Avizo
November je zares nadvse zanimiv mesec. Kot da nas nekdo načrtno želi zavarovati pred običajno jesensko melanholijo, ki najpogosteje vodi k razmišljanju in slednjič v filozofu tako domači »spleen«.
V današnji oddaji si bomo nekoliko odpočili od vsega, kar se dogaja v svetu in zabili poslednji žebelj v krsto vprašanja o smislu življenja, ki smo ga načeli v jesenskem ciklusu oddaj Zofijinih ljubimcev.
Če nas vse močnejši vonj po zimi še ni pognal v varno zavetje »svetobolne« depresije, se bomo Zofijini potrudili, da to naredimo namesto narave.
Če boste pozorno prisluhnili naslednji uri zabavljaškega program, ki smo vam ga pripravili, boste slišali nekaj namigov o absurdnosti, resnični vrednosti življenja in ultimativni nemožnosti najti končni odgovor.
GLASBA: Metthew Herbert – The Night of the Dancing Flame
O smislu življenja
Je življenje absurdno?
Občasno imamo občutek, da je to, kar počnemo absurdno, mogoče celo, da je absurden naš obstoj. Občasno se zdimo samim sebi smešni, istočasno smo komični in tragični. Od kod tak občutek? Pojavlja se posebej takrat, ko na sebe, naše situacije in postopke gledamo iz distance. Toda, se ta občutek pojavi sam od sebe ali se ga da upravičiti z racionalnimi razlogi? Edino mogoče opravičilo občutka absurda je sledeče. Po eni strani, da bi napredovali, moramo verjeti, da je to, kar počnemo objektivno pomembno, da ima smisel; če je vse vseeno in nima nič smisla, potem nimamo razloga, da počnemo karkoli. Vemo, da ne bi storili ničesar, če bi vedeli, da je vse nesmiselno, in da je popolnoma vseeno, če naredimo kaj ali nič. Torej stvari počnemo zato, ker verjamemo, da morejo imeti nek smisel. Toda po drugi strani se nam zdi, da nič kar počnemo nima smisla, da je popolnoma vseeno ali bo kaj narejenega ali ne. Ne vidimo razloga, da bi imela smisel katerakoli stvar, ki jo počnemo mi ali kdorkoli drug. Zato so nam naši lastni napori smešni in zato sami sebi izgledamo tragikomično. Trudimo se, se mučimo, se odrekamo in vemo, da tega ne bi počeli, če bi verjeli, da je to, kar delamo nesmiselno. Po drugi strani ne vidimo smisla v ničemer. Tedaj se zdimo samim sebi absurdni. Naši motivi in/ali razlogi za delovanje so v protislovju. Delujemo navkljub temu, da ne vidimo razloga za delovanje. Tako rekoč varamo sami sebe. Pretvarjamo se, da ima smisel to, v čemer ne moremo najti smisla.
Mogoče bi občutek absurda, ki se nam občasno pojavlja, lahko interpretirali tudi kot posledico utrujenosti ali razočaranja, o katerem ni potrebno preveč razmišljati. Odpočijemo si, občutek izgine in nadaljujemo, kjer smo ostali. Toda razlogi, ki opravičujejo ta občutek predstavljajo resen intelektualen problem, o katerem bi morali razmisliti vsi, ne glede na to ali smo sami kdaj imeli ta občutek. Logična struktura naših razlogov za delovanje je takšna, da ne moremo delovati, vsaj ne racionalno, če to, kar počnemo, nima smisla ali pa da nas ne vodi k čemur, kar ima smisel. Po drugi strani, ni jasno v čem bi naj ta smisel bil. Zato je to resen problem, problem same osnove našega obstoja. Če ne najdemo zadovoljujoče rešitve za ta problem, moramo sprejeti, da je naš obstoj absurden.
Če predpostavimo, da je naš obstoj res absurden, kaj iz tega sledi? Kakšen odnos bi morali potem zavzeti napram življenju? Je to spoznanje, ki bi nas moralo pahniti v depresijo? V popolni poraz, zlom? Ali nas to spoznanje v resnici osvobaja? Če bi sprejeli absurdnost svojega obstoja, bi morda bili bolj sproščeni, mogoče bi imeli več smisla za humor, razumevanja za sebe in za druge? Morda svojih načrtov in vrednot ne bi jemali tako resno? Res je, uspehi bi imeli manjšo vrednost, bi pa tudi razočaranja bila manjša.
GLASBA: General Electrics – Facing That Void
Pomembnost našega obstoja – argument pomembnosti enega izmed 6-ih milijard ljudi
Na Zemlji je 6,5 milijarde ljudi. Vsako leto se rodi 93 000 000 ljudi. Torej sem jaz samo eden izmed 6,5 milijarde ljudi. Kaj to pomeni? Kaplja v morju? Zrno v pesku? V čem bi bila razlika, če mene ne bi bilo? Samo v tem, da bi bil med temi šestimi milijardami eden manj? Je to kakšna razlika? Če v mravljišču poteptamo eno mravljo, kaj to spremeni? Nič! Vse ostane isto. Ena mravlja več ali manj je popolnoma vseeno. A mravelj v mravljišču je bistveno manj od 6 milijard. V čem je potem vrednost enega človeka in nekakšen poseben smisel njegovega obstoja? V ničemer! Tudi če ne bi bilo nikogar od nas, se ne bi spremenilo popolnoma nič. Vse bi ostalo isto. Če ne bi bilo mene, bi moje delo opravljal nekdo drugi, nekdo drugi bi namesto mene sedel v gimnazijski klopi, nekdo drugi bi namesto mene študiral itd. Ničesar posebnega ni, kar bi bilo drugače, če mene ne bi bilo. In to velja za vsakega izmed nas. Vsak od nas ve, da je samo eden od 6,5 milijarde ljudi in da ne bi bilo nikakršne razlike, če ne bi obstajal. A kljub temu je vsak zase najpomembnejši. Nekaj nam je do tega, kar počnemo drugim ali kar drugi počnejo nam. Trudimo se, razdajamo, veselimo se uspehov in smo razočarani nad neuspehi navkljub temu, da vsak od nas ve, da je samo eden izmed 6,5 milijarde ljudi in da ne bi bilo nikakršne razlike tudi če ne bi obstajal. Kako to? Kako smo lahko sami sebi tako pomembni? In kako nam je lahko toliko mar do lastnega življenja in do tistega kar počnemo in tega, kar se nam dogaja? Ni nam mar samo za stvari, ki jih delamo, marveč tudi do tega, da sem prav jaz tisti, ki je tisto nekaj naredil. Kako je lahko dejstvo, da sem »jaz« prav jaz, razlog, da mi je mar do tega, kar delam in do tega, kar se mi dogaja, če vem, da sem samo eden izmed množice ljudi in da bi bilo vse isto tudi če ne bi obstajal?
Če gledamo evolucijsko, je jasno zakaj nam je toliko mar do nas samih in do tega kar delamo: organizmi brez takšne motivacije preprosto ne bi obstali. Glede na to, da smo obstali, je jasno, da nismo mogli biti drugačni. Toda to je razlaga naše motivacije. Toda, je lahko vzročni mehanizem, ki je napeljal do tega, da nam je mar do nas samih, hkrati tudi razlog za to? Ne more! Evolucijski mehanizem lahko pojasni dejstvo, da nam je mar do nas samih, ne more pa pokazati zakaj bi to dejstvo moralo predstavljati razlog za naše delovanje.
GLASBA: Kreator – Depression Unrest
Kako priznati, da ni končnega odgovora?
Če zares ne moremo najti končnega odgovora, potem moremo zaključiti, da življenje pravzaprav nima smisla, da je vse, kar počnemo nesmiselno. Če je vse nesmiselno, se takoj zastavi vprašanje, kako se s tem dejstvom soočiti. Naj se kar takoj pokončamo? Če je vse nesmiselno, potem je tudi to nesmiselno. Če je vseeno ali živim ali ne, potem je tudi popolnoma vseeno ali se bomo ubili ali ne. Naredimo lahko karkoli, pa nič ne bo imelo smisla, ker je vse tako ali drugače nesmiselno.
A lahko ob spoznanju, da je vse nesmiselno, še naprej živimo popolnoma mirno? Čeprav nič nima smisla, vendarle gremo še naprej? Mogoče lahko spoznanje, da nima nič smisla pravzaprav olajša življenje? Mogoče lahko ima neko terapevtsko vrednost, v smislu, da nam mora zaradi tega biti manj žal zaradi naših morebitnih neuspehov? V tem primeru bi se svojih uspehov tudi manj veselili. Toda, če nič nima smisla potem ni povsem jasno kakšen razlog imamo, da se veselimo ali žalostimo zaradi uspehov oziroma neuspehov?
Mogoče moramo do vsega, kar počnemo, tako mi sami kot drugi, zavzeti ironično pozicijo? Mogoče je ironična distanca edini pravilen odnos do življenja? Toda, če je vse popolnoma brezsmiselno, potem je popolnoma vseeno kakšno stališče ali odnos bomo zavzeli do življenja. Naj bomo ironični, patetični ali kakršnikoli že, popolnoma je vseeno.
Če je vse nesmiselno, preprosto ni jasno kaj nam je storiti. Pravzaprav ne obstoji nič, kar bi morali delati, prav tako kot ne obstoji nič, česar ne smemo. Mogoče ne rabimo početi ničesar, temveč preprosto pasti v apatijo? Toda, če je vse popolnoma vseeno, potem je vseeno tudi to ali smo apatični ali evforični.
Nič ni resnično, vse je dovoljeno.
Alamut – Vladimir Bartol
Celoten sklop o vprašanju smisla življenja je prispevek doktorja filozofije Borana Berčića, ki je z Zofijinimi sodeloval že ob številnih priložnostih.
Profesor Berčić je zaposlen na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Rijeki (Hrvaška). Ukvarja se s filozofijo znanosti in logike, občasno nekaterimi moralnimi problemi, je avtor številnih člankov v domačih in tujih revijah, tudi treh knjig: Znanost i istina (Realizam i instrumentalizam u filozofiji znanosti), Realizam, Relativizam, Tolerancija in Filozofija Bečkog kruga (Razvoj i nastanak središnjih ideja).
GLASBA: Pia Lund – Der Himmel
Cerkev svete preproščine
Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike, prirejajo in vabijo na predstavitev in pogovor z duhovniki in duhovnicami nove »Cerkve svete preproščine«, ki se bo odvijal v sredo, 17. novembra 2004, s pričetkom ob 19.00 uri v Galeriji Media Nox v Židovski ulici 12 v Mariboru.
Cerkev svete preproščine je mlado, delovno in razmišljajoče novo religijsko gibanje. Njene duhovnice in duhovnike izvorno povezuje doživetje svetega v pomiritvi s človekovo presežnostno naravo. Skupni sta jim tudi psihološki predispoziciji čudenja in dobrohotne naklonjenosti preučevani stvari, religijski razsežnosti človeka in njegovega vsakdanjega sveta. Prav ta naklonjenost je sprva manj povezane posameznike v njej spodbudila k oblikovanju trdnejših vezi, prave verske skupnosti.
Država in del javnosti sta tako oseben odnos do religijskih pojavov v naši družbi sprejela zelo nenavadno. Pristojni vladni urad je v primeru Cerkve svete preproščine nedavno prvič zavrnil registracijo katerekoli verske skupnosti; predano delo njenih duhovnic in duhovnikov nekateri javno označujejo kot slabo šalo.
Pogovarjali se bomo z duhovnico Nino Legat Čož ter duhovnikoma Gregorjem Lesjakom in Alešem Črničem.
18. novembra bo Unescov dan filozofije
Vsak tretji četrtek v novembru je Unescov dan filozofije, ki ga bo mednarodna druščina 3000 filozofov letos praznovala v Unescovi hiši v Parizu. Na srečanju, kjer bo možno poslušati preko 120 predavateljev (letos je bil napovedan tudi Derrida, ki pa ga iz znanih razlogov ne bo), se bo govorilo o filozofiji v Afriki in Južni Ameriki, mednarodni etiki, filozofiji za otroke, bioetiki itd…Več o tem si lahko preberete na uradni strani Unesca www.unesco.org
LIFF – Ljubljanski mednarodni filmski festival – petnajstič!
Festival slovenskega filma, ki se danes v sredo 10. novembra končuje z podelitvijo priznanj, bo uvertura v 15. mednarodni ljubljanski filmski festival ali kratko LIFF, ki bo letos potekal pod sloganom Umetnost življenja – Joy of life
Sodeč po prijavljenih filmih bo LIFF tudi letos posnel smetano s svetovnega fimskega dogajanja in z njo postregel svojemu zvestemu in vsako leto številčnejšemu občinstvu. Med 10 in 24 novembrom si bomo na štirih različnih prizoriščih po Ljubljani lahko ogledali 109 filmov na 288 projekcijah in kot smo že vajeni, bodo filmi razvrščeni v sekcije: Perspektive, Predpremiere, Obzorja, Ekstravaganca, Proti vetru, Posvečeno, letos pa se jim pridružujeta še sekcija dokumentarnih filmov Gverila in sekcija Odbitki. Zofijini smo prepričani, da se bo med filmi našlo kar nekaj takšnih, ki bodo znali navdušiti našo ostro in kritično oko. Mariborskemu občinstvu, ki ni ravno veščo relacije Maribor-Ljubljana, se repriza izbranega programa tradicionalno obeta nekje v mesecu decembru ali januarju. Skratka ne zamudite priložnosti, da si vsaj enkrat na leto privoščite pristen filmski užitek.
GLASBA: Bif Naked – The Lucky Ones
Zaključno razmišljanje o smislu življenja
Nemara ste že kdaj pomislili, da v življenju ni prav nič pomembno, kajti čez dvesto let bomo tako in tako vsi mrtvi. Misel je čudna, ker ni jasno, kako naj bi iz dejstva, da bomo takrat mrtvi, sledila nesmiselnost naših dejanj.
Zdi se, kot da smo v nekakšni vnaprej izgubljeni dirki, ko si prizadevamo doseči svoje cilje in narediti kaj iz življenja, ki bi bilo smiselno le, če bi bili naši dosežki neminljivi. Pa ne bodo. Četudi ustvarite literarno mojstrovino, brano še čez tisočletja, se bo sončni sistem navsezadnje ohladil ali pa se bo univerzum sesedel in za vašim prizadevanjem bo izginila vsaka sled. Vsekakor ne moremo niti malo upati v takšno nesmrtnost. Če naj bo vse, kar počnemo, vsaj malo smiselno, moramo smisel poiskati znotraj našega lastnega življenja.
Zakaj je tu sploh kakšna težava? Razložiti se da smisel večine vaših dejanj. Delate, da bi z zasluženim denarjem vzdrževali sebe ali morda svojo družino. Jeste, ker ste lačni, spite, ker ste utrujeni, sprehajate se ali telefonirate prijatelju, ker si to želite, berete časopis, da bi izvedeli, kaj se dogaja v svetu. Če ne bi storili katere od teh reči, bi se počutili slabo. V čem je torej problem?
Čeprav lahko upravičimo in razložimo večino stvari, ki jih počnemo v življenju, najsi bodo velike ali majhne, pa ne moremo pojasniti smisla življenja kot celote, katerega del so vse aktivnosti, uspehi in porazi, prizadevanja in razočaranja. Če pomislite na to celoto, se zdi sploh brez smisla. Pogled nanjo od zunaj pove, da ne bi bilo važno, če sploh ne bi nikoli živeli. In ko boste mrtvi, bo čisto vseeno, da ste sploh živeli.
Seveda je drugim ljudem – staršem in tistim, ki vas imajo radi – veliko do vas, a niti njihovo življenje kot celota ni smiselno, tako da je končno vseeno, ali jim je kaj mar za vas ali ne. Vam je zanje in njim za vas, kar lahko da vašemu življenju občutek pomembnosti, toda oboji ste na istem. Vsakdo ima že zato, ker je živ, potrebe in zanimanja, zaradi katerih so mu važne določene stvari in ljudje znotraj njegovega življenja. Toda celota je še vedno nevažna.
Ali je sploh važno, da ni važno? “Pa kaj,” lahko porečete, “zadosti je, da je važno priti na postajo pred odhodom vlaka ali se spomniti nahraniti mačko. Ne potrebujem več, kot da stvari tečejo.” To je čisto dober odgovor, a deluje le, če se izognete pogledu od zunaj in vprašanju o smislu celote. Kajti kakor hitro to storite, zadenete možnost, da je vaše življenje brezsmiselno.
Misel, da boste čez dvesto let mrtvi, vam torej omogoča videti vaše življenje umeščeno v širši kontekst, tako da smisel manjših stvari v njem ni videti zadosten – zdi se, da pušča širše vprašanje neodgovorjeno. Kaj pa, če ima vaše življenje kot celota smisel glede na nekaj širšega? Ali bi to pomenilo, da navsezadnje le ni brez smisla?
Vaše življenje bi lahko imelo širši pomen: lahko bi bili del političnega ali socialnega gibanja, ki v imenu prihodnjih generacij izboljšuje svet. Ali pa bi le zagotovili dobro življenje svojim otrokom in njihovim potomcem. Ali pa bi mislili, da vaše življenje osmišlja religija in je čas na Zemlji priprava na večnost, ko boste v neposrednem stiku z Bogom.
Nakazali smo že, v čem je težava vseh vrst iskanja smisla, kadar je odvisen od razmerja do drugih ljudi, tudi tistih iz oddaljene prihodnosti. Če ima življenje smisel glede na nekaj širšega, potem je o tej širši stvari še vedno mogoče vprašati, kaj je njen smisel. Odgovor obstaja v okviru nečesa še širšega ali pa ga ni. Če obstaja, potem enostavno ponovimo vprašanje. Če ne, se je naše iskanje smisla končalo z nečim, kar je samo brez smisla. Če je ta brezsmiselnost sprejemljiva za širšo stvar, katere del je naše življenje, zakaj ne bi bila sprejemljiva tudi za naše življenje, vzeto v celoti? Zakaj ni prav, če je to? In če ne-smiselnost ni sprejemljiva tu, zakaj naj bi bila sprejemljiva, ko preidemo k širšemu kontekstu? Zakaj ne moremo nadaljevati z vprašanjem: “Toda v čem je smisel vsega tega?” (človeške zgodovine, nadaljevanja generacij ali česar koli drugega).
GLASBA: R.E.M. – Star Me Kitten
Poziv k religioznemu pomenu življenja je nekoliko drugačen. Če verjamete, da vaše življenje osmišlja dvoje – izpolnjevanje smotrov Boga, ki vas ljubi, in zrenje Boga v večnosti – potem se ne zdi primerno vprašati: “In kaj je smisel Boga?” Predpostavlja se, da ima Bog svoj lastni smisel in da ta ne more biti zunaj njega. Prav tu pa se zaplete.
Zdi se, da je Bog ideja nečesa, s čimer se more razložiti vse, ni pa mu treba razlagati samega sebe. Ampak zelo težko je razumeti, kako bi lahko obstajalo kaj takega. Če vprašamo: “Zakaj je svet tak?” in dobimo religiozni odgovor, kaj nam lahko prepreči ponovno vprašati: “In zakaj je to res?” Kateri odgovor bi enkrat za vselej ustavil vse zakaje? In če bi se ustavili tam, zakaj se ne bi mogli ustaviti že prej?
Zdi se, da je enaka težava tudi s trditvijo, da Bog in njegovi nameni dokončno pojasnijo vrednost in pomen našega življenja. Ideja, da s slednjim izpolnjujemo Božji namen, naj bi podelila življenju smisel, tako da nadaljnji smisel ne bi bil več potreben oziroma dopuščen. Kajti vprašati “Kaj je smisel Boga?” ni nič bolj smiselno kot “Kako razložimo Boga?”.
Nismo pa čisto gotovi, ali gornjo idejo razumemo, enako kot nismo razumeli, če je bil Bog dokončna razlaga. Ali res obstaja kaj, kar vse osmišlja z vključitvijo vase, zase pa bi ne moglo imeti ali potrebovati nobenega smisla, po katerem se tudi ne moremo vprašati od zunaj, kajti tega zunaj ni.
Če naj bi Bog dal našemu življenju smisel, ki ga ne moremo razumeti, nam to ni v veliko tolažbo. Bog kot dokončna upravičitev – kakor tudi dokončna razlaga – je lahko nerazumljiv odgovor na vprašanje, ki se ga ne moremo znebiti. Po drugi strani pa je prav to lahko poanta – preprosto nismo zmožni razumeti religioznih idej. Mogoče je vera v Boga prepričanje, da je univerzum razumljiv, a ne za nas.
Naj pustimo to zadevo ob strani in se vrnemo k ožjim razsežnostim človeškega življenja. Da življenje kot celota nima smisla, morda sploh ni zaskrbljivo. To lahko priznamo in nadaljujemo kot prej. Zvijača je, da gledate le naprej in dopustite, da se upravičitev konča znotraj vašega življenja in življenja vaših bližnjih. In če si kdaj zastavite vprašanje: “Toda v čem je sploh smisel biti živ?” – če živite življenje študenta ali natakarja ali kar koli že ste – bo vaš odgovor: “Nikakršnega smisla ni. Sploh ne bi bilo pomembno, če me ne bi bilo ali če bi mi bilo za vse vseeno. Toda ni mi. In to je vse, kar šteje.”
Nekatere ljudi takšen pristop povsem zadovolji. Za druge je depresiven, čeprav neizogiben. Del težave je, da se nekateri od nas jemljemo neozdravljivo zares. Želimo si potrditve “od zunaj”. Če se naše življenje kot celota zdi brez smisla, je del nas razočaran – tisti del, ki nam v vseh dejanjih gleda pod prste. Veliko človeških prizadevanj, posebno tistih z resnimi cilji in ne le po udobju in preživetju, dobiva moč iz občutka pomembnosti – da tisto, kar počnete, ni pomembno le za vas, temveč tudi širše: pomembno in pika. Če bi se temu odpovedali, bi nam utegnil upasti ves naš polet. Če življenje ni resnično, potem ni resno in če je njegov cilj grob, potem je morda noro, da stvari zastavljamo tako zares. Po drugi strani pa, če si nikakor ne moremo pomagati, se pač moramo sprijazniti, da smo smešni. Življenje morda ni le nesmiselno, marveč tudi absurdno.
Prispevek je povzet po delu Za kaj sploh gre?, Thomasa Nagela
GLASBA: Organic Audio (Hed Kandi)
GLASBA: High Contrast – Natural High
Da ne bomo sokrivi kakšnih množičnih samopokončanj, naj zaključimo z zabavnim dvotipom, takšnim filozofskim: življenje je šala, ki je na žalost nihče ne razume!
Ob tednu osorej se lahko ponovno veselite srečanja z Zofijo. Takrat nekaj več o melosu Amerike po ponovni izvolitvi Velikega Grma in še kaj zanimivega se bo našlo.
Današnjo oddajo smo pripravili…..