8. 6. 2018 Oddaja Zofijinih

Oddaja, 7.6.2018

Avizo

Dobrodošli v novi oddaji Zofijinih ljubimcev!

V današnji oddaji se bomo pretežno ukvarjali z aktualnim političnim stanjem duha. S tem namenom bomo prisluhnili trem različnim prispevkom. Uvodoma bomo lahko slišali pregleden prispevek dr. Berta Šalaja z naslovom: »Demokracija pomeni vladavino ljudstva, a kaj je populizem?«. V nadaljevanju bo Andrej Korošak v svojem prispevku za opis današnjega stanja stvari priklical znano sintagmo Guya Deborda: »Živimo v prezira vrednih časih!«, zaključili pa bomo v bolj optimističnih tonih s prispevkom Howarda Zinna z naslovom »Optimizem v negotovosti«.

Želimo vam prijetno poslušanje!

Glasba

Dr. Berto Šalaj se v preglednem prispevku sprašuje: »Demokracija pomeni vladavino ljudstva, a kaj je populizem?«

Etimološka primerjava demokracije in populizma vodi do sklepa, da gre za izraza s podobnima pomenoma. Demokracija dobesedno pomeni vladavino ljudstva, populizem pa izvira iz latinske besede »populus« ali »narod«. V rimski republiki je bil izraz uporabljen za poimenovanje političnega gibanja, ki je predstavljalo interese »navadnih« državljanov. Podobno kot pojem demokracije, je tudi ta izraz označeval vladavino, ki je v interesu naroda nasproti oblikam političnega organiziranja, ki so v prvi vrsti upoštevale interese majhnih skupin prebivalstva, kot sta bili aristokracija in plutokracija. Kljub tej podobnosti se ta izraza v moderni rabi med seboj razlikujeta. Pojem demokracije ima v javnem in političnem diskurzu na splošno pozitivne konotacije, medtem ko se na pojem populizem najpogosteje vežejo negativne konotacije.

Pridevnik populističen se v vsakodnevnem govoru najpogosteje uporablja kot izraz, s katerim se želi diskreditirati politične akterje, s katerimi stališči se tisti, ki jih tako imenujejo, ne strinjajo. Populiste se obtožuje dajanja lažnih in nerealnih obljub in poceni demagogije, s pomočjo katere poskušajo v ljudeh prebuditi »nizka« občutja in strasti ter tako pridobiti njihovo podporo. Hkrati pa večina sodobnih političnih akterjev ne želi, da se njihove politike in programe označuje za populistične. Skratka, v sodobni politiki se pojem v glavnem uporablja v slabšalnem pomenu.

V zadnjih desetletjih se populizem v Evropi v glavnem povezuje s krepitvijo desnih in skrajno desnih političnih gibanj. Zato je pomembno poudariti, da je izraz populizem v sodobno politiko in politologijo vstopil kot oznaka za levo gibanje. Pridevnik populističen se je začel uporabljati v poznem 19. stoletju v ZDA, za opis načel in delovanja Ljudske stranke (ang. People’s Party), ki se je zavzemala za več pravic kmetov in delavcev ter kritizirala politični sistem, ki podpira interese povezanih in skorumpiranih političnih in poslovnih elit v Washingtonu in New Yorku. V ekonomskem delu programa je zahtevala več spodbud za kmete, progresivno obdavčenje, državno lastništvo prometne infrastrukture, kot je železnica itd. Politični del programa je med drugim vključeval uvedbo instituta neposredne demokracije na vseh ravneh političnega odločanja in skrajšanje mandata predsednika države. To je bil poskus, da se v ameriškem političnem sistemu vzpostavi tretja politična sila nasproti dvema prevladujočima političnima opcijama, ki sta se ljudem odtujili in popačili prvotne ideje ameriške revolucije. Politične elite so skupaj s podjetji, ameriškemu narodu ukradle demokracijo, zato je bil glavni cilj populistov ljudstvu vrniti suverenost, to je vzpostaviti vladavino navadnih in poštenih ljudi. Stranka je na volitvah, ki so potekale med letoma 1890 in 1900 osvojil več deset sedežev v predstavniškem domu in nekaj sedežev v senatu, vendar se ji ni uspelo uveljaviti kot tretja politična opcija. Preživel pa je pojem populizem, kot oznaka za politično gibanje, ki zagovarja interese navadnih državljanov proti interesom politične in poslovne elite.

Po koncu druge svetovne vojne se je pojem iz ZDA razširil v druge dele sveta, najprej v Latinsko Ameriko, kjer se je uporabljal kot oznaka za način vladanja Juana Peróna v Argentini in Getúlia Vargasa v Braziliji. V tem obdobju se najpogosteje nekritično uporablja za označevanje nenavadnih političnih pojavov ali gibanj, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti v neke znane kategorije. Populizem se je začelo sistematično preučevati razmeroma pozno, v šestdesetih letih 20. stoletja. Za prelomnico velja znanstvena konferenca v Londonu leta 1967, na kateri so se zbrali družboslovci iz celega sveta, ki so se ukvarjali s fenomenom populizma. Rezultat konference je bil zbornik »Populism: its Meanings and National Characteristics« (Populizem: njegovi pomeni in nacionalne značilnosti), ki so sta ga uredila Ionescu in Gellner ter vsebuje dvajset prispevkov o populističnih gibanjih v različnih delih sveta. Že površen pregled objavljenih prispevkov pokaže, da gre za študije posameznih populističnih gibanj, ne da bi poskušali s sintezo s temi študijami pridobljenega znanja, priti do nekih širših teoretskih ugotovitev o tem pojavu.

Ta preboj je v svoji študiji »Populism« (Populizem) naredila britanska politična teoretičarka Margaret Canovan. Študija označuje začetek avtoričinega sistematičnega ukvarjanja s populizmom, ki je rezultiralo v številnih in pomembnih spoznanjih, predstavljenih v več študijah. Za razliko od kasnejših raziskav, v katerih poskuša razviti splošno teorijo populizma, se v »Populism«  ukvarja s klasifikacijo in tipologijo različnih populističnih gibanj. Po njenem mnenju je mogoče populistična gibanja razdeliti na dve glavni vrsti: agrarni in politični. Agrarni populizem ima tri podvrste: populizem kmetov, primer je Ljudska stranka v ZDA; poljedelski populizem, ki se je na svojem začetku pojavljal v nekaterih zahodnoevropskih državah in populizem intelektualcev, katere primer je gibanje narodnjakov, ki se je v poznem 19. stoletju pojavilo v Rusiji in v katerem je skupina mladih intelektualcev zagovarjala interese kmetov in jih poskušala politično mobilizirati. V političnem populizmu razlikuje štirje podvrste. Prvo podvrsto političnega populizma Margaret Canovan imenuje populistična demokracija in temelji na zagovarjanju sodelovanja državljanov v politiki preko instituta neposredne demokracije. Politikanski populizem imenuje poskuse nekaterih politikov, da z de-ideologiziranim sklicevanjem na narod pridobijo čim širšo politično podporo in pridejo na oblast. Tretja podvrsta je reakcionarni populizem, ki združuje množice na temelju nestrpnosti do nekaterih manjšin. V zadnjih dveh desetletjih je prav ta podvrsta postala zelo prisotna v političnem življenju evropskih držav. Canovanova je kot zagovornika te vrste političnega populizma obravnavala britanskega politika Enocha Powella, ki je politično gibanje poskušal zgraditi na podlagi problematiziranja priseljevanja. Četrta podvrsta so populistične diktature, katere najvidnejši primer je Perónova vladavina v Argentini.

Nove spodbude za znanstveno preučevanje populizma so se pojavile v devetdesetih letih, ko so se v več evropskih državah krepila politična gibanja, ki so jih analitiki označevali kot desni populizem. Prva skupina raziskovalcev nadaljuje znanstveno tradicijo šestdesetih in se osredotoča na podrobne opise posameznih populističnih gibanj, ki ima za posledico zanimive študije primerov, vendar ne poskuša tako pridobljenega znanja teoretično posplošiti. Druga skupina raziskovalcev nadaljuje študije Margaret Canovan iz začetka osemdesetih let in izhaja iz predpostavke, da populizem kot pojav nima nekega enotnega jedra in raziskovalcem v najboljšem primeru ostane, da izdelajo tipologijo populističnih gibanj. V zadnjem desetletju so se pojavili raziskovalci, katerih glavni cilj ni analiza empiričnih primerov populizma, ampak teoretično raziskovanje pomena in narav e tega pojava ter iskanje skupnih značilnosti različnih populističnih gibanj.

Kako populizem razumemo danes? V skladu z običajnim razumevanjem, ki izhaja še iz petdesetih letih 20. stoletja, se populizem pojavlja »kadar obstaja nezadovoljstvo ljudi s trenutno družbeno ureditvijo, ki jo je uveljavil vladajoči razred, pri čemer ljudje verjamejo, da ima ta vladajoči razred monopol nad oblastjo, lastnino in kulturo«. Najbolj vplivna sodobna definicija populizma prihaja od nizozemskega politologa Casa Muddea, ki je populizem definiral kot »ideologijo, ki deli družbo na dve nasprotni skupini, navadne ljudi in skorumpirano elito in ki trdi, da bi morala biti politika izraz volje ljudstva«. Podobno opredelitev je nekoliko prej predlagal Torcuato Di Tella, ki je prepričan, da je populizem mogoče opredeliti kot »politično gibanje, ki poudarja interese, kulturo in spontane občutke navadnih ljudi proti interesom in kulturi privilegirane elite«. Podobno tudi Albertazzi in McDonnell vidita populizem kot »ideologijo, ki nasproti edinstvenega in moralnega naroda postavlja elite in nevarne druge, ki skupaj suverenemu narodu odvzemajo (ali poskušajo odvzeti) njegove pravice in vrednote«. V poskusu, da bi postavila kar se da jedrnato opredelitev, Abts in Rummens populizem vidita kot »ideologijo, ki zagovarja vladavino naroda kot edinstvenega suverena«. Jansen opredeljuje populizem kot »obliko politične mobilizacije, v okviru katere se s pomočjo nacionalistične in proti-intelektualne retorike, ki poveličuje navadne ljudi, poskuša mobilizirati marginalizirana področja družbe in iz njih ustvariti politično silo«. V enem od svojih del Canovanova navaja, da je populizem gibanje, ki izpostavlja ljudstvo proti ustaljenim strukturam moči, prevladujočim idejam in vrednotam v družbi. Kaj je skupno tem opredelitvam populizma? Ali lahko v teh opredelitvah in nato v empiričnih primerih, na katere se nanašajo, najdemo kaj skupnih značilnosti, ki bi nam omogočale, da populizem obravnavamo kot politično ideologijo? Je populizem politična ideologija, kot na primer liberalizem, socializem ali konservativizem? Ali je, kot sugerirajo empirični primeri, preveč eklektičen in raznolik, da bi lahko bil koherentna politična ideologija?

Odgovor na to vprašanje je odvisen tudi od tega, kako definiramo politično ideologijo. Večina analitikov populizma se opira na razumevanje političnih ideologij Michaela Freedena. Po njegovem mnenju politične ideologije služijo kot »konceptualni zemljevidi« političnega sveta, ki državljanom olajšajo politično razmišljanje in ravnanje. S preoblikovanjem kompleksnih političnih procesov v slike, ki jih državljani lahko razumejo, so politične ideologije most med politiko in ljudmi. Vsaka ideologija ima temeljno strukturo z več med seboj povezanimi koncepti. Posledično se ideologije manj razlikujejo glede na koncepte, ki jih uporabljajo in bolj po načinih, kako jih interpretirajo in kombinirajo. V kolikšni meri populizem izpolnjuje te pogoje?

Nekateri avtorji menijo, da je treba populizem, glede na to, da je edina skupna značilnost različnih populističnih gibanj sklicevanje na narod, obravnavati kot politični diskurz ali politični slog, ki je lasten različnim družbenim in političnim skupinam. Najpogosteje ga uporabljajo tiste skupine, ki nasprotujejo aktualnim nosilcem oblasti ali prevladujoči intelektualni klimi v neki družbi. Predvsem gre za politični jezik in retoriko, ki vztraja na preprostosti in neposrednosti. S klicanjem zdravega razuma navadnih ljudi in zavračanjem intelektualizma elit, populisti ponujajo enostavne rešitve za kompleksne politične in družbene probleme. Populizem ni politična ideologija vsaj zaradi dveh razlogov. Prvič, populistična gibanja nimajo jasnih in skladno izraženih stališč do večine pomembnih sodobnih političnih vprašanj. In tudi takrat, ko so ta stališča izražena, večinoma predstavljalo reaktivno in ne konstruktivne vizije neke politike. Z drugimi besedami, populizmu manjkajo temeljne vrednote – kot so na primer svoboda, enakost ali socialna pravičnost – in je treba nanj gledati kot na politični slog ali način politične mobilizacije, ne pa kot politično ideologijo. Drugič, številni avtorji menijo, da je populizem kljub temu politična ideologija, saj obstaja določen sklop skupnih lastnosti, ki si jih delijo skoraj vsa populistična gibanja. Pri iskanju skupnega jedra želijo konstruirati idealno vrsto populizma, na podlagi katere bi se lahko ocenjevali konkretni empirični primeri. Katere so te skupne značilnosti različnih populističnih gibanj, ki populizem delajo za politično ideologijo?

Osrednja ideja populizma je, da je družba razdeljena na dve homogeni in antagonistični skupini: pošten narod in skorumpirano elito. Tako Meny in Surel opozarjata, da populizem prežema ideja dobrega, poštenega in preprostega naroda, ki so ga prevarale in zmanipulirale skorumpirane, nesposobne in medsebojno omrežene elite. Populisti trdijo, da je treba družbo in politiko temeljito spremeniti, da bi odpravili prevlado elit in obnovili idejo in prakso politike kot izraza volje ljudstva. Vsi analitiki populizma navajajo, da populisti na narod gledajo kot na edinstveno in homogeno telo. Z drugimi besedami, zanemarijo razrede, posebne politične interese in individualne potrebe. Demokracija je vladavina suverenega, homogenega naroda, ne politikov. Canovanova trdi, da izpostavljanje suverenosti naroda implicira, da demokracija pomeni politiko kot neposredni izraz politične volje večine, ne pa politike kot umetnost pogajanja, dogovarjanja in doseganja kompromisov. Iz tega sledi, da so samo populisti resnični demokrati, ki želijo obnoviti demokracijo kot vladavino ljudstva.

Obnovitev vladavine ljudstva si prizadevajo uresničiti z napadom na institucije predstavniške demokracije. Proces zastopanja in posredovanja populisti dejansko smatrajo za proces kvarjenja in izkrivljanja volje ljudstva. Idealen populistični politični sistem se ideološko približuje neposredni demokraciji, v kateri imajo državljani zadnjo besedo pri sprejemanju vseh najpomembnejših političnih odločitev. Populisti so sumničavi do vseh posredniških institucij, zlasti pa proti uveljavljenim političnim strankam, zato so populistično propagando značilni močni proti-strankarski sentimenti. Politične stranke so krive, ker v narodu ustvarjajo umetne delitve ter bolj kot za interese naroda, skrbijo za svoje interese.

Narod je razdeljen na dve družbeni skupini, ki se dejansko ne smatrata za njegov del. Eno, kot smo že omenili, predstavljajo elite, drugo pa tisti, ki jih večina analitikov imenuje »nevarni drugi«. Nasprotovanje elitam in »nevarnim drugim« je skupna značilnost vseh populističnih gibanj, hkrati pa tudi vir razlik med njimi. Konkretna vsebina in program nekega populističnega gibanja je namreč odvisen od vrednot in značilnosti vladajočih elit, ki jim nasprotuje. Če so te elite pretežno liberalne, bo populizem reakcionaren, kot je to v zadnjih dveh desetletjih v glavnem primer v Evropi. Če pa so dominantne elite v glavnem konservativne, bo  populizem – kot to prikazujejo nedavni primeri Huga Cháveza v Venezueli, Eva Moralesa v Boliviji in Rafaela Corree v Ekvadorju – utemeljen na levih političnih vrednotah, kot je zagovarjanje interesov delavcev proti interesom bogatih podjetnikov. Albertazzi in McDonnell dokazujeta, da to velja tudi za odnos populizma do ekonomskega modela, ki ga zagovarjajo. To je odvisno tudi od paradigme, ki ji populisti nasprotujejo, tako včasih nasprotujejo visokim davkom in socialni državi ter tako zagovarjajo svojevrsten ekonomski libertarizem, medtem ko v drugih primerih kritizirajo ideologijo prostega trga in zahtevajo večjo udeležbo države v ekonomskih aktivnostih, tudi nacionalizacijo zasebnih podjetij. Podobno velja tudi za drugo mejo, ki jo želi vzpostaviti populizem – za »nevarne druge«. »Nevarni drugi« so družbene skupine, ki ogrožajo enotnost in homogenost navadnega ljudstva, ker se zavzemajo za določene posebne interese. So grožnja prizadevanjem, da se moč in oblast vrneta navadnemu ljudstvu. Ta grožnja se lahko izraža v ekonomskih ali političnih kategorijah, ali v kombinacijah ene in druge. Za grožnjo se lahko razglasi priseljence, za katere se domneva, da bodo domačinom odvzeli delovna mesta ali etnične in verske manjšine, za katere se meni, da lahko ogrozijo način življenja in kulturo domačinov. V takšnih okoliščinah nastane desni populizem, ki je nestrpen do pravic manjšin in priseljencev. Če pa se kot grožnjo preživetju dojema velika tuja podjetja in podjetnike, potem populizem poseže po levih političnih sporočil in ukrepih, kot je nacionalizacija premoženja tujih podjetij. Populizem je torej lahko levi in desni, avtoritativen in libertaren, progresiven in reakcionaren, odvisno od vrednot elit in »nevarnih drugih«, ki jim nasprotuje.

Prav ta silna različnost nekatere teoretike navaja na sklep, da o populizmu ni mogoče govoriti kot o koherentni politični ideologiji. Paul Taggart meni, da je to kljub temu mogoče, če upoštevamo razliko med generičnimi in kontekstualnimi značilnostmi populizma. Generične značilnosti izhajajo iz dejstva, da vsa populistična gibanja nasproti dobremu in poštenemu ljudstvu postavljajo skorumpirane in pokvarjene elite, kontekstualne značilnosti pa so odvisne od konkretnih političnih, socialnih in kulturnih pogojev, v katerih se posamezna populistična gibanja razvijajo. Z drugimi besedami lahko rečemo, da je populističnim gibanjem skupno razumevanje strukture politike, vendar to razumevanje zapolnjujejo z različnimi vrednotami.

Če sklenemo, kot verjetna se zdi teza, ki jo zastopata Margaret Canovan in Cas Mudde, da je populizem sicer mogoče obravnavati kot politično ideologijo, vendar ne moremo pričakovati, da bo zanj značilna enaka raven intelektualne doslednosti in rafiniranosti kot na primer za liberalizem ali konservatizem. Populizem ima osrednjo pojmovno jedro v sklicevanju na narod in antagonistični odnos do elit, vendar za osmislitev političnega sveta, o katerem govori in v katerem deluje, potrebuje tudi dodatne vsebine in vrednote. Ker so te vsebine in vrednote lahko tako zelo različne, je mogoče populizem obravnavati kot slabo utemeljeno ideologijo. Prav zato se tako lahko kombinira z drugimi ideologijami.

Avtor prispevka je dr. Berto Šalaj, docent na Fakulteti političnih znanosti v Zagrebu. Prispevek je v Večernjem listu objavljena krajša različica širše študije, ki jo skupaj s citirano literaturo lahko najdete na spletni strani academia.edu. Slovenski prevod je bil objavljen v rubriki Kotiček na spletni strani zofijini.net: www.zofijini.net 

Glasba

Andrej Korošak v svojem prispevku za opis današnjega stanja stvari uvodoma prikliče znano sintagmo Guya Deborda: »Živimo v prezira vrednih časih!«

»Živimo v prezira vrednih časih!« je nekoč dejal znani francoski filozof, filmski ustvarjalec, levičarski aktivist in utemeljitelj situacioniz ma, Guy Debord. Ampak to je bilo že v davnih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja! Le kaj bi porekli za današnji čas? Za obdobje, ki ga morda najbolje označuje izraz vsesplošna družbena dezintegracija, kjer se kot v hudih sanjah prikazujejo pojavi, ki bi za vse večne čase morali soditi v domeno grdega zgodovinskega spomina: ponovno obujena pošast ekstremnega desničarstva, nacionalizem kot že pravi modus vivendi, pa povsem eksplicitni rasizem, odrekanje osnovnih državljanskih pravic, za katere se je že zdelo, da so nekaj povsem samoumevnega, neznosna razširjenost predsodkov na praktično vseh področjih družbenega življenja, globoko zadrti konservativizem in prav neverjetni pojavi anti-intelektualizma. In navsezadnje: avtoritarnost, ki zajema zmeraj večji obseg ljudskih množic.

Sam izraz izhaja iz latinske besede »auctoritas« in pomeni načelo brezpogojne pokorščine oblastem. Pri tem je pomembno vedeti, da so po eni strani lahko avtoritarni voditelji, ki terjajo podrejenost tistih, ki jih vodijo, po drugi strani pa so avtoritarni tudi slednji, ki se nekritično predajajo samovolji in diktatu oblastem. Pravzaprav je odnos zmeraj sadomazohističen, saj se bo neka oseba ob klečeplazništvu pred vsemogočno dominantno avtoriteto, hkrati še izživljala nad tistimi, ki so hierarhično na nižji poziciji. V osnovi gre zmeraj za percepcijo distribucije socialne moči, ki izhaja iz globoko zakoreninjenega občutka hierarhične razvrstitve socialnega sveta.

Za prispodobo sveta kot velike verige bitij, je odgovoren Platon, ko je iskal odgovor na vprašanje, zakaj naj bi popolni stvarnik ustvaril svet iz nepopolnih bitij. Da bi se dosegla popolnost sveta, je potrebno hierarhično razvrščanje, na čelu z nesmrtnimi bogovi, katerim sledijo ljudje, živali, rastline, kamni, na koncu pa je prah. Vse je dosledno skladno, tudi ljudje so na »človeškem« delu verige strogo urejeni po pravilu dominantnosti in submisivnosti: omikani Grki naj bi bili na vrhu, čisto spodaj so sužnji.

Seveda je krščanstvo v srednjem veku povzelo to platonistično idejo, kjer četudi pomanjkljiv in pregreh poln človek zaseda na Zemlji podoben položaj kot Bog v vesolju ter si lasti neomejeno oblast. S to veliko verigo bitij je postalo razvidno, zakaj so določeni družbeni razredi naravno podrejeni drugim, saj naj bi Bog vsakemu razredu določil natančno mesto. Zavladala je splošna predstava, po kateri so kralji in duhovščina uvrščeni v vrhnji družbeni sloj, tik pod njimi je plemstvo, sledijo trgovci, obrtniki, kmetje, berači, igralci in vlačuge, zadnji pa so pristali Židje.

Še celo pozneje so ugledni renesančni in razsvetljenski misleci imeli pogosto pred očmi ravno tovrstno hierarhično urejenost sveta. Leibnitz in Locke sta bila prepričana, da obstajajo pol-človeška in pol-živalska bitja. Po antropocentričnem dojemanju sveta obstajajo živali izključno zato, da služijo točno določenim namenom človeka. Descartes pa je dokončno ločil človeka od preostale narave in tako upravičil njegovo neovirano nadvlado. Posledice tega nazora občutimo še dandanes tudi kot zmeraj večje ekološke probleme.

Vsi ti, že od antike naprej trdno zakoreninjeni pogledi na naravo in človeško družbo, so s poudarjanjem in opravičevanjem hierarhične urejenosti, trasirali pot ne le za poljubno in celo dolžno izkoriščanje enega sloja družbe nad drugimi, dominacijo vladajočega razreda nad nižjimi ter osvajalnimi apetiti evropske civilizacije nad preostalimi deli sveta, ampak so legitimirali tudi najbolj nasilna in ostudna dejanja v človeški zgodovini – vse od obsežnih pokolov ali celo iztrebljenja najprej južnoameriških in potem severnoameriških Indijancev ter številnih staroselskih kultur Afrike in Azije, pa do holokavsta v prejšnjem stoletju.

Za tiste, ki so nagnjeni k avtoritarnosti, je nenehno podrejanje številnim avtoritetam, najprej so v njihovem otroštvu to starši, pa učitelji, duhovščina, kasneje pa predstavniki oblasti ali organov prisile – sodniki, policaji, vojaki, nadalje vodje ali managerji na delovnem mestu, politični liderji itd., dobesedno življenjskega pomena. Zakaj? Ker imajo že od otroštva naprej občutek ogroženosti, tako so jih namreč vzgajali, da je zunanji svet poln nevarnosti in zato nevreden zaupanja. Ta orientacija ogroženosti je po Newcombu najbolj temeljna determinantna avtoritarne duše.

V osnovi je avtoritarna oseba prestrašena, ranljiva, previdna, nezaupljiva, nenehno na preži. Temeljna negotovost je sama srž njene osebnosti. Čuti strah pred lastnimi notranjimi instinktivnimi vzgibi, pred lastnim zavedanjem, drugimi ljudmi, še posebej pa pred spremembami, ki se nujno dogajajo. Ker torej ne zmore udobno shajati niti s sabo, niti s socialnim okoljem, mora zato na poseben način organizirati in strukturirati svoje življenje. Zaradi odtujenega, poškodovanega samega jedra osebnosti, njenega Jaza, hrepeni po ustaljenosti, stabilnosti, varnosti, išče zavetje pri vsemogočnih avtoritetah, ki bi ga obvarovale pred vsem hudim.

Zanjo je demokracija, ki s sabo prinaša svobodo, spremembo, ustvarjalnost, raznovrstnost, vzajemnost, torej ravno nasprotne vrednostne orientacije, nekaj motečega, težko napovedljivega. Avtonomija zanjo pomeni kaos. Zato je njeno idealiziranje tistih, ki imajo moč in ki so hierarhično višje, ultimativno, saj se nanje lahko zanaša. Ta močna potreba po zunanji avtoriteti reflektira globoko nezaupanje nasploh do človeških bitij, ki jih dojema kot zle in nevarne. Zanjo je običajni, ustaljeni vedenjski vzorec ta, da nikoli ne zaupa nikomur, dokler se ta ne izkaže za zaupanja vrednega. Ugotovimo lahko, da je esencialna filozofija demokracije ravno obratna – tu v osnovi gre za zaupanje do vsake osebe, vse dokler se ne izkaže za zaupanja nevredne. Ali je potem čudno, da avtoritarne osebe tako zlahka zatajijo temeljne človekove pravice, ki so bile v zgodovini zmeraj izbojevane s krvjo? In da si z najbolj fundamentalnimi vrednostnimi orientacijami, kot sta to na primer svoboda in enakost, nimajo kaj početi?

Njeno naslanjanje na družbeno hierarhijo se kaže v striktni dihotomizaciji. Zanjo obstajajo le »dobri« in »slabi«, »mi« in »oni«, »močni« in »šibki«. Zmeraj sta samo dve vrsti ljudi. Kje da bi šlo za subtilne razlike, za postopno gradacijo. To je neke vrste binarna logika, ki v praksi seveda ne obstaja. Svoje projekcije v zunanji svet zmeraj ustvarja v kvalitetah pravilnega in napačnega. Študije fanatičnih oseb pokažejo, da obstaja pri njih jasna ločnica med nezavednim in zavestnim  delovanjem. Navzven take osebe imponirajo z zavajajočo socialno masko, olikanostjo in vzvišeno moralo, a v globini duše jih trgajo na kose neobvladljivi afekti. Vztrajajo na ohranjanju dobrih manir, pretirani čistoči, socialnih konvencijah. Pri bolj tolerantnih, s predsodki neobremenjenih osebah, takega osebnostnega razkola ni opaziti. Njihovo moralno obnašanje je bolj sproščeno, integrirano, skladno s celovitim življenjskim stilom.

S percepcijo socialne hierarhije je tesno povezana potreba po doslednem redu. Že Frenkel-Brunswikova je opazila izrazito netolerantnost do dvoumnih, nejasnih, manj urejenih in napovedljivih situacij. Avtoritarna oseba je rigidna, dogmatična,  neustvarjalna. Ponavlja iste postopke, ki so se nekoč izkazali za uspešne, zato tako pogosto pogori v drugačnih okoliščinah. Stereotipna izvedba, preproste rešitve ji pomenijo varen pristan. Njen celoten spoznavni svet je dobesedno okostenel, zaprt, kot bi temu rekel Milton Rokeach. Celo pri elementarnem zaznavanju se zelo razlikujejo od bolj tolerantnih oseb – so namreč mnogo bolj »odvisne od polja«, kar pomeni, da nek izoliran dražljaj ne uspevajo zaznati kontekstualno, torej v odnosu do celovitega okolja. Vidijo torej bolj »drevesa«, izpred oči se jim izgubi »gozd«.

Povsem jasno je, da bo takšen rigidni, ujeti, zaprti duh še posebej težil tudi k socialnemu redu. Prav zato bo v iskanju institucionalne pripadnosti našel varnost in urejenost, po kateri tako hlepi. Različni ideološki aparati države, kot bi jih poimenoval Althusser – šola, cerkev, nacija – tako služijo kot zaščita pred turbulentnim okoljem. Raziskave so pokazale, da je takšna institucionalna simbioza v večji meri značilna za osebe, ki so manj tolerantne. Ne preseneča, da obstaja tesna zveza med manifestacijo predsodkov in občutjem patriotizma. Ekstremni avtoritarni fanatiki so vselej super-patrioti. Nacionalizem gre z roko v roki z zatiranjem različnih manjšin. Zanj je nacija neke vrste sidro, ki zagotavlja institucionalno zaščito in varnost, je več od samega človeštva, je končna gotovost. Še več: nacija zagotavlja status quo! Zato je nacionalizem zmeraj tudi neka oblika konservativizma, pobeg od grožnje sprememb.

A vse to dobro poznamo že več kot 70 let. Avtoritarnost je imel v mislih že Erich Fromm, v svoji knjigi »Beg pred svobodo«, z metodo kliničnega intervjuvanja se je je lotil celo Abraham Maslow. Po drugi strani žal vse to dobro poznajo tudi oni, ki jim avtorja Lowenthal in Guterman pravita »preroki prevare«. Nenazadnje je že Hitler poznal osnove masovne psihologije in prepričevalne komunikacije. Nad zlorabami avtoritarnih dispozicij, ki jih imamo prav vsi ljudje, a eni v večji, drugi v manjši meri, so se populistični demagogi že od nekdaj navduševali, še več, z ne preveč sofisticiranimi, marsikdaj primitivnimi manipulativnimi propagandnimi met odami, so jih znali učinkovito predramiti ter, kot dokazuje zgodovina, kanalizirati v destruktivni smeri.

Tako je bilo nekoč, nič drugače ni danes, a s to razliko, da se možnosti manipulacij skokovito povečujejo predvsem zaradi razširjenosti sodobnih informacijskih tehnologij in napredka v zajemanju in obdelavi ogromnih količin podatkov. Občasno se zgodi še kakšna kolateralna škoda, kot nedavno v primeru Facebooka, ki bi naj bil soudeležen pri zlorabljanju zaupanja svojih uporabnikov. Morda se bo res zaradi pravkar povedanega, odločilna bitka za demokracijo odvijala ravno na področju zaščite tistega najbolj elementarnega – diskurza, ki temelji na objektivnosti, resnici, kot temeljni vrednoti, dediščini razsvetljenstva kot odločilni pridobitvi civilizacije. Kako prav je imel Guy Debord!

Prispevek Andreja Korošaka lahko v celoti preberete v rubriki Cenzurirano na spletni strani zofijini.net: www.zofijini.net

Glasba

Howard Zinn v enem svojih klasičnih esejev v negotovosti išče optimizem

Kako lahko v tem groznem svetu, v katerem prizadevanja ljudi, ki jim je mar, pogosto zbledijo v primerjavi s tem, kar počnejo tisti, ki imajo moč, še naprej delujem aktivno in se zdim srečen?

Popolnoma sem prepričan, ne da se bo svet izboljšal, ampak da igre ne smemo predati še preden so razdeljene vse karte. Metafora je namerna; življenje je igra na srečo. Ne igrati je, pomeni da se odpovemo vsaki možnosti za zmago. Igrati, delovati, ustvarja vsaj možnost, da svet spremenimo.

Obstaja težnja, da mislimo, da se bo to, kar vidimo trenutno, nadaljevalo. Pozabljamo, kako pogosto nas je presenetil nenaden razpad institucij, izjemne spremembe v mišljenju ljudi, nepričakovani izbruhi upora proti tiranijam in hitro krčenje sistemov moči, ki so se zdeli nepremagljivi.

Kar v zgodovini preteklih sto let izstopa, je predvsem njena nepredvidljivost. To nas bega, ker govorimo prav o času, ko so ljudje postali tako tehnološko iznajdljivi, da lahko načrtujejo in napovejo točen čas, ko bo nekdo pristal na Luni ali pa se sprehajajo po ulici in se pogovarjajo z osebo na drugi polovici zemeljske oble.

Vrnimo se sto let nazaj. Revolucija, ki je strmoglavila ruskega carja, v tem najbolj togem polfevdalnih imperijev, ni začudila samo najsodobnejših imperialnih moči, temveč je presenetila tudi Lenina, ki je nato z vlakom pohitel nazaj v Petrograd. Ko smo že pri ruski revoluciji, kdo bi lahko napovedal Stalinovo deformacijo revolucije, Hruščovo osupljivo razkritje Stalina ali vrsto Gorbačovovih presenečenj?

Kdo bi lahko predvidel bizarne premike v drugi svetovni vojni – nacistično-sovjetski pakt in na videz nepremagljiv pohod nemške vojske skozi Rusijo, ki je za seboj pustil ogromno žrtev ter se ustavil pred vrati Leningrada, na zahodnem robu Moskve in na ulicah Stalingrada, čemur je sledil poraz nemške vojske, s Hitlerjem zabarikadiranim v svojem berlinskem bunkerju čakajoč na smrt?

In potem povojni svet, ki se je oblikoval na način, ki ga nihče ni mogel predvideti vnaprej: kitajska komunistična revolucija, ki ji je sam Stalin dajal malo možnosti. In potem prelom s Sovjetsko zvezo, burna in nasilna kulturna revolucija, nato pa še en preobrat v post-maoistični Kitajski, ki je opustila svoje najbolj goreče ideje in institucije ter se obrnila k Zahodu in se zatekla k kapitalističnemu podjetništvu, s čemer je zbegala vse.

Nihče ni predvidel razpada starih zahodnih imperijev, ki so se zgodili tako hitro po vojni ali čudne palete družb, ki so nastale v novih neodvisnih državah, od benignega vaškega socializma Nyererejeve Tanzanije do norosti Idi Amina v sosednji Ugandi.

Za začudenje je poskrbela Španija. Milijon ljudi je umrlo v državljanski vojni, ki se je končala z zmago fašističnega generala Franca, ki sta ga podpirala Hitler in Mussolini. Spomnim se veterana brigade Abrahama Lincolna, ki mi je povedal, da si ne more predstavljati, da bi španski fašizem lahko strmoglavili brez še ene krvave vojne. Toda po smrti Franca je Španija postala parlamentarna demokracija, odprta za socialiste, komuniste, anarhiste, za vse.

Tudi drugje so globoko utrjene diktature nenadoma razpadle – na Portugalskem, v Argentini, na Filipinih, v Iranu.

Konec druge svetovne vojne je pustil dve velesili s svojimi področji vpliva in nadzora, ki sta se borili za vojaško in politično moč. Združene države in Sovjetska zveza sta kmalu vsaka posebej imeli dovolj termonuklearnih bomb, da bi lahko večkrat zapored uničili Zemljo. Na mednarodni sceni je prevladovalo njuno rivalstvo in domnevalo se je, da njuna preteča prisotnost vpliva na vse zadeve v vseh deželah.

Najbolj presenetljivo dejstvo o teh velesilah je bilo, da kljub svoji velikosti, bogastvu in prekomernem kopičenju jedrskega orožja, nista bili sposobni nadzorovati dogodkov niti v tistih delih sveta, ki sta jih šteli za svoja področja vpliva.

Neuspeh Sovjetske zveze v Afganistanu, odločitev, da se umakne po skoraj desetletju nizkotne intervencije, je bil najbolj presenetljiv dokaz, da tudi posedovanje termo-nuklearnega orožja ne zagotavlja prevlade nad odločnim prebivalstvom.

Združene države so se soočale z isto realnostjo. Vodile so vojno v lndokini in izvedle najbolj brutalno bombardiranje majhnega polotoka v svetovni zgodovini in vendar so se bile prisiljene umakniti. V Latinski Ameriki se je ta velesila z vsem svojim bogastvom in orožjem, po dolgi zgodovini vojaških intervencij, ko so znova in znova delali po svoje, znašla v frustraciji. Ni ji uspelo preprečiti revolucije na Kubi in latinskoameriške diktature, ki so jih Združene države podpirale, od Čila do Argentine in Salvadorja, so padle. Vsak dan v naslovih časopisov beremo druge primere neuspeha domnevno močnejšega nad domnevno nemočnim, kot v Braziliji, kjer je ljudsko gibanje delavcev in revnih izvolilo novega predsednika, ki se je zavezal boju proti uničujoči korporativni moči.

Ko gledamo ta katalog velikih presenečenj, je jasno, da boja za pravičnost nikoli ne smemo opustiti zaradi očitne moči tistih, ki imajo orožje in denar ter se v svoji odločnosti, da to zadržijo, zdijo nepremagljivi. Ta očitna moč se je znova in znova izkazala za ranljivo na človeške kvalitete, ki so manj merljive kot bombe in dolarji: moralno gorečnost, odločnost, enotnost, organiziranost, žrtvovanje, domišljijo, iznajdljivost, pogum, potrpežljivost – pa naj si gre za temnopolte v Alabami in Južni Afriki, kmete v Salvadorju, Nikaragvi in Vietnamu ali delavce in intelektualce na Poljskem, Madžarskem in v sami Sovjetski zvezi. Nobena hladna kalkulacija ravnovesja moči ne more odvrniti ljudi, ki so prepričani, da je njihov boj pravičen.

Zelo sem se trudil, da bi bil kos svojim prijateljem v njihovem pesimizmu glede sveta, vendar nenehno srečujem ljudi, ki mi kljub vsem dokazom o strašnih stvareh, ki se dogajajo po svetu, dajejo upanje. Še posebej mladi, na katerih stoji prihodnost. Kamorkoli grem, srečam takšne ljudi. In ob peščici aktivistov se zdi, da obstaja na stotine, tisoče drugih, ki so odprti za neortodoksne ideje.

Toda navadno ne vedo drug za drugega in tako, med tem ko vztrajajo, to počnejo s potrpežljivostjo Sizifa, ki v neskončno potiska svoje breme v hrib. Vsaki skupini poskušam povedati, da ni sama in da so prav tisti ljudje, ki so obupani zaradi odsotnosti širšega nacionalnega gibanja, sami dokaz, da je takšno gibanje mogoče.

Ta sprememba v zavesti me opogumlja. Zagotovo, rasno sovraštvo in diskriminacija na podlagi spola sta še vedno med nami, vojna in nasilje še vedno zastrupljata našo kulturo, imamo veliki pod-razred revnih, obupanih ljudi in obstaja trdno jedro prebivalstva, ki je zadovoljno s tem kar imamo trenutno ter se boji sprememb.

Toda, če vidimo le to, smo izgubili zgodovinsko perspektivo in potem je tako, kot da smo se rodili včeraj in poznamo samo depresivne zgodbe iz jutranjih časopisov ter večerih televizijskih poročil.

Pomislimo samo na v nekaj desetletjih izjemno preobrazbo v ljudski zavesti glede rasizma, na pogumno prisotnost žensk, ki zahtevajo svojo legitimno mesto v družbi, na vse večjo zavest javnosti, da istospolno usmerjeni niso nobena posebnost, ampak čuteča človeška bitja, na naraščajoč skepticizem do vojaških posegov, navkljub kratkim izbruhom vojaške blaznosti.

Ta dolgoročna sprememba menim da je tisto, kar moramo videti, če ne želimo izgubiti upanja. Pesimizem postane samouresničujoča prerokba; reproducira se tako, da slabi našo pripravljenost na delovanje.

Revolucionarne spremembe se ne pojavijo kot kataklizmični trenutek, ampak kot neskončno zaporedje presenečenj, kot »cikcakanje« proti bolj dostojni družbi. Da bi bili del procesa spremembe, nam ni treba sodelovati v velikih, herojskih dejanjih. Mala dejanja, ki jih naredijo milijoni ljudi, lahko spremenijo svet. Tudi ko ne »zmagamo«, je v dejstvu, da smo si skupaj z drugimi dobrimi ljudmi prizadevali za nekaj vrednega, nekaj zabavnega in izpolnjujočega. Potrebujemo upanje.

Optimist ni nujno nekdo, ki si ves srečen požvižgava v temi našega časa. Gojiti upanje v slabih časih ni samo neumno romantično. Temelji na dejstvu, da človeška zgodovina ni samo zgodovina krutosti, ampak tudi sočutja, žrtvovanja, poguma in prijaznosti. Čemur bomo v tej kompleksni zgodovini namenili pozornost, bo določalo naša življenja. Če vidimo samo slabo, to uničuje našo sposobnost, da smo dejavni. Če se spominjamo teh časov in krajev – in tako veliko jih je – ko so se ljudje obnašali zgledno in veličastno, nam to daje energijo, da smo aktivni in vsaj možnost, da ta neulovljivi svet obrnemo v drugačno smer. In če smo že na kak način aktivni, nam ni treba čakati na neko veliko utopično prihodnost.

Prihodnost je neskončno zaporedje sedanjosti in živeti zdaj, kot mislimo, da bi ljudje morali živeti – z uporom do vsega slabega okrog nas, je samo po sebi veličastna zmaga.

Prispevek Howarda Zinna je odlomek iz knjige z naslovom »The Impossible Will Take a Little While: A Citizen’s Guide to Hope in a Time of Fear »(Nemogoče bo vzelo malo več časa: državljanov vodnik do upanja v času strahu), ki jo je uredil Paul Rogat Loeb. Deli tega eseja so bili objavljeni v knjigah »Can’t Be Neutral on a Moving Train« (Ne moreš biti nevtralen na drvečem vlaku) in Howard Zinn on History (Howard Zinn o zgodovini). Slovenski prevod prispevka najdete na blogu »Humanistična postaja«: postaja.wordpress.com 

Glasba

Zahvaljujemo se vam za pozornost, hkrati vas vabimo, da redno obiskujete našo spletno stran, če pa bi z nami radi navezali stik, pa vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.

Oddajo je pripravil Robert. Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.

Lep pozdrav do naslednje prilike!