13. 6. 2012 Oddaja Zofijinih, Podcast

Oddaja 13.6.2012

Avizo

Pozdravljeni v skupnostni podcast radijski oddaji Zofijini ljubimci. To je že tretja oddaj v tem ciklu, ki ste ga vabljeni s svojimi prispevki soustvarjati tudi vi. Več podatkov o sodelovanju lahko pridobite, če obiščete našo matično spletno stran zofijini.net. A da ne izgubljamo po nepotrebnem časa, poglejmo, kaj smo vam pripravili za aktualno priliko.

Uvodoma boste lahko prisluhnili prispevku Borisa Vezjaka z naslovom »Kanglerjeva debela koža in gnezda sovražnikov«, v nadaljevanju oddaje pa vam bomo med drugim predstavili še obljubljeni drugi del predavanja priznanega ameriškega ekonomista Richarda Wolffa, o genezi gospodarske krize.

Želimo vam prijetno poslušanje!

Glasba

V prispevku z naslovom »Kanglerjeva debela koža in gnezda sovražnikov«, bo Boris Vezjak med drugim spregovoril o nedavnem intervjuju z mariborskim županom Francem Kanglerjem za časopis Delo. Prispevek je bil izvirno objavljen na blogu In media res, v ponedeljek, 28.5.2012, kjer ga seveda lahko tudi preberete.

Mariborski novinarji so si nase naložili veliko breme. Kako parirati Francu Kanglerju, ki s politično ihto nekoga z »jeklenimi živci«, »debelo kožo«, »taboljšim utripom« in »dobro kondicijo« (vse njegovi izrazi) s trdo roko vodi mesto ob vseh nepotističnih, klientelističnih in verjetno tudi kaznivih dejanjih? Kako braniti javni interes, kako uspešno odigrati učinkovitega psa čuvaja ter, nenazadnje, zaščititi zdravo pamet pred logiko opravičevanj obsežnih mahinacij?

Današnji intervju Roka Kajzerja z mariborskim županom v Delu je dober topos za preverbo povedanega. Novinar ni storil nobenega profesionalnega lapsusa, neusmiljeno in zagnano je drezal v sogovorca, ga zapletal v pojasnila protislovnih dejanj, neustavljivo načenjal nove in nove sporne teme ali dejanja. Toda župan ni klonil, ni mu bilo težko zaiti v serijo protislovij, neprepričljivih pojasnil, manipulativnih odgovorov in žaljivosti na račun novinarjev. Vse to je storil z vehemenco, ne dvomom, z udarci po mizi, ne ponižnostjo, z retoriko prepričanca, ne dvomljivca. Rezultat: ko bosta prebrala današnji intervju, bosta verjetno na koncu zadovoljna oba, novinar in intervjuvanec. Prvemu se bo zdelo, da je svoje delo opravil učinkovito, da bodo »pametni že vedeli, koliko je ura«, vključno s šaljivim opozorilom na nevrolingvistične kanglerjanske lapsuse v rabi prislova, izpostavljene v »paranoid-like« naslovu intervjuja. Drugi bo prepričan, da se je enako uspešno obranil še enega konspirativnega naleta iz Delovega »gnezda novinarjev«, kot temu pravi župan, pripravljen na tretji mandat. Gnezdenje tu ni po naključju, na začetku je bila ptičja hišica…

Demagoške zmote in manipulacije, ki jih Kangler dokaj nespretno, vendar izčrpno uporablja, lahko najdemo v praktično vsakem njegovem agresivnem odgovoru. Kratek seznam najbolj pogostih, zelo značilnih zanj, bi lahko bil tak: sklicevanje na politično zaroto (npr. vlade, mestne opozicije, revizorke, novinarjev, etc., zarota je vedno ena), argument iz avtoritete (prijateljstvo z dalajlamo, etc.), sklicevanje na ingerenco drugega (mestnega sveta, nadzornikov, direktorjev javnih podjetij, etc.), ad populum v luči sklicevanja na dobre namene (rešujemo mariborske probleme in eksistence, npr. zaposlednih v RTS), menjava teme in red herring. Med bolj frapantnimi prijemi in tistimi, ki sprožajo govorice o obiskih na psihiatriji (ki jih Kangler v intervjuju kar sam afirmira) je dokazovanje obstoja temnih sil, celo na sodišču. Kot sem pokazal že drugje, namreč župan verjetno dobesedno verjame v njihov obstoj, ki ga bo zdaj celo dokazal:

Ovadbe so na mizi. Vi pravite…

… da sem nedolžen. V vseh primerih.

Da so torej v ozadju temne sile.

To bom dokazal na sodišču. V kratkem.

Ne pomnim kakšnega intervjuja, kjer bi mrgolelo toliko sovražnosti in odkritih besed ali ravnanj, uperjenih proti novinarjem. Naj naštejem posameznike, proti katerim se vali kamen zamer bolj ali manj eksplicitno: Igor Selan, Aljoša Peršak, Nina Ambrož, Andrej Okreša (slednji obremenjen s hipoteko občinskega piarovca). Seveda ne nastopajo vsi v sorodnih vlogah in na isti strani, razen v tej, da se jih povezuje ali z ovadbami, namigi na kazniva dejanja, navezami s policijo in podobno. Nekateri so deležni očitnih ustrahovanj z odvetniki že v fazi, ko članka niti še niso napisali. Konflikt med mariborsko občino in lokalnimi novinarji je povsem odprt, transparenten in otipljiv. Je večji od tistega, ki ga bijeta npr. Janković in Popovič. Branje Večera je v intervjuju eksplicitno odsvetovano (»Preveč berete Večer«), nenazadnje je občina odpovedala naročnino nanj. Omenjena »gnezda novinarjev« so verjetno valilnice v domeni istih mračnih sil, takšnih ali drugačnih, kar zaradi konspirativne tančice vodi do zanimivih interakcij na odprtih bojnih žariščih. Lepo, da imamo v Mariboru tudi pogumne novinarje, ne le lakaje; diskurz, v katerem so ene glavnih tarč, nam pove, da dobro opravljajo svojo nalogo. Z eno izjemo.

Namreč Kanglerjev konflikt z lokalnimi novinarji in mediji (seveda ne vsemi, nekateri so mu lojalni, npr. RTS, itd.), je zanimiv še po nečem. Ko sem nedavno tega raziskoval, kakšen status imajo v domači srenji mariborski intelektualci, sem ugotovil, da se v Večeru ta besedna zveza sploh ni pojavila že vse od leta 1999. V absolutnem smislu. In kaj ti počnejo, ko gre za ubobožane forme duha v mestu ali ko spremljajo Kanglerjeve mahinacije? Naključje, no pravzaprav temačne sile so hotele, da sem maja lani s kolegi zahteval odstop župana v javnem pismu. Poročilo o njem se je znašlo med prvimi vestmi različnih medijev, tudi v TV dnevnikih, v npr. Večeru pa so poslali le kratko elektronsko sporočilo s petimi besedami s prošnjo po potrditvi avtorstva pisma – nobenih vprašanj, kdaj, zakaj in kako. No, čez dobre štiri mesece je res sledil celo članek, kjer smo nekateri lahko navedli razloge, zakaj mora Kangler oditi – eno od akcentiranj je ves čas potekalo na ravni, zakaj je pismo podpisalo »zgolj« 130 ljudi… Ni gromozanska zadrega le v tem, da med mariborskimi intelektualci (ne politiki) zelo težko najdeš glas razuma, ki bi javno oporekal Kanglerju in njegovi druščini, težava je tudi, da mariborski novinarji kot mali bogovi verjamejo, tudi za ceno cenzure, da ga ne rabijo iskati. Boji proti Kanglerju so njihova naloga. No, pa naj bodo.

Glasba: Alex Winston – Fire Ant

Pred nami je drugi del posnetka predavanja Richarda Wolffa o gospodarski krizi. Gre za transkript predavanja z izvirnim naslovom »Capitalism Hits the Fan« iz leta 2009, ki je zasnovano na njegovi istoimenski knjigi in si ga lahko na spletu pogledate v sklopu strani Media Education Foundation. V slovenskem prevodu si na naši spletni strani zofijini.net predavanje lahko preberete pod naslovom »Kapitalizem v težavah«. Besedilo sta prevedla Maruša Babič in Goran Gjergjek.

V svojem predavanju, cenjeni profesor ekonomije na Univerzi v Massachusettsu, Richard Wolff, z izjemno jasnostjo razloži korenine današnje gospodarske krize. Pokaže kako je kriza nastajala cela desetletja in dejansko reflektira velike napake znotraj strukture ameriškega stila kapitalizma samega. Wolff sledi vzrokom gospodarske krize v 1970-ta, ko so plače začele stagnirati in so bili ameriški delavci prisiljeni v disfunkcionalno spiralo izposojanja in dolga, ki je na koncu »eksplodirala« v hipotekarni krizi. S tem, ko krizo postavi v širši zgodovinski in sistemski kontekst, Wolff prepričljivo zagovarja mnenje, da razni vladni stimulacijski paketi in pozivi k večji regulaciji trgov, ne bodo dovolj za odpravo resničnih problemov krize. Na koncu sklene, da bodo potrebne veliko bolj korenite spremembe, če se bomo želeli izogniti prihodnjim katastrofam.

Richard Wolff je od leta 1981 profesor ekonomije na Univerzi v Massachusettsu. V svojem strokovnem delu se ukvarja s kritično primerjavo alternativnih ekonomskih teorij, aplikacijo napredne razredne analize na sodobni globalni kapitalizem in spremljanjem razvoja marksistične ekonomije. Je član uredništev številnih akademskih revij, vključno z »Rethinking Marxism«. Redno objavlja analize trenutnega gospodarskega dogajanja na spletnih straneh www.globalmacroscope.com in www.monthlyreview.org. Skupaj s Stephenom Resnickom je napisal številne knjige, med drugim: The Economics of Colonialism: Britain and Kenya (Ekonomija kolonializma: Britanija in Kenija); Rethinking Marxism: Struggles in Marxist Theory (Na novo premišljeni marksizem: boji v marksistični teoriji); Knowledge and Class: A Marxian Critique of Political Economy and Economics: Marxian versus Neoclassical (Znanje in razred: marksistična kritika politične ekonomije in gospodarstva: marksistična proti neoklasicistični). Skupaj s Harriet Fraad in Stephen Resnick pa je napisal knjigo: Bringing it all Back Home: Class and Gender in the Modern Household (Na domačem pragu: razred in spol v modernem gospodinjstvu).

Večino njegovega dela lahko najdete vzorno zbranega na njegovi osebni spletni strani www.rdwolff.com, katere obisk toplo priporočamo.

Glasba

»Iracionalno obilje« ali padec brez vzpona

To je norost. To je nekontrolirana divjost, nad katero ne smemo biti presenečeni. Če na eni strani ustvarjamo izjemno situacijo neverjetne donosnosti, in se obenem soočamo z obupano in izmučeno populacijo, ki le hoče in potrebuje, in ki si za merilo jemlje naraščajočo potrošnjo, smo naenkrat dobili smrtonosno kombinacijo. Ali smo tako -, seveda v prizadevanju podjetij in bank, da bi posojale čim več denarja in zaslužile še več denarja, vse to v današnjem času, ki mu vlada denar -, lahko sploh še presenečeni, da te banke na koncu posojajo ljudem, ki denarja niso sposobni vrniti? Prosim vas lepo. Zgodovino kapitalizma pišejo padci in vzponi. To nam povesta že sami besedi. Padci in vzponi so v ta sistem vgrajeni.

Edina razlika je, da se zdaj oba pojavljata na koncu tega dolgega zgodovinskega obdobja, ko so vse meje že presežene. In ob vsem tem naraščanju dobička smo v resnici imeli kaj? Citiral bom gospoda Greenspana: »imeli smo iracionalno obilje.« To je seveda le vljuden način, kako izraziti to, na kar namigujejo moje kretnje. To smo imeli. Sprva se je izražalo kot ena vrsta blaznosti, potem pa spet kot druga. To je blaznost poslovne skupnosti.

Blaznost številka ena. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so dobički naraščali, se je naša poslovna skupnost naenkrat odločila, da bo internet spremenil naše vesolje. To res ni le trač iz rumenih strani, to je radikalna novost. Posledično so investirali v podjetja, smešna podjetja z majhnimi imeni, s po navadi le dvema ali tremi začetnicami, podjetja, ki so obstajala po tri ali štiri leta in ki še nikoli niso imela dobička, in ki so v letnih poročilih celo napovedovala, da dobička še vsaj deset let ne bo. Koga pa to sploh zanima? Na borzi so se delnice prodajale po cenah do petsto dolarjev. In vsi veste, kako se je to imenovalo. To je bil balon poznih devetdesetih, marca ter aprila leta 2000 pa se je nato borza sesula. To je bil prvi špekulacijski mehurček tega zadnjega obdobja vzponov. Divje pretiravanje.

Indeks Nasdaqa, najpomembnejšega trga vrednostnih papirjev za tovrstne firme, je v marcu in aprilu 2000 dosegel pet tisoč dolarjev. Danes je vreden več kot pol manj. Nikoli si ni opomogel, in to je le kapljica v primerjavi z veliko depresijo. Naš trg vrednostnih papirjev si prav tako ni opomogel. Propad trga vrednostnih papirjev v začetku leta 2000 je bil tako zelo grozen, da se je naša vlada odzvala panično in priznala – o moj bog, gospodarstvo bo razpadlo. Rešimo ga lahko le tako, da prepričamo ljudi, da še naprej zapravljajo, kar pomeni, da moramo znižati obrestno mero. Saj vemo kaj se bo zgodilo, če znižamo obrestno mero -, ljudje si bodo izposojali kot nori. In točno to se je tudi zgodilo. Ljudje so največ denarja zapravili za nepremičnine. Tako se je po sesutju špekulacijskega mehurčka trga vrednostnih papirjev začelo napihovanje špekulacijskega mehurčka nepremičnin. Ljudje so ponoreli. Kupovali so nepremičnine, gradili so nepremičnine, in to vsepovsod. Sposojali so si poceni denar in z njim gradili, kupovali, gradili in kupovali, dokler niso presegli nekakšne zgornje meje in je mehurček počil. Sedaj ni več ničesar, kar bi še lahko tako hitro raslo. S trgom vrednostnih papirjev je konec. Z nepremičninami prav tako.

Nekateri so bili prepričani, da so našli nov špekulacijski mehurček – izvoz. To bi pomenilo nižanje vrednosti dolarja in proizvajanje resnično poceni dobrin z namenom, da se jih proda preostalemu svetu. Toda na žalost se preostali svet ni želel igrati. Preprosto ni želel. Tako je tudi ta ideja propadla. Sedaj sedimo na praznem mehurčku, zaradi katerega so se bogati spustili v proizvodnjo armade novih orodij, ki pa niso več prav veliko vredna. Nekako je zdaj dejstvo, da je naša poslovna skupnost osupla nad poraznimi izgubami, na svoj nenavaden način reproducirala izčrpanost in zaskrbljenost delavskega razreda. Seveda iz in zaradi različnih vzrokov. Ostala nam je le gospodarska pokrajina, nasmetena s trupli.

Glasba

Nekaj, kar ne bo delovalo: ponovna regulacija

V redu. Menim, zaradi razlogov, ki so do zdaj upam že očitni, da na tak način ne bomo prišli zelo daleč. Problema zagotovo ne bomo rešili, če bomo uvedli nekakšno monetarno ali fiskalno politiko v stilu tega, kar so nam ponujali do zdaj. Ni jim uspelo. Sam mislim, da jim tudi v prihodnje ne bo.

Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo je: kaj drugega razen teh neuspešnih poskusov stimulacije bi še lahko storili -; kaj razen teh poskusov finančnih injekcij, poleg sedanjih postopkov vladnega kupovanja delnic AIG in raznih bank, ki so se prav tako izkazali za neuspešne?

Ne zdi se mi presenetljivo, kot upam, da se tudi vam ne zdi, vsaj glede na zgodovino in celoten kontekst, zakaj ti majhni, obotavljajoči se koraki ne vodijo do rešitve. Prav tako nisem edini, ki je to opazil. V Washingtonu jih je mnogo, ki so mojega mnenja. Ti so posledično začeli svoje upe polagati v nekaj drugega, kar je prav tako zelo zanimiva ideja. Sam bom pa skušal razložiti, zakaj tudi ta ideja ne bo delovala.

To je ideja reguliranja, ki bi jo naj izvajali, kot bom razložil v nadaljevanju. Glavni argument je, da smo trideset let po koncu druge svetovne vojne živeli v urejenem gospodarstvu, gospodarstvu regulacij. Saj je vendar po koncu velike krize Rooseveltov režim uvedel vrsto regulacij, kar je sicer res. Dobili smo regulacije, ki so zadevale kaj vse lahko počnejo banke, regulacije, ki so urejale, kaj bi lahko počeli, naj bi počeli ali morda bodo počeli upravni odbori korporacij. Pojavile so se nove institucije, kot je socialno varstvo ali zavarovanje za primer brezposelnosti, ki jih prej nismo imeli. Iz obupa, ki je nastal po veliki krizi je nastalo veliko število novih regulacij. Te regulacije so bile v veljavi med tridesetimi in sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja. To je bilo obdobje reguliranega ameriškega kapitalizma. In na to danes gledamo kot na dobre čase. Z nastopom Reaganove vlade konec sedemdesetih let pa se je zgodila strašna stvar, obdobje de-regulacij.

Mnenje je, da smo se pod vlado Reagana, Busha, Clintona in Busha mlajšega soočali z de-regulacijo, sedaj v času gospoda Obame, pa bomo morda to obdobje de-regulacije pustili za seboj in vrnili se bodo dobri stari regulirani časi. Ideja, ki se tukaj pojavlja je, da bi morali nekako izničiti de-regulacijo zadnjih tridesetih let. Sedaj potrebujemo novo zbirko regulacij -, ki bi urejale kaj lahko počnejo uradni odbori korporacij in česa ne -, ki bi dajale nove moči vladi, s pomočjo katerih bi vlada lahko kontrolirala, opazovala in urejala. In če nam uspe to narediti, bomo lahko izničili škodo te grozne situacije, s katero se moramo kot nacija zdaj soočati. Vsaj del tega lahko razumem. Zadnjo veliko krizo smo uspešno uredili. Toda del te ideje je tudi povsem zgrešen. Pa poglejmo zakaj.

Regulacije, ki jih je uvedel Roosevelt, kot tudi nekatere, ki so jih kasneje uvedli še Truman, Kennedy ali Johnson, so zares omejile in ukrotile moči, ki so jih imeli upravni odbori kapitalističnih korporacij. Res je, imele so tak učinek. Toda naredile so tudi še nekaj drugega. Prej omenjenim korporacijskim upravnim odborom so dale velik razlog in spodbudo, da poiščejo načine, kako se tem regulacijam izogniti, jih ob vsaki priložnosti premagati, jih ob vsaki priložnosti oslabiti. In se jih tudi znebiti takoj ko so jim to dovoljevali politični pogoji. In tako so se ti upravni odbori podali na delo, da bi te regulacije, ki so jih želeli že od vsega začetka preprečiti, na nek način omejili, oslabili, se jim izognili ali jih povsem uničili.

Za njih je bilo zadnjih trideset let uspešnih. Končno so bili politično dovolj močni, da so se lahko znebili večine regulacij. Z drugimi besedami, sprejeti regulacijo in obenem ohraniti upravne odbore privatnih korporacij, je čudaška taktika, ki lahko povzroči le, da zapriseženi sovražniki regulacij še naprej ohranjajo svoje položaje. Toda na položaju niso ostali le ljudje, ki si želijo uničiti te regulacije. Spomnimo se kaj sploh je upravni odbor. Upravni odbor neke korporacije je skupina ljudi, ki po navadi sestoji iz petnajst do petindvajset članov, in v denarnice katerih se zlivajo dobički podjetja. Regulirati tovrsten gospodarski sistem pa torej posledično pomeni, da poskušaš naprtiti pravila in omejitve skupini ljudi, ki bo naredila vse, kar je le mogoče, da jih obide in bo obenem uporabila vse možne načine, kako uresničiti svoje cilje. Tako regulacije postanejo seveda le mrtva črka na papirju.

To je skoraj tako, kot da bi sprožili vojaško akcijo ter se nato odločili, da ne želimo premagati sovražnika. Namesto tega si raje postavimo vrsto pravil in hkrati dopustimo sovražniku proste oskrbovalne poti, ki mu omogočajo, da si preko njih dobavlja karkoli, kar potrebuje za uničenje naše vojske. Če bi to storil kak vojaški general, bi ga poslali v psihiatrično bolnišnico. Toda v naši državi si želimo verjeti, da moramo ta regulacijski sistem -, ki smo ga imeli priložnost opazovati petdeset let in za katerega smo ugotovili, da je popolnoma neučinkovit -, ponovno uvesti? Sam na to gledam kot na slabo idejo.

Ameriški delavski razred je Roosevelta v primeru regulacij podpiral. Gojili so velike upe. Toda odziv ameriškega delavskega razreda na ponovno regulacijo v današnjem času bi bil najverjetneje, v tem primeru upravičeno, nekaj podobno nesramnega kot na primer: »ne, hvala. To smo že poskusili in tega ne bomo več počeli.« Moj povzetek tega je, da se moramo, če hočemo odpraviti ta problem, soočiti z dejstvi. Če ne spremenimo strukture podjetij v naši družbi, se bomo slej ko prej morali soočiti s tem, kar je v jedru te zgodbe -, s konfliktnim odnosom med ljudmi, ki vodijo proizvodna podjetja in med ljudmi, ki so v njih zaposleni. To je razlog, da se plače niso več višale takoj, ko je bilo to mogoče. Zato je dolg nadomestil višje plače. Zato so delovna mesta premikali in ukinjali. In zato so regulacije predvsem nekaj, kar je treba opustiti.

Glasba: Gravenhurst – Song among the pine

Kaj pa bi delovalo?

Kaj je možna rešitev tega problema? Predstavljajte si razliko, če bi novi sistem regulacij, ki bi ga na primer uvedel gospod Obama, predlagal drugačno organizacijo proizvodnje, v kateri poslov ne bi vodil upravni odbor, ki odgovarja delničarjem, ampak ljudje, ki so tam zaposleni. To bi bilo torej podjetje, ki bi ga vodili delavci sami. Ker bi morali živeti s posledicami svojih dejanj, bi seveda ti ljudje znotraj podjetij želeli sodelovati z vlado in na vsak način poskrbeti, da bi bil namen regulacij uresničen. Tako podjetij ne bi vodila skupina ljudi, ki si želi uničiti in pokvariti celoten smisel in namen regulacij.

Zakaj nihče ne postavi tega vprašanja? Predlagam, da si ga zastavimo. Zavedam se, da je to drzno vprašanje, toda živimo v drznih časih. Soočamo se z nekaterimi zelo težkimi problemi v naši družbi. Nimamo veliko izbire. Kaj bi še lahko dejali o ideji, da reorganiziramo naš sistem produkcije tako, da bi ljudje, ki so zaposleni v nekem podjetju, postali lastni upravni odbor? Naj predlagam tri stvari, o katerih je na tem mestu potrebno razmisliti. Kot prvo je pomembno omeniti, da moramo v tem pogledu biti resni glede demokracije, torej ideje, da bi ljudje, ki bodo živeli s posledicami nekih odločitev, morali imeti tudi pomembno vlogo pri sprejemanju teh odločitev. Zakaj smo demokracijo zmeraj omejevali zgolj na politično sfero in jo povsem izključili iz gospodarske sfere? Konec koncev je naše delovno mesto prostor, na katerem preživimo največ svojega kreativnega časa -, od devetih do petih, od ponedeljka do petka. Če tam ne moremo imeti demokracije, koliko je potem vredna demokracija na kateremkoli drugem področju? V podjetjih bi morali kot nekakšno osnovno ideji gojiti demokratično odgovornost do ljudi, ki tam delajo.

Tukaj je potem še drugi argument. Veliko ameriških delavcev, več kot bi si morda mislili, je prav to že naredilo. Naj vam jih predstavim, če z njimi še niste seznanjeni. V obdobju zadnjih tridesetih let je vsako leto na stotine, nekatera leta celo na tisoče inženirjev v tistem mahnem pasu zemlje, ki mu pravimo Silicijeva dolina, naredilo naslednjo zanimivo stvar. Pustili so svoje službe pri velikih korporacijah, kot so recimo Cisco, IBM ali podobna, in skupaj z nekaj prijatelji, ki so prav tako pustili svoje službe, med seboj ustanovili majhno podjetje, ki deluje na primer v eni izmed njihovih garaž. Vsak dan gredo v službo, toda ne potrebujejo obleči obleke in kravate, kot so morali, ko so delali za IBM, ne rabijo sprejemati ukazov nekakšnih nadzornikov, ki jih sploh ne marajo in ki jim diktirajo kaj bi morali kot programski inženirji početi. Namesto tega pridejo na delo s svojimi prenosnimi računalniki, v garažo svojega prijatelja, oblečeni v havajske srajce, na poti se poigrajo s frizbijem, morda s psom, morda z majhnim otrokom, in se v svojem novem majhnem podjetju imajo naravnost enkratno. Podjetje vodijo po naslednjih principih: »tukaj smo vsi enakopravni. Nihče ni nadzornik. Nihče ostalim ne govori, kaj naj delajo. Vse kar počnemo, počnemo kot skupina. In od ponedeljka to četrtka izdelujemo programe, kot smo to vedno počeli, toda ob petkih pridemo na delo in ne odpremo prenosnih računalnikov. Ob petkih ne programiramo. Namesto tega imamo ves dan sestanke, saj smo sami sebi upravni odbor. Odločamo se, kaj bomo storili z zaslužkom, odločamo, ali naj spremenimo tehnologijo, ki jo uporabljamo, ali ne, pa tudi, ali naj zaposlimo več ljudi ali se preselimo v drug del skupnosti San Mateo ali kjerkoli, ali pa razpravljamo o kakšni drugi temi. Sami sebi smo upravni odbor.« In to se dogaja že leta in leta. Ti ljudje so se samostojno odločili, da bodo opustili en način organizacije in ustanovili novega.

Če pomislimo, je to seveda nenavadno, saj bi temu v vsaj enem pogledu lahko rekli celo Marxova ideja komunističnega podjetja. To je v osnovi to, kar si je on zamislil. Toda to isto idejo bi prav tako lahko opisali na povsem drugačen način, kot bom sedaj prikazal s citiranjem člankov iz nekaterih revij na to temo. Na primer: »To je neverjetno uspešna podjetniška pobuda.« Seveda opisujemo povsem enako stvar. Podjetniška pobuda se ji reče le zato, ker so pisci teh člankov republikanci in hočejo to idejo videti in dojeti na svoj način. To cenim. Nikoli niso brali Karla Marxa, zato jih ne moti, kako to lahko izgleda nekomu drugemu. Ta majhna podjetja so tako zelo uspešna, da bi marksisti, če bi seveda obstajali, lahko dejali: »glej no glej, vsi ti osnovni preboji v računalniški tehnologiji, ki so po navadi predstavljeni kot dosežki modernega kapitalizma, so vse prej kot to. So dosežki komunističnih podjetij, ki jih v Kaliforniji vodijo republikanci v kratkih hlačah.«

Tako se torej izkaže, da ta nov način vodenja podjetja ni tako zelo nov, niti ni tako neverjetno drzen, nudi pa nam boljšo možnost soočanja s samo razsežnostjo problema, ki jo predstavlja naše trenutno stanje, kot karkoli drugega, kar poznam. Tako vam prepuščam naslednji izziv. Če ne bomo naredili osnovnih korakov v tej smeri, da bi se spopadli s to krizo, ki je v globinah našega gospodarstva s časom le narasla, če bomo nadaljevali s tem »šušmarstvom« v denarnem sistemu, zato ker moramo temu reči finančna kriza in ne kriza kapitalizma, kar je v resnici, nam bo vsem še zelo žal.

Glasba

Onkraj prostih trgov in regulacij

Moje zaključne besede. Sem profesionalni ekonomist. Sem profesor ekonomije. To je moje delo. Posledično sem tudi produkt ekonomskega poklica v naši družbi. V zadnjih petdesetih letih je ta poklic kolebal med tistimi, ki verjamejo, da predstavlja ne-regulirano gospodarstvo s prostimi trgi in privatnimi podjetji čarobno pot do uspeha in rasti. To je postala nekakšna »mantra«, še posebej v zadnjih tridesetih letih. To je »jutranja molitev«, s katero dan začne vsak oddelek za ekonomijo. Zdaj je ta ideja že tako načeta, da je ni več mogoče ubesediti.

Na drugi strani pa imamo tiste, ki so dejali: »niste imeli prav, potrebujemo vladno posredovanje in nadzor.« Tem ponavadi rečemo Keynesijanski ekonomisti, v čast Johnu Maynardu Keynesu, britanskemu ekonomistu iz tridesetih, ki se je v času velike krize domislil marsikaterega monetarnega in finančnega recepta, ki bi mu vlade naj sledile, da bi tako lahko stimulirale gospodarstvo. Moj poklic je nihal med temi, ki verjamejo v deregulacije in se sedaj počutijo precej slabo, ter med temi, ki verjamejo v regulacije in sedaj vidijo novo možnost za vrnitev na sceno.

Želel bi, da razmislite o tem, da so verjetno oboji storili strašno napako, ker se niso vprašali o osnovni strukturi našega gospodarstva, zaradi česar so zdaj oboji nezmožni soočanja z vsem, kar se dejansko dogaja v našem kapitalizmu. To nas potem pripelje do položaja bankrotirane poslovne skupnosti na eni strani barikade in izmučenega ter zaskrbljenega delavskega razreda na drugi strani, kar je recept za pravo družbeno katastrofo. In če se s tem ne nameravamo soočiti na resen način, nas v prihodnosti čaka eno najtežjih obdobij, skozi katero se je kadarkoli morala prebiti naša nacija. In to v času, ko se bo preostali svet prav tako moral spopadati s svojo verzijo tega problema in zaradi česar od njih ne moremo pričakovati pomoči. Tako se lahko zanesemo le nase -, ali bomo premogli dovolj moči in poguma, da bomo na te probleme pogledali na nov način in se soočili z dejstvom, da bodo potrebne radikalne spremembe.

Najlepša hvala za vašo pozornost.

Glasba

Prebrano

»A Short History of Progress« (Kratka zgodovina napredka) je knjiga Ronalda Wrighta iz leta 2004, ki spregovori o socialnem in naravnem kolapsu človeških civilizacij skozi zgodovino, na osnovi katere sta lani Mathieu Roy in Harold Crooks posnela tudi dokumentarni film z naslovom »Surviving Progress« (Preživeti napredek). Film si lahko pogledate na kanalu YouTube in s tem tudi v sklopu našega video bloga Zofijini TV. Za razliko od knjige, ki se pretežno ukvarja z antičnimi civilizacijami, je večina filma posvečena okoljskim vplivom naše globalne civilizacije, kot tudi ekonomskim pritiskom koncentriranega bogastva finančnega razreda. Film je mešanica intervjujev z različnimi znanimi znanstveniki, ki se prepletajo z zgodbami in z impresivnimi posnetki iz vseh koncev zemeljske oble. Eden od intervjuvancev je tudi kanadski genetik in okoljski aktivist David Suzuki, ki je znan tudi po svojih medijskih nastopih in številnih znanstvenih televizijskih oddajah, v katerih je glasen kritik sodobnih okoljskih politik. V filmu na kratko predstavi svoj pogled na razmerje med okoljem in današnjo ekonomijo.

Glasba: Chromatics – There’s a Light Out On the Horizon

Na letošnji 66. podelitvi broadwayskih nagrad Tony, ki je potekala v nedeljo 10.6. v New Yorku, je z osmimi nagradami prevladoval muzikal »Once«, romantična zgodba o ljubezni med češko priseljenko in irskim uličnim glasbenikom. Muzikal je seveda za oder prirejen čudoviti minimalistični irski glasbeni film z istim naslovom iz leta 2006, ki je glavnima protagonistoma Glenu Hansardu in Markéti Irglovi naslednje leto na Oskarjih prinesel tudi nagrado za najboljšo izvirno pesem. Je pa ta zgodba tudi svojevrstna avtobiografska pripoved Glena Hansarda in Markéte Irglove, ki sta se v procesu nastajanja filma zaljubila in kot duo nekaj časa uspešno nastopala pod imenom »The Swell Season«. Skupaj z glasbo za omenjeni filma sta zaenkrat izdala tri albume, zadnjega z naslovom »Strict Joy« leta 2009, iz katerega bomo danes poslušali pesem »High Horses«. V času med letoma 2007 in 2010, ko sta snemala omenjeni album, sta posnela tudi dokumentarni film o njunem ugašajočem razmerju in glasbenem ustvarjanju, ki je spremljalo ta proces. Dokumentarni film je bil pod naslovom »The Swell Season« premierno predstavljen junija 2011 na filmske festivalu Tribeca v New Yorku.

Glasba: The Swell Season – High Horses

S tem se zaključuje še ena zvočna zgodba Zofijinih. Kot ponavadi vas tudi tokrat vabimo k rednemu spremljanju spletne strani zofijini.net.

Če razmišljate, da bi nam kako pomagali pri snovanju oddaje, ki ste ji ravnokar prisluhnili, naj še enkrat ponovimo. Oddajo pripravljamo kot podcast. Vse informacije o oddaji in kako dostopati do nje, najdete na spletni strani zofijini.net. Če vam kakšna informacija manjka, ste vedno dobrodošli vprašati na naš mail naslov: zofijini@gmail.com.

Danes smo v podlagi prispevkov skozi oddajo vrteli britansko jazz funk zasedbo Atmosfear in njihov komad iz leta 1980, Motivation. Upamo, da bo kaj te motivacije ostalo v vas in nam boste ponovno prisluhnili, ko bomo v spletno vesolje posredovali naslednjo oddajo Zofijinih ljubimcev. Srečno!