Avizo
Pozdravljeni v prvi letošnji oddaji Zofijinih ljubimcev!
Od zadnje oddaje je res minilo skoraj celo leto, kar pa ne pomeni, da smo v društvu Zofijinih v tem času mirovali. Za nami je plodno in zanimivo leto, ki ga je zaznamoval »post-vstajniški maček« in številne tekoče in že dobro uveljavljene dejavnosti, ki jim sicer lahko sledite preko naše spletne strani zofijini.net. Prav spletni strani smo preteklo leto posvečali največ pozornosti, saj smo jo temeljito prenovili in posodobili. V uvodnih mesecih novega leta lahko pričakujete kakšno priliko, na kateri bomo širši javnosti predstavili delovanje nove spletne strani. Sicer v novem letu nadaljujemo tam, kjer smo ostali lani, se pravi s ciklom predavanj, »Delo – kapital – komunizem«, ki vam bo stimulativne, prevratniške ideje ponujal tudi v svoji pomladni različici. Nekje zgodaj pomladi bomo začeli tudi z novim ciklom filmozofskih večerov, poimenovanem »Mediozofija – o posredovanem svetu«, na katerih bomo skozi že znano formo, obdelovali nekatere najbolj samoumevne dogme aktualnega družbenega sistema – status, potrošništvo, spol itd.. Ob tem lahko kmalu pričakujete tudi novo številko »Ustroja« in še kaj bi se našlo.
Zofijini se skratka ne pustimo motiti vsesplošni resignaciji in kljub vse manj razlogom za optimizem, še naprej delujemo v prepričanju, o nujnosti temeljite družbene transformacije, ki bo skladna z ideali humanizma.
Zdaj pa k aktualni oddaji. Uvodoma bomo preverili »Zofijin jagodni izbor leta 2013«, ki je naš poskus ironičnega kritičnega pogleda na minulo leto. V nadaljevanju sledita dve kolumni Borisa Vezjaka -, prva o korupciji v novinarstvu in druga o novoletnem nagovoru predsednika republike, Boruta Pahorja. Vmes se bo vrinil kratek prispevek iz bloga »Oglaševanje na tehtnici« z naslovom »Resnica o športnih izdelkih«.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
Za-misel
Zofijin jagodni izbor leta 2013
Najboljše in najslabše v letu 2013 po mnenju Zofijinih
Rubrika »Zofijin jagodni izbor leta« hvali, kritizira, laska, graja in ironizira deset najbolj pomembnih slovenskih humanističnih, družbenih, kulturnih, medijskih in političnih dogodkov, oseb ali dejanj v preteklem letu, na katere smo večinoma že opozarjali čez leto. V preteklosti smo opravili že izbore za leta 2010, 2011 in 2012. Po izbiri »Komiteja za vrednotenje humanističnih presežkov« pri društvu Zofijini ljubimci, ki je ponovno v hudi konkurenci opravil težavno delo, so letošnji zmagovalci naslednji – vrstni red je bolj ali manj naključen:
1. Izrojeni potencial leta 2013: ustavljeno vstajniško gibanje
Po obetavnem začetku, ko se je volja ljudstva množično povnanjila in pokazala mejo političnim elitam, se je protestniško gibanje, ki je konec lanskega leta zajelo Slovenijo, bolj ali manj izrodilo. Resda so tu minimalni uspehi, nove ideološke platforme in stranke, toda gledano v celoti, so se v civilni družbi razgalile vse pomanjkljivosti tovrstnih protestov in pregovorna nepovezanost. Pomanjkanje nadaljnjega kontinuiranega pritiska na oblasti, razpršenost delovanja, egotripi in nečimrnost akterjev, narcisizmi majhnih razlik, medsebojno sovraštvo in sektašenje, predvsem pa intelektualna plitkost, nadgrajena z bolečo nesposobnostjo za kakršenkoli dialog, so pripeljale do točke, ko oblasti vpričo nemočnih, v majhne gruče raztreščenih protestnikov, ki največkrat sploh ne razumejo, da ni dovolj biti jezen, ni strah nadaljevati svojih populističnih politik, ki koristijo samo izbranim.
2. Spodletela protifilozofska diverzija leta 2013: knjiga »Proti filozofiji«
Knjiga »Proti filozofiji« opevanega avtorja, sicer študenta Jureta Aleksejeva, izdana ločeno v slovenskem in angleškem jeziku, si je zadala epohalen in superambiciozen »znanstveni« cilj: z neprikrito sovražnostjo obračunati in demolirati smiselnost filozofije kot discipline, vede in tipa delovanja. In to v enem zamahu za 2500 let nazaj in tudi za naprej. Pri tem Aleksejev s tolikšno naivnostjo in nerodnostjo napada filozofijo kot filozofijo in posledično filozofe kot filozofe, se zapleta v nesmiselne zaključke in ugotovitve, uporabi toliko napačnih premis in zgodovinsko netočnih dejstev ali razlag, da sploh ne opazi, kako je njegova intenca šibka in pomanjkljiva prav in natanko zato, ker njen avtor ne obvlada filozofskih veščin in ne premore o njej prav nobenega znanja, zgolj površinsko izpraznjeno stereotipno mnenje. Da bi jo porazil v imenu znanosti, bi jo moral na njenem terenu in z njenimi sredstvi. Definitivno najbolj nebogljeno, deplasirano in indolentno družboslovno delo leta.
3. Župansko razočaranje leta 2013: župan Maribora, dr. Andrej Fištravec
Župan Maribora, dr. Andrej Fištravec je obetal: po zmagi na volitvah, kamor ga je lansirala vstajniška energija in podpora, ni več kazal začetne volje, da bi protestniške zahteve prevzel v program vodenja in upravljanja mesta. Občasni verbalni cinizmi, ignoranca do vstajniškega sosveta, neizpolnjene obljube, nenadna odpuščanja in premestitve najožjih sodelavcev, predvsem pa hermetično zapiranje v krog svoje ekipe, ki jo je prevzel iz kampanje, vzbujajo resno skrb, da z Mariborom upravlja ozka ekipa izbrancev, ki ji lahko očitamo ne le netransparentnost in klientelizem, temveč tudi pomanjkanje kompetenc, znanja, demokratičnosti in odprtosti. Slabi so obeti za prihodnost mesta.
4. »Vegradizacija« leta 2013: »neoliberalno suženjstvo« na univerzah
Univerze v Sloveniji se potapljajo. Zaposleni na njih so v letu 2013 prejemali izsiljevalske izjave, s katerimi so se morali obvezati, da bodo nekatere delovne obveznosti opravili brez plačila, sicer njihovi programi ne bodo razpisani. Povečuje se njihov obseg dela in je pod različnimi pretvezami vključen v »osnovno obvezo«, da ne bi rabil biti plačan. Uvedene »faktorizacije« pedagoških ur in druge oblike racionalizacij, zmanjšujejo število plačanih ur, zaposleni pa so prisiljeni za osnovno plačilo izvajati vedno večje število predmetov, da bi zbrali nenadoma manjkajoče ure. Vse skupaj ima za posledico bistveno večjo obremenjenost predavateljev in nižanje kvalitete študija. »Vegradizacija« univerz postaja dejstvo – in to ob vidni podpori vsaj dveh rektorjev, mariborske in ljubljanske. Finančna odvisnost, ki predstavlja podrejanje univerz politični volji, vedno slabše delovne razmere, žuganje s šolninami in aroganca rektorjev, so zato znamenja vdora neoliberalnih idej v naše visoko šolstvo, kjer izgubljamo še enega zadnjih otokov avtonomije tam, kjer bi je moralo biti največ.
5. Novinarski »come-back« leta 2013: Melita Forstnerič Hajnšek in Večer
Novinarka Večera Melita Forstnerič Hajnšek, ki smo ji za njene »dosežke« promotorke projekta EPK preroško podelili »priznanje« že leta 2010, se je letos vrnila na sceno, kljub njeni vpletenosti v za novinarja nesprejemljivo politično sprego z bivšim mariborskim županom in soglasnemu distanciranju novinarske skupnosti. Časopis Večer jo je po kratkem suspenzu »pomilostil« in vrnil na delo v kulturni redakciji, celo brez kakršne koli javne razlage ali utemeljitve, če morda obstaja, in za nameček celo po tistem, ko je odgovorna urednica obljubila sankcije in potem snedla besedo. Vsekakor slab pokazatelj načete novinarske verodostojnosti in pokončnosti, ki bi v časih izgube zaupanja v vse stebre družbe, terjala kanček naklonjenosti vsaj »četrti veji oblasti«, ključne v odnosu državljanov in države. Dokaz več, kako hitro so novinarji pripravljeni požreti lastno načelnost.
6. Filozofski knjižni projekt leta 2013: »Fragmenti predsokratikov«
»Fragmenti predsokratikov« v domačem jeziku so veličasten prevajalski podvig, s katerim se Slovenci uvrščamo med največje na področju prevajanja antičnih del, podobno kot že s prevodom Platonovih zbranih del. Originalna kompilacija Dielsa in Kranza iz leta 1903 še vedno velja za eno najbolj referenčnih in ključnih v kontekstu preučevanja starih grških mislecev do Sokrata, z njenim prevodom pa tudi raziskave zgodnje grške filozofije dobivajo svoje osrednje besedišče, tako rekoč biblijo za vse domače bralce, interprete in učenjake, tako v originalnem jeziku, kot obenem tudi v slovenskem. Prevod je plod kolektivnega dela devetih prevajalcev, filozofov in filologov, pod taktirko neutrudnega Gorazda Kocijančiča, tudi urednika nastale zbirke, ki prinaša več kot 2200 strani branja o izvorih filozofske misli zahodne civilizacije. Nedvomno filozofski presežek leta, ki nas popelje nazaj na začetek mišljenja.
7. Ideološka in politična »ofenziva« leta 2013: »Iniciativa za demokratični socializem«
»Iniciativa za demokratični socializem« je s svojimi podporniki uspela, s široko in intenzivno zastavljenim teoretskim in političnim angažmajem doseči, da so se slovenska javnost, civilna družba in politična sfera morali začeti spraševati o tem, kaj prinaša ponujeni koncept demokratičnega socializma v domačih in svetovnih razmerah. Razprli so razpravo o možnem drugačnem družbenem redu. S premišljeno protestniško in obenem teoretsko aktivnostjo so ponudili najširšim množicam alternativni pogled na politiko, ekonomijo in družbo, ki nikogar ne pušča hladnega, tudi če se z njim ne strinja, in ga artikulirali v široko in prepoznavno gibanje.
8. Svarilo leta 2013: protestni odstop »Komisije za preprečevanje korupcije«
Najbolj odmevna državna institucija v letu 2013 je postala Klemenčičeva »Komisija za preprečevanje korupcije« – sprva zaradi svojega dela, nato še zaradi svojega nenadnega in utemeljenega odstopa. Trojica Klemenčič-Praprotnik-Selinšek je s svojim protestnim dejanjem kljub omejitvam, ki jim jih priročno natika osredja politika s svojimi oprodami, po nesporno dobro opravljenem delu, uspela spodbuditi razpravo in tudi bolj sistematičen pristop organov pregona do ene večjih »bolezni« dandanašnjih družb, korupcije. Četudi se sami ne bi strinjali, so s svojo gesto pustili pečat. Nemoč in zavedanje o potrebi po sistemskih rešitvah, ki jih ni od nikoder, je senat komisije ob koncu leta pripeljal do široko utemeljenega in dodobra premišljenega umika, ki je nekoliko dvoumna oporoka njihovega dosedanjega dela. Slabše od korupcije je le še to, da nimamo komisije, ki bi jo preganjala.
9. Televizijski up leta 2013: oddaja »Globus« na TV Slovenija
»Globus« je atraktivna tedenska zunanjepolitična oddaja, ki jo lahko spremljamo na prvem programu Televizije Slovenija in v kateri se novinarji, pod uredniškim vodstvom Polone Fijavž in Igorja Juriča, temeljito lotevajo aktualnega svetovnega dogajanja ter ga ustrezno poglobljeno analizirajo. Ob kroničnem manku informacij o svetovnih dogodkih v domačih množičnih medijih je zato oddaja odlična priložnost za odpiranje spoznavnega okna v svet. Želeli bi si, da bi tovrstne temeljite refleksije in podajanja širokega spektra kontekstov razlag in interpretacij bili deležni tudi v kakšni od notranjepolitičnih oddaj. Pa tudi, da bi bila oddaja, ki ji ne manjka odtisov novinarske vneme in angažiranosti, daljša in pogosteje na sporedu.
10. Civilnodružbeni angažma leta 2013: »Iniciativa mestni zbor«
Ena redkih pozitivnih zgodb, ki je kot posledica vseslovenskih vstaj najprej osvojila Maribor, zdaj pa se uspešno seli tudi drugje po Sloveniji, je projekt imenovan »Iniciativa mestni zbor«. Enostavno zgodbo o neposredni demokraciji in soodločanju državljanov ali meščanov pri sooblikovanju lokalne politike, ki se začne pri majhnih idejah in zamislih, so aktivisti vzeli zares. »Politika so ljudje in zato je mogoče vse«, je osnovno sporočilo, predvsem pa je takšne vrste tudi opozorilo oblasti, kako malo je treba, da se nekaj premakne ali spremeni. Hkrati dejavnost zbora opozarja vse nas, državljane in državljanke, na izjemno vlogo, ki jo sami kot udeleženci igramo v kompleksnih sodobnih družbenih sistemih, in hkrati navaja na pogumno prevzemanje odgovornosti za delovanje naših skupnosti, občine, države. Na primeru tega projekta bi se mnogi lahko veliko naučili in morda je to eden redkih pozitivnih elementov, ki nam jih zapušča vstajniško dogajanje.
Prispevek je v celoti objavljen na spletni strani zofijini.net.
Glasba
Boris Vezjak bo prebral prispevek z naslovom »Kaj pa korupcija v novinarstvu?«, ki je bil izvirno objavljen 29.12. na njegovem blogu, In Media Res: vezjak.wordpress.com.
Kaj pa korupcija v novinarstvu?
Zgodba o odgovorni urednici Večera Katji Šeruga in njenem pisanju reklamnih člankov za denarno protiuslugo je sicer starejšega datuma in v finančnem oziru manjših dimenzij, a bi morala biti poučna tudi danes. Zakaj?
Ne zato, ker ne bi vedeli, da se kaj takšnega v novinarstvu ne dogaja, ker v tem smislu ni nič novega. Lahko bi štela za izhodišče javne razprave o tem, koliko je sploh korupcije v novinarstvu. V časih, ko nam novinarji dnevno servirajo nove in nove koruptivne afere v gospodarstvu, politiki, zdravstvu in drugod, nemalokrat tudi zato, da bi si dvigovali naklado, zelo vneto molčijo o korupciji v lastnih vrstah. S tem nas navajajo na misel, da je tam ni. In smo pri motu te spletne strani: kdo bo varoval same varuhe, quis custodiet ipsos custodes, kdo bo varoval same medijske čuvaje, saj sami najbrž niso najboljša možna izbira?
Dnevnikov novinar Tomaž Klipšteter je dokazal svetlo izjemo. Napisal je članek o ravnanju iz konkurenčnega časopisa in njene odgovorne urednice, kar bo marsikdo zlahka razumel kot nagajanje med dvema medijema. O korupciji v novinarstvu se v Sloveniji težko pogovarjamo še iz veliko drugih razlogov. Naj omenim najbolj zloglasen primer iz zadnjih let, aretacijo Vladimirja Voduška, ki je v delu desnih medijev minila v znamenju obrambe imenovanega novinarja. Eden od razlogov za zavezane jezike je izjemno banalen: nihče se v resnici novinarjem ne želi zameriti. Naj bom konkreten: si lahko predstavljamo, da bo Klipšteter kdaj dobil službo ali honorarno zaposlitev na Večeru zdaj, ko je objavil takšno zgodbo? Si lahko predstavljamo, da bi jo po takšni objavi dobil kakšen brezposeln novinar? Še huje je morda, takšen novinar je ne bil dobil še kje. In marsikomu se bo za nameček to zdelo celo samoumevno.
Pojdimo naprej. Bo kakšen medijski analitik zelo jasno obsodil takšno ravnanje? Bomo videli, ampak tvegal bo predvidljivo usodo. Se bodo za zgodbo zanimali drugi mediji? Dvomim, novinarska solidarnost se velikokrat kaže v napačnih smereh. Zgodbe o novinarski korupciji so torej prejkone obsojene na neuspeh, žal. O njej se niti pogovarjati ne moremo, vsaj zelo težko, in še manj oblikujemo spoznanja ali posledično ukrepamo. Takšna nemoč in nemožnost razprav pa je najboljši in najbolj eklatanten znak tega, kako zrela je neka medijska krajina. Po načelu: »Povej mi, koliko razprav o korupciji v novinarskih vrstah zmorete in povem ti, kako zrela medijska demokracija ste.«
Zaprašena zgodba Katje Šeruge ima več plasti. Urednico močno obremenjuje dejstvo, ki ga niti ne zanika, da je res zahtevala protiplačilo za »propagandne« članke, ki niso kritični, ampak odkrito reklamni, kakor odkrito pravi. Kar zanika, je samo dejstvo, ki se ga menda ne spomni: da je takšno plačilo tudi prejela. Priče govorijo o nasprotnem. Da je to želela storiti celo dvakrat, jo močno obremenjuje. Prostodušnost navajanja razlogov (reklamnost, propagandizem njenega zapisa, ki ga poudarja), zaradi katerih namiguje na plačilo, je srhljiva. Ključno je spoznanje izsiljevane strani, tajnice društva, ki je novinarki leta 1999 učinkovito zabrusila nekaj, kar še danes zveni kot aktualna pedagoška sentenca:
Dejstvo, da za to zahtevate honorar s strani založnika, kaže na tragično stanje v slovenskem novinarstvu.
Da vsaj po ovinkih urednica obžaluje svoje dejanje zaradi lastne nezrelosti, vliva nekaj upanja. Po drugi strani se sklicuje na »sedanje« profesionalne standarde in na učno uro, ki je zanjo. Toda sam sem na tej strani že nekajkrat opozoril prav na zgodbo, ki jo omenja novinar Dnevnika: da v primeru presoje ravnanja in napovedanih sankcij za Melito Forstnerič Hajnšek prav nič ne kaže, da so ti standardi kaj boljši. Tudi tokrat je Šerugova svoje standarde zanikala in potlačila. Ne šestnajst let nazaj, ampak letos. Če se sklicuje na učno uro in privrženost standardom danes, ji torej ne moremo preveč verjeti.
V predzadnji številki Dialogov na temo medijske pristranosti (v njej nastopa z svojimi odgovori tudi Katja Šeruga) sem zapisal, kakšno je stanje monitoringa pristranosti in korektnosti v Sloveniji:
Če se v domačem prostoru res tako veliko pogovarjamo o pristranosti, se nad njo zgražamo in jo želimo omejiti, čemu je potem ne raziskujemo in spoznavamo? Razkorak je impozanten. V tujini obstajajo institucionalni okvirji za sistematično ukvarjanje z njo. Različne ustanove in skupine opravljajo vlogo psov čuvajev in se celo eksplicitno posvečajo monitoringu pristranosti in korektnosti medijskih poročil. Ena takih je npr. v ZDA politično konservativna AIM (Accuracy in Media); svoje kompetitivno nasprotje, saj je očitno mogoče biti pristranski tudi v samem merjenju, je dobila v liberalni FAIR (Fairness and Accuracy in Reporting). »Watchdog« funkcije, ne le ideološko konotirane, ne opravljajo le številne organizacije, temveč obstaja cela industrija političnega spremljanja pristranosti na blogih ali posebnih radijskih ali TV oddajah. V Sloveniji je vse drugače: zanesljivo taki poskusi niti ne obstajajo, če odmislimo publikacijo Medijska preža, ki spremlja tudi domača medijska dogajanja, neposredni poskusi kritičnega empiričnega spremljanja so prejkone zasmehovani in bojkotirani, pojem »pristranosti« pa še vedno v fazi osnovnega spoznavnega procesa in utemeljevanja koristnosti tovrstnega početja. Razlogi niso znani, bi pa jih veljalo raziskati.
Obelodanjenje zgodb o novinarski korupciji in posledični pristranosti zaradi nje je zanesljivo nekaj, kar v Sloveniji še čaka na svoje boljše čase. Kaj bo do njih pripeljalo, ne moremo vedeti. Bržkone več novinarske odgovornosti, glede katere pa nisem ravno prepričan, da jo imamo v izobilju.
Glasba
Resnica o športnih izdelkih
Ko se danes soočita »dobra« znanost in oglaševanje, je »masaker« neizbežen. Kot pokaže lanskoletna posebna BBCjeva pred-olimpijska oddaja »Panorama«, ni nič drugače, če znanosti podvržemo nekatere trditve vse bolj popularnih in vseprisotnih športnih izdelkov. Novinarka Shelley Jofre v oddaji naslovljeni »The Truth About Sports Products«, raziskuje resnico za nekaterimi trditvami v medijih najbolj prisotnih in izpostavljenih športnih izdelkov – energijskih napitkov, športnih čevljev in športne prehrane.
Naučili smo se že živeti (čeprav tega nikoli ne bi smeli imeti za samoumevno) s »pretiravanji in lažmi« oglaševanja, pa vendar nas še vedno preseneti kako malo znanstvene podlage je za nekaterimi trditvami, ki jih lahko vsakodnevno zasledimo na izdelkih, ki jih kupujemo. Pri športnih izdelkih so to običajno trditve o povečani zmogljivosti (v slogu »višje, hitreje, močenje«) našega telesa.
Torej. Je visoka cena športnih čevljev upravičena? Lahko športne pijače res pomagajo pri vzdržljivosti? So proteinski napitki bolj učinkoviti kot običajna hrana? Neodvisna študija (pomeni, da je za razliko od danes vse številčnejših raziskav na področju znanosti, ni financirala nobena od korporacij) »British Medical Journala« (Britanska medicinska revija) in Univerze v Oxfordu, je preverjala znanost za drznimi oglaševalskimi trditvami nekaterih najvidnejših športnih znamk. Raziskavo je na Univerzi Oxford, v »Centru za na dokazih temelječo medicino« (Centre for Evidence-Based Medicine), vodil dr. Carl Heneghan. Skupina je tako preučila 431 različnih trditev v 104 oglasih za športne izdelke in z zaskrbljeno sklenila, da za trditvami primanjkuje dobre, kvalitetne znanosti. Pozvali so k izboljšanju raziskav, ki stojijo za trditvami in za boljšo informiranost potrošnikov.
»Lucozade Sport« je v Veliki Britaniji najbolje prodajana športna pijača, katere oglasi trdijo: »izotonično gorivo, ki vas poganja hitreje, močneje in dlje časa.«
Dr. Heneghan in njegova skupina so zaprosili izdelovalca pijače, farmacevtsko podjetje GlaxoSmithKline (GSK) (od septembra letos je lastnik pijače japonsko podjetje »Suntory«) za podatke, ki bi podprli to trditev, vendar so dobili, kot temu pravijo v znanosti, »data dump« – neselekcionirano »goro« podatkov štiridesetletnega raziskovanja okoli omenjenega napitka, ki vsebuje 176 različnih študij. Po mukotrpnem prebijanju skozi študije, je lahko skupina v tej gori podatkov našla samo tri dovolj relevantne študije, iz katerih je bilo mogoče sklepati naslednje: »kvaliteta dokazov je slaba, učinki pijače so zanemarljivi in nikakor ne zadevajo splošne populacije, ki ta izdelek kupuje. Študije, ki so pokazale na določeno povečano vzdržljivost, kot posledico uživanja pijače, so se nanašale na vzdržljivost elitnih športnikov in za povprečnega potrošnika, ki jim je pijača namenjena, niso relevantne.« (dr. Carl Heneghan)
»GSK« je tudi izdelovalec cele vrste športnih prehranskih dodatkov, ki jih podpirajo in reklamirajo tudi nekateri najvidnejši Britanski športniki. Nekatere od teh dragih dopolnil vsebujejo »aminokisline«, ki jih sicer najdemo v beljakovinah mišičnih vlaken. Podjetje trdi, da te aminokisline »pomagajo vrhunskim športnikom pri hitrejšem okrevanju po intenzivni vadbi.«
Raziskovalci za to trditev niso našli nobenih dokazov: »dokazi tega ne potrjujejo in tudi kvaliteta dokazov nam ne dovoljuje, da bi lahko sklepali, da izdelek kako izboljšuje dejavnost ali okrevanje športnika« (dr. Carl Heneghan). Z zaključkom se strinja tudi strokovnjak za prehrano, profesor Mike Lean iz Univerze v Glasgow: »trg za tovrstne prehranske dodatke je samo še eden modni trend več in precej dragi način, da športnik zaužije malo več »navadnega mleka«.«
V primeru športnih čevljev je skupina raziskovala trditve podjetja »Puma«, da so njihovi čevlji, ki jih podpira in reklamira tudi olimpijski prvak Usain Bolt, oblikovani tako, »da zmanjšujejo možnosti za poškodbe, optimizirajo udobje in maksimizirajo hitrost.«
Tudi v tem primeru skupina znanstvenikov ni mogla najti dokazov, ki bi podprli trditve podjetja. Soočena s sklepom, je »Puma« posledično odklonila posredovati dodatne dokaze za svoje trditve. »Vsaka trditev bi morala biti podprta z dobrim in kvalitetnim dokazom. Ni mogoče razumeti kako lahko na podlagi obstoječih dokazov prideš do trditev, ki jih najdemo v oglasih. Če ni mogoče najti raziskave, ki bi potrjevala trditev, kako lahko potem izjavljajo nekaj takega?« (dr. Carl Heneghan).
Profesor Benno Nigg iz Univerze v Calgaryu v Kanadi, je biomehaniki teka posvetil vse svoje življenje. Dolgo je prevladovalo konvencionalno mišljenje, da sta oblazinjenje in nadzor dve ključni prednosti tekaških čevljev. Vendar se je v zadnjih letih skozi raziskave pokazalo, da je bilo napačno. Podatki ne kažejo nobenih razlik med pogostostjo poškodb glede na različne tipe športnih čevljev. »Najpomembnejši napovedovalci poškodb so razdalja, intenzivnost in podobno…čevlji pridejo pri tem na vrsto kot precej zanemarljiv faktor.« Nasvet profesorja Nigga za tekače je, da enostavno obujejo nekaj, v čemer se počutijo udobno: »če najdete čevelj, v katerem se počutite udobno in v katerem uživate v aktivnosti, je to vse kar potrebujete.«
Na raziskavo so se odzivali tudi proizvajalci športne opreme. Namesto, da podkrepijo svoje »divje« trditve v oglasnih sporočilih, so bili njihovi odgovori v glavnem samo še ena dodatna vaja v »odnosih z javnostmi« (PR). V teh odzivih lahko tako »zdolgočaseno« beremo zgolj ponavljanje ene in iste »melodije« o tem, da podjetja stojijo za svojimi trditvami, ki so povsem v skladu s »temi in temi« zakonskimi predpisi in omejitvami…
Posledično lahko torej pridemo do naslednjega preprostega sklepa ali »modrosti«, kakor pač želite zadevo razumeti: voda je boljša od športnih napitkov, raznolika dieta je boljša od različnih prehranskih dodatkov in namenski dragi športni copati so popolnoma nepotrebni.
Prispevek je skupaj s posnetkom oddaje in nadaljnjimi povezavami v zvezi z omenjeno raziskavo, objavljen na blogu »Oglaševanje na tehtnici«: tehtnica.wordpress.com
Glasba
Boris Vezjak bo prebral prispevek z naslovom »Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu«, ki je bil izvirno objavljen 31.12. na njegovem blogu In Media Res: vezjak.wordpress.com.
Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu
Pahorjeva novoletna poslanica državljankam in državljanom na današnje Silvestrovo razkriva sicer nezakrito in težko zgrešljivo »pisavo« predsednika. Ne le v jezikovnem oziru z obveznimi patetičnimi vložki, ne le zaradi pedagoške pokroviteljskosti, tudi zaradi psiholoških nesmislov in populističnih nakladanj.
Naj omenim le tri ali štiri stvari, ki padejo v oči iz celotnega besedila:
Drage državljanke, spoštovani državljani.
Nikoli, nikoli in nikoli več se ne sme zgoditi, da nas bi taka ali podobna kriza znova spravila na kolena. Na predvečer novega leta, v katerem se bomo skoraj zanesljivo izvlekli iz najhujšega, si moramo zato nekaj obljubiti. Napak ne bomo več ponovili, ker smo se iz vsega hudega nekaj naučili. Nikoli več, zaradi kratkoročnih političnih koristi, zaradi komotnosti ali celo zaradi strahopetnosti ne bomo odlašali s potrebnimi odločitvami, preden bo prepozno. Nikoli več ne sme nedostojno visoko ceno za odsotnost voditeljstva nepravično plačati tako veliko naših ljudi.
Moje sodržavljanke in sodržavljani.
V prihodnjem letu bo za odtenek bolje. Ne bo še povsem konec krize, vendar bo skoraj zanesljivo začetek njenega konca. In zaradi utrujenosti od nje bomo tega upravičeno veseli. Vendar je ključno, da ne bomo kot družba prehitro in preveč zadovoljni. Gospodarsko okrevanje je sicer zelo pomembno. Toda za modernizacijo naše družbe in države ter za našo večjo prilagodljivost razvitemu svetu ni zadostno. Potrebujemo zelo zahtevne strukturne spremembe, zlasti na področju zdravstva in visokega šolstva. In iz izkušenj vemo, da jih je mogoče doseči le, če smo pripravljeni sodelovati.
Kot predsednik republike čutim ob tej važni uri preboja dolžnost in odgovornost, da spodbudim vse nas k medsebojnemu spoštovanju, sodelovanju in povezanosti. Če bomo vsi dali od sebe najboljše, smo kot narod in država sposobni doseči neverjetno dobre stvari. Skupaj lahko dosežemo nepredstavljivo. Postavimo mejnike boljšega in bolj pravičnega sveta tudi za naše otroke in vnuke.
Kar se pa želja za srečo tiče…
Usoda nam pokloni srečo v znak hvaležnosti, za naš pogum in dobroto.
Lep večer.
Prvič, predsednik republike si gladko privošči jezikovno prisvajanje državljanov. »Moje sodržavljanke in sodržavljani« zveni zaradi uporabe zaimka kot nasilno prilaščanje tistih, ki ne želijo biti Pahorjevi »njegovi«. Recimo takih, ki jim ni prišlo na pamet, da bi ga volili – in v skupni masi vseh volivcev jih je celo daleč največ. Pogledal sem nekaj govorov svetovnih voditeljev in predsednikov in našel le en primer (dopuščam, da jih je še več), kjer je nekaj podobnega storil JFK ob svoji inavguraciji. Ja, tisti JFK, ki ga Pahor sebi rad postavlja za zgled. Vendar zaimek v angleščini zveni bistveno manj invazivno:
And so, my fellow Americans, ask not what your country can do for you; ask what you can do for your country.
My fellow citizens of the world, ask not what America will do for you, but what together we can do for the freedom of man.
Drugič, predsednik se obnaša kot šef UMAR-ja, kot ekonomski analitični prognostik. Ve nekaj, česar ne ve skoraj nihče: da bo menda »skoraj zanesljivo« leto 2014 prineslo gospodarski napredek in konec krize. V tem je res pogumen; ravno pogum je tisto, o čemer govori na koncu prispevka. Navajati takšne optimistične prognoze, za katere sploh ni poklican, pa še to v novoletni poslanici državljanom, je redko videna drznost.
Tretjič, predsednik Pahor prodaja nesmisle s komičnimi učinki: če bo prihajajoče leto prineslo gospodarsko okrevanje (»v katerem se bomo skoraj zanesljivo izvlekli iz najhujšega«, »ne bo še povsem konec krize, vendar bo skoraj zanesljivo začetek njenega konca«), v isti sapi postreže s svarilom po prevelikem zadovoljstvu, ki bi utegnilo slediti: »Vendar je ključno, da ne bomo kot družba prehitro in preveč zadovoljni.«
Predsednik nakazuje svojo bojazen, da bi bilo krize prehitro konec in da bi bilo zadovoljstva preveč. Ali vsaj, da ne smemo prehitro preiti iz stanja konca krize v stanje zadovoljstva. Čemu nas pred tem svari sredi krize same? Kakor da bi ta prijazen možakar tistim, ki so lačni, empatično dejal, da je hrana na poti, vendar ne sme dospeti preveč hitro, ker je zadovoljstvo ob njenem (prehitrem) prihodu škodljivo. Ker od prenajedanja bolijo želodci. Kakor da bi napovedal, da bodo socialne stiske ljudi manjše, vendar naj še malce počakajo, ker je napak, če jih takoj odpravimo. Cinizem prve kategorije ali nehote sproducirani absurd, to je zdaj vprašanje.
Četrtič, predsednik podaja oceno vzrokov krize v Sloveniji: če prav razumem, je do nje prišlo zaradi kratkoročnih političnih koristi, zaradi komotnosti (ja, lektorja ni bilo doma) in strahopetnega odlašanja pred potrebnimi odločitvami. Plačali smo še, dodaja, »visoko ceno za odsotnost voditeljstva«, in to nepravično.
Ta del je pomenljiv: Pahor kot nedavni predsednik vlade priznava, da je krizo povzročila politika, zato bi ga zdaj mediji in državljani morali pocukati za rokav in zahtevati, da konkretizira svoje navedbe. Čigave so bile kratkoročne koristi, kdo je bil preveč »komot«, kdo je strahopetno odlašal z odločitvami in, končno, kakšno ali čigavo voditeljstvo smo pogrešali? Dajmo se pogovarjati o odgovornosti in krivcih!
Zaključek poslanice je že viden retoričen poziv k združevanju in »stopanju skupaj«, ki ga od kampanje naprej Pahor venomer reciklira in v ličnih stekleničkah ponuja kot čudežno zdravilo za Slovence: če bomo stopili skupaj, bomo nepremagljivi, bomo dosegli zvezde in končno bomo na vrhu sveta, kot je dobesedno obljubil leta 2006. Nekaj let nazaj torej, preden je v tej isti poslanici zapisal, da smo na kolenih. Ah, populisti imajo venomer smolo, da jih življenje demantira.
Glasba
S tem prvo letošnjo oddajo zaključujemo. Obljubimo, da na novo ne bo treba ponovno čakati celo leto. Spremljajte našo spletno stran, vabljeni na dogodke, ki jih pripravljamo v mestu in predvsem – mislite kritično!
Zahvaljujemo se vam za pozornost, hkrati pa vas vabimo tudi k sodelovanju pri oddaji. Je enostavno in če boste vztrajni, lahko postane tudi zabavno. Kaj in kako izveste, če preverite našo spletno stran ali nam pišete na mail naslov zofijini@gmail.com.
Skozi oddajo smo v ozadju poslušali glasbo bolgarskega elektronskega glasbenika Boyana Boycheva z njegovega albuma »Another Fantastic Planet«. Glasba je dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Do naslednje prilike vse dobro!