Oddelek za filozofijo na Filozofski fakulteti v Mariboru je v začetku leta 2024 izpeljal nagradni natečaj za dijakinje in dijake iz pisanja filozofskega eseja na temo »Vojna in mir: ali so vojne lahko pravične?«. Namen natečaja je bil spodbuditi filozofsko razmišljanje in izražanje med srednješolsko populacijo.
Natečajna komisija, sestavljena iz članic in članov Oddelka za filozofijo na Filozofski fakulteti v Mariboru (dr. Boris Vezjak, dr. Janez Bregant, dr. Smiljana Gartner in Niko Šetar, mag.), je ločeno izpolnila ocenjevalne liste in vsak pravočasno prejeti esej ocenila s točkami, s čimer je prišla do maksimalno objektivnih in nepristranskih rezultatov. Komisija je ugotovila, da najvišje ocene in s tem tudi razpisane nagrade letos prejmejo naslednji dijakinji in dijak:
- Kaja Mithans Medved, II. gimnazija Maribor, 15 od 20 točk, nagrada v višini 400 evrov
- Lan Žiga Anderlič, Prva gimnazija Maribor, 14,5 od 20 točk, nagrada v višini 300 evrov
- Tajda Pec, Prva gimnazija Maribor, 14 od 20 točk, nagrada v višini 200 evrov
Vsem trem nagrajencem čestitamo, hkrati pa se zahvaljujemo prav vsem dijakinjam in dijakom, tudi njihovim profesoricam in profesorjem, ker so se odločili za sodelovanje in inspirativno razmišljali o razpisani temi. Naslednje leto načrtujemo nov filozofski razpis. Sapere aude!
Oddelek za filozofijo na Filozofski fakulteti v Mariboru
Kaja Mithans Medved (prvo mesto)
Ali so vojne lahko pravične?
Konflikti in spopadi so temeljno zaznamovali razvoj družbe skozi stoletja. V svetu, kjer se globalne razlike, politični interesi in kulturne napetosti pogosto izražajo skozi oborožene konflikte, se postavlja vprašanje, ali so vojne kdaj lahko resnično pravične. Vprašanje o etični utemeljitvi vojne in njenih posledicah predstavlja kompleksno in kontroverzno temo, ki se dotika moralnih, filozofskih ter političnih vprašanj in s tem eno izmed najzahtevnejših moralnih dilem v človeški zgodovini.
Tradicija pravične vojne, ustvarjena med kulturno podobnimi sovražniki s skupnimi vrednotami, vzpostavlja pravila boja. Njeni začetki segajo v zgodnje kolektivne spopade, kjer so moralni premisleki želeli omejiti opustošenje vojskovanja. Teoretiki pravične vojne zato poudarjajo potrebo po univerzalni uporabi le-teh. Vendar razlike v veri ali rasi pogosto vodijo v odsotnost vojnih konvencij, medtem ko vzajemne koristi spodbujajo njihovo oblikovanje.
Čast, specifična za vsako kulturo, je vplivala na dojemanje častnih in nečastnih dejanj. Sveti Avguštin je podal komentarje o moralnosti vojne s krščanskega vidika (ugovarjanje ljubezni do nasilja, ki jo lahko povzroči vojna), kot tudi več arabskih komentatorjev v intelektualnem razcvetu od 9. do 12. stoletja. Razprave niso potekale le o upravičenosti vojne, temveč tudi o vrstah dejavnosti, ki so (za kristjana) dovoljene v vojni.
V 20. stoletju je z jedrskim orožjem in vietnamsko vojno teorija oživela in obravnavala sodobno aktualna vprašanja. A kljub konvencijam, vojni zločini ostajajo. Pravna država vse bolj vstopa na bojišče in od kršiteljev zahteva odgovornost za kazniva dejanja, vendar pa se uporaba morale v vojni sooča s skepticizmom, podprtim z argumenti, ki segajo od vojaške nujnosti do transformativnega vpliva jedrskega orožja.
Teoretiki tradicije pravične vojne (justum bellum) razlikujejo med pravili, ki urejajo vojno pravičnost (jus ad bellum), od tistih, ki urejajo pravično in pošteno ravnanje v vojni (jus in bello), ter odgovornostjo in odgovornostjo vojskujočih se strani po vojni (jus post bellum). Trije vidiki se nikakor ne izključujejo, vendar ponujajo niz moralnih smernic za vojskovanje, ki niso niti neomejene, niti preveč omejevalne.
Načela teorije pravične vojne vključujejo pravičen razlog, biti zadnja možnost, biti razglašen s strani ustrezne oblasti, imeti pravi namen, imeti razumne možnosti za uspeh in zagotoviti, da je cilj sorazmeren z uporabljenimi sredstvi. Ta načela združujejo notranje in posledične pomisleke, ponujajo prožnost, vendar omogočajo široke razprave, saj preučitev vsakega načela razkriva izzive.
Imeti pravičen vzrok, primarni pogoj, zahteva jasnost o tem, kaj predstavlja agresijo. Medtem ko je samoobramba splošno sprejeta, se preventivni napadi soočajo s kritikami, saj ti temeljijo na domnevah in posledično potencialno destabilizirajo mir. Vojna bi morala biti vedno zadnja možnost, če upoštevamo neobvladljive posledice in dolgotrajne posledice. Ustrezna oblast prebiva v pravični vladi, vendar zapleti suverenosti postavljajo pod vprašaj zvestobo pod zatiralskimi režimi. Imeti pravi namen vključuje vojno za pravičnost in ne za lastne interese, toda opredelitev “prave namere” sproža filozofske probleme in dvomi v absolutno ločitev od lastnih interesov. Načelo razumnega uspeha zahteva realno verjetnost uspeha, ki obravnava stroške in koristi kampanje, a sproža moralne in praktične dileme, kot je pomoč ljudem brez možnosti za uspeh.
Končni vodnik teorije pravične vojne se prekriva z načeli pravičnega ravnanja v vojni (jus in bello) in poudarja, da mora biti želeni konec vojne sorazmeren z uporabljenimi sredstvi. Sorazmernost vključuje zagotavljanje, da je cilj usklajen z drugimi načeli pravične vojne, pri čemer se je treba izogniti nesorazmernim odzivom.
Medtem ko samo teorija vojne zagotavlja koristne etične smernice za pregled morale vojne, se sooča z izzivi zaradi inherentne nejasnosti in potencialnih nedoslednosti. Kljub tem vprašanjem načela služijo kot dragoceno izhodišče za etično preučevanje in usmerjanje ocenjevalcev političnih postopkov.
Pravično ravnanje v vojni urejata dve široki načeli – diskriminacija in sorazmernost. Načelo diskriminacije določa legitimne cilje, medtem ko sorazmernost narekuje moralno primerno silo. Dodatno načelo odgovornosti preučuje, kaj pomeni odgovornost v vojni. Ta načela omogočajo presojanje dejanj v vojni ločeno od njenega vzroka, priznavajoč, da se lahko narod z nepravičnim vzrokom še vedno bori pravično in obratno.
Sorazmernost, ki se razlikuje od sorazmernosti upravičenega vzroka, omejuje uporabljeno silo in preprečuje pretirano uničenje in žrtve. Cilj načela je zmanjšati splošno trpljenje in se ujema z utilitarno, kantovsko ali aristotelsko etiko.
Načelo odgovornosti zahteva, da vojni agenti odgovarjajo za svoja dejanja in svoje ravnanje povezujejo s širšo moralo. Izpodbija Avguštinovo pojmovanje vojakov kot golih orodij in poudarja moralno odgovornost posameznikov pri spoštovanju pravil. Obravnava vprašanja, kot so poslušnost nemoralnim ukazom in moralni status nevednosti glede posledic posameznikovih dejanj.
Glavni cilj teh načel je ublažiti nasilje in obseg vojne, vendar jih dopolnjujejo premisleki. Jus in bello zahteva, da agenti odgovarjajo in svoje vojne akcije povežejo s povojnim civilnim življenjem. To vključuje pregled dejanj v luči načel jus ad bellum in jus in bello. Posledice vojne sprožajo vprašanja o objektivno korektno ocenjenem pravosodju in prehodu iz oboroženih spopadov v bolj civilne načine ravnanja.
Po koncu vojne se pojavijo tri možnosti: poraz, zmaga ali premirje. Načela jus post bellum vključujejo diskriminacijo pri kaznovanju, spoštovanje pravic poraženih, sorazmerne zahteve za zmago in kaljene odškodninske zahtevke. A povojno pravičnost pogosto narekujejo zmagovalci, ki poražene podrejajo strogim ukrepom in svoje zmagoslavje izkoristijo gospodarsko, politično ali versko. Teoretiki pravične vojne poudarjajo univerzalna in moralno urejena povojna načela, svarijo pred neupravičenim kaznovanjem in vplivom državnih ali komercialnih interesov.
Razprava o pravičnosti post bellum se osredotoča na ravnanje s poraženimi in zmagovalnimi narodi. V samoobrambnih vojnah se lahko poraženi soočijo z dilemami – še naprej se upirajo, sprejmejo pogoje osvajalcev ali pa si vzamejo čas za prihodnjo priložnost. Locke predlaga potrpljenje, a tipičen realist dvomi v učinkovitost nenasilnega upora. Zmagovalci v pravični vojni imajo po Lockovih besedah absolutne pravice nad agresorji, vendar bi se morali izogibati kaznovanju civilistov. Alternativni pristopi, kot sta strpnost Alfreda Velikega in Machiavellijev nakup zemljišč, poudarjajo kompleksnost povojne pravičnosti.
Jus post bellum bi se moral spopasti s posledicami vojne, preden se bitke končajo. Pogoji konca vojne, objavljeni ali ne, vplivajo na povojno stabilnost. Brezpogojna predaja dvigne tveganje, vendar lahko ne spoštuje poražene. Zahteva po odškodninah zahteva uravnoteženje pravičnosti, maščevanja in odvračanja.
Na naravo povojne pravičnosti vplivata dojemanje in velikodušnost zmagovalcev. Neodločne vojne so odvisne od prekinitve ognja, zato se je treba osredotočiti na doseganje trajnega miru, kar je v skladu s končnim ciljem teorije pravične vojne.
Razprava o dinamični naravi pravičnosti v vojni poudarja stalno potrebo po razmisleku in prilagajanju za soočanje s sodobnimi izzivi. Od zgodnjih kolektivnih konfliktov, ki oblikujejo tradicije te teorije, do izzivov, ki jih predstavlja jedrsko orožje in nedavni konflikti, analiza načel pravične vojne zajema različne kontekste. S preučevanjem odtenkov jus ad bellum, jus in bello in jus post bellum krmarimo po občutljivem ravnovesju med etičnimi ideali, geopolitičnimi realnostmi in moralnimi vrednotami. Upoštevanje kulturnih vplivov, zgodovinskih primerov in razvijajoče se pokrajine mednarodnega prava poudarja nenehno iskanje načel, ki nas vodijo k pravičnejšemu svetu.
Kljub številnim težkim obravnavanim temam in načelom pravične vojne sta absolutnost in realizacija slednje še zmeraj pereče vprašanje. Različne filozofske tradicije in načela ponujajo smernice, vendar nas lahko kot družbo le spodbujajo k nadaljnjemu premisleku in raziskovanju, ki sta nujno potrebna, če želimo prispevati k oblikovanju bolj pravičnega sveta. Morda je pravičnost v vojni nenehno dinamičen ideal, ki ga moramo prilagajati razmeram in spoznanjem svojega časa.
Ko se soočamo z nenehno spreminjajočo se naravo vojne, se moramo vprašati: Ali je lahko vojna kdaj resnično pravična? Medtem ko teorija pravične vojne ponuja etične smernice, nas stalni izzivi konfliktov silijo, da dajemo prednost miroljubnim rešitvam. Potrebujemo skupno zavezanost preprečevanju in reševanju sporov z dialogom in mednarodnim sodelovanjem.
Spodbujanje dialoga in empatije lahko odpravi temeljne vzroke težav in zgradi zaupanje. Izobraževalni programi in izmenjave med ljudmi lahko razbijejo stereotipe in ustvarijo občutek skupne človečnosti. Vlaganje v sisteme zgodnjega opozarjanja lahko prepreči stopnjevanje konfliktov. Prepoznavanje znakov napetosti in reševanje vprašanj, preden se spremenijo v nasilje, je ključnega pomena. To vključuje reševanje pritožb, spodbujanje pravičnega upravljanja in odpravljanje gospodarskih razlik, ki prispevajo k nestabilnosti.
Z osredotočanjem na diplomacijo, razumevanje in preprečevanje konfliktov se lahko premaknemo v svet, kjer je vojna manj pogosta. Ta pristop zahteva, da vsi sodelujejo v ustvarjanju prihodnosti, v kateri bo vojna resnično obravnavana kot zadnja možnost. V tej nenehno spreminjajoči se bitki za pravičnost v vojni, iskra upanja žari v nujnosti skupnega prizadevanja za boljši jutri, kjer bo mir prevladal nad nasiljem.
Viri:
Internet Encyclopedia of Philosophy. (n.d.). Just War Theory. Pridobljeno s https://iep.utm.edu/justwar/
Walzer, M. (2006). Just and Unjust Wars. Basic Books.
Stanford Encyclopedia of Philosophy. (n.d.). War. Pridobljeno s https://plato.stanford.edu/entries/war/
Johnson, J. T. (2017, 15. junij). Just War. Encyclopedia Britannica. https://www.britannica.com/topic/just-war
Šebjanič, D. (2020). Pogled na vojno v Sloveniji skozi teorijo pravične vojne. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Mentorica: doc. dr. Maja Garb. Ljubljana.
Lan Žiga Anderlič (drugo mesto)
Ali so vojne lahko pravične?
Vojna je slaba. Utilitaristična teorija je o vojni zelo preprosta: vojno stanje prinaša več ne-ugodja oz. ne-koristi oz. ne-sreče kot stanje miru (to, kar bi moral biti standard). Politika pa vseeno vojno pogosto upravičuje skozi prizmo utilitarizma, pri čemer se sklicuje na višji cilj in na boljše stanje po vojni. Obe besedni zvezi ostaneta ne definirani in ne materializirani, ostaneta abstraktna pojma brez oprijemljivega pomena. Pri slednjem, torej boljšem stanju, pa se ne ve niti, če je mišljeno boljše stanje države kot je pred vojno ali kot je med vojno, čeprav to ni pomembno, saj je dobro povojno stanje neuresničljiva in ideološko napačna utopija.
Edini, ki so v vojnem stanju na dobrem so vojni dobičkarji, ki se skrivajo med vsemi ostalimi. Vojna prinaša ne-srečo tako napadeni državi, kot tudi napadalni državi; h krati pa je življenje ljudi slabo tako v zaledju, kot na fronti, čeprav o teh dveh v sodobnem svetu težko govorimo, saj je način vojskovanja drugačen kot nekoč. Vojna torej krati pravico ljudi do spodobnega življenja, do normalnega življenja; posledice vojne oz. vojnega stanja uničujejo pravično življenje. Človek se v vojnem stanju ne more obnašati etično in pravično, saj mu okolje tega ne dopušča. Človeka na mnoge načine dehumanizira – vprašljiva je hrana, koliko je je in v kakšnem stanju je, dostop do pitne vode; pogosto je onemogočeno zdravljenje hujših bolezni in dostop do prve pomoči; oteženo in poslabšano je šolanje in izobraževanje … vojna je torej utilitaristično neetična in nemoralna. Dostojanstvo človeka (ki je po Kantu nekaj, s čimer smo rojeni, kot smo rojeni z razumom) je zanemarjeno, saj so v vojnem stanju zanemarjene vse moralne norme in vrednote. Ob tem je vojska sama institucionalizirano dehumaniziranje vojakov – ljudi, ki so uporabljeni kot sredstvo (vojak) za doseganje cilja (premagati nasprotnika). Intrinzična vrednost človeka, vrednost človeškega življenja je zanemarjena, zavržena in izničena. Vojska pa naj bi bila pravična, saj se vojak ob vstopu v vojsko oz. vojno sam odloči »pozabiti« vrednost svojega življenja, dokler je na bojnem polju in se ne preda. Torej zanemari svojo pravico do življenja.
To se pogosto opravičuje kot višji cilj. Tako so bili napisani mnogi znani verzi, kot na primer dulce et decorum est pro patria mori1 in mnogi s podobnimi napevi, ki zagovarjajo zanemarjanje pravice do življenja, saj je Lepše oz. bolj Dobro umreti za državo, kot pa živeti. Tukaj je govora o višjem cilju, cilju, ki je človeku vstavljen in ne prirojen in zagovarja, da je človeško življenje manj vredno kot pa država oz. prihodnost države. Čeprav je zelo pomembno, kaj je narejeno za dobro izven posameznika, zagotavljanje dobrega okolja za dobro večih ljudi, kot je rekel Aristotel2, parafrazirano, prvo je potrebno poskerbeti za državo (politiko oz. polis, državno tvorbo) in potem za državljana (etiko oz. posameznika). Aristotel sicer nadaljuje da je Lepše, če končni smoter dosežejo vsi in ne le eden po eden, vendar iz njegove formulacije sledi sklep, da je pomembno ustvariti dobro okolje, da se lahko posameznik dobro vede. To je bližje konceptu višjega dobrega, za katerega se je treba boriti in formulacija ne zanemari vrednosti človeškega življenja; celo artikulira pomembnost le-tega, saj je brez intrinzične vrednosti človeka nemogoče gledati na intrinzično vrednost skupnosti, v kateri človek živi. Od tukaj se torej zdi, da je vojna sama po sebi nepravična z vsem svojim nasiljem.
Strogi pacifizem predpostavlja nemoralnost in nepravičnost katerega koli nasilnega dejanja, v kolikor pa se je temu pogosto težko izogniti oz. je težko biti pacifist vedno in povsod. V sodobnih interpretacijah pojma nasilno dejanje se pod to oznako šteje tako fizično, kot tudi psihično, verbalno, ipd. nasilje. Ljudje, ob razumu prepuščeni strastem in čustvom, pa se v nasilna dejanja, v ne skrajnih oblikah (torej npr.: povzdigovanje glasu, blažje žalitve, blažje grožnje v obliki pogojevanja …), pogosto zatekamo. Pacifizem je tako le še ena izmed idealiziranih oblik etičnega vedenja. Pa vendar je nasilje, kot so prikazali že mnogi in mnogi še bodo, slabo, so pa tudi misleci, ki so v nasilju našli nekakšno rešitev; tako mnogi, lajiki in teoretiki oz. raziskovalci, vidijo nasilje kot upravičljivo in pravično, ko je nasilno dejanje izvedeno v smislu samoobrambe, torej nasilno dejanje kot obramba pred nasilnim dejanjem. V splošnem sta se za utemeljitev samoobrambe ustvarili dve merili: proporcionalnost in nujnost. Čeprav ti dve merili nista brez napak, pogosto se izkažeta za težko uporabni in ocene na njuni podlagi so vprašljive in kontroverzne. Vendar v teoriji proporcionalnost nasilnega dejanja pomeni v grobem to, da če želi oseba B ubiti osebo A, se lahko ta brani tudi tako, da osebo B ubije, če pa želi oseba B osebi A zlomiti nogo, oseba A nima pravice, da osebo B ubije. Proporcionalnost torej pomeni, da v samoobrambi nasilje osebe A, ki se brani, ne sme biti hujše, težje, kot nasilje osebe B, ki napada. Tukaj pa se pojavijo že prve težave, saj nasilje ni oštevilčen spekter, pri katerem bi lahko »oseba A izvedla nasilje stopnje 7, kot obramba pred nasiljem stopnje 7 osebe B«. Prav tako je nasilno dejanje lahko tudi povzročitev smrti, torej če bi oseba B želela ubiti osebo A, se lahko slednja brani z ubojem kot samoobrambo. Nasilna dejanja so lahko tudi ugrabitev, posilstvo, …, pri katerih pa se zdi po principu proporcionalnosti smrt napadalca kot samoobramba neproporcionalna, vendar se zdi, da bi morala biti oz. da bi se pred tem lahko oseba branila z ubojem. V velikem merilu se dejanja, kot ugrabitev in posilstvo, končajo s smrtjo ugrabljene oz. posiljene osebe; če pa se oseba reši iz te situacije, torej pobegne, je rešena, …, na njej pusti močne posledice. Obstajajo primeri, ko je bila smrt neizbežna, četudi se je oseba »rešila«, a so bile psihološke posledice premočne. Proporcinalnost nasilnega dejanja je torej bolj kot šah, kjer je potrebno razmisliti tudi o posledicah »manj nasilnega dejanja«. Seveda pa je tudi to težko oceniti in upoštevati na pravičen način. V ZDA velja t. i. drugi amandma, ki posamezniku dovoljuje in omogoča nošenje orožja (v namene samoobrambe); ta pravica je pogosto izkoriščena, bodisi tako da se orožje uporabi v zle namene, bodisi da se uporabijo v namene samoobrame, ko posameznik ni zares v nevarnosti. Pri slednjem je potrebno osvetliti tudi drugo merilo, torej nujnost nasilnega dejanja v namen samoobrambe. To pomeni, da je nasilje za samoobrambo dovoljeno oz. pravično zgolj, če je nujno in je nemogoče ali zelo težko iz dane situacije pobegniti ali se ji izogniti.
Pravica do samoobrambe je lahko aplicirana na vojno stanje, kar bi pomenilo, da je, ob izpolnjenih pogojih proporcionalnosti in nujnosti, vojna vsaj iz ene strani, to je iz strani defenzive, pravična. H krati se zdi, da je pogoj nujnosti samoizpopolnjajoči pogoj v vojnem stanju, saj se neka država brani pred napadalcem, ki v vojni očitno nima dobrih namenov. Ta pogoj je podoben posilstvu oz. ugrabitvi, torej igri šaha, kjer mora napadena država oceniti posledice takojšnje predaje. Te so, se zdi, vedno slabe, saj bi se, v kolikor bi bile posledice dobre, državi dogovorili o medsebojnem sodelovanju oz. prostovoljni priključitvi. Iz zgodovine so poznani primeri takšne priključitve na podlagi referenduma, pri katerem se ljudje, ki so prebivalci določene regije, lahko o svojem položaju odločajo samostojno in brez nasilja. Ko je govora o vojni pa mora napadena država premisliti oz. oceniti svoje stanje, torej ali je zmožna upora in samoobrambe ali se je bolje predati in živeti pod tujo vladavino. V današnjem svetu predstavlja slednji pomislek majhno težavo, saj se je razvila mednarodna mreža raznih zvez, kar pomeni, da če se odloči država B napasti državo A, s tem napade tudi zvezo držav, ki so na strani države A oz. dobi država A pomoč v vojni. Država A ima torej ob samoobrambi pomoč, h krati pa zveza držav pomeni večjo verjetnost vojne na svetovnem merilu. Če je tako prvi pogoj, torej nujnost, izpolnjen je potrebno izpolniti tudi pogoj proporcionalnosti.
Vojna med raznimi zvezami se nato razkrije kot igra moči, ki neprestano poteka od samega začetka civilizacije. V več tisoč letih zgodovine oz. nekaj stoletjih dolge zgodovine »modernega« sveta je igro moči igralo mnogo držav (državnih tvorb) in pri tem moč pridobilo ali izgubilo. In kot se svoje preteklosti oklepa človek, tako se preteklosti oklepa tudi država (sestavljena iz ljudi), ki preteklost povzdiguje, da ustvarja nek občutek biti, tega kar je, in ustvarja zmes dobrega iz preteklosti in aktualnih želja. To je pomemben motiv v vojni, tako na strani ne-pravičnega napadalca, kot na strani pravičnega branilca. Napadalec si želi pridobiti moči, napadena država si želi svojo moč ohraniti (in jo morda povečati), države, ki pomagajo bodisi eni bodisi drugi, pa državi v vojni pomagajo 1) zaradi obveze zveze in 2) zaradi moči, ki jo lahko pridobijo in ki jo bodo (kot zmagovalke) zahtevale. Čeprav sta navedena dva razloga, sta v jedru le en razlog: zveza držav temelji na moči, torej na ohranjanju moči in v primeru vojne možni večji ali manjši moči. Država v zvezi postane še en igralec, ki svoje možnosti za več oz. manj moči pretehta in pomaga napadeni oz. napadalni državi, v primeru da dobi več moči. Pogosto država v zvezi ponudi svojo pomoč defenzivi in se ne vključi v samo vojno, od napadene države pa po vojni zahteva moč oz. plačilo. Proporcionalnost tako izgubi svoj originalen pomen, napadena država ne more »ubiti x-tisoč vojakov napadalca, ker so oni ubili x-tisoč naših« ali »x delež ljudi za x-delež ljudi«. Ne temelji zgolj na nasilnem dejanju in proporcionalnosti tega ampak na moči in na žrtvovanju, ki so ga pripravljene države za to moč. Nasilje in moč nista dve posamezni entiteti, ki morata biti proporcionalni na obeh straneh, temveč dva aspekta ene »vojne« entitete, znotraj katere morata biti proporcionalni na obeh straneh.
Seveda pa to ne more biti pravično. Poražena država bo izgubila svojo moč, njeni prebivalci bodo bili kaznovani že s samim porazom in posledicami le-tega, čeprav niso naredili ničesar narobe; prebivalci države so ne-pravično kaznovani, ne glede na to ali so prebivalci države, ki je napadala ali se branila. Ko se vojna konča želijo tudi vsi kazati s prstom na krivega. Kriva ni država z njenimi prebivalci; država je iz-mišljena tvorba, njeni prebivalci pa pogosto vojne niso niti želeli. Po navadi okrivimo te, ki so se odločali in to so popolnoma navadni ljudje. Hannah Arendt pri poročanju o vojnih zločincih ustvari koncept banalnosti zla. V tem konceptu se skriva zalo lep pogled na dejansko pravičnost vojne; vojna ni nikoli pravična, ker o pravični vojni sploh ne moremo govoriti, lahko pa govorimo o nepravičnih ljudeh, ki se skrivajo za-vojno, za kulisami ali pa celo vojno spremljajo kot gledališko predstavo in gledajo iz kraljevske lože. Nepravičnost ljudi za-vojno je še posebej opazna v današnjem času. Sodobni »vojak« oz. odgovorna oseba, ki je v vojaški službi, svojega življenja nikoli ne postavi v nevarnost. Velik del sodobne vojne se zgodi na varnem, za računalnikom, od koder se nadzorujejo samoleteča letala ali drona, ki spustijo eksplozivna sredstva nad vojaške tabore in med civiliste (na domove, pomembne ustanove in tudi bolnice, porodnišnice …). Del sodobnih vojakov se tako izogne nevarnosti za lastno življenje, ampak h krati vzame življenje tisoče ljudem. Za svoja pogumna dejanja, za boj za domovino, za načrtne pokole ljudi, katerih življenja zanje nimajo niti toliko vrednosti, da bi vedeli njihova imena, poznali njihove obraze, za vsa pravična vojna dejanja, ki več kot očitno pravična niso dobijo nagrade in medalje.
Tajda Pec (tretje mesto)
Ali so vojne lahko pravične?
Vojne so v vsakdanu vedno bolj prisotne. Vojna in mir sta dva osnovna pojma, ki nenehno zaznamujeta človeško zgodovino. V njuni nasprotnosti se razkriva temeljna dilema človeške eksistence: ali se bomo odločili za konflikt in nasilje ali pa za harmonijo ter sodelovanje?
Lahko bi trdili in izpostavili, da se kljub jasni moralni prevladi miru, vojne pogosto zdijo privlačne (vsaj na površini). Vendar je treba razumeti, da privlačnost vojne izvira iz globljih družbenih, psiholoških in političnih vzrokov, ki jih je treba natančno raziskati. Ali lahko sploh trdimo, da če se nam nekaj zdi privlačno, je le-to posledično tudi pravično? Prva privlačnost vojne, ki jo je vredno izpostaviti, izhaja iz njenega videza moči in heroizma. Vojaki so pogosto predstavljeni kot junaki, ki se borijo za domovino, svobodo in pravičnost. Ta romantična predstava vojne, ki jo pogosto podkrepijo filmi, knjige in druge umetniške oblike, lahko privabi ljudi k vojaškim prizadevanjem. Toda ta idealizacija pogosto prikriva resnične grozote in trpljenja, ki jih prinaša vojna, ter potisne ljudi v slepo verovanje v nujnost vojaških konfliktov. Poleg tega vojne pogosto ponujajo navidezne rešitve za kompleksne politične in družbene težave. Državni voditelji pogosto izkoristijo nacionalizem in sovraštvo do tujcev, da bi utrdili svojo oblast in pridobili podporo ljudstva za vojna prizadevanja. S tem ustvarjajo iluzijo enotnosti in moči, ki lahko privabi množice in odvrne pozornost od resničnih težav družbe. Vojna prinaša tudi ekonomske koristi za določene skupine. Vojaško-industrijski kompleks je močan igralec v svetovni ekonomiji, saj vojne spodbujajo povpraševanje po orožju, opremi in vojaški tehnologiji. Za nekatere kapitalistične interese so vojne privlačne, saj ustvarjajo dobiček in moč.
Pomembno je razumeti, da je cena vojne visoka. Trpljenje, smrt, razseljenost in uničenje so le nekateri izmed učinkov vojne na človeštvo. Poleg tega vojne pogosto vodijo v začaran krog nasilja in maščevanja, ki se lahko vleče leta ali celo desetletja ter ovirajo možnost dolgoročnega miru in stabilnosti. Treba je izpostaviti tudi vojne ujetnike. Pri tem nastane problem – na koncu bo umrlo več ljudi kot jih bo rešenih (moralno pa je bolj pomembno, da greš vojne ujetnike rešiti). Po mednarodnem pravu, v moralnem smislu ujetnika ne smemo ubiti ali mučiti, zagotavljati je treba hrano in pijačo…Ujetnik bi moral biti človek, s katerim ravnaš kot s človekom in ga ne smeš razosebiti. Na tem mestu lahko izpostavim Kanta, ki pravi, da mora človek biti cilj … ampak v vojnah, kot nam je že preveč poznano, je ujetnik sredstvo za politično nadaljevanje vojne. Zraven tega, da so ljudje sredstva za nadaljevanje vojne, so med sabo tudi neenakovredni v moralnem smislu, saj družbena vloga vedno šteje več. Velikem politiku kot ujetniku se bo vedno dala prednost pred navadnim civilistom.
Poraja se tudi vprašanje, kakšne so pravične in moralne kazni za storilce? Če razmišljamo utilitaristično, pomeni, da se osredotočamo na največjo korist za največje število ljudi. Torej, da se kazni določijo na podlagi njihovih posledic in ne na podlagi moralne pravice. Na primer, če bi lahko rehabilitacija zmanjšala recidivizem in s tem preprečila prihodnje zločine, bi bila utilitaristična kazenska politika tista, ki bi dajala prednost rehabilitaciji. Če pa bi bili retributivisti, bi trdili, da morajo biti kazni sorazmerne s krivdo storilca. To pomeni, da morajo biti storilci kaznovani zaradi njihove krivde, ne pa zaradi morebitnih pozitivnih učinkov kaznovanja (kot so rehabilitacija ali odvračanje drugih). Retributivizem poudarja idejo, da mora biti kazen sorazmerna s težo zločina in da je kaznovanje samo po sebi moralno pomembno. Pristop restavrativne pravičnosti h kaznovanju pa poudarja obnovo škode, ki jo je povzročil storilec, in okrevanje za storilca in žrtev. Namesto poudarka na kaznovanju storilca, gre za poudarek na popravljanju škode, obnavljanju medsebojnih odnosov in ponovni integraciji storilca v družbo. Morda pa morajo biti kazni oblikovane tako, da odvračajo od prihodnjih zločinov. To lahko vključuje odvračilne ukrepe, kot so stroge kazni za posamezne zločine, ki naj bi odvrnile potencialne storilce od dejanj. V praksi se lahko različni pristopi kombinirajo ali uporabijo glede na specifične okoliščine primera in družbeno-politične prioritete. Pomembno je upoštevati, da ni enotnega odgovora na vprašanje, kakšne so pravične in moralne kazni za storilce, saj so stališča glede tega vprašanja pogosto odvisna od filozofskega ozadja in ideoloških prepričanj.
V vojni prav tako ne razmišljajo o moralnem problemu vojakov. Eno osrednjih moralnih vprašanj, s katerimi se soočajo vojaki, je moralna pravičnost ubijanja in izvajanja nasilja. Čeprav so vojne praviloma legitimizirane z določenimi pravnimi in etičnimi doktrinami, kot je na primer teorija pravične vojne, se mnogi posamezniki soočajo z notranjim konfliktom glede moralne pravilnosti ubijanja drugih ljudi, ki so v mnogih primerih nedolžni civilisti. V povezavi z že omenjenim, je moralna dilema spoštovanja človeškega življenja. Vojaki se znajdejo v situacijah, kjer morajo odločati o življenju in smrti, pri čemer je njihova odločitev lahko odvisna od številnih dejavnikov, vključno z vojaško strategijo, tveganjem za lastno življenje ter etičnimi in moralnimi vrednotami. Vojaška hierarhija in disciplina zahtevata, da vojaki spoštujejo ukaze svojih nadrejenih, vendar se lahko zgodi, da so ti ukazi v nasprotju z moralnimi načeli ali mednarodnim pravom. V takih primerih se vojaki znajdejo pred težko odločitvijo med poslušnostjo in uporništvom. Politiki je pomembno, da delujejo v prid državi. Tako potem rešujejo lastne ljudi in vojake uporabljajo kot sredstvo za doseganje nekega cilja.
Prej omenjeno teorijo pravičnosti bi bilo potemtakem smiselno izpostaviti. Deli se na 3 dele, in sicer na pravico do vojne, pravičnost v vojni ter povojno pravičnost (jus ad bellum, jus in bello, jus post bellum). Teorija pravične vojne je sistem moralnih načel in pravil, ki poskuša določiti pogoje, pod katerimi je vojna lahko upravičena ter načela, ki bi morala veljati med izvajanjem vojaških operacij in po koncu vojne.
Jus ad bellum: To so načela, ki opredeljujejo pogoje, pod katerimi je vojna lahko pravična ali upravičena. Glavna načela v tej kategoriji vključujejo: pravico do obrambe – vojska lahko uporabi silo v samoobrambi proti napadalcu; pravilnost vzroka – vojaška intervencija je upravičena le, če obstaja pravilni vzrok (na primer zaščita nedolžnih, odvračanje agresije ali ponovna vzpostavitev miru); prava pooblastila – vojaška intervencija mora biti izvedena s strani pravilne avtoritete (na primer vladne oblasti ali mednarodnih organizacij, ki imajo ustrezna pooblastila); pravica do ciljev – cilji vojne morajo biti pravični in sorazmerni s cilji, ki jih želimo doseči, pri čemer je treba upoštevati načela sorazmernosti in nediskriminacije. Velikokrat se v vojnah dogaja, da ne izbirajo med civilisti in necivilisti. Zraven tega tudi vsi necivilisti niso dobri, kar je lahko vprašljivo.
Jus in bello: Ta načela se nanašajo na etične norme, ki bi morale veljati med vojno, ko so vojaške sile že angažirane. Glavna načela v tej kategoriji vključujejo: nediskriminacijo – vojaške sile morajo ločevati med bojevanjem med vojaškimi cilji in nedolžnimi civilisti ter se izogibati namernemu povzročanju trpljenja nedolžnim; proporcionalnost – vojaška sredstva in taktike morajo biti sorazmerna s cilji, ki jih želimo doseči, in se izogibati nepotrebnemu trpljenju in uničenju; pravico do ujetnikov – ujetniki morajo biti obravnavani spoštljivo in pošteno, brez mučenja ali zlorab; zadržanost – vojaške sile morajo izvajati vojaške operacije z najmanjšim možnim tveganjem za nedolžne civiliste in njihovo lastno osebje. Na tem mestu je najpomembnejše že prej izpostavljeno vprašanje ujetnikov. Nastanejo tudi socialni problemi – veliko denarja je namenjenega vojni (npr. pomoč Ukrajini zaradi vojne z Rusijo), kar prinaša posledice za vse nas, kot so na primer višji stroški elektrike.
Jus post bellum: Ta načela obravnavajo etične zahteve po koncu vojne in v fazi po njej. Glavna načela vključujejo: obnovo – po koncu vojne morajo biti obnovljeni mir, stabilnost in pravna reda ter zagotovljena pomoč in podpora prizadetim območjem in prebivalstvu; odgovornost – odgovorni za vojne zločine in kršitve mednarodnega humanitarnega prava morajo biti privedeni pred sodišče in kaznovani; spremembe – strukturne spremembe, ki so prispevale k vojni, je treba obravnavati in odpraviti, da se prepreči ponovitev konflikta. Vprašanje se pojavi, ko pomislimo na to, kaj se bo dejansko zgodilo po vojni. Kaj narediti z umrlimi kolaboranti? Etično bi jih bilo seveda pokopati, vendar niso vsi takšnega mnenja. Kaj narediti do mednarodnega oboroževanja? Kaj narediti, da do vojn ne bi več prišlo? Razlika med etičnimi in političnimi vprašanji naraste in tako nastane konflikt interesov. Nekaj, kar smo prej opredelili kot etično vprašanje, ni več etično (npr. nastanek nekakšne ¨politične ideje¨) in to samo po sebi postane etični problem, saj je videti kot da ne moremo več reči kaj je prav in kaj ne.
V teoriji pravične vojne je treba izpostaviti sorazmernost in nujnost vojne. Problem sorazmernosti in nujnosti predstavlja temeljno etično dilemo v kontekstu vojnih dejanj in uporabe sile. Raziskuje, ali je uporaba sile v določenem primeru sorazmerna s cilji, ki jih želimo doseči ter, ali je uporaba sile nujna in neizogibna za dosego teh ciljev. Eden od ključnih vidikov problema sorazmernosti in nujnosti je etično vprašanje uporabe sile same po sebi. Ali je uporaba sile vedno neetična ali obstajajo primeri, ko je lahko uporaba sile etično upravičena? Nekateri filozofi, na primer Kant, zagovarjajo absolutno prepoved uporabe sile, medtem ko drugi, kot je Mill, priznavajo možnost, da je uporaba sile v nekaterih primerih nujna za zaščito nekaterih temeljnih vrednot. Vprašanje sorazmernosti se nanaša na vprašanje, ali je stopnja uporabljene sile primerna glede na cilje vojaških operacij. Na primer, ali je uporaba vojaških sil za odvračanje od morebitne grožnje sorazmerna z resnostjo same grožnje? Ta vidik etike vojne poudarja potrebo po temeljitem pretehtanju in oceni, ali je uporaba sile resnično potrebna in primerna glede na specifične okoliščine. S sorazmernostjo je povezano tudi vprašanje nujnosti dejanj. Ali je uporaba sile nujna in neizogibna za dosego določenih ciljev, kot je zaščita nedolžnih ali preprečevanje grožnje? Ta vidik etike vojne poudarja, da je treba uporabo sile izvesti le, če ni drugih možnosti za dosego istega cilja in če je ogroženo nekaj bistvenega. Eden od ključnih izzivov v kontekstu sorazmernosti in nujnosti je tudi vprašanje preventivne uporabe sile, kjer se uporaba sile uporablja za preprečevanje morebitne grožnje v prihodnosti. Ta pristop postavlja težka etična vprašanja glede na predvidevanja prihodnjih dogodkov in ocenjevanja resnosti prihodnje grožnje.
Vprašanje o pravičnosti vojn tako izpostavlja globoko filozofsko dilemo, ki presega zgolj površinsko razumevanje konfliktov. Ali je res, da so vojne pravične, ali pa je ta pravičnost le iluzija, ki jo ustvarjajo ozke interesne skupine in ideološki predsodki? Če se ozremo v globino človeške zgodovine, lahko razkrijemo, da je mir tisti, ki ponuja resnično trajno rešitev za človeštvo. Mir ni zgolj odsotnost vojne, temveč veliko več. Mir predstavlja stanje, v katerem vladajo pravičnost, sodelovanje in medsebojno spoštovanje med posamezniki in narodi. Je stanje, v katerem se izraža najvišja moralna in etična vrednota, kjer se konflikti rešujejo z dialogom, diplomacijo in pravičnostjo, ne pa s silo in nasiljem. Da bi dosegli trajni mir, se moramo zavedati skušnjav vojne in se odločno zavzeti za pot do medsebojnega razumevanja ter reševanja sporov na miroljuben način. To od nas zahteva, da presežemo omejitve ozkih interesov in se odpremo širšemu razumevanju človeškega sobivanja. Prizadevati si moramo za vzpostavitev struktur, ki omogočajo pravičnost in enakopravnost za vse, ter si prizadevati za odpravo sistemskih nepravilnosti, ki pogosto služijo kot izvor za konflikte. Iz tega lahko sklepamo, da je pravičnost vojn le privid, ki izhaja iz kratkovidnosti in pomanjkljivega razumevanja človeških odnosov. Resnična lepota in trajnost ležita v miru, ki človeštvu omogoča rast, razvoj in sožitje. Temu cilju bi se morali zavezati vsi, saj je v resnici mir edina pot k resničnemu napredku in blaginji za vse ljudi na svetu.