Avizo
Ste na pragu nove učne ure Zofijinih ljubimcev. Da vam naslednjo uro ne bo dolgčas, bomo poskrbeli z nekaj zanimivimi prispevki.
Potem ko Slovenija počasi dobiva novo vlado, bomo v članku magistra Gorazda Kovačiča ugotavljali, kaj si od te vlade lahko obetamo.
Predstavili vam bomo nekaj novih zanimivih knjig, vam servirali kognitivno teorijo o zombijih, ter na koncu v obliki zgodovinskega manifesta podali nekaj kritičnih napram potrošniški kulturi.
Upamo, da boste v naslednji uri programa našli nekaj zase.
GLASBA: 2RAUMWOHNUNG
Že pred kakšnim mesecem smo v naši oddaji prisluhnili posnetku predavanja mag. Gorazda Kovačiča, ki smo ga Zofijini organizirali kot odziv na spremembo na oblasti, ki so jo prinesle zadnje parlametarne volitve. Takrat smo prisluhnili razlogom za poraz LDS na volitvah. V prispevku, ki sledi, bomo v tekstu mag. Kovačiča izvedali, kaj si lahko obetamo od SDS, posebej po tem, ko so nam v prejšnem tednu predstavili za mnoge dokaj sporno ministrsko ekipo, o čemer bo v slovenskem javnem prostoru prelitega gotovo še veliko črnila.
SDS je našla ključ do uspeha v tem, da se je profilirala kot stranka malih ljudi. Ti mali ljudje so SDS ponesli na oblast, a jo lahko tudi spodnesejo. Ideološko gledano SDS oznanja pravičnost in enakopravnost. Interesno pa stavi na male in srednje podjetnike ter vse ljudi, ki želijo dostojno živeti od lastnega dela. Organizacijsko je skozi številne referendumske in druge kampanje razvila izjemno gosto mrežo lokalnih mnenjskih voditeljev, aktivistov in simpatizerjev, prek katere lahko uspešno razširja stališča, informacije in dezinformacije, kar odtehta primanjkljaj v obvladovanju velikih medijskih sistemov. Stranka malih ljudi je torej nadoknadila zaostanek za stranko velikih sistemov in jo premagala.
Toda kaj zdaj? Če bo Janša izpolnil pričakovanja svojih TOKRATNIH volilcev, ima lepe možnosti, da bo še dolgo na oblasti. Vprašanje pa je, ali mu to lahko USPE? Zakaj? Poglejmo, kateri so bili volilci SDS. Izpostavimo dve pomembni skupini.
1. Sredinski volilci: ti sicer pričakujejo odpravo nepravičnosti, a ne na način pregona tranzicijskih lumpov in grešnih kozlov, temveč predvsem kot pozitivno vladanje – ki ne sme biti agresivno, maščevalno ali arogantno. Ljudje, ki težko shajajo, morda še tolerirajo golo bogastvo in klientelizem, ko pa začneta nastopati javno in šibkejšim soliti pamet, postaneta žaljiva. (Zaradi tega so ljudje občutljivi na cerkvene gozdove in zato je Kučan politično pogorel, ko se je s Forumom 21 odkrito navezal na menedžerje.) Tudi velikim zgodbam sredinski volilci zaupajo le nekaj časa, v nedogled pa ne. Če hoče Janša obdržati to skupino volilcev, mora ravnati konstruktivno in relativno strpno do nasprotnikov. Njegov cilj je, da si v štirih letih trdega dela v vladi pridela status normalne stranke, ki se je sredinski volilci ne bojijo več in se nehajo udinjati LDS. Tega izziva se Janša dobro zaveda, kot kaže njegovo obnašanje v končnici volilne kampanje in v povolilnem času. Ima pa naslednji strukturni problem.
2. Radikalni volilci: predstavljajo jedro in temelj SDS, ki se je nabralo in utrdilo skozi »dolgi pohod« številnih kampanj, peticij in referendumov. Radikalci bolj poudarjajo simbolne zadeve in so precej naklonjeni izključevalnim politikam ter ostrejšim obračunom z nasprotniki. Ti elementi so Janšo zvesto podpirali v njegovem dolgoletnem pohodu na oblast, zdaj pa ga tam lahko ogrozijo, ker so njihove bojevite metode odbijajoče za sredinske volilce. Če bo Janša hotel učinkovito vladati in ne odbiti sredinskih volilcev, bo moral nevtralizirati radikalne elemente. Toda svoji stranki je že večkrat poskušal dati bolj intelektualni ton, a je naletel na nerazumevanje in odpor v bazi, ki intelektualce prezira. Koalicijski partnerji mu ne bodo v posebno pomoč, saj so tam zagovedna tudi vodstva strank, ne le baza, kadrovsko pa so še šibkejši kot SDS. Če se bo izraziteje naslonil na cerkev, ji bo moral dati koncesije, kar utegne biti dvorezno. Če ne drugega, vidimo, da Janše odslej najbrž ne moremo več samoumevno enačiti z »janševci«. Ta notranja razcepljenost SDS med domet baze in vizijo vodstva bo verjetno pomembno zaznamovala Janšev vladni mandat. Da o protislovjih med uradnim gospodarskim programom (neoliberalizem) in pričakovanji volilcev (ublažitev posledic kapitalizma) niti ne govorimo.
Pred Janšo je morda največji izziv njegove politične kariere: sinteza med zmernim vladanjem in vodenjem radikalnega gibanja, ki je doslej veljala za nemogočo, za nepremostljivi razkorak. Če bo našel formulo, ki bo zadostila obema elementoma, bo postal politik desetletja. Če ne, bo na naslednjih volitvah zdrknil tja, kjer je bil doslej.
GLASBA: LE TIGRE – HOT TOPIC
Kaj nas torej čaka pod Janšo? Vprašanje, ali se bo nagnil na eno ali na drugo stran, je verjetno postavljeno na napačen način in z napačno predpostavko, da je Janša nujno nekdo, ki je izven normalne politike in ki torej ne more biti hkrati znotraj nje. A v praksi je mogoče v »umetnost možnega« združiti tudi izključujoče se elemente. Formula je v tem, da bo Janša skušal ZADOVOLJITI sredinske volilce, obenem pa NE RAZOČARATI radikalnih. Tudi Sanader in njegova vladna ekipa pri nekaterih temah nastopata kot normalna evropska politika, pri drugih pa kot ekstremizem. Ključ je v tem, da imajo različne domače in tuje skupine različno percepcijo. Nekateri bodo pri Janši pozorni predvsem na ekonomske kazalce, za druge pa bo pomembnejši npr. okrepljen pritisk represivnih ustanov na Rome ali Metelkovo.
Poleg tega »postmoderni« ekstremizem ne nastopa več transparentno in neposredno. Aktivisti janševskega omrežja so se med številnimi kampanjami in konflikti z liberalnimi zahtevami po politični korektnosti naučili tako prilagajati svojo retoriko, da je pravno nepregonljiva in da se celo predstavlja v liberalnih ideoloških formah. Vsak prekaljen terenec ve, da danes ne moreš več izjaviti, da je npr. treba Rome deportirati in da je dosti bolj sprejemljiv takšen način izjavljanja: »Mi nimamo nič proti Romom v svoji soseščini, objektivno ekonomsko dejstvo pa je, da se je cena naših nepremičnin zaradi tega dejavnika znižala, zato od vlade pričakujemo denarno nadomestilo.« Če torej izjavljalec sovražnega govora tega prevede v liberalno formo (poleg ekonomskih argumentov še svoboda govora in izbire ter raznolikost kultur), mu formalne zahteve po toleranci niso več kos. Janševska nova desnica se je med svojim »dolgim pohodom« ogromno naučila in je izpopolnila svojo taktiko, zagovorniki politične korektnosti pa so bolj ali manj ostali tam, kjer so bili. Nova desnica si je v teh letih verjetno nabrala precej več izkušenj kot privrženci politike človekovih pravic znanja.
Zaradi tega Janši ne bo treba izvajati odkritih oblik zatiranja, da bi zadostil pričakovanjem radikalnega dela svoje volilne baze. Pričakujemo lahko prefinjene načine zatiranja in diskriminacije z vrsto drobnih in lokalnih ukrepov, ki bodo imeli pravno kritje. Javnomnenjska sredina jim niti ne bo pripisovala velikega pomena, poleg tega je v desetletju in pol tranzicije precej oslabel čut za solidariziranje z drugimi in za javno angažiranje, kadar ni prizadet državljanovi neposredni interes. Drnovškova LDS je aktivno sodelovala pri demontaži kulture aktivnega državljanstva, kritičnosti in solidarnosti. Edina varovalka, ki jo je ponudila proti ekstremizmom, je bila politična korektnost – to pa je desnica že vkalkulirala.
Za žrtve diskriminacije ne bo najtežje samo dejstvo, da imamo »postmoderno« desničarsko vlado, podprto z močnimi radikalnimi elementi, pač pa to, da bo podpora vladi odvisna od njene gospodarske učinkovitosti in ne od spoštovanja človekovih pravic. To je cena eldeesovske antipolitike. Če nam ob tem preostane le UPANJE, da bo Janševa vlada čimbolj nesposobna, je to cinizem par excellence in v tem primeru si res zaslužimo profesionalno in učinkovito vladavino demokratičnih postfašistov. Postmodernizem kot drža je bil doslej nekakšna strategija liberalcev, odslej pa bo taktika nove desnice – zato je za mene ta paradigma končana.
GLASBA: EL GUAPO – JUST DON’T KNOW
Predstavili vam bomo štiri knjižne novosti, nekatere med njimi so sicer izšle že v lanskem letu, a jih med novosti kvalificira njihova neminljiva aktualnost.
Ernest Ženko
TOTALITETA IN UMETNOST: Lyotard, Jameson in Welsch
Avtor obravnava totaliteto, eno od osrednjih tem in kategorij filozofije preteklega stoletja, ter jo postavi v odnos do umetnosti. Obravnavo izpelje prek analize opusa treh ključnih filozofov konca 20. stoletja: Fredrica Jamesona, Jean-Françoisa Lyotarda in Wolfganga Welscha. V analizo vključuje tudi filozofe, ki izhajajo iz bistveno različnih filozofskih in nazorskih izhodišč in na svojevrsten način predstavljajo nekatere od osrednjih tokov sodobne filozofske misli. Delo predstavlja celovito teoretsko analizo obravnavane problematike tako doma kot v mednarodnem prostoru.
Marina Gržinić
ESTETIKA KIBERSVETA IN UČINKI DEREALIZACIJE
Knjiga je teoretično in filozofsko-politično premišljevanje o novomedijskih in sodobnoumetniških pogojih konstitucije postmodernega subjekta ter o implikacijah, ki jih ima takšna konstitucija za umetnost, kulturo, teorijo, politiko in praktično, aktivistično ravnanje. Avtorica raziskuje meje in išče odgovore na vprašanja, ali lahko zares nedolžno bivamo znotraj različnih režimov umetnosti, tehnologije in podatkovnih zbirk, in kako si lahko utiramo pot do morebitne reartikulacije filozofije in teorije. Pri tem gre za združevanje filozofije in estetske teorije ter fikcije, zgodovine in raziskovanja političnega, ki danes kot resno preučevanje demokracije in (nacionalnih) politik vstopa na področje sodobne umetnosti, znanosti in tehnologije.
Jean-Francois Lyotard
NAVZKRIŽJE
Prevod, opombe in spremna beseda Jelica Šumič-Riha
Navzkrižje je temeljno delo Jeana-Françoisa Lyotarda, enega ključnih sodobnih francoskih filozofov, ki se je tako kot njegovi sodobniki, zlasti Jacques Derrida, Michel Foucault, Gilles Deleuze in danes Alain Badiou ukvarjal predvsem z vprašanjem možnosti filozofije danes. V nasprotju s temu misleci je Lyotard usodo filozofije danes veliko bolj povezoval z etičnimi, kulturnimi, zgodovinskimi, družbenimi in političnimi posledicami, ki izhajajo iz nemožnosti ubesedenja krivic. S pomočjo pojma navzkrižje Lyotard namreč poimenuje tiste spore, ki ne dopuščajo pravične poravnave, ker ni pravila razsojanja, sprejemljivega za obe strani. V Navzkrižju Lyotard preučuje jezikovni obrat filozofije, zaton metafizike in marksizma v luči tistega, čemur sam pravi absolutna krivica: Auschwitz.
Časopis za kritiko znanosti št. 215-216
Časopis za kritiko znanosti 215-216 začenja tematski blok Čas odpora. Hollowayevemu članku, ki razlaga svojo teorijo krika, sledi obsežen intervju s Francoisom Houtartom, enim od pobudnikov Svetovnega socialnega foruma, zagovornikom drugačne globalizacije in sociologom religije. V naslednjem bloku, Ženske v likovni umetnosti so predstavljeni raznoliki pogledi na položaj umetnic, na položaj spola v umetnosti ter reprezentacijo ženske. Blok je pripravila Tanja Mastnak, poleg prispevkov Alenke Spacal in Jasmine Kozina, pa beremo še intervjuje z Nevenko Šivavec, Bredo Škrjanec, Aprilijo Lužar in Marijo Mojco Pungečar. Naslednji tematski blok je posvečen Kultu osebnosti. Glavni nastopajoči v analitični tragikomediji, ki jo je uredil Mitja Velikonja so: Tito (Mojca Štrajhar), Mao (Tjaša Tramte), Evita (Katja Panjan), Franjo (Reana Senjaković) in Slobo (Primož Cirman). Časopis sklene vrsta člankov, med katerimi bi opozorili na pojmovanje države in nacije pri novorevijaših v osemdesetih, ki sta ga spisala Gorazd Kovačič in Tonči Kuzmanić.
GLASBA: FATBOY SLIM SLASH NOT DASH
Zora živih mrličev
Nedvomno nam problem zombijev, ki se je zadnja leta pojavil v kognitivni znanosti, sporoča kako problematična je pri človeku kostitucija zavesti, kako malo dejanske vednosti posedujemo o tem človeka konstruktirajočem fenomenu, hkrati pa nas opozarja, kako problematično je v družbi vprašanje drugega, to je tiste, v meni neprisotne zavesti o drugem subjektu, ki je v potrošniški dobi, bolj kot kadarkoli poprej, degradiran v objekt. Vsak zase je gotov, da je bitje, ki poseduje inteligenco, emocije, zavest in če hočete, tudi dušo. Človekovo samozavedanje je njegov najbolj zanesljivi garant, da tisto, kar se godi okrog mene, ne more mimo, ne da bi v svoji zasnovi ne imelo nekaj mojega pečata. Najbolj nas prepriča, ko vidimo, da pečat puščajo tudi drugi. Tako ali drugače se trudijo, da dajo ljudem okoli sebe vedeti, da so, da se jih ne da spregledati. Človeštvo je s tem principom prepričevanja prišlo že tako daleč, da bi že lahko pričeli dvomiti v njeno zanesljivost, saj konec koncev, kakšen pa je ta garant, ki mi zagotavlja, da dejanja dejansko izražajo zavest?
Zombi je skoraj že mitološka kreacija, v osnovi kreatura kulta, v našem vsakodnevniku predvsem podoba groze in opomin neživosti, ne toliko smrti same, temveč bolj strahu pred nekakšno kataklizmično božjo pozabo na podobo, ki nam obljublja ponovno vstajenje. Potrošniške mentalitete ne straši dejstvo same smrtnosti, temveč bojazen, da se utegne zares zgoditi, da se potrošnik pojavi estetsko neprikladen, da ne daje od sebe vtisa, ki bi opazovalca lahko prepričal, da gre za spodobnega, zavestnega človeka. V nadaljevanju Romerove klasike Night of the Living Dead, z naslovom Dawn of the Dead, se avtor poigrava z priučenimi instinkti sodobnega potrošnika, ko sicer mrtvi osebki na vsak način poskušajo vdreti v trgovski center, kjer so za živa preživeli precej časa, sedaj, ko so brez zavesti in jih žene le neka nerazumljiva sla po mesu, se vračajo, morda, da bi dajali vtis, da se dejansko ni nič spremenilo, “misleč”, morda pa ne bodo opazili, da smo dejansko mrtvi. To, da jih žene samo tisto, kar jih je družba priučila, ne pa tudi nekakšni osnovni zavestni obrazci, ki jih vsak posameznik razvije sam, nazorno pokaže moč okoliščin in navad, ki se jih očitno ne znebimo niti tedaj, ko umremo.
GLASBA: MARILYN MANSON
V našem, filozofsko okrašenem miselnem eksperimentu, je zombi “bitje”, po obnašanju povsem identično človeku, a kar se tiče spoznavnosti, brezčutno in mrtvo. Ljudje v svetu zombijev so brezčutni, zaposlujejo se z podobno zapletenim obnašanjem kot mi, vključno z govorom, vendar to obnašanje ne spremlja nobena zavestna izkušnja. Zanesljiva diferenca med človekom in zombijem se ne pokaže v vtisu mrtvosti ali živosti, temveč, v tem, ko nastopi tako imenovano samozavedanje; zombiji posedujejo drugače povsem enake odzivne reflekse, kakor nezombiji, tako je edina možnost, da se zombi izda, da ga uspemo zaplesti v diskusijo na enem od področij zavesti. Verjetno bi zombi kaj težko na dolgo in široko razpredal o jazu ali pa o morečih sanjah, ki jih je sanjal sinoči, kot to prav dobro zmoremo ljudje.
Večina nas živi v nekakšnem pol zavestnem stanju, ki zahteva, kar se da malo umskega naprezanja, ker pač vse teče že po utečenih tirnicah vsakodneva. Človek teži po udobju in sreči in vse bolj se zdi, da je to tako skrajna želja, da jo je mogoče uresničiti le v popolni odsotnosti vsakršnega delovanja. Človek se prepoznava, rešuje probleme, uporablja jezik, četudi vse to spremlja neka oblika zavesti, se zdi, da pravo delo ni opravljeno zavestno, kajti tovrstno mišljenje ne zahteva zavestnosti. Človek je dokaz, da je mogoče vsakodnevno obnašanje tudi brez zavestnega spremljevalca in če je zavest nepotrebna, so tudi zombiji mogoči.
Oživeti mrtve ni posebna čarovnija. Redko so docela mrtvi; zapihaj na pepel mrtvega človeka in ogenj bo vzplamenel.
Robert Graves – Oživeti mrtve
GLASBA: 386 DX
V soboto 27. novembra je po svetu potekal sedaj že tradicionalni dan »brez nakupa« ali drugače »Buy Nothing Day«. Letos se je prvič o tem dnevu nekaj več govorilo tudi v Sloveniji in sicer ravno v Mariboru. Dan, ki ima za svoj cilj opozarjati na ponorelo potrošniško mentaliteto, ima svoje korenine že na samem začetku globalističnega širjenja potrošniške kulture. To dokazuje letak iz zgodnjih osemdesetih, ki v obliki manifesta opozarja na učinke potrošništva in kapitalistične otopelosti vsakodneva. Letak je krožil, za današnje čase pod zelo pomenljivim naslovom: »Proti terorizmu«, na demonstracijah v nemškem Bremenu.
Vsako leto isto: božični nakupi. Zgoniš se. Gneče te uničijo. Vse se je že spet podražilo. Denar je vse. Mi nimamo denarja. Ne potrebujemo ga. Nočemo ga. Denar je zatiranje. Mar moramo kupovati, se prodajati, se udeleževati tega zatiranja?
Denar in potrošnja sta teror! Veleblagovnice Karstadt, Hertie in Horten so teroristi! Vse, kar je izdelano pripada tistim, ki so to izdelali. Vzemimo si zato, kar potrebujemo, ne da bi plačali! Ravnaj tako tudi ti!
Iz mesta se voziš domov – z avtobusom ali železnico: polno je, vroče, nabasano, smrdi – tako kot v blagovnici. Utrujen si in hin. Vožnja z tramvajem je draga. Drugo leto bo še dražja. Vozovnica bo stala že 1.80 DM. Avtobus in železnica pa nas dostavljajo vendarle samo na kraje delovnega in nakupovalnega terorja. Čemu naj bi za to še plačevali? Gonja, gneče, vozovnice – vse to je vsakodnevno zatiranje!
Tramvajska družba in Bremenski senat sta terorista!
Ne potrebujemo vozovnic. Brigajo nas podražitve prevoza! Vozimo se na črno! Ravnaj tako tudi ti!
Greš na delo: početi vsak dan isto. Stati ob stroju, sedeti v pisarni, gospodinjiti. Delovni tempo, ponavljanje vedno istega te ubija. Nimaš časa zase, za tisto, kar bi sicer lahko počel.
Svoj denar daješ za vse mogoče neumnosti – za še večji avto, še bolj barven televizor. Ne moreš živeti! Hočemo živeti! Nočemo delati tako!
Če moremo delati tako (za stanarino in vse mogoče račune), delajmo proti delu!
Na delu se pogovarjajmo med seboj, delajmo lepo počasi! Sabotirajmo delovni proces. Ne dopustimo, da bi nas stroji priganjali! Takšno delo je zatiranje! Takšno delo je zatiranje, takšno delo je teror.
Veleblagovnice Hanomag, Ag Weser, Jacobs in drugi so teroristi!
Sami hočemo odločati o svojem delu!
Potrebujemo svoj prosti čas, da bi že zdaj preizkušali boljše možnosti za življenje!
Do denarja bomo prišli na druge načine ali pa bomo delali tako malo kot se le da!
Ravnaj tako tudi ti!
Kapital bi odmrl, če ne bi vsakega jutra mazali koles njegovih strojev s človeškim oljem.
Jules Vallés
GLASBA: MOLVAER, NILS PETTER TRAGAMAR
Toliko. Naj za danes zaključimo. Opozarjamo vas, da spremljate našo spletno stran www.zofijini.net in na ta način sledite novicam o predavanjih in drugih akcijah Zofijinih, ki se množijo dosti hitreje, kot je frekvenca predvajanja naše oddaje.
Čez teden dni nam lahko ponovno prisluhnete. Takrat z novimi dogodivščinami iz svetov kritične fantazije.
Danes smo vam stregli….