Avizo
V zadnji oktobrski oddaji Zofijinih, vam bomo v igri o smislu življenja približali objektivni namen; pred ameriškimi predsedniškimi volitvami 2. novembra, pa vam bomo na kratko razkrili nekaj ključnih točk tako razvpite Busheve doktrine.
Naslednjo uro vas vabimo, da ostanete na naši frekvenci!
GLASBA: INXS – Never Tear Us Apart
O smislu življenja
Objektivni namen
Kaj bi se zgodilo, če bi nenadoma ugotovili, da smo del nekega univerzalnega načrta, da imamo v okviru neke večje celote točno določeno mesto in funkcijo, da obstaja neki namen oziroma razlog zaradi katerega obstajamo? Na primer, da bi odkrili, da vesolje ni bilo ustvarjeno slučajno, marveč je ustvarjeno po nekem inteligentnem načrtu in da je bilo v tem načrtu že v naprej rezervirano mesto tudi za nas. Recimo, da imamo dovolj dobre razloge za to, da verjamemo, da je Bog ustvaril svet, v katerem je ustvaril tudi določeno mesto za nas. Ali recimo, da ugotovimo, da je imel Doeniken prav; da je evolucijski skok od opice do človeka povzročila neka superiorna civilizacija iz druge galaksije, ki nas je ustvarila zato, da bi bili natanko takšni in da bi počeli natanko to, kar bi oni hoteli. Robert Nozick v knjigi Philosophical Explanations razpravlja o možnosti, da nas je vzgojila neka zunanja civilizacija zato, da bi imela dovolj hrane ob svojem povratku iz intergalaktičnega potovanja. Bi bil to za nas razlog, da se recimo več ukvarjamo z športom in da bolje jemo, da bomo lahko nekega dne sami postali zdrava in okusna hrana nekomu drugemu? Kakšno stališče bi zavzeli, če bi nam starši razodeli, da so nas rodili zato, da bi bili takšni in da bi počeli to, kar bi oni hoteli. Recimo, da so nas rodili zato, da bi nadaljevali z obdelovanjem zemlje, katero so starši obdelovali vse svoje življenje; ali zato, da bi nadaljevali družinsko obrt. Bi katero od teh spoznanj lahko ponudilo dober odgovor na vprašanje o smislu življenja? Bi tedaj znali povedati zakaj smo tukaj, zakaj obstajamo in kaj nam je tukaj početi?
V nekem smislu bi res spoznali zakaj smo tu, zakaj obstajamo. Izvedeli bi kakšni so bili motivi tistega, ki nas je ustvaril, kaj je od nas hotel, kakšni bi naj bili in kaj naj počnemo. Toda, težko bi nam takšni odgovori nudili občutek smiselnosti. Spoznali bi motive tistega, ki nam je dal življenje, toda, ali bi to bili tudi naši motivi? Zakaj bi morali biti? Učinek bi lahko bil nasproten, lahko bi se počutili slabo in prazno.
Če bi odkrila, da smo rezultat eksperimenta superiorne civilizacije, kaj bi to moralo pomeniti za mene? Če bi odkrila, da je Bog želel, da obstajam zato, da bi storila X, bi bil to za mene motiv, da ta X tudi storim? To bi bil motiv tistega, ki me je ustvaril, ne pa moj motiv. Če sama ne bi menila, da je X nekaj čemur je vredno posvetiti življenje ali vsaj del življenja, spoznanje, da sem ustvarjena, da delam X, za mene ne more biti razlog, da delam X. Morda bi nejevoljno vendarle opravila del svojega dela, toda če bi bila dosledna v svojih prepričanjih, bi morala meniti, da se je moj snovalec zmotil v svoji nameri in da pravzaprav tudi v naprej nimam nobenega razloga, da delam X in mogoče, potem takem, niti da obstajam. Če bi ugotovila, da je moj obstoj del nekega večjega načrta, potem bi moj obstoj imel smisel za tega drugega čigar načrt je bil, ne pa za mene. Da bi realizacija nekega načrta za mene imela smisel, bi to moral biti moj načrt, ne pa načrt nekoga drugega. Zato prepričanje drugih ljudi ali bitij o tem, v čem je smisel življenja, tudi če jim dolgujem svoje lastno življenje, preprosto ne more biti tudi smisel mojega življenja. To je lahko smisel mojega življenja samo, če tako menim jaz.
GLASBA: Cat Stevens – Where Do The Children Play
Gledano psihološko, bi spoznanje, da smo del načrta nekoga drugega, lahko privedlo do ostrih in zelo različnih reakcij. Morda bi to lahko predstavljalo določeno olajšanje. Če bi smatrali, da je naš stvaritelj modrejši in boljši od nas samih, bi nas spoznanje, da smo ustvarjeni z nekim namenom, lahko napolnilo z srečo in občutkom smiselnosti. V tem primeru bi motiv tistega, ki mu dolgujemo življenje, hkrati postal tudi naš motiv; dejstvo, da smo ustvarjeni za to, da delamo X, bi tako za nas utegnil postati razlog, da delamo X. Pogosto je odločitev o tem kaj početi, lažje prenesti na nekoga drugega: Boga, narod, starše ali Doenikenova bitja iz vesolja. Spoznanje, da nas je nekdo ustvaril z namenom, da delamo X, lahko doživljamo tudi kot ponižanje in razlog za protest. To bi lahko bil za nas razlog, da X ne delamo. S tem bi potrjevali svojo avtonomijo in svoj jaz. Tovrstno spoznanje lahko privede tudi do obeh reakcij hkrati. Lahko nas požene v shizofreno situacijo, v kateri po eni strani menimo, da je X treba narediti iz občutka dolžnosti do tistega, ki mu dolgujemo svoj obstoj, medtem ko po drugi strani menimo, da X ni treba delati, ker na ta način potrjujemo svojo samostojnost. Tovrstni konflikti so posebej značilni za puberteto, čeprav ravno tako ni razloga, da se ne bi pojavili tudi v katerem drugem življenjskem obdobju.
Vprašanje, ki nas tukaj zanima je, ali nam lahko, če gledamo povsem racionalno, spoznanje, da smo ustvarjeni za to, da bi delali X, predstavlja razlog, da delamo X? Zanimivo je vprašanje, ali je lahko dejstvo, da nekdo drugi smatra, da bi morala delati X, razlog za to, da delam X? Pod katerimi pogoji in v katerem smislu, bi tuje pogoje sprejela za svoje? Ali lahko zunanji razlogi, to, kar drugi mislijo, da bi morala početi, postanejo moji notranji razlogi, to, kar jaz mislim, da moram početi? V tem kontekstu je posebej pomembno to, da sem dobesedno ustvarjena za to, da bi delala X. Če ta, ki me je ustvaril, ne bi želel, da delam X in da tega od mene ne bi niti pričakoval, me preprosto ne bi ustvaril. Je lahko to dejstvo za mene razlog, da delam X? Moram iz hvaležnosti, da obstajam, delati X? Je X nekaj, kar dolgujem tistemu, ki me je ustvaril? Moj stvaritelj bi mi lahko dejal: jaz sem te ustvaril zato, da bi delala X in zato moraš delati X! Toda, če menim, da to ni moja dolžnost, kako bi lahko to bil za mene razlog, da delam X. Morda bi lahko trdili, da moram delati X zato, ker je X razlog mojega obstoja. Zares, X je v nekem smislu res razlog mojega obstoja. Toda, v tem kontekstu gre za vzrok mojega obstoja, ne pa za razlog. Še natančneje, gre za razlog, ki predstavlja del vzroka mojega obstoja. To je razlog, ki ga je imel ta, ki me je ustvaril – to je za mene zunanji razlog. Notranji razlog mojega obstoja je lahko samo to, kar je razlog mojega obstoja za mene. Torej nekakšna vrednost ali cilj, za katerega jaz menim, da moje življenje dela vrednejše. V tem kontekstu je torej izraz »razlog mojega obstoja« dvosmiseln, pomeni lahko:
1) to, kar ta, ki me je ustvaril meni, da moram delati
2) to, kar jaz menim, da moram delati.
Ni povsem jasno kako bi 1) lahko zame bil razlog, da delam karkoli. Jaz lahko menim, da moram delati X, a samo, če tako ocenim sama. Dejstvo, da tako meni nekdo drugi, za mene ne more biti razlog, četudi mu dolgujem svoje življenje. Če bi moj stvaritelj od mene zahteval, da ubijem soseda, je seveda jasno, da tega ne bi smela narediti. Če bi od mene zahteval, da sosedu pomagam, bi to lahko naredila, a ne zato, ker je to od mene zahteval nekdo drugi, pač pa, ker sem sama ocenila, da je sosedu potrebna pomoč. Torej, tudi ko odkrijemo nekakšen zunanji razlog našega obstoja, to ne bi mogel biti dober kandidat za odgovor na vprašanje o smislu življenja. Smisel življenja lahko iščemo samo med notranjimi razlogi.
Spoznanje, da smo del neke celote, nas lahko motivira za delovanje samo, če nam je do te celote kaj mar. Samo, če verjamemo, da ima ta celota neko vrednost, da je bolje, da obstaja kot pa da je ni. Le v primeru, če v to verjamemo, nas lahko spoznanje, da smo del neke širše celote, motivira za delovanje in nam osmisli življenje. Če pa odkrijemo, da smo del neke celote, do katere nam ni mar, nam to spoznanje ne bo niti malo pomagalo v iskanju smisla življenja. Še več, najverjetneje bo imelo nasproten učinek, predstavljalo bo precej močan razlog za verovanje, da je naš obstoj nesmiseln.
Odkritje, da smo del neke celote, bi naše življenje osmislilo samo, če bi verjeli, da je v obstoju te celote nek pomen, vrednost, toda, četudi bi odkrili nekaj takega, bi se ponovno soočili z destruktivnim vprašanjem Zakaj? Če ne bi mogli upravičiti svojega prepričanja, da je v tej celoti neka vrednost, bi ga morali zavreči kot predsodek.
Evolucija je, s tem ko je odkrila enega od temeljnih naravnih zakonov na Zemlji, omogočila Kristusa, kot je tudi Kristus, s tem da je dal smisel Zemlji, omogočil evolucijo.
Pierre Teilhard de Chardin
GLASBA: Feist – Mushaboom
NOVICE
Festival DokMa
Od 2 do 6 novembra bo v Mariboru potekal mednarodni festival DokMa 2004 – Dokumentarci v Mariboru. Na tem prvem in edinem tovrstnem filmskem dogodku v severovzhodni Sloveniji se bodo v petih dneh filmskega dogajanja predstavili dokumentarci številnih priznanih ustvarjalcev dokumentarnega filma. Osrednji del dogajanja bo potekal v Pekarni in v kinu Udarnik. V nekatere druge dele festivalskih aktivnosti bodo vključene tudi druge organizacije oziroma ustanove, med njimi tudi Zofijini ljubimci, ki bomo v ta namen organizirali predavanje o teorijah dokumentarnega filma.
Podrobnejše informacije o festivalu najdete na spletni strani www.dokma.net.
Predavanje Andreja Špraha
Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike, prirejajo in vabijo na predavanje filmskega teoretika Andreja Špraha z naslovom »Dokumentarni film – med realizmom in fikcijo«, ki se bo odvijalo v četrtek, 4. novembra 2004, s pričetkom ob 18.00 uri v Galeriji Media Nox v Židovski ulici 12 v Mariboru. Vabljeni
Knjižne novosti
Pri GV založbi je izšla knjiga Jonasa Ridderstrålea in Kjella Nordströma z naslovom »Karaoke Kapitalizem«.
Knjiga Karaoke kapitalizem je poročilo o resničnem življenju. Avtorja pišeta o tem, kar vidita, slišita in bereta, ne pa o svetu, kakršnega bi si želela. Ne trdita, da je tisto, kar se trenutno dogaja, dobro ali slabo, prav ali narobe. Preprosto povesta, da se to in to v resnici dogaja. Odpirata vprašanja in napeljujeta k razmišljanju. Pomembno je, da si ustvarite svoje mnenje o spremembah, ki jih doživljamo, in sliko o prihodnosti, ki bi jo radi ustvarili. Izkušanje in izražanje individualnosti ter različnosti je v jedru sodobnega podjetja in sodobnega življenja.
Pri pisanju so avtorja usmerjala tri vprašanja:
Kaj se je zgodilo, odkar sta napisala zadnjo knjigo z naslovom Ta nori posel?
Zakaj se je to zgodilo?
In kakšne posledice ima to za družbe, organizacije in posameznike po svetu?
Knjiga vas bo popeljala na popotovanje po odtočnih kanalih trgovanja in družbe pa tudi skozi galaksije trgovskega navdiha. Potovanje temelji na spoznanju, da smo vsi prebivalci sveta, ki mu vladajo trgi. Zapadli smo v manijo trgov in živimo v družbi, ki ji daje pomen denar, v kateri svoboda ni vedno enaka sreči in v kateri tehnološke priložnosti ne vodijo vedno v dobiček. Da bi ugotovili, kako si ustvariti dobro življenje, uspeti v službi in ustvariti konkurenčna podjetja, potrebujete hipotezo o tem, kako ta svet deluje
Produkcija kapitalizma rojeva z neizogibnostjo naravnega zakona svojo lastno negacijo.
Karl Marx
Pri Študentski založbi je izšla knjiga Jožeta HLEBŠA, Usodna misel : od “cogita” Renéja Descartesa do nihilizma Martina Heideggerja.
Dr. Jože Hlebš, rojen l. 1938, je slovenski filozof, avtor večih knjig v slovenščini in nemščini, ki je od l. 1970. predaval na Univerzi v Salzburgu, kjer tudi živi. V zadevni knjigi obravnava problematiko nihilizma, natančneje rečeno njegove filozofske temelje. Pomen Hlebševega dela je v tem, da je prvo delo slovenskega avtorja, ki ima hkrati dva atributa: napisal ga je filozof, ki je celostno in v izvirnikih preštudiral besedila mislecev nihilizma, ki jih obravnava. Zaradi tega ima njegov tekst strokovno težo. Po drugi strani pa so njegova stališča radikalno drugačna od Heideggerjevih.
GLASBA: John Lennon – Working Class Hero
BUSHEV MUZEJ GROZE
Od 11. septembra 2001 do danes, aktualna vladajoča garnitura v ZDA razvija teorijo, ki se imenuje »Busheva doktrina«. Različni ameriški predsedniki so v odnosu do zunanje politike, razvijali različne teorije. Pred več kot dvesto leti sta državni sekretar J. Quincy Adams in predsednik Monroe prišla na dan z teorijo o razdelitvi sveta na hemisfere. ZDA so odgovorne za svojo hemisfero, Evropa za svojo in eni se drugim ne smejo mešati v posel. Pred petdesetimi leti je Trumanova doktrina dala blagoslov ambiciji ZDA, da zaustavi in omeji širjenje SZ, doktrina, ki jo je pozneje dopolnila Kennedyjeva doktrina: napasti sovražnika na robnih področjih, kot je Vietnam. Reagan je od omejevanja prešel na bolj taktno zamisel in zelo uspešno poskušal pahniti SZ v propad s tem, ko je zaostril tekmovanje v oboroževanju, ki je ta gospodarsko ni zmogla zdržati.
Ko je prišel na oblast Bush se je zdelo, da se vrača izolacionizmu izpred dvesto let. Čeprav je bila desnica v senatu v nekaterih svojih predlogih neumestna, na primer v mnenju, da je pristopanje Mednarodnemu kazenskemu sodišču izguba suverenosti in da bo UN kmalu propadel, kakor je pred časom propadla Ligana narodov, nikakor ni izgledalo, da bodo takšne zamisli v senatu dobile prevlado. No, 11. september je vse spremenil. Od tedaj naprej se je v ZDA vzpostavlja nova doktrina, ki so jo javno razodeli v Strategiji nacionalne varnosti iz leta 2002.
»Busheva doktrina« ima tri stopnje. Prva pravi, da je vojno bolje preprečiti kot pa zdraviti, oziroma priporoča pre-emptivni udarec. Druga pravi, da se ZDA ne rabijo posvetovati z svojimi zaveznicami niti se preveč naslanjati na njih. Zaveznice lahko in morajo delovati same, kot to zahteva njihov nacionalni interes. Ta stopnja se strokovno imenuje unilateralizam. Tretja stopnja meni, da morajo ZDA jasno in odločno v svoje roke prevzeti vajeti sodobnega sveta – hegemonizem.
V Ameriki je o doktrini stekla razprava, ki še danes pogreva soočenja obeh predsedniških kandidatov. O Bushevi doktrini se piše po uglednih pravnih, politoloških in zgodovinskih časopisih. Pri nas se je o posameznih stopnjah doktrine pisalo zelo malo, zato ob tej priložnosti nekaj več besed o prvih dveh.
GLASBA: Echo & The Bunnymen – The Killing Moon
Udari prvi
11. september je ameriški desnici ponudil zlato priložnost, da naciji ponudi svoje poglede na vojno. Zmedeni in maščevanja željni publiki je servirala sliko o vseprisotnem sovražniku, ki nima svoje države, a zato razpolaga z drugimi, ki so raztresene po celem Bližjem vzhodu in širše. Proti takšnemu sovražniku se je treba braniti dobesedno z vsemi sredstvi. Stare metode samoobrambe ne gredo več dovolj daleč. Spomnimo se, da UN v svojem 51. členu dopušča uporabo sile izključno v primeru samoobrambe. To »dovoljenje« je z nekaj težavami raztegljivo tudi na tako imenovane preventivne napade, če sovražnik kopiči orožje na naši meji in je jasno, da nas bo slej ko prej napadel, pa zato ni druge opcije kot je ta, da napademo prvi. No, Busheva doktrina je še mnogo ostrejša. Treba je napasti takoj, ne šele takrat, ko je nevarnost že pred vrati. Zgodovinar J.L Gaddis je, ko je branil Busha, poudaril, da so slavni in po mnenju javnosti sposobni ameriški politiki v preteklosti pogosto izvajali takšne in podobne preventivne napade in da jih za to nihče ne obsoja. Pri tem pa je pozabil, da opravičilo velja samo za neposredno in očitno nevarnost, ki bi Afganistan vključevala le pogojno, Irak pa nikakor, ker tam ni pretila nikakršna takšna nevarnost. Strokovnjaki nadalje od napada razlikujejo nujni in preventivni napad, ki ga imenujejo pre-emptivnim in izhaja iz latinske besede, ki pomeni zakupiti v naprej.
Uradno »Busheva doktrina« meni, da se zločinske države lahko napade pre- emptivno, preden so le te v položaju ali stanju kakorkoli ogroziti ZDA. Dovolj je že, da grožnjo šele pripravljajo. Toda, kdo odloča o tem, katera država je zločinska? Zakaj je Iran zločinski, Izrael pa ne? Seveda, interes ZDA. S tem je 51. člen UN-a praktično pokopan, čeprav so v Združenih narodih Britanci invazijo na Irak poskušali prikazati kot čisto samoobrambo, ki je popolnoma v skladu s tem členom. Bush je v svojem govoru na skupščini UN pred letom dni precej jasno dal na znanje, da Združenih narodov preprosto ne smatra več za relvantne. Ugledni pravni strokovnjaki kot so W. P. Nagana se bojijo, da Busheva doktrina ne ogroža le statusa UN-a in utrjenih načel mednarodnega prava, pač pa tudi samo idejo mednarodne vladavine prava. Z drugimi besedami, ZDA ogrožajo vladavino prava veliko bolj kot t.i. zločinske države.
Zlo v svetu je skoraj vedno v nevednosti in dobri nameni lahko prav toliko škodujejo kot zlonamernost, če se jih ne razume.
Albert Camus
GLASBA: Tears For Fears – Head Over Heels
Vsak za sebe
Pravi kavboj se sam bori za svojo stvar. Tako se morajo tudi ZDA postaviti unilateralistično in tako, da ne čakajo na druge. Eventualno lahko angažirajo svoje pomočnike, a od njih nikakor niso odvisni. Razlogi? Zagovorniki »Busheve doktrine«, npr. Peter Huessey, drugače tudi predsednik organizacije za konzultacijo pri obrambnih vprašanjih, opozarjajo na to, da o mnogih ključnih vprašanjih mednarodna soglasnost ne obstaja, niti je ni mogoče pričakovati. Trdijo, da je Busheva vlada potrošila ogromno energije pri tem, ko je iskala pomoč UN-a in to zaman. Kot prvi primer navajajo dogovor iz Kyota, ki ga je Busheva vlada zavrnila. Upravičeno, kot trdijo njegovi zagovorniki. Dogovor je po njihovem mnenju bolj fantazija kot pa resničnost. Okoli sto petdeset držav v njega ni zajeto in mnoge siromašnejše države, ki jim hitra industrializacija predstavlja rešilno bilko, ne želijo omejevati svoje ekonomske ekspanzije in se obsoditi na trajno siromaštvo in zaostalost. Kot drugi primer navajajo nuklearno oboroževanje nevarnih režimov kot so Iran in Severna Koreja. Clintonova vlada je osem let poskušala stvari reševati z pogovori. Mednarodna skupnost pa nič, kot menijo Bushevi zagovorniki. Zavezniki še manj: Francija in Nemčija nista želeli ogroziti svojih tamkajšnjih gospodarskih interesov. Huessey, seveda, ne omenja, da pa nuklearne ambicije Pakistana in Izraela, ZDA nikoli niso motile. Tako imenovana mednarodna skupnost je dvignila roke od svoje odgovornosti in se naslonila na nemočno Clintonovo administracijo, češ naj ona opravi ta posel. In tako naprej. Charles Krautheimer, kolumnist Washington Posta trdi: »Mednarodna skupnost je pokleknila zaradi lakomnosti svojih članic in mi, Američani, sedaj to lakomnost plačujemo«. Trdi, da je vse ostalo na ramenih ZDA, ki so prisiljene širiti demokracijo in pomagati vsem okoli sebe. ZDA so počele natanko to, a jih je mednarodna skupnost ponovno pustila na cedilu, tako, da jih ni zaščitila od Al Quaide. Še več, verjeli ali ne, bes ekstremistov proti ZDA, je po njihovem mnenju, rezultat same strukture mednarodne skupnosti.
ZDA želijo svetu ponuditi vsaj nekaj »tehnih« razlogov zaradi katerih bi naj ta sprejel ameriške enostranske napade na trenutne sovražnike. Doktrina se trudi dokazati, da je eden glavnih razlogov to, da so ZDA na strani dobrega, ki se bori proti zlu. ZDA v svetu širijo demokracijo. Seveda je po drugi strani jasno, da je Busheva borba proti terorizmu na vsakem koraku hkrati tudi boj proti demokraciji: od omejitev državljanskih svoboščin znotraj ZDA do podpore nedemokratičnim režimom po svetu, v imenu te iste borbe. Putinovo teptanje demokracije ZDA ne morejo obsoditi, ker je Putin sedaj njihov zaveznik v boju proti terorizmu. Komentator P. Beinart je pred kratkim v svojem zapisu za ugledni republikanski časopis »The New Republican»« navajal Pakistan, Saudovo Arabijo in Uzbekistan kot primere ameriškega licemerstva: v imenu borbe proti terorizmu ZDA vzpodbujajo in finančno podpirajo skrajno nedemokratične režime.
Tako ti dve stopnji Busheve doktrine v svojem sklepu predstavljajo pravi mali muzej strahu in groze. Teorija o pre-emptivnim napadih dela ZDA nevarnejšo in bolj zločinsko od tako imenovanih zločinskih držav, ki so se znašle na njenem udaru. Teorija o unilateralnem širjenju demokracije v svojem jedru omejuje in celo tepta demokracijo v imenu ameriškega nacionalnega interesa.
Nenad Miščević
Zlo se premaga le z drugim zlom.
Jean-Paul Sartre
GLASBA: Nick Cave And The Bad Seeds – Hiding All Away
Naj bo za današnjo oddajo dovolj.
Ob tednu osorej pa nas nikar ne pozabite ponovno označiti na svojem koledarju….
Za današnjo oddajo se lahko zahvalite…..