V enem izmed svojih del Byron uporablja francoski izraz »longeur«. Pri tem mimogrede pripomni, da v Angliji sicer nimamo te besede, imamo pa poimenovan pojav v velikem obsegu. Prav tako obstaja razpoloženje, ki je dandanes tako zelo razširjeno, da vpliva na naše razmišljanje o skoraj vsaki zadevi. Vendar pa za to še nimamo poimenovanja. Kot najbližji obstoječi enakovreden izraz sem izbral izraz »nacionalizem«, toda kmalu boste videli, da ga ne uporabljam v pravem pomenu, zato ker se čustvo, o katerem govorim, ne navezuje vedno na to, kar imenujemo narod – to se pravi, na posamezno raso ali geografsko področje. Lahko se navezuje na cerkev ali razred, ali pa lahko samo negativno učinkuje proti temu ali onemu.
Z izrazom »nacionalizem« mislim prvič na domnevo, da lahko človeška bitja razvrstimo kot insekte ter da lahko milijone ali na desetine milijonov ljudi zagotovo označimo kot »dobre« ali »slabe«. Drugič, – kar je veliko pomembneje – s tem izrazom mislim na identificiranje samega sebe s posameznim narodom ali kašno drugo enoto, ki jo postavlja nad dobro in zlo ter ne priznava nobene druge dolžnosti kot služenje njenim interesom. Nacionalizma ne smemo zamenjati s patriotizmom – domoljubnostjo. Običajno obe besedi uporabljamo v tako nejasnem obsegu, da lahko oporekamo vsaki definiciji, vendar moramo med njima potegniti mejo, saj sta vključeni dve različni in celo nasprotujoči si ideji. Z izrazom »patriotizem« imenujem predanost posameznemu prostoru in posameznemu načinu življenja, ki ju posameznik sprejema kot najboljša na svetu, a ju ne želi vsiljevati drugim ljudem. Patriotizem je po svoji naravi obramben, tako vojaško kot tudi kulturno. Na drugi strani pa je nacionalizem neločljiv z željo po moči. Stalen cilj vsakega nacionalista je zagotoviti več moči in več prestiža, vendar ne zanj samega, ampak za narod oziroma kako drugo enoto, v kateri ne izpostavlja svoje individualnosti.
Dokler uporabljamo izraz le za bolj razvpita in poznana nacionalistična gibanja v Nemčiji, Japonski in drugih državah, je vse to dovolj jasno. Če pojav primerjamo s fenomenom kot je nacizem, ki ga lahko opazujemo od zunaj, bi večina od nas povedala zelo podobne stvari. Vendar moram na tem mestu še enkrat ponoviti, kar sem povedal že zgoraj. In sicer, da uporabljam besedo »nacionalizem« zgolj zaradi tega, ker ni boljšega izraza. Nacionalizem v razširjenem pomenu, v katerem uporabljam to besedo, vključuje gibanja in struje kot so komunizem, politični katolicizem, sionizem, antisemitizem, trockizem in pacifizem. Ne pomeni obvezno zvestobe vladi ali domovini, še manj posameznikovi lastni državi, prav tako tudi ni absolutno nujno, da enote, v katerih se obravnava, dejansko obstajajo. Če naštejem nekaj očitnih primerov: Židje, Islam, krščanstvo, proletariat in bela rasa – vsi so predmet strastnega nacionalističnega čustva – toda v njihov obstoj lahko resnično podvomimo, prav tako pa za nobenega izmed njih ne obstaja definicija, ki bi bila splošno sprejeta.
Hkrati je vredno še enkrat poudariti, da je nacionalistično občutenje lahko izključno negativno. Obstajajo na primer pripadniki Trockega, ki so preprosto postali sovražniki Zveze Sovjetskih Socialističnih Republik, ne da bi ob tem postali zvesti katerikoli drugi enoti. Ko posameznik dojame globlji pomen tega, mu postane lastnost tega, kar poimenujem z nacionalizmom, precej bolj razumljiva. Nacionalist je tisti, ki misli izključno ali vsaj v glavnem v terminih tekmovalnega prestiža. Lahko je pozitiven ali negativen nacionalist, kar pomeni, da lahko uporablja svojo umsko energijo bodisi pri poveličevanju ali klevetanju, toda v vsakem primeru se njegove misli usmerijo na zmage, poraze, zmagoslavja in ponižanja. Zgodovino, še posebej sodobno, vidi kot nenehno vzpenjanje in propadanje velikih močnih enot, vsak dogodek, ki se zgodi, se mu zdi dokaz, da je njegova stran v vzponu in da nek sovražnik propada. Toda nenazadnje je pomembno, da ne zamenjamo nacionalizma z golim čaščenjem uspeha. Nacionalist se ne vede po principu druženja z najmočnejšo stranjo. Nasprotno, ker je izbral svojo stran, sam sebe prepričuje, da je le-ta najmočnejša in je zmožen ohraniti takšno prepričanje, tudi ko so dejstva striktno proti njemu. Nacionalizem je hrepenenje po moči s pomočjo samo-iluzije. Vsak nacionalist je sposoben najbolj sramotne prevare, vendar je prav tako neomajno prepričan v svoj prav, ker se zaveda, da služi nečemu večjemu kot je on sam.
Sedaj, ko sem podal to dolgovezno definicijo, mislim, da boste priznali, da je razpoloženje, o katerem govorim, močno razširjeno med angleškimi intelektualci – bolj med njimi kot med ostalo množico ljudi. Za tiste, ki jim je iskreno do sodobne politike, so nekatere teme postale tako prežete s prestižem, da je pristno razumski pristop do njih skoraj nemogoč. Izmed stotine primerov, ki jih lahko posameznik izbere, vzemite to vprašanje: »Katera izmed treh velikih zaveznic, Sovjetska Zveza, Britanija in ZDA, je največ pripomogla k porazu Nemčije? Teoretično bi moralo biti mogoče podati utemeljen in morda tudi dokončen odgovor na to vprašanje. V praksi pa ni možno pretehtati vseh potrebnih kalkulacij, saj bi vsakdo, ki bi si belil glavo s tem, to vprašanje zagotovo razumel kot tekmovalen prestiž. Tako bi se najprej odločil v korist Rusije, Britanije ali Amerike kakor se vzame, in šele kasneje bi začel iskati dokaze, za katere se zdi, da podpirajo njegovo odločitev. In tu je še cel niz podobnih vprašanj, na katere lahko dobiš pošten odgovor samo od tistega, ki je do teme neopredeljen in čigar mnenje o tem je najverjetneje nepomembno. Iz tega deloma sledi izreden neuspeh našega časa pri političnih in vojaških napovedih. Nenavadno je, da izmed vseh »strokovnjakov« iz vseh šol ni bilo niti enega, ki bi bil zmožen predvideti tako verjeten dogodek kot je rusko-nemški dogovor leta 1939. In ko so se novice o sporazumu razširile, so podali najbolj nepremišljene in različne razlage ter napovedi, ki so bile skoraj nemudoma dokazane kot neresnične. Skoraj v vseh primerih niso temeljile na znanstvenem proučevanju verjetnosti, ampak na želji, da bi predstavili Sovjetsko Zvezo kot dobro ali slabo, močno ali šibko. Politični ali vojaški poročevalci, tako kot astrologi, lahko preživijo skoraj vsako napako, saj njihovi bolj predani privrženci v njih ne iščejo ocene dejstev, ampak spodbudo nacionalistične zvestobe. Estetske sodbe, še posebej književne sodbe, so pogosto pokvarjene na enak način kot politične. Indijski nacionalist bi težko užival v branju Kiplinga, konservativec bi težko videl vrednost pri Mayakovskem. Vedno obstaja skušnjava, da bi trdili, da je tista knjiga, s katere namenom se bralec ne strinja, slaba knjiga gledano iz literarnega vidika. Ljudje z močnim nacionalističnim pogledom pogosto počnejo prav to, ne da bi se zavedali nepoštenosti.
Če upoštevamo število vpletenih ljudi, je v Angliji najverjetneje prevladujoča oblika nacionalizma, starokopiten britanski šovinizem. Nedvomno je še vedno zelo razširjen in celo veliko bolj kot bi večina opazovalcev nekaj let nazaj verjela. Vendar pa se bom v tem eseju posvetil predvsem reakcijam intelektualcev, med katerimi sta šovinizem in celo patriotizem stare vrste skorajda že mrtva, čeprav se zdi, da se ponovno pojavlja pri manjšini. Pravzaprav ni potrebe poudarjati, da je med intelektualci dominantna oblika nacionalizma, komunizem – pri tem uporabljam to besedo v zelo ohlapnem pomenu in vanj prištevam ne samo člane Komunistične partije, temveč tudi politične simpatizerje in »rusofile« na splošno. Za moj namen je komunist tisti, ki ima Sovjetsko Zvezo za svojo domovino in misli, da je njegova dolžnost za vsako ceno zagovarjati rusko politiko ter pospeševati ruske interese. Očitno dandanes mrgoli takšnih ljudi v Angliji, njihov posreden in neposreden vpliv je zelo velik, vendar pa se krepijo tudi druge oblike nacionalizma. Najboljši vpogled v stvari lahko posameznik dobi z upoštevanjem podobnosti med različnimi in celo navidezno nasprotnimi idejnimi tokovi.
Pred desetimi oziroma dvajsetimi leti je bil politični katolicizem oblika nacionalizma, ki je bil v največji meri podoben današnjemu komunizmu. Njegov najbolj izrazit razlagalec – čeprav je bil prej ekstremni kot pa običajni primer – je bil Gilbert Keith Chesterton. Chesterton je bil nadvse talentiran pisatelj, ki je v imenu rimskokatoliške propagande zatrl svojo rahločutnost in razumsko poštenost. V zadnjih dvajsetih letih življenja je njegovo celotno delo v resnici predstavljalo neskončno ponavljanje ene in iste stvari, na osnovi prigarane spretnosti tako preproste in dolgočasne kot delo »Great is Diana of the Ephesians.« Vsaka knjiga, ki jo je napisal, vsak košček dialoga je moral brez možnosti napake dokazovati premoč katoličana nad protestantom oziroma poganom. Toda Chesterton ni bil pripravljen razmišljati o tej premoči kot zgolj o intelektualni oziroma duhovni: moralo je biti preneseno v besede nacionalnega ugleda in vojaške moči, kar je sprožilo neutemeljeno idealizacijo romanskih držav, še posebej Francije. Chesterton ni dolgo živel v Franciji in njegova slika Francije – kot dežele katoliških kmetov, ki ob kozarcih rdečega vina nenehno pojejo državno himno – ima prav toliko skupnega z resničnostjo kot ima glasbena komedija »Chu Chin Chow« skupnega z vsakdanjim življenjem v Bagdadu. S tem je potekala ne samo nezaslišana precenitev francoske vojaške moči – trdil je, da je pred in po obdobju 1914 – 1918 bila Francija avtomatično močnejša kot Nemčija, ampak tudi nesmiselno in splošno poveličevanje dejanskega poteka vojne. Zaradi njegovih borbenih pesmi, kot sta na primer »Lepanto« ali »The Ballad of Saint Barbara«, se »The Charge of the Light Brigade« bere kot pacifistični traktat – to so morda najbolj ceneni drobci puhlega besedovanja, ki jih lahko najdemo v našem jeziku. Zanimivo pa je, da bi bil on prvi, ki bi se posmehoval, če bi takšne romantične neumnosti, kot jih je pisal o Franciji in francoski vojski, pisal nekdo drug o Britaniji in britanski vojski. V domači politiki je bil nasprotnik britanskega imperija, resnični sovražnik šovinizma in imperializma, in glede na svoje sposobnosti resnični zagovornik demokracije. Še vedno pa se je lahko, kadar je gledal navzven v mednarodno področje, odrekel svojim načelom, ne da bi se sploh zavedal, da to počne. Tako ga njegovo že skoraj mistično prepričanje v vrline demokracije ni oviralo pri tem, da ne bi občudoval Mussolinija. Mussolini je uničil parlamentarno vladavino in svobodo tiska, za katero se je Chesterton tako močno boril doma. Toda Mussolini je bil Italijan, Italijo je naredil močno in to je pomirilo zadevo. Chesterton tudi ni našel prave besede, ki bi jo izrekel o imperializmu in podjarmljenju temnopolte rase, ko so to izvajali Italijani ali Francozi. Njegovo vztrajanje pri realnosti, njegov književni okus in do neke mere celo njegov moralni čut so bili odrinjeni v trenutku, ko je šlo za njegove nacionalistične predanosti.
Očitno obstajajo pomembne podobnosti med političnim katolicizmom, kot ga je ponazoril Chesterton, in komunizmom. Podobnosti so tudi med bodisi katero izmed teh dveh in na primer škotskim nacionalizmom, sionizmom, antisemitizmom ali trockizmom. Bilo bi preveč poenostavljeno reči, da so vse oblike nacionalizma enake tudi v njihovem miselnem okolju, toda obstajajo določena pravila, ki veljajo v vseh primerih. Osnovne značilnosti nacionalistične ideje so sledeče:
OBSEDENOST – Brez dvoma, noben nacionalist nikoli ne misli, govori ali piše o čemerkoli drugem, razen o premoči njegove lastne enote moči. Težko je, če ne celo nemogoče, da bi nacionalist zatajil svojo vdanost. Najmanjše obrekovanje njegove enote ali nakazana hvala konkurenčne organizacije, ga nasiti z neugodjem, ki se je lahko razbremeni samo z ostrim odgovorom. Če je izbrana enota neka dejanska država, kot je na primer Irska ali Indija, bo navadno terjal njeno premoč, ne le v vojaški sili in političnih krepostih, ampak tudi v umetnosti, literaturi, športu, strukturi jezika, fizični lepoti prebivalcev in morda celo v podnebju, pokrajini in kuhanju. Pokazal bo veliko občutljivost pri stvareh kot so pravilno razvijanje zastave, sorazmerne velikosti naslovov in vrstni red, po katerem so različne države razvrščene. Izrazje ima pomembno vlogo v nacionalistični ideji. Države, ki so si priborile svojo neodvisnost oziroma so prebrodile nacionalistično revolucijo, običajno spremenijo svoja imena. Vsaka država ali katera druga enota okoli katere krožijo močna čustva, bo verjetno imela več imen, vsako izmed njih pa nosi drugačen pomen. Dve strani v španski državljanski vojni sta imeli po devet ali deset imen, ki so izražale različne stopnje ljubezni in sovraštva. Nekatera izmed teh imen so iskreno povedano kar sama porajala različna vprašanja in ni bilo niti enega samega imena, za katerega uporabo bi se tekmecema uspelo dogovoriti. Vsi nacionalisti smatrajo za dolžnost, da širijo svoj jezik na škodo drugega jezika in med angleško govorečimi se ta boj pojavlja v subtilni formi kot boj med dialekti. Anglofonski Američan bo recimo zavrnil uporabo slengovske fraze, če bo vedel, da ima britanske korenine. Podobno ima konflikt med latinisti in germanisti v ozadju pogosto nacionalistične motive.
NESTANOVITNOST – Intenzivnost, ki nacionalističnim zvestobam omogoča obstoj, ne preprečuje, da bi le-te bile prenosljive. Kot sem že nakazal, se lahko in tudi pogosto se držijo nekih tujih držav. Povsem preprosto lahko ugotovimo, da veliki državni voditelji ali ustanovitelji nacionalističnih gibanj sploh ne pripadajo državi, ki so jo poveličevali. Včasih so popolni tujci, pogosteje pa prihajajo iz obrobnih področij, kjer je narodna zavest vprašljiva. Primeri so Stalin, Hitler, Napoleon, de Valera, Disraeli, Poincare, Beaverbrook. Vsenemško gibanje je delno ustvaril Anglež, Houston Chamberlain. Zadnjih 50 ali 100 let je bil premeščen nacionalizem splošen fenomen med literarnimi intelektualci. Pisatelj Lafcadio Hearne ga je prenesel na Japonsko, Carlyle in mnogi drugi njegovi sodobniki v Nemčijo, v naših časih pa običajno v Rusijo. Posebno zanimivo dejstvo pa je, da je možen ponovni prenos nazaj. Država ali kakšna druga enota, ki so jo častili več let, lahko nenadoma postane zaničevanja vredna, nek drug predmet naklonjenosti pa lahko prevzame njegovo mesto praktično brez vmesne dobe. V prvi različici dela »Outline of History«, ki ga je napisal angleški pisatelj Herbert George Wells, in v drugih njegovih delih iz tistega časa lahko opazimo, da poveličuje Združene Države skoraj tako objestno kot komunisti danes poveličujejo Rusijo – kljub temu se je v nekaj letih to nekritično občudovanje sprevrnilo v sovraštvo. Fanatičen komunist, ki se preobrne v nekaj tednih ali celo dnevih v prav tako fanatičnega pripadnika Trockijevih idej, je običajen primer. Na celinski Evropi so fašistična gibanja pridobila nove privržence iz vrst komunistov in zelo verjetno je, da se bo v prihodnjih letih zgodil obraten proces. Tisto, kar pri nacionalistu ostane nespremenjeno, je njegovo mišljenje – predmet njegovih občutij je spremenljiv in je lahko navidezen.
Toda za intelektualca ima prenos pomembno funkcijo, ki sem jo na kratko že omenil v povezavi z Chestertonom. Omogoča mu, da je veliko bolj nacionalističen – bolj vulgaren, nespodoben, bolj naiven, neumen, bolj hudoben, nepošten – kot pa bi bil v primeru svoje domovine ali katere koli enote, o kateri je ima kaj znanja. Ko beremo nizkotne oziroma domišljave nesmisle, ki opisujejo recimo Stalina, Rdečo Armado in tako dalje, in je delo precej izobraženih in senzitivnih ljudi, potem kmalu ugotovimo, da je to mogoče samo zato, ker je prišlo do neke vrste zmede. V družbah kot je naša, je skoraj nenavadno, da bi bil nekdo, ki ga imenujemo izobraženec, globoko navezan na domovino. Javno mnenje – to je del javnega mnenja, ki se ga ta kot izobraženec zaveda – mu tega tudi ne bo omogočalo. Večina ljudi, ki ga obkroža, je skeptičnih in nezadovoljnih in tako lahko privzame enak odnos ponarejenosti ali skrajne strahopetnosti – v tem primeru bo opustil obliko nacionalizma, ki mu je najbližja, ne da bi se približal pravemu internacionalističnemu pogledu na življenje. Še vedno pogreša domovino, zato je povsem naravno, da jo išče nekje zunaj. Ko jo najde, se lahko prosto utaplja v natanko tistih občutkih, iz katerih verjame, da je samega sebe osvobodil. Bog, Kralj, Oblast, Državna zastava Velike Britanije – vsi premagani idoli se lahko ponovno pojavijo pod drugimi imeni in ker jih ne prepoznamo kar so v resnici, jih lahko častimo s čisto vestjo. Preneseni nacionalizem, kot tudi uporaba »grešnih kozlov«, je način, kako doseči odrešitev, ne da bi pri tem spreminjali posameznikovo vedenje.
BREZBRIŽNOST DO REALNOSTI – Vsi nacionalisti imajo sposobnost, da ne vidijo podobnosti med istovrstnimi nizi dejstev. Britanski konservativec bo zagovarjal samoopredelitev v Evropi in ji nasprotoval v Indiji, pri tem pa ne bo imel občutka, da je nedosleden. Dejanja smatramo kot dobra ali slaba, ne po odlikah, temveč glede na to, kdo jih izvaja. Skoraj ni vrste nasilja, – mučenje, držanje talcev, prisilno delo, masovni pregoni, zaporna kazen brez obtožbe, ponarejanje, atentat, bombardiranje civilistov – ki ne bi spremenil svoje moralne barve, ko ga zagreši »naša« stran. Liberalni časopis »News Chronicle« je kot primer šokantne surovosti objavil fotografije Rusov, ki so jih obesili Nemci. Leto ali dve kasneje pa je z odobravanjem objavil skoraj natanko enake fotografije Nemcev, ki so jih obesili Rusi. Enako je z zgodovinskimi dogodki. O zgodovini se v veliki meri razmišlja v nacionalističnih okvirih. Takšne stvari kot so inkvizicija, mučenja angleškega sodišča »Star Chamber«, junaštva angleških piratov, strahovlada v francoski revoluciji, junaki upora, kjer so uničili na stotine Indijcev, ali Cromwellovi vojaki, ki so razparali obraze Irk z britvicami, postanejo moralno nevtralne ali celo zaslužne, kadar se meni, da so bile storjene s »pravim« razlogom. Če se oziramo nazaj na preteklo četrtino stoletja, lahko opazimo, da je bilo komaj kakšno posamezno leto, ko niso poročali o krutih zgodbah iz posameznih delov sveta; in vendarle niti v enem samem primeru niso krutosti, ki so se dogajale v Španiji, Rusiji, Kitajski, Madžarski, Mehiki pri angleških intelektualcih povzročile kakšnega negodovanja. Glede na politična nagnjenja se je zgolj odločalo, ali so bila takšna dejanja kazniva oziroma ali so se sploh zgodila.
Ne samo, da nacionalist ne obsoja krutosti, ki jih je zagrešila njegova stran, ampak ima tudi izredno zmožnost, da jih presliši. Angleški privrženci Hitlerja so za dolgih šest let preslišali obstoj Dachaua in Buchenwalda. Tisti, ki najglasneje javno obtožujejo nemška koncentracijska taborišča, se pogosto zares ne zavedajo oziroma zgolj zelo nejasno zavedajo, da obstajajo koncentracijska taborišča tudi v Rusiji. Obsežnih dogodkov, kot je bila lakota v Ukrajini leta 1933, ki je povzročila smrt na milijone ljudi, večina angleških »rusofilov« ni niti opazila. Veliko angleško govorečih ljudi ni slišalo skoraj ničesar o pokončanju nemških in poljskih Židov med vojno. Njihov antisemitizem je povzročil, da je ta ogromen zločin izginil iz njihove zavesti. V nacionalističnem mišljenju so dejstva, ki so tako resnična kot tudi neresnična – znana in neznana. Znano dejstvo je lahko tako neznosno, da ga iz navade potisnejo na stran in ne dovolijo, da vstopi v logične procese; na drugi strani pa lahko prodre v vsako preračunavanje in kljub temu celo v posameznikovi lastni zavesti ni sprejeto kot dejstvo.
Vsakega nacionalista preganja prepričanje, da je preteklost mogoče spremeniti. Polovico svojega časa preživi v fantazijskem svetu, v katerem se stvari zgodijo kot bi se morale – v katerem je, na primer španska armada uspeh ali ruska revolucija uničena leta 1918. Izseke tega sveta bo prenesel v zgodovinske knjige, kadar koli bo to mogoče. Mnogo propagandnega pisanja našega časa velja za navadno ponarejanje. Stvarna dejstva so zamolčana, datumi spremenjeni, citati odstranjeni iz konteksta in ponarejena tako, da spremenijo pomen. Dogodki, ki se ne bi smeli zgoditi, ostajajo neomenjeni in zanikani. Leta 1927 je Chiang Kai Shek prevrel v vreli vodi na stotine živih komunistov in je kljub temu v obdobju desetih let postal eden izmed junakov levice. Nova usmerjenost svetovne politike ga je pripeljala v protifašistični tabor. Zaradi tega so mislili, da prekuhavanje komunistov ni štelo oziroma se sploh ni zgodilo. Primarni cilj propagande je seveda vplivati na sodobno mnenje, toda tisti, ki prepisujejo zgodovino, najverjetneje vsaj deloma verjamejo, da v preteklost potiskajo dejstva. Če upoštevamo izčrpne ponaredke, ki so jih zagrešili z namenom, da bi dokazali, da Trocki ni igral pomembne vloge v ruski državljanski vojni, je težko verjeti, da odgovorni za to zgolj lažejo. Veliko verjetneje je, da menijo, da je njihova različica to, kar se je v božjem pogledu zgodilo in da imajo potemtakem pravico preurediti spise.
Brezbrižnost do objektivne resnice je spodbujena z ločitvijo enega dela sveta pred drugim, zaradi česar je veliko težje ugotoviti, kaj se resnično dogaja. Pogosto se lahko pojavi pristen dvom v resničnost najbolj strahotnih dogodkov. Na primer, izmed milijonov, morda celo na desetine milijonov ljudi, je nemogoče izračunati točno število umrlih v aktualni vojni. Katastrofe, o katerih nenehno poročajo – bitke, pokoli, lakote, revolucije – želijo v povprečnem človeku vzbuditi občutek neresničnosti. Posameznik nima možnosti preveriti dejstev, niti ni popolnoma prepričan, da so se dejansko zgodila, prav tako pa so mu ponujene različne razlage iz različnih virov. Katera so resnična in katera napačna dejstva varšavske vstaje avgusta leta 1944? Ali je res, kar vemo o nemških plinskih pečeh na Poljskem? Koga bi morali zares kriviti za lakoto v Bengaliji? Resnico je najverjetneje mogoče odkriti, vendar bodo dejstva v skoraj vsakem časopisu tako površno prikazana, da lahko povprečnemu bralcu oprostimo bodisi ker bo verjel lažem ali ker si ne bo ustvaril svojega mnenja. Splošna negotovost o tem, kaj se resnično dogaja, pripomore k temu, da se oprimemo blaznih prepričanj. Ker nikoli ni nič prav dokazano ali ovrženo, lahko zanikamo najbolj očitno dejstvo. Nadalje, čeprav nacionalist nenehno premišljuje o moči, zmagi, porazu in maščevanju, je pogosto nezainteresiran za to, kar se dogaja v resničnem svetu. Kar on želi je, da njegova lastna enota premaga neko drugo enoto. To pa najlažje stori tako, da tekmeca premaga, ne pa tako, da preverja dejstva, da bi videl ali ga podpirajo. Vsa nacionalistična polemika je na ravni družbenega razpravljanja. Vedno je popolnoma nedoločljivo, saj vsak udeleženec verjame, da je on zmagal. Nekateri nacionalisti se ne razlikujejo kaj dosti od shizofrenikov, živijo srečno med sanjami o moči in zmagi, ki pa nimajo nobene povezave z fizičnim svetom.
V okviru zmožnosti sem raziskal miselne navade, ki so skupne vsem oblikam nacionalizma. Naslednja stvar je razvrstitev teh oblik, česar pa očitno ni mogoče napraviti dovolj izčrpno. Nacionalizem je ogromen subjekt. Svet vznemirjajo neštete prevare, zablode in sovraštva, ki se med seboj križajo na zelo kompleksne načine. Nekatere najbolj usodne izmed njih še niso prodrle v evropsko zavest. V tem eseju se osredotočam na nacionalizem, kot se pojavlja med angleškimi intelektualci. Za razliko od povprečnih Angležev pri njih nacionalizem ni pomešan s patriotizmom in ga zato lahko preučujemo nepopačenega.
V nadaljevanju so ob ustreznem komentarju navedene različice nacionalizma, ki jih je najpogosteje mogoče najti med angleškimi intelektualci. Primerno je, da jih razdelimo na tri kategorije: pozitivni, preneseni in negativni, čeprav so različice, ki jih je mogoče umestiti v več kot eno kategorijo.
POZITIVEN NACIONALIZEM
1) NOVI KONSERVATIZEM Predstavniki so na primer Lord Elton, Alan Herbert, George Young, profesor Pickthorn, literatura konservativnega reformnega komiteja in revije kot sta »New English Review« ter »The Nineteenth Century and After«. Resnična gonilna sila novega konservatizma, ki ji daje njen nacionalističen značaj in jo loči od običajnega konzervatizma, je želja po nepriznavanju slabljenja britanske moči in vpliva. Celo tisti, ki ostajajo dovolj realistični in vidijo, da britanski vojaški položaj ni to, kar je včasih bil, težijo k trditvam, da morajo »angleške ideje« – ki so običajno ostale nedefinirane – prevladati svetu. Vsi neo-konservatisti so proti Rusom, včasih pa je glavni poudarek proti Ameriki. Zdi se, da ta idejna šola dobiva temelje med mlajšimi intelektualci, včasih bivšimi komunisti, ki so prestali običajen postopek razočaranja in disiluzije. Anglofob, ki nepričakovano postane divji zagovornik Britanije, je precej pogost vzorec. Pisci, ki ponazarjajo to tendenco, so Frederick Voigt, Malcolm Muggeridge, Evelyn Waugh, Hugh Kingsmill; psihološko podoben razvoj pa je mogoče opaziti tudi pri Thomasu Eliotu, Wyndhamu Lewisu in mnogih njunih privržencih.
2) KELTSKI NACIONALIZEM Velški, irski in škotski nacionalizem se v mnogočem razlikujejo, vendar so si podobni v svoji usmerjenosti proti Britaniji. Člani vseh treh gibanj so nasprotovali vojni, medtem ko so se še naprej imenovali za zagovornike Rusov; še več, tem skrajnežem se je celo posrečilo, da so bili istočasno zagovorniki Rusov in zagovorniki nacistov. Toda keltski nacionalizem ni isto kot anglofobija. Njegova gonilna sila je vera v preteklo in prihodnjo veličino keltskih ljudi, obenem pa ima močan priokus rasizma. Predpostavlja se, da naj bi bil Kelt duhovno nadrejen Saksoncu – Angležu na Irskem – bil bi naj bolj preprost, bolj ustvarjalen, manj vulgaren, manj ošaben, itd. – vendar je običajna lakota po moči skrita pod površjem. En pokazatelj le-te je zmota, da lahko Irska, Škotska ali celo Wales brez pomoči ohranijo svojo neodvisnost in da na ta način niso ničesar dolžna britanski zaščiti. Med pisci sta dobra primera te idejne šole Hugh MacDiarmid in Sean O’Casey. Noben moderen irski pisec, niti veličini Yeats ali Joyce, ni popolnoma brez sledi nacionalizma.
3) SIONIZEM Ta ima nenavadne značilnosti nacionalističnega gibanja, vendar se zdi, da je ameriška različica tega bolj nasilna in sovražna kot britanska. Razvrščam jo med Neposreden in ne med Prenesen nacionalizem, in sicer zato, ker deluje skoraj izključno samo med samimi Židi. Zaradi različnih precej neskladnih razlogov so intelektualci v Angliji glede vprašanja Palestine večinoma zagovorniki Židov, vendar se zaradi tega ne vznemirjajo preveč. Vsi dobrohotni Angleži so tudi zagovorniki Židov v smislu neodobravanja nacističnega preganjanja. Toda vsako dejansko nacionalistično zvestobo ali vero v prirojeno nadrejenost Židov je med ne-židi težko najti.
PRENESEN NACIONALIZEM
1) KOMUNIZEM
2) POLITIČNI KATOLICIZEM
3) BARVA KOŽE Starokopiten zaničevalen odnos do »domačinov« je močno oslabel v Angliji, prav tako pa so opustili različne psevdo-znanstvene teorije, ki poudarjajo nadvlado bele rase. Med intelektualci se pomembnost barve kože pojavlja le v spremenjeni obliki, in sicer kot vera v prirojeno nadvlado temnopoltih ras. To je danes vedno bolj vsakdanje med angleškimi intelektualci. Verjetno pogosteje izhaja iz mazohizma in seksualne frustracije kot pa iz stika z vzhodnjaškimi in črnskimi nacionalističnimi gibanji. Tudi med tistimi, ki jih rasna vprašanja ne vznemirjajo preveč, imata nadutost in posnemanje mogočen vpliv. Skoraj vsakega angleškega intelektualca bi obrekovali, če bi trdil, da so bele rase nad temnopoltimi, medtem ko bi obratna trditev bila zanj neoporečna, četudi se z njo ne bi strinjal. Nacionalistična vdanost temnopoltim rasam je običajno povezana s prepričanjem, da so njihova seksualna življenja boljša, obstaja pa tudi obsežna mitologija o seksualnih zmožnostih črncev.
4) OBČUTEK PRIPADNOSTI Med intelektualci višjega in srednjega razreda se pojavlja samo v spremenjeni obliki – to je, kot vera v premoč proletariata. Tudi v tem primeru je na intelektualce silen pritisk javnega mnenja. Nacionalistična vdanost proletariatu ter najbolj izprijeno teoretično sovraštvo meščanstva, lahko in pogosto tudi soobstaja, z navadno domišljavostjo v vsakdanjem življenju.
5) PACIFIZEM Večina pacifistov pripada bodisi mračnim verskim sektam ali pa so preprosto človekoljubi, ki nasprotujejo ubijanju in raje ne sledijo svojim mislim preko te točke. Vendar pa obstaja manjšina intelektualcev pacifistov, katerih pravi, čeprav nepriznani motiv, je sovraštvo zahodne demokracije in občudovanje totalitarizma. Pacifistična propaganda se običajno strinja v izjavi, da je ena stran prav tako slaba kot druga, toda če pozorno pogledamo pisanje mlajših intelektualcev pacifistov, lahko ugotovimo, da na noben način ne izražajo nepristranskega neodobravanja, ampak so skoraj izključno usmerjeni proti Britaniji in Združenim državam. Poleg tega praviloma ne obsojajo nasilja kot takšnega, ampak zgolj nasilje, ki se uporablja za obrambo zahodnih dežel. Ruse za razliko od Britancev ne grajajo zato, ker se branijo z vojaškimi sredstvi, nasploh vsa pacifistična propaganda te vrste Rusije ali Kitajske niti ne omenja. Še enkrat poudarjam, da s tem ne gre za trditev, da bi se Indijci morali odreči nasilju v njihovi borbi proti Angležem. Pacifistična literatura je polna dvoumnih opomb, ki, kot se zdi, pomenijo – če dejansko sploh kaj pomenijo – da so politiki kot je bil Hitler bolj zaželeni kot tisti podobni Churchillu in da je nasilje morda opravičljivo, če je dovolj nasilno. Po padcu Francije so francoski pacifisti, ki so bili soočeni z resnično izbiro, ki je njihovi angleški kolegi niso imeli, večinoma prestopili k nacistom. Kot se zdi je v Angliji prišlo do manjšega prekrivanja članstva med nevladno organizacijo »Peace Pledge Union« in britansko skupino fašistov imenovano »The Blackshirts«. Pacifistični pisatelji so poveličevali Carlyla, enega izmed intelektualnih očetov fašizma. Nenazadnje je težko ne verjeti, da se pacifizem, kot se pojavlja med manjšo skupino intelektualcev, skrivaj navdušuje nad občudovanjem moči in krutostjo. Napako so storili, ko so to čustvo pripisali Hitlerju.
NEGATIVEN NACIONALIZEM
1) ANGLOFOBIJA Med intelektualci je bolj ali manj obvezen zasmehljiv in zmerno sovražen odnos do Britanije, vendar je v mnogih primerih neponarejen. Med vojno je bil jasno prikazan v obupanosti intelektualcev, ki ni popustila še dolgo po tistem, ko je postalo jasno, da sile osi ne bodo zmagale. Mnogo ljudi je bilo očitno zadovoljnih, ko je Singapur padel ali ko so bili Britanci pregnani iz Grčije. Hkrati je vladala izrazita nejevolja do zaupanja v dobre novice, na primer v novice, ki so prihajale iz mesta El Alamein ali v število nemških letal, ki so bila sestreljena v bitki za Britanijo. Angleški levičarski intelektualci v resnici seveda niso želeli, da bi Nemci ali pa Japonci zmagali v vojni, vendar si mnogi niso mogli kaj, da ne bi uživali, ko so videli njihovo lastno državo osramočeno in so želeli verjeti, da bo končna zmaga v rokah Rusov ali morda Amerike, ne pa Britanije. V zunanji politiki mnogi intelektualci sledijo načelu, da je katera koli stranka, ki jo podpira Britanija, v zmoti. Posledično je »prosvetljeno« mnenje v veliki meri zrcalna podoba konservativne politike. Anglofobija je vedno nagnjena k preobratu, iz tega izhaja tisti precej splošen pogled – »pacifist v eni vojni, prepirljivec v naslednji«.
2) ANTISEMITIZEM Sedaj imamo zelo malo dokazov o tem, saj so nacistična preganjanja povzročila, da se je vsak človek, ki je vsaj malo razmišljal, pridružil Židom proti njihovim zatiralcem. Vsakdo, ki je dovolj izobražen, da je že slišal besedo »antisemitizem«, trdi, da je samo po sebi umevno, da je osvobojen njenega vpliva. Prav tako so vse protižidovske opazke skrbno izločene iz vseh vrst literature. Pravzaprav se zdi, da je antisemitizem zelo razširjen, celo med intelektualci, obča zarota molka pa ga najverjetneje samo zaostruje. Ljudje levičarskega mnenja niso neobčutljivi zanj, na njihov odnos pa včasih vpliva dejstvo, da se privrženci Trockega in anarhisti nagibajo k Židom. Toda antisemitizem je bolj vsakdanji ljudem konservativne tendence, ki so osumili Žide, da so oslabili nacionalno moralo in razredčili nacionalno kulturo. Neo-konservativci in politični katoličani so vedno nagnjeni k temu, da vsaj v presledkih popustijo antisemitizmu.
3) »TROCKIZEM« Ta beseda se uporablja zelo ohlapno in lahko vključuje anarhiste, demokratične socialiste in celo liberalce. V tem eseju jo uporabljam za doktrinarnega marksista, čigar glavni motiv je sovražnost do Stalinovega režima. To marksistično teorijo lahko podrobneje preučujete v nepomembnih brošurah ali pa v razpravah kot je »The Socialist Appeal« in ne toliko v Trockijevih delih, ki v nobenem pogledu ni bil človek ene ideje. Čeprav je na nekaterih mestih, na primer v Združenih državah, ta teorija marksizma zmožna pritegniti precej veliko število privržencev in se razviti v organizirano gibanje z lastnim voditeljem, je njena pobuda v osnovi negativna. Privrženec Trockijevih idej je proti Stalinu v enaki meri kot je komunist za Stalina. Tako kot večina komunistov si, bolj kot spremeniti zunanji svet, želi začutiti, da se bitka za prestiž odvija v njegovo korist. V vsakem primeru vlada enaka obsedena fiksacija na eno stvar, enaka nesposobnost oblikovati naravno razumsko mnenje, ki temelji na verjetnostih. Dejstvo, da so zagovorniki te ideje povsod preganjana manjšina in da je obtožba, ki jih bremeni sodelovanja s fašisti, zmotna, ustvarja vtis, da je Trockijeva ideologija intelektualno in moralno v premoči nad komunizmom. Toda dvom ali sploh je kaj razlike, ostaja. Najbolj tipični privrženci so vsekakor bivši komunisti; še več, nihče ne postane privrženec gibanja sam po sebi, ampak privrženci običajno izhajajo iz enega izmed levičarskih gibanj. Za nobenega komunista, razen če iz navade ostaja zvest svoji stranki, ni mogoče zagotovo trditi, da ga ne bodo premamile ideje Trockega. Nasproten postopek se ne pojavlja enako pogosto, čeprav ni nobenega jasnega razloga, zakaj se ne bi.
V tej zgoraj navedeni klasifikaciji se bo morda zdelo, da sem pogosto pretiraval, posploševal, postavljal neupravičene predpostavke in iz računice izpustil obstoj običajno povsem dostojnih motivov. To je bilo neizogibno, saj v tem eseju skušam osamiti in prepoznati tendence, ki obstajajo v vseh naših mislih ter izpridijo naše razmišljanje. Pri tem ni nujno, da se pojavljajo v čistem stanju oziroma da funkcionirajo neprenehoma. Na tej točki je pomembno, da popravim preveč posplošeno podobo, ki sem jo bil prisiljen prikazati. Torej, posameznik nima nobene pravice domnevati, da je vsakdo ali celo vsak intelektualec okužen z nacionalizmom. Drugič, nacionalizem se lahko pojavlja v presledkih in je lahko omejen. Intelektualec se lahko delno ukloni prepričanju, za katerega ve, da je absurdno, poleg tega pa ga lahko za daljša obdobja prežene iz spomina in se vrača nazaj le v trenutkih jeze ali sentimentalnosti oziroma ko je prepričan, da ne vključujejo nobenih pomembnih ali spornih vprašanj. Tretjič, nacionalistično prepričanje je mogoče v dobri veri privzeti iz ne-nacionalističnih razlogov. Četrtič, v eni osebi lahko soobstaja več vrst nacionalizma, celo takšnih, ki se izključujejo.
Vseskozi sem govoril »nacionalist dela to« oziroma »nacionalist dela ono«, in sicer, da bi na ta način pojasnil, kakšen je ekstremen, komaj zdrav tip nacionalista, ki nima nobenih nevtralnih področij v svojem razmišljanju in nobenega interesa do ničesar, razen borbe za moč. Pravzaprav so takšni ljudje precej običajni, toda niso vredni zločina. Potrebno se je boriti proti takšnim, kot so Lord Elton, Denis Pritt, Lady Houston, Ezra Pound, Lord Vanisttart, Father Coughlin in vsem drugim iz njihovega puščobnega rodu, toda na njihov intelektualni primanjkljaj skoraj ni vredno opozarjati. Tovrstna mono-manija ni zanimiva. Dejstvo, da noben nacionalist tiste bolj fanatične vrste ne zna napisati knjige, ki bi jo bilo po mnogih letih še vedno vredno prebrati, ima določen očiščevalen učinek. Toda, ko posameznik prizna, da nacionalizem ni zmagal povsod, da so še vedno ljudje, čigar sodbe niso v oblasti njihovih želja, vseeno ostaja dejstvo, da o pretečih problemih – Indija, Poljska, Palestina, španska državljanska vojna, moskovski sodni postopki, Ameriški črnci, rusko-nemški pakt itd. – ni mogoče, oziroma se nikoli ne razpravlja na razumni ravni. Elton, Pritt in Coughlin – vsak izmed njih je eno veliko grlo, ki znova in znova tuli isto laž – so očitno skrajni primeri, toda varamo sami sebe, če se ne zavedamo, da smo jim lahko v nepremišljenih trenutkih vsi podobni. Naj določena opomba preseneti, naj bo to ali ono zrno pohojeno in najbolj pravičen in dobrodušen človek se lahko nenadoma spremeni v zlobnega partizana, ki si samo prizadeva preseči svojega tekmeca in je ravnodušen do tega, koliko laži izjavi oziroma koliko logičnih napak napravi. Ko je Lloyd George, ki je bil nasprotnik burske vojne, v spodnjem domu parlamenta naznanil, da so si britanska službena sporočila, če jih je posameznik seštel skupaj, lastila poboj več Burov, kot jih sestavlja celoten narod, se je Arthur Balfour dvignil na noge in zavpil »Lopov!«. Zelo redkim ljudem se takšni spodrsljaji ne morejo zgoditi. Črnec, ki ga je ozmerjala bela ženska; Anglež, ki sliši Američana, kako ignorantsko kritizira Anglijo; katoliški apologet, ki se spominja španske armade; vsi se bodo odzvali na zelo podoben način. En udarec na živec nacionalizma in intelektualne vljudnosti lahko izginejo, preteklost se lahko spremeni in najjasnejša dejstva lahko postanejo zanikana.
Če nekdo nekje v svojih mislih skriva nacionalistično vdanost ali sovraštvo, so določena dejstva nedopustna, čeprav se ve, da so resnična. Tukaj podajam samo nekaj primerov. Spodaj naštevam 5 vrst nacionalistov, zoper vsakega pa dodajam dejstvo, ki ga je za to vrsto nacionalista, celo v njegovih najbolj skritih mislih, nemogoče sprejeti:
BRITANSKI KONZERVATIVEC: Britanija bo v tej vojni izgubila moč in prestiž.
KOMUNIST: Če Rusiji ne bi pomagali Britanija in Amerika, bi jo Nemčija premagala.
IRSKI NACIONALIST: Irska lahko ohrani neodvisnost le zato, ker jo ščiti Britanija.
ZAGOVORNIK TROCKIJEVIH IDEJ: Ruske množice sprejemajo Stalinov režim.
PACIFIST: Tisti, ki se odrekajo nasilju, lahko to počnejo samo zaradi tega, ker drugi izvršujejo nasilje namesto njih.
Vsa ta dejstva so skrajno očitna, če posameznik ni čustveno vpleten: ampak za tipe oseb, ki sem jih pri vsakem primeru imenoval, so nevzdržni in jih zato morajo odpraviti in si izmisliti lažne teorije o njihovem zanikanju. Vračam se nazaj k presenetljivemu neuspehu vojaških napovedi v pričujoči vojni. Mislim, da drži, če rečem, da so se intelektualci veliko bolj motili o napredovanju vojne kot preprosti ljudje in da so nanje veliko bolj vplivala partizanska čustva. Povprečen intelektualec levičarjev je na primer verjel, da je bila vojna izgubljena leta 1940, da bodo Nemci leta 1942 gotovo opustošili Egipt, da Japoncev nikoli ne bodo pregnali iz zemlje, ki so si jo podjarmili, in da bombardiranje Aglo-Ameriških sil ni napravilo nobenega vtisa na Nemčijo. Tem stvarem je lahko verjel, ker mu sovraštvo do britanskega vodilnega razreda ne dopušča, da bi priznal, da bi britanski načrti lahko uspeli. Ni omejitve neumnostim, ki jih lahko posameznik sprejme za svoje, če je pod vplivom takšnih čustev. Slišal sem na primer drzno priznanje, da v Evropo niso pripeljali ameriških čet zato, da bi se borile z Nemci, ampak da bi uničile angleško revolucijo. Če hoče nekdo verjeti takšnim stvarem, mora pripadati intelektualcem: noben preprost človek ne bi mogel biti tak norec. Ko je Hitler napadel Rusijo, so uradniki ministrstva za informacije razglasili opozorilo, da bo Rusija padla v šestih tednih. Na drugi strani so imeli komunisti vsako fazo vojne za rusko zmago, celo ko so Ruse potisnili nazaj vse do Kaspijskega morja in so izgubili več milijonov ujetnikov. Ni potrebe, da bi še naštevali primere. Bistvo je, da v trenutku, ko so vpleteni strah, sovraštvo, ljubosumje in občudovanje moči, postane čut za realnost zmeden. Kot sem že izpostavil, postane zmeden tudi čut za resnico in laž. Ni nobenega zločina, ki ga ne bi mogli opravičiti, ko ga zagreši »naša« stran. Tudi če posameznik ne zanika, da se je zgodil zločin, tudi če posameznik ve, da gre za natanko enak zločin kot ga je v nekem drugem primeru obsojal, tudi če posameznik v intelektualnem smislu prizna, da ni opravičljiv – še vedno ne more zaznati, da je narobe. Prisotna je zvestoba, zato sočutje preneha delovati.
Razlog za dvig in porast nacionalizma je veliko preobsežno vprašanje, da bi ga na tem mestu odpiral. Dovolj je, če rečem, da je v oblikah, kot se pojavlja med angleškimi intelektualci, to popačen odsev strašnih bitk, ki so se v dogajale v zunanjem svetu ter da sta njegove najhujše neumnosti omogočila zlom patriotizma in verskega prepričanja. Če posameznik sledi temu teku misli, mu preti nevarnost, da bo speljan v vrsto konservatizma ali v politični kvietizem. Verodostojno lahko na primer trdimo – morebiti je celo res -, da je patriotizem protistrup zoper nacionalizem, da je monarhija zaščita pred diktatorstvom in da je organizirana vera zaščita pred vraževerjem. Oziroma prav tako lahko razpravljamo, da ni možen noben nepristranski pogled, da vsa prepričanja in vzroki vključujejo iste laži, neumnosti in barbarstva – to pa je pogosto razlog, da ostaja povsem zunaj politike. Jaz tega dokaza ne sprejmem, saj v modernem svetu noben, ki se ima za intelektualca, ne more ostati izven politike, v smislu, da se ne bi zanimal zanjo. Menim, da posameznik mora sodelovati v politiki – pri tem uporabljam besedo v širokem pomenu – in da mora imeti prioritete: to pomeni, da mora priznati, da so nekateri razlogi objektivno boljši kot drugi, četudi so posredovani na prav tako slabih predpostavkah. Kar se tiče nacionalističnih ljubezni in sovraštev, o katerih sem govoril, so te del maske večine izmed nas, pa če nam je to všeč ali ne. Če se jih je možno znebiti, ne vem, verjamem pa, da se je možno boriti proti njim in da je to pravzaprav moralni napor. Najprej je potrebno spoznati, kdo posameznik sploh je, kakšna so njegova čustva in šele nato dopustiti neizogibne predsodke. Če sovražiš in se bojiš Rusije, če Ameriki zavidaš bogastvo in moč, če preziraš Žide, če imaš manjvrednostno mišljenje do britanskega vladajočega razreda, se teh čustev ne moreš znebiti samo s premislekom. Lahko pa si vsaj priznaš, da so ta čustva v tebi in jim preprečiš, da bi okužila tvoje miselne procese. Čustveni impulzi, ki so neizbežni in so morda celo nujni za politično delovanje, bi morali biti zmožni obstajati vzporedno s sprejemanjem resničnosti. Vendar to, še enkrat poudarjam, zahteva moralni napor. Sodobna angleška literatura, v kolikor pozna glavna sporna vprašanja našega časa, jasno kaže, kako malo nas je dejansko pripravljenih storiti prav to.
Esej je George Orwell napisal in maja leta 1945 objavil v britanski reviji za filozofijo, psihologijo in estetiko, imenovani »Polemic«.
Prevedla Irena Krošl