18. 6. 2019

V Sloveniji je 22 tisoč ljudi zaprtih v institucijah: Imajo hrano, toplo v sobi in tablete

Namesto da bi ljudem pomagali, za debelimi grajskimi zidovi še vedno varujejo družbo pred defektnimi, opozarja dr. Darja Zaviršek, avtorica knjige Skrb kot nasilje.

Večina ni znala v trgovino, niso znali prečkati lokalne ceste in niso imeli obiskov. Noro telo, proizvod institucionalne mortifikacije, je imelo vonj po sparini psihofarmakov in človeških izločkih, bilo je zanemarjeno, poškodovano, bedno, netelo. Vse ženske so strigli na enak način, skoraj tako na kratko kot moške. Spol v azilu ne obstaja. Ljudje so imeli institucionalne uniforme, obleke, kupljene na kilogram. Socialna smrt je prekinila govor, zgodbe so pripovedovali mlajši, starejši so gledali z velikimi začudenimi očmi. Tam je bila ženska, ki je preživela lobotomijo, ženska, ki so jo sterilizirali. Kazen za seks je bil prisilni jopič. Tako pretresljivo dr. Darja Zaviršek v knjigi Skrb kot nasilje opisuje, kako so pri nas v zavodih skrbeli za hendikepirane ljudi. Pač v slogu: če jih ni mogoče ozdraviti, spraviti k delu in drugače vplivati nanje, je treba skrbeti, da ne umrejo, jih zaklepati sobe, da nihče ne pobegne, varovati družbo pred defektnimi.