O čem je sanjal Aco Todorović?

Primo Levi je do konca svojega življenja, ki ga je sklenil s samomorom, sanjal svojo izkušnjo Auschwitza. V ponavljajoči se nočni mori lagerja, kraja brez zunanjosti, so njegovo prejšnje življenje, njegova družina, vse, kar je eksistiralo izven taborišča, predstavljali le kratek predah, prevaro čutov, zgolj sanje, iz katerih se je prebujal brez konca z ukazom “vstani” v vseobsegajočo in edino realnost lagerja. Primo Levi je sicer kljub temu strašnemu bremenu žrtve, ki so jo v nacističnem lagerju eksterminacije popolnoma dehumanizirali, nasprotoval samomoru, ki ga je denimo Jean Améry videl kot edino dostojno rešitev iz takšne situacije. Iz niča se je v eksistenco in dostojanstvo dokopal z dolgoletnim pričanjem o instituciji taborišča izničenja, poskusil ga je doumeti in nas, ki tega strahotnega izkustva na srečo ne poznamo, opozoriti na kot ostrina noža tanko možnost za ohranitev posameznikovega dostojanstva. Toda v Potopljeni in rešeni je kljub temu zapisal, da so bili prav tisti, ki so bili najboljši, v taborišču potopljeni in torej niso ostali živi.