Poglavitna prednost, ki naj bi jo prinesla uvedba socializma, bo nedvomno dejstvo, da nas bo socializem osvobodil bedne potrebe, da živimo za druge, potrebe, ki v sedanjih okoliščinah tako hudo pritiska domala na vsakogar. Pravzaprav ji komajda kdo lahko docela uide.
Le tu in tam v celem stoletju je posamezniku, kakršen je bil velikan znanosti Darwin, velikemu pesniku, kakršen je bil Keats, pretanjenemu kritičnemu duhu, kakršen je bil Renan, ali popolnemu umetniku, kakršen je bil Flaubert, uspelo, da se je osamil, se obvaroval pred bučnimi zahtevami drugih in se zatekel v zavetje zidov, kakor bi rekel Platon, ter na ta način uresničil popolnost, ki je bila v njem, v svojo in v neizmerno in trajno korist vsega sveta. Vendar pa so to le izjeme. Večina ljudi si uničuje življenje z nezdravim in pretiranim altruizmom, pravzaprav je prisiljena, da ga tako zapravi. Obdani so z ostudno revščino in grdobijo in z ostudnim stradanjem. Neizogibno je, da jih vse to v živo pretresa. Človekova čustva se prebude prej kot njegov – razum, in kakor sem pred časom opozoril v svojem članku o nalogah kritike, je veliko lažje doseči naklonjenost s trpljenjem kakor pa z mislijo. Zato se ljudje z občudovanja vrednimi, a napačno usmerjenimi nagibi zelo resno in zelo čustveno lotevajo zdravljenja zla, ki ga vidijo okoli sebe. Toda njihova zdravila bolezni ne zdravijo, ampak jo podaljšujejo. V resnici so del te bolezni.