AVIZO
V osrednji temi današnje oddaje, v prispevku Mitje Godnjavca, obravnavamo tretji del sociološko psihološkega fenomena resničnostnega šova »Big Brother«. V standardni rubriki, poročilu iz ciklusa o Totalitarizmu Delavsko punkerske univerze, tokrat govorimo o predavanju Nikolaia Jeffsa z naslovom »Totalitarizem literature«. Za zaključek vam bomo na kratko predstavili novokantovca in sociologa Maxa Webera in se sprehodili skozi zgodovino filozofije. Vabljeni v našo družbo!
GLASBA:
Že v prejšnjih dveh oddajah smo pokazali na spornost resničnostnega showa Big Brother, pri čemer pa nismo imeli v mislih zgolj tega resničnostnega showa, pač pa celoten žanr tako imenovanih resničnostnih oddaj. Tudi v tretjem ter zadnjem delu trilogije o Big Brotherju bomo govorili o manj prijetnih straneh resničnostnih showov, toda tokrat bo namenjenih manj besed celotnemu žanru, večina poudarka bona tem konkretnem showu.
Težava resničnostnih showov in Big Brotherja je v tem, da zbujajo občutke predvsem na prvo žogo, pa naj si bojo ti občutki pozitivni ali negativni. Večinoma se komentarji v zvezi z Big Brotherjem nanašajo predvsem na aktualno dogajanje v hiši, na tisto, kar so gledalci lahko videli na televiziji ali preko neposrednega prenosa dogajanja v hiši preko svetovnega spleta. Toda večina problematičnih posledic, zaradi katerih je resničnostni show Big Brother tako razvpit, se dogaja v ozadju. Na tiste skrite vidike večina ljudi nikoli niti ne pomisli, to pa je tudi razlog, da smo se v oddaji Zofijinih ljubimcev fenomenu tovrstne televizijske zabave sploh posvetili.
Je s spremljanjem Biog Brotherja pravzaprav kaj narobe? Ste kaj slabši človek zaradi tega, ker spremljate resničnostne showe? Je kaj narobe,če si niste ogledali še nobenega dela resničnostnega showa? Povzroča nespremljanje tovrstnih oddajizobčenost ali vsaj nekoliko manjšo priljubljenost?
Vsekakor je odločitev za spremljanje ali nespremljanje resničnostnega showa prepuščena vsakemu posamezniku; vsekakor ni naš interes določati kaj je prav in kaj ne. Tega ne bomo počeli niti v imenu Zofijinih ljubimcev, niti v imenu avtorjev te oddaje, tega ne želi storiti niti pisec konkretnega teksta. Odločitev glede spremljanja Big Brotherja je izključno na strani vsakega posameznika. Vseeno pa je namen tega prispevka opozarjanje na nekatere skrite vidike in pasti vseh resničnostnih oddaj.
Vsi resničnostni showi delujejo po principu panoptikuma. Panoptikum je vrsta zapora, katerega so v teoriji razvili v 18. Stoletju. V načelu gre za skupino poslopij; na obodu je stavba v obliki prstana, v središču te stavbe, se pravi na njenem dvorišču stoji stolp. Na obodni stavbi so velika okna, katera gledajo v notranjost dvorišča; obodna stavba je razdeljena na celice, od katerih zavzema vsaka celica celotno širino stavbe, torej od zunanje stene, pa do tistega okna, ki gleda naravnost proti središčnemu stolpu. Pravzaprav ima vsaka celica po dve okni; eno na zunanji steni, drugo na notranji. Okno na zunanji steni celice ni postavljeno na čast obsojenčevemu razgledu, pač pa je tam zato, da preseva svetloba skozi celotno celico; koncept je bil pač razvit pred 300 leti, ko je bilo umetno produciranje svetlobe, še zlasti v večjih količinah, pač velik problem.
GLASBA:
Bistvo panoptičnega zapora je kar se da učinkovit nadzor. Zaradi arhitekturnih značilnosti zapora je načeloma dovolj, če je v središčni stolp postavljen en sam nadzornik. Ta je zaporniku neviden; njegov pogled v notranjost nadzornega stolpa je omejen s pomočjo rolet na stolpu, ali v kasnejših razmišljanjih s pomočjo enostranskega stekla. Iz stolpa ven se seveda vidi, v notranjost stolpa pa iz zunanjosti pač ne. Tudi same celice so narejene na način, da je nadzor nad njihovimi prebivalci kar se da učinkovit in poenostavljen. Kot že malo prej omenjeno, je vsaka celica narejena tako, da preseva svetloba skozi in skozi. Toda to ni edina posebnost panoptične celice. Bistvo teh celic je tudi njihova posebna notranja ureditev. Narejene so tako, da se zapornik v njih enostavno nima možnosti nikamor skriti pred pogledom iz stolpa. Omare so pritrjene ob zadnjo steno, postelja je nizka in prav tako fiksirana čisto ob zunanji del celice, ob okno, skratka, zapornik se ne more pred pogledom prav nikamor umakniti. V panoptični celici ni nikakršne zasebnosti. Zapornikov pogled je iz zunanje strani omejen z visokim zidom okoli zapora, kateri mu onemogoči kakršen koli pogled ven, v naravo ali v civilno družbo, skozi notranje okno pa vidi zgolj golo dvorišče ter nadzorni stolp na sredi. Celice v panoptikumu so izključno samice; kakršen koli stik z ostalimi zaporniki je nezaželen, prepovedan ter onemogočen. Celo sprehodi po dvorišču so zaradi možnosti druženja prepovedani. Zapornik je tako povsem izoliran in osamljen; izpostavljen je pogledu nadzornika, sam pa nima možnosti videti ničesar drugega kot zgolj simbole svoje zaprtosti. Ideja vsega tega je pripraviti zapornika, da postane sam svoj lastni čuvaj. Zaradi možnega stalnega nadzora, pri čemer zaprti posameznik nima nikakršne možnosti preveriti, kdaj se ta nadzor tudi dejansko vrši, si zapornik ne bo upal kršiti nobenih, niti najmanjših pravil. Skriti se ne more nikamor, oko v središču dvorišča je ves čas prisotno, hkrati pa ne pride nikoli v neposredni stik z nadzornikom iz stolpa. Med zapornikom in čuvajem je vzpostavljena neka nepremostljiva distanca, zaradi česar se med obema ne more razviti nikakršni človeški odnos ali vsaj mala simpatija. Zapornik v panoptikumu je zgolj številka, predmet, ni človek, pravzaprav ni niti žival; je še manj kot to. Toda hkrati z zapornikom je zaradi omejevanja kakršnega koli medčloveškega stika hkrati na nek način kaznovan tudi nadzornik v stolpu; tudi on je na svojem delovnem mestu neke vrste ujetnik v samici. Toda kakor je to lahko razumljeno kot neke vrsta kazen, je hkrati tudi paznikova zaščita. Zaradi nezmožnosti neposrednega stika z zaporniki, se ne more razviti kakšna empatija, to pa naredi paznika hladno objektivnega človeka, kateri je do vseh podrejenih enako pravičen.
Človeška komponenta je s tem sicer izgubljena, toda kakor prinaša to s seboj določene slabosti, prinaša tudi nekatere prednosti.
V panoptikumu je zapornik v nenehnem stanju vidnosti, to pa zagotavlja samodejno in stalno delovanje oblasti. Dasiravno je nadzor diskontinuiran, so njegovi učinki stalni, saj dotični ne ve, kdaj se nadzor nad njim tudi dejansko vrši. S tem postane izvrševanje oblasti vsaj do neke mere odveč; čim je dotični pri nekem neprimernem dejanju zasačen prvič, mu misel o nadzoru ne bo šla več iz glave. Še več, dostikrat sploh ni potrebe po zasačenju prvega prekrška, saj tega enostavno ne bo; velikokrat je za preprečitev kršenja pravil dovolj že zapornikovo zavedanje o vsemogočnosti nadzora in grožnja s kaznijo za prekršek.
Oblast je tako postala sicer vidna, toda hkrati tudi nepreverljiva. Tako je nenadoma postalo tudi vseeno, katera oseba ima oblast dejansko v rokah; zaradi odsotnosti možnosti preverjanja nadzora, zaradi odsotnosti neposrednega stika, odpade tudi potreba oblastnika po priljubljenosti, všečnosti, prav tako pa odpade tudi potreba po zunanjih vidnih oblastniških simbolih, po katerih se že na daleč vizualno loči oblastniško kasto od podložne in podrejene raje. Raja postane tako sama sebi oblast, sama nad seboj oblast tudi vrši, toda tega ne počne v svojem imenu, pač pa v imenu nekoga drugega, v imenu osebe v stolpu. Nenadoma prevlada v raji strah, toda ta strah ni jasen in konkreten; raja se tega strahu pred nevidno vidnim oblastnikom niti ne zaveda.
Posameznik v panoptikumu začne izvajati samocenzuro; začne se s samonadzorom nad lastnimi dejanji, sčasoma pa to privede tudi do samonadzora nad lastnimi mislimi. Posameznik postane nenadoma poslušen, ponižen, neproblematičen, skratka institucioliziran. Tega procesa se seveda niti ne zaveda kaj dosti; totalen nadzor mu je od začetka zoprn, vsiljiv in tuj, se mu upira, to vse pa pri zaprtem sproža revolt in nezadovoljstvo, toda kmalu vsega tega odpora enostavno ni več. Panoptikum postane zgolj nekaj vsakdanjega, normalnega, panoptikum in nadzor postane pač golo dejstvo, prav tako kot je golo dejstvo tudi zrak, ki ga dihamo. Posameznik od tistega trenutka dalje ni več zgolj zapornik; spremeni se v kolesce v sistemu. Postane sestavni del panoptikuma, njegov osnovni gradnik, prav tako kot je osnovni gradnik obzidja tudi opeka. Upora tako ni več, upor postane povsem nepotreben, celo nemogoč. Od funkcije zapornika do funkcije paznika je tako zgolj še korak.
GLASBA
Klasični panoptični zapor zaradi različnih razlogov ni bil nikoli uresničen v praksi, čeprav misel nanj ni bila nikoli pozabljena. Danes panoptikuma enostavno ne bi bilo več mogoče zgraditi; ob vseh ostalih tehničnih preprekah bi naleteli tudi na vprašanje človekovih pravic. Ena izmed njih je tudi pravica do zasebnosti, zasebnosti pa v panoptikumu seveda ni. Toda blažja različica panoptikuma vseeno obstaja, obstaja tukaj in zdaj, dogaja se ravno ta trenutek. Tej različici se reče s splošnim imenom reality show, ki je v do sedaj najbolj razviti verziji poimenovana Big Brother. Sodelujoči so pod stalnim nadzorom kamer, snemani so na vsakem koraku, v vsakem trenutku; podnevi in ponoči se pred kamerami nimajo kam skriti, ne morejo se prepustiti nikakršni zasebnosti. Nadzornega stolpa seveda ni, toda njegovo funkcijo več kot uspešno prevzamejo računalniški in televizijski zasloni, namesto paznikov sodelujoče opazujejo gledalci, namesto kazni, kakršne so običajne v zaporu, gledalci sodelujoče nagradijo z obstankom v oddaji ali pa jih kaznujejo z izselitvijo iz hiše.
Toda ta zapor, panoptikum, se na žalost in v veliko zaskrbljenost ne dogaja zgolj na televizijskih in računalniških ekranih; panoptikum ni omejen zgolj na zabavne medije. Zapor panoptičnega tipa se dejansko čedalje bolj seli v naše vsakdanje življenje. Pri tem je najhujše to, da se večina ljudi tega niti ne zaveda, marsikdo od tistih redkih, ki se tega dogajanja zavedajo, pa je do fenomena panoptikuma povsem brezbrižen. To nezavedanje in ta brezbrižnost zavedajočih se pa bi morala pri kritični javnosti sprožiti odziv, vklopiti bi se moral znak za preplah.
Začelo se je povsem nedolžno; na nekem vogalu se je pojavila nadzorna kamera. Zaradi naše varnosti, so rekli. Marsikdo je ob kameri v začetku začutil neko nelagodje, toda tiste ene same kamere smo se počasi privadili. In konec koncev, kaj pa je ena sama kamera?komur snemanje ni všeč, se ji lahko vedno ogne tako, da enostavno zavije v sosednjo ulico. Nobenega problema ni bilo torej. Toda kmalu se je pojavila še ena kamera. Tudi dve kameri ne predstavljata nikakršne resne grožnje zasebnosti, kaj ne? Toda počasi počasi se je začelo pojavljati vse več kamer; najprej okoli vojaških, vladnih in podobno pomembnih državnih poslopij, nato okoli šol, bolnišnic, okoli zasebnih večstanovanjskih, pa tudi ponekod okoli zasebnih individualnih hiš. Vse v imenu večje varnosti! Če bi se ta proces zgodil čez noč, bi verjetno ljudje zagnali vik in krik, toda zaradi njegovega nekajletnega trajanja, smo se počasi privadili čedalje večjemu številu kamer; danes jih pravzaprav niti opazimo ne več. Pa tudi v kolikor se jih zavedamo in jih opazimo, bo večina ljudi glede tega vprašanja zamahnila z roko, češ, to je vse zgolj zaradi naše varnosti. In kdor nima masla na glavi, kdor ima poštene namene se nima tako ali tako česar bati. Pa je temu res tako?
London je danes mesto z največjo mrežo nadzornih kamer na svetu. Najprej so se zaradi velike stopnje kriminala posamezne kamere pojavile v središču Londona, nato se je začelo njihovo število povečevati. Uspeh, so klicali njihovi zagovorniki, javnosti pred nosom so mahali s statistiko, ki je dokazovala bistveno zmanjšanje stopnje kriminala v samem središču mesta. Dobro, saj je treba priznati, v samem središču mesta se je stopnja kriminala pomembno znižala, toda za kakšno ceno? Obiskovalec središča Londona je stalno pod nadzorom najmanj treh kamer. Na željo operaterja mu lahko sledi sistem nadzora povsem avtomatizirano, sistem posnetke tudi samodejno analizira ter shranjuje za morebitne kasnejše potrebe. Načeloma naj s tem ne bi bilo nič narobe, toda… Statistika je zamolčala pomembno dejstvo. Stopnja kriminala se na področju celotnega Londona ni kaj dosti spremenila, predvsem pa ni nikakršnega dokaza, da bi kamere v središču mesta doprinesle k varnejšemu življenju na širšem področju mesta. Statistika dokazuje celo nasprotni učinek; kriminal se je zgolj preselil na območja, katera še niso pod stalnim video nadzorom, hkrati pa se je v središču mesta preselil iz ulic v preddverja hiš. Je bil s tem problem kriminala torej rešen ali pa je bil zgolj prestavljen drugam? Tako rekoč pometen pod preprogo?
Enako se počasi, toda zanesljivo začenja dogajati tudi pri nas; kamere nas spremljajo že tako rekoč na vsakem koraku, le da sistem nadzorovanja še ni tako dobro razvit kot v Angliji. Toda do tega danes ne manjka več veliko; vse je bilo pripravljeno že pred leti, sedaj se mora pokazati samo še kapitalsko dovolj močan investitor ter izkazati interes, pa bomo kmalu na istem kot Londončani,če ne celo na slabšem. In investitor bo skoraj zagotovo država, ki je tako ali tako največji radovednež.
Državljanu je mogoče slediti na vsakem koraku; na podlagi transakcij s kreditnimi karticami se da z lahkoto ugotoviti številko računa, ki ste ga s plastiko plačali v trgovini. Računi se seveda avtomatsko shranjujejo, pa ne zgolj zneski, pač pa tudi vrsta in količina vsakega nakupljenega artikla. Samo s pomočjo bančnega izpiska, kjer so navedene ure in lokacije transakcij, ter s pomočjo ustrežljivega trgovca, se da zlahka rekonstruirati vaše potrošniške navade, s tem pa v veliki meri tudi način vašega življenja.
Mobilnemu telefonu je zaradi signala, ki ga stalno oddaja, možno določiti lokacijo na nekaj deset metrov natančno; s pomočjo malo boljše opreme, ki že dolgo ni več zgolj domena vojske ali tajnih služb, se da lokacijo mobilnega telefona določiti na nekaj centimetrov natančno. Vse te podatke zaradi izstavljanja računov najmanj tri mesece hrani tudi vaš operater, to pa pomeni, da hrani tudi zelo natančen zemljevid vseh vaši nedavnih poti.
GLASBA:
Država obljublja uvedbo satelitskega cestninjenja avtocest, v imenu pravičnejše porazdelitve stroškov, seveda. S pravičnejšim plačevanjem seveda načeloma ni nič narobe, toda satelitsko cestninjenje? Dobro, v kolikor bo sistem pasiven, tako kot je pasiven ABC, ki se vklopi zgolj na avtocesti, sicer pa ne oddaja nobenih signalov in se ga vsaj načeloma ne da tako zlahka locirati, tako dolgo s satelitskim nadzorom nimam nikakršnih problemov. Seveda pa imam problem v primeru, da bo sistem aktiven, da bo sporočal nekemu nadzornemu centru natančno lokacijo vozila 24 ur na dan, saj bo s tem sporočal tudi natančno lokacijo mene. Bo to kakorkoli pripomoglo k moji varnosti? Bo to pripomoglo k vaši varnosti? Nikakor ne. Tukaj je naštetih zgolj nekaj najosnovnejših problematičnih stvari, katerim se v vsakdanjem življenju pravzaprav niti ne moremo izogniti, našteti pa bi se jih dalo še dosti več, začenši z internetno Ip številko, ki se beleži na vsaki obiskani spletni strani in katera je individualna za vsak posamični internetni priključek…
Država pravi, da je vse to zgolj za našo varnost; toda absolutne varnosti ni. Na eni strani imamo varnost, katera je relativna, na drugi strani pa imamo nadzor, kateri pa je lahko absoluten. Varnost je od nadzora dokaj neodvisna; največ lahko za varnost naredimo sami s svojimi dobrimi navadami, nadzor je zgolj tista pikica na i, ki k varnosti malenkostno pripomore. Po drugi strani pa je lahko nadzor totalen, toda če ima nadzornik interes delovati pristransko, ne bo absoluten nadzor k varnosti pripomogel prav nič. Poleg tega je težava nadzora zbiranje podatkov; podatki o posamezniku predstavljajo moč v rokah tistega, ki te podatke ima. Po eni strani lahko posameznika z njimi izsiljuje, ga kontrolira, saj ima čisto vsak od nas skritega kakega okostnjaka v omari. Grožnja s podatki lahko tako prisili k delovanju, ali pa, če je takšen interes, k pasivnosti, pač v skladu z željami tistega, ki je podatke pridobil. In kjer so podatki, tam je doma tudi moč, moč pa vedno pritegne, moč je vedno zlorabljena, glede tega ni vprašanja. Vprašanje je le primeren trenutek in čas… Istočasno se ob nadzoru vrši tudi prevrednotenje prava; do sedaj je veljalo, da sem nedolžen, dokler mi država ne dokaže krivde, po novem pa sem kriv, dokler s svojim ravnanjem ne dokažem nedolžnosti. Če temu ne bi bilo tako, če država ne bi bila v naprej prepričana o moji krivdi ali o mojih slabih namenih, čemu potem vršiti nadzor?
Big Brother je lahko razumljen zgolj kot lahkotna televizijska zabava, toda hkrati je tudi glasnik nekih novih časov. Kar je danes zgolj zabava, bo jutri morda nekaj vsakdanjega. In zaradi počasnega prehoda morda niti ne bomo ugotovili, kdaj smo apriori obravnavani kot zločinci, ki zagotovo nekaj naklepajo, le še počakati je treba in videti kaj ter kdaj. Mar smo se za to borili?
Prispevek je pripravil Mitja Godnjavec.
GLASBA:
Jingle-dpu
Sledi poročilo iz predavanja, ki je potekali v sklopu ciklusa o Totalitarizma Delavsko-punkerske univerze. Pod naslovom »Totalitarizem literature« je predaval Nikolai Jeffs.
Predavatelj se je uvodoma sprehodil skozi nekatera zgodovinska razumevanja literature in umetnosti nasploh: Platon je, denimo, pisatelje izgnal iz svoje idealne države, medtem ko je Aristotel pesnike ustoličil za nosilce resnice, katerih delo naj bi blagodejno vplivalo na moralno in družbeno življenje. Dva tisoč let kasneje je protoanarhistični angleški pesnik Shelley pesnike razglasil za nepriznane zakonodajalce sveta, še kasneje pa je tovariš Stalin pisatelje imenoval za inženirje človeških duš.
Postavljeno je bilo torej, da je pri umetnosti oziroma literaturi, ki samo sebe razume v kategorijah resnice oziroma ekskluzivnega dostopa do nje, smiselno govoriti o vsaj protototalitarnih tendencah. O njih je smiselno razmišljati zato, da izostrimo razumevanje literature same in njeno dejansko vlogo pri utrjevanju nekaterih historičnih oblik totalitarizma.
Kolonializem velikokrat manjka pri naštevanju historičnih primerov totalitarnih režimov, kjer sicer redno nastopa klasična trojica fašizem-nacizem-stalinizem. A vredno je upoštevati, da je martiniški pesnik Aimé Cesaire opozoril, da je fašizem v resnici kolonializem, ki se je vrnil v Evropo. Predavatelj je opozoril, da v kolikor kolonializma ne mislimo v povezavi s totalitarizmom, potem tvegamo, da pozabimo, da je bilo veliko kasnejših elementov totalitarnih režimov pravzaprav izumljenih ravno v kolonijah: genocidi, nasilno preseljevanje prebivalstva, instrumentalizacija in redukcija posameznikov in celih družbenih skupin na neko bistveno lastnost, izgradnja hierarhije ras in družb, postopna kolonizacija vseh vidikov javnega in privatnega življenja, koncentracijska taborišča.
Vlogo literature pri kolonialnem projektu je predavatelj razkrival skozi konceptualni aparat Edwarda Saida in analizo kanoničnih tekstov predvsem angleške literature. A poleg obširnega identificiranja mest, na katerih je bila literatura v službi političnega projekta s totalitarno vsebino, je predavatelj dodal poseben poudarek tudi na tisto literaturo, ki je samo sebe postavila na antikolonialno stran in ki bi torej morala biti prosta tistih vzgibov, ki označujejo njenega historičnega nasprotnika. Temu pa seveda ni tako, kar je bilo praktično predstavljeno na primeru lokalnega kanoničnega avtorja – Franceta Prešerna in njegove Zdravljice.
Ta je razumljena kot manifestacija političnega projekta v pogojih kolonizacije, večinoma slavljena zaradi domnevnega univerzalnega in miroljubnega naboja, saj »da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«. A teza o ambivalentnosti same literature je dobila svojo potrditev skozi razkritje nekaterih drugih nivojev, na katerih taista Zdravljica komunicira: skupnost, denimo, definira skozi perspektivo nacionalne čistosti, vnaprej jasno predpisuje spolne in družbene vloge: ženske so razumljene kot stroji za rojevanje, moški pa kot vojaki, ki naj sovražnikom naženejo strah v kosti; kot paradigma idealnega družbenega življenja je postavljeno miroljubno sobivanje nacionalno zaključenih in notranje homogenih entitet in ne, denimo, heterogenost jezikov, kultur na istem teritoriju.
Tudi tista literatura, ki se je še malo poprej kazala kot dejavnik emancipacije, se v tej analizi razkrije kot kal reprodukcije totalitarnih tendenc, tistih, ki sebe postavljajo na mesto pisca zakonov celotnega družbenega življenja. Da ta napeljuje na znano Benjaminovo o tem, da ni dokumenta kulture, ki ne bi bil hkrati tudi dokument barbarstva, ni naključje, saj je bila ravno ta, poleg Cesairove izhodiščne misli o kolonializmu in fašizmu eno od metodoloških vodil predavateljevega sprehoda skozi razmerje med literaturo in totalitarizmom.
Poročilo iz predavanja je pripravil Ciril Oberstar.
Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko punkerske univerze, lahko poslušate v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!
GLASBA:
Filozofija skozi čas
21. aprila 1864 je bil rojen nemški novokantovec in sociolog Max Weber.
Zakaj novokantovec? Gre predvsem za uporabo metodologije pri raziskovanju družbene stvarnosti. Weber je namreč privrženec uporabe aposteriornih sintetičnih tipologij, za razliko od mladoheglijancev, kot je Marx, ki iz apriornih družbenih zakonitosti razlagajo družbeno stvarnost. Med Webrove tipologije prištevamo tipe človekovega delovanja: smotrno-racionalno delovanje, vrednotno-racionalno delovanje, afektivno delovanje in tradicionalno delovanje. Na te tipe človekovega delovanja deloma naveže tipe oblasti: karizmatično, tradicionalno in pa racionalno oblast.
Analizo tipov človeškega delovanja uporabi pri primerjalni historični analizi nastanka modernega kapitalizma, kjer proti Marxu postavi drzno tezo, da lahko družbena nadstavba predhodno vpliva na ekonomsko bazo. V Webrovem primeru to pomeni, da so puritanske oblike protestantizma, na primer kalvinizem, vplivale na nastanek sodobnega kapitalizma usmerjenega ne več v omejevanje, kakor je veljalo za tradicionalni kapitalizem, pač pa v nenehno ustvarjanje presežnega dobička in povratnega investiranja v proizvodnjo. Webrov duh kapitalizma je zanj najvišji in najčistejši izraz ekonomskega racionalizma, kjer gre za dejavnost pridobivanja in neomejenega povečevanja materialnih dobrin z vidika posameznikov.
Racionalni tip oblasti pa uporabi pri analizi birokracije, to je moderne racionalne organizacije. Za birokracijo je značilen naslednji tip upravništva: obstaja princip hierarhije položajev posameznih akterjev, vodenje poslov je utemeljeno na pisnih dokumentih, za opravljanje določene funkcije so potrebne kvalifikacije in opravljanje službenih dolžnosti temelji na osnovi občih pravil. Weber je mnenja, da se vsaka konkretna organizacija približuje temu tipu, čeprav dejansko ni nobena točno takšna kot je izraženo v definicijskih pogojih idealnega tipa.
Max Weber je pomemben še kot prvi religiolog, ki je posamezne religije začel poučevati z vidika njih samih in je popolnoma zavrgel razne evolucionistične in racionalistične modele. Ponovno je vzpostavil tipologijo glede na posamezne bistvene značilnosti določene religije, na primer ritualnost, duhovna introvertiranost, itd., in potem raziskal katerim od svetovnih religij ustreza določen tip človekovega ravnanja. Pri Webru ne gre samo za ustvarjanje modelov pač pa izjemno naštudiranost v poplavi podatkov, ki jih je nekako potrebno smiselno sestaviti in razložiti.
GLASBA:
Filozofija skozi čas
23. aprila
… se obeležuje svetovni dan knjige in avtorskih pravic.
… 1200 je umrl kitajski neokonfucijanski filozof Ču Hsi.
… 1858 je bil rojen nemški fizik in Nobelov nagrajenec Max Planck.
… 1992 je umrl indijski filmski režiser Satjadžit Raj.
24. aprila
… 1347 je umrl Doctor Invincibilis Vilijem Ockham.
25. aprila
… 1722 je papež Inocenc XIII. odredil, da se Izidor Hispanski ali Seviljski, enciklopedist in svetnik iz 7. stoletja, v krščanski Cerkvi časti kot cerkveni učitelj. Od Izidorja Seviljskega je znano predvsem epohalno delo v dvajsetih knjigah Etymologarium libri, v katerem je skušal strniti celotno znanje starega veka. Leta 2001 je bil predlagan za zavetnika računalničarjev.
… 1953 sta Francis Crick in James D. Watson objavila delo (Molekularna struktura nukleidnih kislin: struktura za deoksiribozno nukleoidno kislino), v katerem sta opisala dvojno vijačnico – strukturo DNK.
26. aprila
… 121 je bil rojen rimski cesar in filozof Mark Avrelij.
… 1711 je bil rojen David Hume.
… 1798 je bil rojen francoski slikar Eugène Delacroix, znan o delu ‘Svoboda vodi ljudstvo’.
… 1889 je bil rojen avstrijski filozof Ludwig Wittgenstein.
… 1969 je umrl japonski mojster borilnih veščin in ustanovitelj Aikida
Morihei Ueshiba.
27. aprila
… 1882 je umrl ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson.
… 1937 je umrl italijanski intelektualec in politik Antonio Gramsci.
… 1938 je umrl Edmund Husserl.
… 1998 je Carlos Castaneda podlegel v boju z zadnjim, četrtim sovražnikom spoznanja, smrti.
28. aprila
… 1854 je bil rojen matematik in filozof Henri Poincare. Bil je predhodnik relativistične teorije, ukvarjal pa se je predvsem s teorijo verjetnosti in nebesno mehaniko.
… 1992 je umrl irski slikar Francis Bacon. Znana je njegova serija bizarnih upodobitev papeža Inocenca X. po predlogi baročnega slikarja Velázqueza .
29. aprila
… 1380 je umrla mistikinja Katarina Sienska, ki je imela pomembno vlogo pri prestavitvi papeškega sedeža iz Avignona v Rim. Poleg Terezije Avilske je bila prva ženska, ki ji je bil podeljen naslov cerkvene učiteljice.
… 1854 je bil rojen francoski matematik in filozof Henri Poincaré.
… 1925 se v Parizu odpre razstava, po kateri je poimenovana umetniška smer art déco.
… 1951 je umrl Ludwig Wittgenstein.
Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
Zofijini ljubimci se za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom ob tednu osorej. Do takrat ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Pa srečno!