(“Can solipsism be defended?”)
Solipsizem je nazor, da je moja eksistenca edina eksistenca, oziroma, da obstajam le jaz oziroma moja duševna stanja in je celotno moje čutno izkustvo – čutni podatki o predmetih, dogodkih in nenazadnje ljudeh – le moj konstrukt. Torej vse kar obstaja in kar zaznavam sem pravzaprav jaz sam – moja duševna stanja. Solipsizem trdi, da je nesmiselno reci, da zraven mojih duševnih stanj obstaja še kaj drugega, saj za to trditev ni dobrih razlogov. Namreč vse kar vem o (domnevnem) svetu okoli mene je pridobljeno iz čutnega izkustva: na obstoj mize sklepam, ker imam določene čutne podatke. Solipsizem tukaj pravi, da so ti čutni podatki povzročeni od mene samega, ne pa od objekta “zunaj” mene. Tako sem sam vzrok za vse čutne podatke ki jih imam in so dejansko moja duševna stanja edina bivajoča “stvar”.
Solipsizem je lahko logična posledica določenih filozofskih sistemov. Primer takšnega sistema je filozofija Descartesa in Berkeleyja. Če pri Descartesu ne sprejmemo dokazov za obstoj boga, ostanemo pri trditvi “Mislim, torej sem” in potemtakem vemo samo to – da obstajam (ne pa tudi da zraven mene obstajajo še druge stvari). Berkeleyjeva filozofija pa nas privede do solipsizma zaradi trditve : “Biti je biti zaznan oziroma zaznati”. Toda stvari zaznavam le preko svojih čutnih podatkov, katerim sem, če ni boga, lahko vzrok tudi sam, za zaznavanje koga drugega pa ne morem vedeti. Tako ne morem biti gotov, da biva še kaj različnega od mene.
V nadaljevanju bom skušal našteti argumente za in proti solipsizmu in pokazati, ali lahko solipsizem zagovarjamo.
Argumenti v prid solipsizmu so zelo močni in jih le s težavo spodbijamo. Eden odločilnih argumentov, ki govori v prid solipsističnemu nazoru je izpeljan iz dejstva, da je posameznik lahko subjekt le svojih čutnih podatkov, kar pomeni, da nikakor ne morem vedeti za zaznavanje drugih. Ker ne morem vedeti za še kakšno zaznavanje razen svojega, tudi ne morem vedeti, ali obstaja še kdo ali kaj drugega, ki zaznava. Na obstoj drugih zaznavajočih subjektov, duševnih stanj, materialnih predmetov in dogodkov sklepam le iz lastnih čutnih podatkov, za katere pa ne morem biti gotov da ne izhajajo iz mene samega, torej ne morem biti gotov, da nisem sam njihov vzrok. Če pa sem sam vzrok svojim čutnim podatkom, takrat dejansko ne obstaja nič drugega kot zgolj jaz sam, ki konstruiram vse čutne podatke, tako da se mi samo zdi, da zraven mene obstaja še vrsta stvari.
Drugi argument, ki se navaja v podporo solipsizmu, je povezan s sanjami. Kadar sanjamo, še posebej, če so sanje žive, se nam zdi, kot da so predmeti in osebe, ki jih sanjamo, resnične. Šele ko se prebudimo, uvidimo, da smo ves čas le sanjali. V sanjah seveda ni bilo ne dejanskih predmetov, ne dejanskih oseb, ne glede na to, kako resnične so se zdele. Vsi “čutni podatki”, so bili naš konstrukt; čeprav so se nam zdeli predmeti in osebe od nas še tako različni, so bili le del nas. Prav tako so bili naš konstrukt vsi dogodki in dejanja oseb. Torej: če lahko imamo tako žive sanje, da smo prepričani v njih kot del resničnega življenja, kako smo lahko potem prepričani, da ni enako, kadar smo budni – kako smo lahko prepričani, da tudi sedaj ne “sanjamo” in da čutni podatki mize, stola in ostalih predmetov, ki jih zaznavamo podobno kot v sanjah, niso povzročeni od nas samih – tako kot v sanjah (za katere smo bili prepričani, da so resnične, a se je izkazalo, da so bile sanje)? Po mnenju solipsizma tega ne moremo vedeti, zato se zdi razumno sprejeti dejstvo, da bivam le jaz oziroma samo moja duševna stanja.
To sta dva izredno trdna argumenta, katerih nepravilnost je težko, če ne nemogoče, dokazati. Vendar, četudi obveljata, še nista zadosten razlog, da solipsizem sprejmemo. Pravzaprav nakažeta le dejstvo, da se solipsizem kaže kot ena izmed možnosti razumevanja sveta, ne pa tudi, da je edina resnična podoba sveta, argumenta torej neposredno ne spodbijata obstoja množice stvari. Bolj se zdi, kot da solipsizem ostaja možnost, ki sicer ni izključena, a je prav tako težko verjetna, saj obstaja kopica argumentov, ki govorijo proti obstoju zgolj ene stvari – to je mene samega.
Prvi proti argument solipsizmu bomo zaceli graditi tam, kjer se je končal zadnji za solipsizem, se pravi v sanjah. Izpeljan je iz urejenosti čutnega izkustva, iz cesar se sklepa, da so vzrok čutnim podatkom stvari, različne od zaznavajočega subjekta, kar pomeni, da zraven mene morajo obstajati še druge, od mene različne stvari. Težko si namreč zamislimo, da bi resnično vsi čutni podatki izvirali iz nas samih – če bi bilo tako, najverjetneje sploh ne bi bili urejeni, to pomeni, da bi lahko zaznavali vse povprek – medtem ko bi otipali nekaj mehkega in vonjali nekaj, kar diši po medu, bi v svojih rokah zagledali kladivo – naslednjič bi lahko bil občutek drugačen – tokrat bi kladivo občutili kot nekaj spolzkega in izredno vročega. Torej, če zares čutni podatki prihajajo od nas samih, kako to, da so tako urejeni, da določene lastnosti gredo vedno skupaj z določenimi predmeti, saj je jabolko – vedno sočno in (bolj ali manj) trdno in nebo (brez oblakov) vedno modre barve. Podobno lahko trdimo za nekatere dogodke, ki se zdijo povezani, kot na primer bliskanje in grmenje, ter se vedno pojavljajo v določenem zaporedju. V tem primeru lahko govorimo o naravnih zakonih – in vprašanje je, če bi vsi ti zakoni zares zmeraj veljali, če bi čutni podatki prihajali od nas samih. Najverjetneje ne, saj če pogledamo sanje, ki so zares naš konstrukt, vidimo, da so pogostokrat zmedene; osebe se pojavljajo, predmeti izginjajo ali imajo nenavadne lastnosti, pogostokrat se nenadno zamenja kraj “dogajanja”, dogajajo se nevsakdanji dogodki, ki so pogosto nepovezani in ki jih ne bi mogli pojasniti z naravnimi zakoni, ki veljajo v “budnem stanju”. Tako lahko sklepamo, da je zelo malo verjetno, da bi bili čutni podatki tako natančno urejeni, če bi prihajali od nas samih, kar kaže na to, da stvari zunaj nas vendarle obstajajo, da so čutni podatki vendarle povzročeni od zunanjih stvari, saj imamo čutno izkustvo urejeno po določenih zakonih. Čeprav argument ni povsem prepričljiv, pa vseeno pokaže, da je verjetnost obstoja množice različnih stvari vendarle precej večja od verjetnosti obstoja ene same stvari – mene.
Naslednji proti-argument ima opraviti s samim čutnim izkustvom in pokaže, kako zelo malo je verjetno, da bi subjekt, če bi bil sam vzrok svojim čutnim podatkom, le-te sploh imel. Če sem torej sam vzrok za svoje čutne podatke, potem morajo biti plod mene samega, to pomeni, da se morajo vsi čutni podatki, od barv, toplote, oblike, teže, najrazličnejših ostalih sil, okusa, vonja itd. itd. vedno znova neprestano konstruirati v meni. Pri tem si ne morejo “jemati vzgleda” pri dejanskih stvareh, saj te ne obstajajo – to pomeni, da npr. čutnih podatkov mize, na podlagi tega, kakšna miza v “resnici je”, ne morem skonstruirati, saj je (po solipsističnem nazoru) ni, ker je čutno izkustvo moj in samo moj konstrukt, kajti samo jaz obstajam. Potemtakem moram “ustvariti” sam vse predmete, o katerih neprestano dobivam čutne podatke, ne morem si jemati “zgleda” po dejanskih stvareh. Predstave, kaj so zvoki, barve, vonjave, trdota, mehkoba, toplota, hlad itd. itd. ne morem dobiti “od zunaj”, ampak moram vse te občutke ustvariti sam. Prav to se zdi nenavadno – od kod bi namreč sam konstruiral takšne kvalitete, ki jih (vsaj menim) zaznavam preko čutil iz okolice, če ne bi vedel kaj oziroma kakšne te kvalitete ali čuti so. Poglejmo drugače: sanjam lahko najrazličnejše predmete, ki sploh ne obstajajo – na primer zelena leteča krava. Res, zelena leteča krava najbrž ne obstaja, obstaja pa čutni podatek za zeleno, približno vem, kako naj bi izgledala krava in tudi s pojmom letenja sem seznanjen. Potemtakem sanjanje zelene leteče krave ni več nenavadno, saj je le zmes različnih lastnosti in stvari, ki so posamično že bile zaznane, sedaj pa so združene v nov predmet. A vendarle si je težko zamisliti, da bi sanjal nekaj, kar bi posedovalo lastnost, ki je še nikdar nisem zaznal in ki ne more biti zaznana z mojimi petimi čutili (primera takšne lastnosti ne morem podati iz istega razloga: ker je še nisem zaznal in je torej ne morem opisati). Tako se zastavlja vprašanje ali bi, če bi bil zares edina bivajoča stvar, sploh imel čutne podatke, ali bi sploh vedel, kakšno je zeleno, toplo, trdo, ali sem sam od sebe sploh zmožen konstruirati čutne podatke, ki jih nisem poprej zaznaval povzročene od zunanjih, od mene različnih stvari? In dalje, če sam zmeraj znova konstruiram čutne podatke, zakaj jih konstruiram zmeraj v domeni petih stalnih čutil: vida, voha, sluha, tipa in okusa? Zakaj ne začnem konstruirati novih čutov in novih čutnih podatkov? Potemtakem, če je argument veljaven, lahko iz tega, da čutne podatke imamo, sklepamo, da obstajajo od nas različne stvari, ki so vzrok tem čutnim podatkom, saj sami ne bi bili zmožni ustvariti čutnih podatkov, če poprej ne bi bili z njimi seznanjeni preko čutil.
Zadnji proti argument solipsizmu v tem eseju je na prvi pogled dokaj nenavaden. Govori o tem, da če sprejmemo določene predpostavke, logično sledi, da solipsizem ne more biti resnična podoba stvarnosti. Prva predpostavka je ta, da ne obstajamo večno. To si bržkone ni težko zamisliti, saj nam niti spomin ne kaže na to, da bi živeli že od nekdaj (dandanes se (najbrž) nihče ne spominja Francoske revolucije ali umora Julija Cezarja – čeprav to še ni zadosten razlog zakaj naj ne bi živel večno). Drugič, če ne obstajamo večno, potem smo morali enkrat nastati. Tretjič: najbrž nimamo pretiranih težav pri sprejemanju predpostavke, da mora vsaka posledica imeti svoj vzrok, oziroma, da vsaka stvar potrebuje nek vzrok, da prične bivati. Torej, če sedaj živim in če sem nekoč moral nastati in če je za moj nastanek bil potreben nek vzrok, potem sva morala v tistem trenutku, ko sem nastajal, bivati vsaj dva – jaz, kot posledica, ki sem šele nastajal, kot posledica in kot vzrok, nekdo ali nekaj, ki me je ustvarjal(o). Nadalje ni razloga, da bi tisto nekaj, kar je povzročilo moj nastanek, nehalo bivati, saj stvari same od sebe ne morejo preprosto izginiti. Tako morava ali sva vsaj morala bivati najmanj dva – jaz kot posledica in “tisto nekaj, kar imenujem stvaritelj” kot vzrok. Resda je argument ranljiv, ker veliko predpostavlja, vendar vseeno delno pokaže na iracionalnost solipsizma. Je pa tudi res, da čeprav je argument resničen, ne predpostavlja obstoja več kot dveh stvari – mene in vzroka za moj obstoj, s čimer, kadar želimo pojasniti izvor čutnih podatkov, najbrž nismo zadovoljni.
Argumenti za in proti solipsizmu so močni in se pogosto spodbijajo, vendar še ga zmeraj lahko uspešno zagovarjamo. Nazadnje vendarle ostaja dejstvo, da smo vklenjeni v svoja telesa in smo lahko le subjekt svoji zaznavi, tako lahko imamo neposredno vednost le o svojih duševnih stanjih. Vendar pa so argumenti proti solipsističnemu nazoru prav tako močni in pogosto racionalni. Kljub temu torej, da je solipsizem mogoče zagovarjati, tega resneje ni počel noben filozof v zgodovini – solipsizem je zmeraj ostajal le kot možnost, kot logična izpeljava nekaterih filozofskih sistemov. Praktično gledano je za posameznika povsem vseeno, ali je solipsizem resničen ali ne, popolnoma vseeno je, ali sem sam vzrok svojim čutnim podatkom, ali pa so njihov vzrok druge stvari. V obeh primerih namreč zaznavam različne stvari in zdi se mi, da imam nanje vpliv, ter podobno, da one vplivajo name: če se spotaknem ob stol, je name deloval s silo, ki je povzročila, da sem padel; in podobno, jaz sem deloval na stol s silo, ki je povzročila, da se je prevrgel. Ko sem na tleh in čutim bolečino, mi je povsem vseeno, ali sem sam vzrok za svoje čutne podatke, ali prihajajo “od zunaj”. Podobno je z osebami – do njih se vedem na določen način, ne glede na to ali so zgolj moj konstrukt ali resnično obstajajo. Pomembno je le to, da opazujem kako moje vedenje sproža različne reakcije pri ljudeh, ponovno ne glede na to ali so v resnici osebe le moji konstrukti ali zares obstajajo, ter se nato skušam primerno vesti – zame kot zaznavajočega subjekta so posledice mojega vedenja in obnašanja drugih ljudi enake v obeh primerih, če je solipsizem resničen ali pa napačen nazor o svetu. Tako se zdi, da ima solipsizem pomen zgolj v filozofiji, iz praktičnega vidika življenja pa je nepomemben.