujejo na to, da je vsak poskus vzgojiti klonirano tkivo “netičen, moralno odbijajoč in v nasprotju s človeškimi pravicami”.
Tukaj tokrat predstavljamo mnenje katoliške cerkve, ki zagovarja isto idejo.

Kloniranje človeka, kot je pisal že Hans Jonas, je “po načinu najbolj despotska in istočasno po smotru najbolj suženjska oblika genetske manipulacije; cilj kloniranja ni zgolj svojevoljno spreminjanje dedne snovi, ampak prav tako njena svojevoljna določitev, kar je v nasprotju z obstoječo strategijo narave”.

Gre za radikalno manipulacijo konstitutivne soodnosnosti in dopolnjevanja, ki je temelj človeškega rojevanja, tako v biološkem kot v osebnostnem vidiku. Kloniranje namreč teži k temu, da obstoj dveh spolov zvede zgolj na funkcionalni preostanek, vezan na dejstvo, da je potrebno uporabiti jajčece, kateremu je bilo odstranjeno jedro z namenom, da se naredi prostor za zarodek-klon; hkrati pa zaenkrat še zahteva žensko maternico, da bi se njegov razvoj zaključil. Na ta način se uvajajo v zootehniki preizkušeni postopki, s katerimi se zmanjšuje specifični pomen človeškega razmnoževanja.

V tem pogledu se vpeljuje logika industrijske proizvodnje: potrebno bo raziskovati in podpirati tržne raziskave, izpopolnjevati preizkuse, proizvajati vedno nove modele.

Dogaja se radikalna instrumentalizacija ženske, ki se omejuje na nekatere izključno biološke funkcije (darovalka jajčec in maternice). Odpira se tudi perspektiva raziskav v smeri možnosti izdelovanja umetne maternice, kar je zadnji korak do izdelave človeškega bitja “v laboratoriju”.

V postopku kloniranja se sprevračajo temeljni človeški odnosi: poreklo, krvne vezi, sorodstvo in starševstvo. Ženska je lahko sestra dvojčica svoje matere brez biološkega očeta in hčerka svojega deda. Že oploditev z medicinsko pomočjo je pripeljala do zmede v sorodstvenih razmerjih, pri kloniranju pa se kaže radikalni zlom teh vezi.

Kot pri vsaki umetni dejavnosti kloniranje “posnema” in “oponaša” dogodke iz narave, vendar za ceno nepriznavanja, da človek presega svojo biološko komponento, pri čemer je v postopku kloniranja slednja omejena na tiste načine razmnoževanja, ki so z biološkega vidika označevali zgolj najbolj enostavne in manj razvite organizme.

Človeško kloniranje je treba obsoditi tudi v odnosu na dostojanstvo kloniranega človeka, ki bo prišel na svet kot bitje “kopija” (četudi samo biološka kopija) drugega bitja: takšna praksa vzpostavlja pogoje za radikalno trpljenje kloniranca, čigar psihična identiteta je lahko razvrednotena s prisotnostjo bodisi resničnega bodisi samo virtualnega “drugega”. Ni mogoče niti domnevati, da bi lahko zdržala zarota molka, ki bi bila, kot je opazil že Jonas, neizvedljiva in prav tako nemoralna: ker je bil “kloniranec” ustvarjen zato, ker priliči nekomu, ki se ga je “splačalo” klonirati, bodo na njega usmerjena zlonosna pričakovanja in pozornosti, kar bo predstavljalo pravi atentat na njegovo osebno subjektiviteto.

Projekt “človeškega kloniranja” predstavlja strahotno prepuščanje, v katero je potisnjena znanost brez vrednot. Je znamenje globoke stiske naše civilizacije, ki v znanosti, tehniki in v “kvaliteti življenja” išče nadomestke za smisel življenja in eksistencialno rešitev.

Razglasitev “smrti Boga” v praznem upanju “nadčloveka” prinaša s seboj jasen rezultat: “smrt človeka”. Ni namreč mogoče pozabiti, da je zaničevanje človeškega bitja ni mogoče enačiti z poveličevanjem svobode človeka, saj generira nove oblike suženjstva, diskriminacije ter novo in globoko trpljenje. Kloniranje tvega, da postane tragična parodija Božje vsemogočnosti.

Glasba: Monty Python – Every Sperm Is Secred

Oglejmo si najprej kloniranje tkiva ali organov v namene zdravljenja (terapevtsko kloniranje). Predstavljajte si, da ima nekdo izmed vas kronično bolan nek življenjsko pomemben notranji organ, obstaja pa možnost, da bi zdravniki s kloniranjem tkiva ta organ povsem pozdravili. Kakšne so koristi in slabosti takšne možnosti in kaj po vašem mnenju prevlada?

Če želi težko bolna oseba rešiti svoje življenje s pomočjo biološkega kopiranja svojega, za nadaljnje življenje nujno potrebnega tkiva, kaj jo pri tem, da bi to storila, ovira? Celice so njene in zdi se, da jih lahko, če to hoče, etično gledano brez problemov kopira (tako kot si vsako jutro brez problemov v kadi odstranjuje staro kožo s svojih pet). Čigave človekove pravice s tem krši? Komu škoduje?

Ali ima po vašem mnenju človek pravico, da za to, da bi ostal pri življenju, razpolaga s svojimi telesnici celicami? Npr. pravico do razpolaganja s svojim telesom?

Besedilo pravi, da je klonirana celica že primerek človeškega življenje. Jasno pa je tudi, da ni vsaka živa človeška celica, vključno s tisto iz kože na vaši peti, etično sveta. Prav tako je stališče, da nekaj kloniranih celic že tvori človeško življenje, težko braniti. Predpostavimo, da ste dali na kloniranje nekaj svojih celic. Ali sedaj pred vami stoji vaš dvojnik, ki ima človeško življenje?

Preučimo sedaj kloniranje celotne osebe. Strah pred kloniranjem je kljub vsemu predvsem strah pred ustvarjanjem novega posameznika, “umetnega človeka” s programirano gensko zgradbo. Tekst pravi, da takšno celotno kloniranje manipulira z bistvenim dejstvom, da ja “bistvo človeškega razmnoževanja odnos med moškim in žensko (relacionalnost) ter njuno dopolnjevanje (komplementarnost), tako biološko kot tudi osebno”. Z drugimi besedami, spolnost zahteva dva, kloniranje pa ne. Ali obstaja nekaj posebno moralnega v tem, da se otroci proizvajajo s pomočjo spolnega odnosa med moškim in žensko?

Po cerkvenem nauku je je spolnost posledica človeške padca; duhovniki, torej tisti, ki so svoje življenje zares posvetili bogu, se takšnemu “odnosu dopolnjevanja (komplementarnosti)” ne smejo predajati. Zakaj je potem proizvodnja novega življenja brez spolnosti etično slaba?

Besedilo pravi, da s kloniranjem popačimo naravne sorodstvene odnose: “dekle je lahko dvojčica svoje mame ali hči svojega dedka”. V kolikšni meri je ta ugovor relevanten? (npr. naravno spočeti dvajset let mlajši brat, ki ga je vzgojila ista družina kot starejšega, je psihološko gledano v skoraj povsem isti situaciji).

Avtori teksta trdijo, da se s kloniranjem “popolnoma obvladuje nastanek druge osebe, saj pri kloniranju programiramo njeno biloško identiteto. No, biološka identiteta se določa tudi z naravnim spočetjem. Kot ve večina staršev, s tem, ko ste spočeli otroka, še niste postali njegov gospodar. V čem je torej razlika v pri kloniranem potomcu?

In nenazadnje, s kloniranjem obravnavamo človeka kot golo sredstvo, in ne kot “cilj in vrednost po sebi”, pravijo crkveno etiki. Če nekdo spočne otroka zato, da bi užival v tem, da bo starš, upajoč pri tem, da mu bo otrok dovolj podoben, da se bosta razumela, ali ga s tem obravnva kot “sredstvo” ali kot “cilj”? Ali otroka, ki ga dobim na takšen način, obravnavam kot golo “sredstvo”?

Glasba: Gus Gus – David

Filozofija nam v prihodnosti z svojo posvojenko znanostjo, nudi možnost, da damo priložnost razumu. Z napredovanjem časa in tehnologije, to postaja ne samo odgovorno, marveč že kar nujno početje.

Čas je za slovo. Čez 14 dni vas bomo Zofijini ljubimci ponovno čakali ob istem času na isti radijski postaji. Pridružite se nam tudi takrat.

Oddajo sva z prispevki in moderiranjem pripravila Roby in Talija

Avizo

Oznake: