Skupina Niet je 24. maja letos obeležila štiridesetletnico delovanja z razprodanim koncertom v prenatrpanih ljubljanskih Križankah. Bend trenutno nastopa na različnih slovenskih odrih, promovira ploščo uspešnic “Pa tako lep dan je bil 1984-2024”, v kratkem pa je pričakovan izid tako knjige kot videodokumentarca o tej legendarni punk zasedbi.
Ob priložnosti smo kitaristu Igorju Dernovšku in njegovi ekipi postavili nekaj vprašanj.
Kako bi ocenili vlogo in pomen same skupine ob nastopu na alternativni glasbeni sceni: v čem ste se razlikovali od ostalih punk-hardcore zasedb?
Nieti smo nastali v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je bila glasbena scena v Jugoslaviji na vrhuncu. Med mainstreamom in alternativo ni bilo velikega razkola, radijske postaje so obvladovali izjemni izvajalci (Azra, EKV, Idoli, Zabranjeno pušenje, Buldožer, Lačni Franz, Videosex…). O rock glasbi se je na veliko pisalo tudi v medijih, obstajala je na primer odlična revija Džuboks. Najmočnejša alternativna scena je bila v Sloveniji, na njej pa je prevladoval punk. Po več valovih bolj ali manj klasičnega punka se je v letu 1984 v Ljubljani razcvetelo tako imenovano hard core gibanje, ki ni spoštovalo svojih predhodnikov. Del te scene smo bili na začetku tudi Nieti, kar nam je pomagalo pri preboju in prepoznavnosti. Že zelo kmalu pa smo se od tega gibanja oddaljili. Od ostalih ljubljanskih hard core skupin (UBR, Stres DA, Odpadki civilizacije, Tožibabe) smo se razlikovali po večji melodičnosti in raznolikosti. Poleg tega so bile med nami tudi ideološke razlike. Medtem ko so hardcorovci prisegali na Do it yourself princip in zavračali koncertiranje z bendi drugačnih zvrsti, smo mi komade snemali v studiih, predvsem pri Borutu Činču (Buldožer), obenem pa nastopali na raznih koncertih in festivalih po Jugoslaviji, kot so Novi rock in zagrebški Yu rock moment (Yurm). S temi nastopi smo si vse bolj povečevali priljubljenost in začeli veljati za enega najbolj obetavnih bendov v nekdanji Jugoslaviji.
Polega uspeha so se na začetku najbrž pojavile tudi težave in nihanja…
Žal nas je na tej poti po zgolj dobrih dveh letih delovanja zaustavil odhod članov v vojsko, ki je bil takrat razlog za prenehanje dela številnih glasbenih skupin. Pomen Nietov na slovenski glasbeni sceni se je močno povečal šele po prvem razpadu benda, v 90. letih, ko smo dobili nekakšen kultni sloves. K temu je prispevala smrt frontmana Primoža Habiča (overdose s heroinom), številne legende, ki so se spletale okoli skupine in hkraten razcvet grungea z Nirvano na čelu. Popularnost Nietov je z leti samo še rasla, kar se je pokazalo ob naši vrnitvi leta 2008 in nenazadnje na koncertu ob 40 letnici našega nastanka v Križankah, ki je bil razprodan že več kot mesec dni prej. Zanimivo je, da kljub vsej tej popularnosti nismo izgubili kultnega statusa.
V prvih letih obstoja ste izkoristili priliko za nastopanje v zamejstvu in tujini, na primer v Franciji in Italiji. Kako se spominjate koncerta, ki ste ga izvedli v Trstu aprila 1985: na kakšno vzdušje ste naleteli?
Med našim prvim obdobjem delovanja (1984 – 1986) smo ogromno igrali tudi izven Slovenije. Prekrižarili smo skoraj celotno Jugoslavijo (Zagreb, Sarajevo, Beograd, turneja po Dalmaciji…) in dvakrat odpotovali v Francijo; najprej na turnejo po zahodni obali, potem pa še na dva koncerta v Parizu. Vmes smo se ustavili tudi v Trstu, kar je zabeleženo tudi na cedeju Live. Če se prav spominjam, je povabilo za koncert v Trstu prišlo v Ljubljano od Komunistične partije Italije. Ko so organizatorji videli, kakšen razbijaški bend so dobili, niso bili najbolj zadovoljni, pa tudi zato ne, ker se je hkrati vrtela naša video kaseta s koncerta na Novem rocku 84, na kateri je bilo nekaj pornografskih posnetkov. Kakšen je bil koncert, se ne spomnim, vem le, da smo dobili pizze in da je zmanjkalo piva. Na teh koncertih po tujini, vključno z drugimi republikami Jugoslavije, je bil odziv občinstva sicer odličen. Čeprav nismo vedno odigrali dobro, pa je bila naša glasba, zlasti hard core komadi, za publiko zelo zanimiva.
Če smem, bi za zaključek zaprosil za strnjen opis legendarnega pevca Primoža Habiča.
Primož Habič je bil izjemen frontmen. Imel je karizmo, obenem pa tudi fenomenalen glas. Enak zabavljač, kakršen je bil na odru, je bil tudi v zasebnem življenju. Živahen, zabaven, zanimiv, nekoliko nor, hkrati pa topel, človeški, z izrazitim občutkom za pravičnost. Je pa res, da se nanj nisi mogel zanesti. Če se mu ni dalo, ni prišel na koncert ali na snemanje, enako težko se mu je bilo tudi zapomniti besedila – mogoče so bila zato na začetku tako kratka.
DISKOGRAFIJA SKUPINE NIET:
- Srečna mladina (FV založba, 1984)
- Niet (Kif Kif, 1993)
- Live (Vinilmanija, 1995)
- Lep dan za smrt (Vinilmanija, 1996)
- Bil je maj 1983–2008 (Menart Records, 2008)
- Izštekani na Valu 202 (ZKP RTV Slovenija, 2008)
- Križanke (ZKP RTV Slovenija, 2009)
- Trinajst (ZKP RTV Slovenija, 2010)
- Rokovnjači (ZKP RTV Slovenija, 2012)
- Srečna mladina – vinil (Ne Records, 2015)
- V bližini ljudi (ZKP RTV Slovenija, 2015)
- Pa tako lep dan je bil 1984-2024 (ZKP RTV Slovenija, 2024).