27. 2. 2009 Zofijina modrost

»Pogled na ameriško demokracijo skozi oči antične Grčije«

Glavno mesto in sedež vlade preveva klasični stil in poza, toda, ali bi lahko bila danes »dežela svobodnih« po duhu sorodno ozemlje demokraciji antičnih prednikov? Barry Strauss poudarja razlike in presenetljive podobnosti.

Dva tisoč petsto let po uveljavitvi demokracije v Atenah, je demokracija v Združenih Državah Amerike večja, premožnejša in močnejša, kot bi si kateri koli Atenec lahko kdaj predstavljal. Toda, ali bi kateri Atenec resnično smatral Ameriko za demokracijo? Če bi lahko kakšnega prebivalca Aten povrnili v življenje in pripeljali v okraj Washingtona, ali bi se med marmornatimi stebri in neoklasicističnimi fasadami počutil kot doma? Ali bi presodil, da ameriška vlada uteleša »vladavino ljudstva«, kot jo je atenska »demokratia« (sestavljenka iz »demos« – ljudstvo, in »kratos« – moč, oblast)?

Amerika, demokracija? Velikanska razlika med Atenami in Ameriko ni samo v velikosti ozemlja in prebivalstvu, ki bi lahko antičnega demokrata pripravila do tega, da bi to idejo zavrnil. Pri velikosti približno 1000 kvadratnih milj (skoraj 2600 km²), ameriška država Rhode Island ni veliko večja kot Attica (kot se je imenovalo ozemlje antičnih Aten), ampak noben Atenec ne bi bil pripravljen smatrati Rhode Islanda za demokracijo. Prav tako bi bile za Atenca trd oreh enakopravnost žensk ali ukinitev suženjstva ali etnična in rasna raznolikost v Ameriki. V zgodnjem devetnajstem stoletju ženske v Ameriki niso smele niti voliti niti sodelovati pri upravljanju, suženjstvo je bilo široko razširjeno, in večina svobodnih državljanov je lahko svoje prednike izsledila na Britanskem otoku. Američani so takšno svojo državo vendarle smatrali za demokracijo, kot so jo tudi evropski opazovalci kot je bil Alexis de Tocqueville. Njegov obisk v ZDA v letih 1831-32 je njegovo klasično analizo, »De la demokratie en Amerique« (Demokracija v Ameriki), oskrbel z gradivom. Kakšen Atenec pa morda vendarle ne bi bil tako prepričan.

Zanj bi bil ameriški pojem reprezentativne demokracije glavni kamen spotike, ki bi ga smatral kot bistroumni nesmisel (oksimoron), če ne celo za nekaj nemogočega. V Atenah ljudje niso vladali preko predstavnikov, ampak neposredno. Njihova moč je bila utelešena v ljudski skupščini, zakonodajnem in deliberativnem organu, ki je bil na voljo vsem odraslim moškim, kot tudi v sodnih dvoranah, na uradih in v zboru, ki je služil kot neke vrste izvršilni odbor. Vsaka od teh institucij je bila velika in je zaradi tega ponujala vsakemu odraslemu meščanu Aten (številka je v dveh stoletjih demokratskega režima Aten nihala med 25.000 in 50.000) priložnost, da je imel vsaj majhno vlogo v samoupravi. Razen tega je atenska ideologija poudarjala participacijo in menjavanje v upravi. Vzemimo atensko poroto. Porote, ki niso bile nikoli sestavljene iz manj kot 201 moža, so ponujale veliko priložnosti za sodelovanje, saj so se napajale iz skupine 6000 porotnikov, naključno izbranih vsako leto. Sedemsto uradnikov je služilo enoletni mandat v Atiki (številka se je razlikovala v različnih obdobjih, ko so mandat služili drugje); mnogi so bili izbrani z žrebom, s čemer so izenačili priložnosti med bogatimi in revnimi. Petsto članov sveta, ki so prav tako služili enoletni mandat, so bili izbrani s kombinacijo volitev in žreba.

Atensko vztrajneje na neposredni demokraciji ni bila le zahteva ustave; samo neposredno ljudsko vključevanje v vlado je bila demokracija. Alternativno, vlado, ki jo je vodila elita, niso smatrali za demokracijo ampak oligarhijo, dobesedno »vlado posameznikov«. Ne glede, kako svobodni so bili ljudje sicer, jih Atenci niso smatrali za popolnoma svobodne, če si niso mogli vladati sami. Ljudem ni bilo namenjeno, da bi uživali v polni enakopravnosti, razen če so imeli vsi odrasli meščani moškega spola enako možnost, da so lahko vladali. Atenci so verjeli, da bo vlada brez te možnosti vladala, ne le preko elite, ampak tudi za interese elite. Ker pa bi bila elita na splošno premožnejša kot navadni ljudje, bi bila gospodarska dimenzija ena ključnih sestavin demokracije.

Aristotel je to dobro razumel. Demokracija je, kot je on navedel, ne le vlada večine, ampak režim, ki ga vodijo navadni in revni ljudje v njihovem lastnem interesu. Oligarhija pa je režim, ki ga vodi elita premožnih ljudi v njihov lasten interes.

Delovanje ameriške demokracije ima malo skupnega z atensko neposredno demokracijo. Zakonodaja se izvršuje preko predstavnikov ljudstva bolj kot pa preko ljudstva samega. Uradniki so izbrani na volitvah ali z imenovanjem in ne z žrebom. Navadni meščani smatrajo, da je njihova dolžnost, da so obveščeni o javnih zadevah in da volijo, čeprav veliko število odraslih Američanov voli redko kdaj, če sploh. In celo tisti, ki volijo, se ne čutijo dolžne, da bi sodelovali pri upravljanju, kot so se Atenci: v Ameriki je politika poklic, področje izbranih, kot je recimo pravo, inženirstvo ali igranje. Če je neka tuja vlada resnično demokratična, Američani ponavadi sodijo na podlagi prisotnosti ali odsotnosti svobodnih volitev. Le ameriški porotniški sistem poudarja neposredno participacijo revnih in navadnih ljudi, ki kot v Atenah, presoja o eliti. Toda, le majhen odstotek Američanov dejansko opravlja porotniško dolžnost. Za razliko od atenskih sodišč, so ameriška sodišča vrh tega nadzorovana s strani strokovnjakov, sodnikov in odvetnikov, ki so običajno člani elite. Na atenskih sodiščih so v postopkih dominirali amaterji.

V ustavnem smislu, je potemtakem ameriška vlada postavila moč v roke veliko manjšemu številu ljudi kot atenska. Zaradi tega je za Atenca malo verjetno, da bi presodil, da je Amerika bolj demokracija kot oligarhija.

Vpričo tega zaključka ameriški »ustanovni očetje« ne bi bili ne presenečeni, ne vznemirjeni Seveda so bili občudovalci grške in rimske antike, a so bili v svojem občudovanju zelo selektivni. Potem ko so se uprli britanski kroni, so se revolucionarni vodje trinajstih britanskih kolonij Severne Amerike po modelih vedenja ozirali izven angleške zgodovine. Antična zgodovina, ki je prevladovala v ameriškem izobraževanju v osemnajstem stoletju, se je izkazala kot dragocen vir. Ustanovitelji so iskali v antičnih republikah vzore vojaške vneme, javne vrline, samo-požrtvovalnosti, političnega pluralizma, uravnovešene in stabilne konfederacije, agrarne vzdržljivosti in predvsem, ljubezni do svobode. Šparta se jim je zdela bolj privlačen vzor kot pa Atene, a rimska republika je bila bolj zaželena od obeh. Pravzaprav so izkazali malo ljubezni do atenske demokracije, ki so jo smatrali za nestabilno, nagnjeno k cepitvam in vplivu političnih demagogov. John Adams je na primer mislil, da je zgodovina frakcijskega boja vrnila atensko demokracijo v sistem, ki je nasproten »vsečloveški in božanski dobrotljivosti«. Alexander Hamilton je priznal »občutke groze in gnusa« vpričo kontinuiranih agitacij in revolucij »neznatnih grških in italijanskih republik«. Thomas Jefferson je slavil predstavitev novega »ameriškega načela reprezentativne demokracije«. Menil je, da »zadosti« skoraj vsem zgodnjim političnim delom, vključno morda celo z Aristotelom.

Ponos na ameriške novosti in njihova čistost je uravnovesila ljubezen ustanoviteljev do antike. Ta odnos je deloma izhajal iz kolonijske puritanske dediščine, ki je verjela v posebne volitve izbrancev, ki opravljajo Gospodovo delo in deloma iz določenega občutka novosti in svežine »mejne družbe«. Zaradi tega je Samuel Adams iz Massachussetta povedal, da če naj bi bila Amerika kot Šparta, naj bo to »krščanska Šparta«. John Taylor iz Virginije je šel še korak naprej, ko je poudarjal radikalno razliko med novo ameriško republiko in njenimi grško-rimskimi predniki; napisal je: »v Ameriki je človeški značaj prestal moralno spremembo«.

Potemtakem ameriškim »ustanovnim očetom« ni bilo težko zavrniti Atencev. Ti so smatrali neposredno demokracijo za tako odvratno, kot so jo Atenci smatrali za bistveno in to iz različnih razlogov. Prvič, ker so izkusili to, kar so smatrali za tiranijo pod britansko kolonialno oblastjo, so bili ustanovitelji znatno skeptični napram neposrednemu vladanju kakršnekoli vrste. Zaradi tega njihova vztrajnost, da bi ustvarili federalno vlado z delitvijo oblasti, kjer bi medsebojna tekmovalnost ovirala moč katerekoli osebe ali institucije. Dva doma federalnih zakonodajnih teles, na primer, spodnji in zgornji (senat in predstavniški dom), bi uravnovešal drug drugega, med tem ko bi zakonodajna veja kot celota delovala kot protiutež k izvršni oblasti, ki jo vodi predsednik. Sodniške revizije, za katere skrbijo sodišča, bi uveljavljale vladavino ustave proti vtikanju v zakonodajo ali izvršbo. Moč posameznih držav bi vrh tega uravnovesila moč federalne vlade.

Drugič, s tem ko so sprožili revolucijo proti starodavni instituciji kot je bila britanska krona, so »ustanovni očetje« razvili močan občutek za krhkost režima. Uničujoči učinek frakcionalizma jih je intenzivno skrbel. Blažilo, so menili, bi bila napisana ustava, ki jo je težko izboljšati, zaradi tega bi bila dejavnik stabilnosti. Verjeli so tudi, da bo sistem delitve oblasti skupaj z drugimi vrlinami preprečeval razkole – čeprav poznejša ameriška zgodovina »močnih strankarskih politik«, postavlja njihovo upanje na laž.

Tretjič, ker so bili eni znatno bolj enakopravni kot drugi, noben od »ustanovnih očetov« ni bil pripravljen zaupati moči vladanja revnim ljudem. Nekateri so na vladanje gledali skozi prizmo bogatih, drugi so idealizirali vrline svobodnih kmetov, a vsi so verjeli, da se politična izvrstnost ne more pridobiti brez minimalnega premoženja in izobrazbe. Nihče ni bil pripravljen dovoliti ljudem brez zemlje, brez sredstev, ali revnim v mestu, da bi volili ali da bi jim prepustili upravljanje. Revni ljudje, prepuščeni samim sebi, so bili preveč neizobraženi in razdražljivi, da bi lahko nudili dobro vlado: vsaj tako so mislili ustanovni očetje. Bili so plen premetenim in brezvestnim političnim agitatorjem ter so potrebovali varstvo in zaščito »zmernih in spoštovanih predstavnikov meščanstva«, kot je James Madison opisal svoj predlog o senatu, v času debate o ustavi Združenih držav. Do ustavnega amandmaja dvajsetega stoletja, so bili ameriški senatorji izbrani s strani zakonodajnega zbora in ne na ljudskih volitvah, s čemer so senat zasedale elite – ta vrlina bi zelo pomagala demokratskim Atenam, je menil Madison. »Kakšni grenki tesnobi ne bi Atenci pogosto ušli«, piše:

»..če bi njihova vlada vsebovala tako skrbno zaščito (to je senat) proti tiraniji njihovih lastnih strasti? Ljudska svoboda bi mogoče tako ubežala neizbrisni sramoti odlokov, po katerih istemu državljanu en dan predpiše strup, drugi dan pa mu postavlja spomenik.«

Noben antični grški oligarh ne bi mogel bolje grajati domnevnih napak demokracije.

Črnilo na Ustavi se je komajda posušilo, ko je »ljudska svoboda« začela trgati okove, ki jih je Madison poskušal naprtiti. V zadnjih dveh stoletjih je Amerika postala veliko bolj demokratična, kot bi si ustanovitelji kdaj koli želeli. Demokraciji v Ameriki, kot trenutno obstaja, primanjkuje veliko Madisonovih izvirnih omejitev za »ljudske strasti«. Nabor državljanov primernih za uradne službe se je med tem razširil, in vključil ljudi, katere so ustanovitelji imeli za dvomljiv material pri oblikovanju republike: ženske, osvobojene sužnje in njihove potomce, priseljence iz štirih koncev sveta. Jefferson je živel v pretežno podeželski državi in skupaj z svojimi sodobniki cenil predvsem kmečke vrednote. Kaj bi si mislili o današnjih ameriških volivcih, med katerimi prevladujejo prebivalci mest ali predmestij? Kot tudi ni več nobenih zahtev o lastnini, kot pogoja za volilno pravico, kar je bil standard v Madisonovi Ameriki, ki je bil ovržen v zgodnjem devetnajstem stoletju. Volilna pravica je univerzalna, vladarji so heterogeni. Oboji, ženske in potomci sužnjev, služijo kot župani velikih mest, kot državni guvernerji, senatorji Združenih Držav in kot ministri za pravosodje vrhovnega sodišča; le predsedstvo države se jih zaenkrat še izogiba.

Ovire za neposredno izražanje ameriškega ljudstva od leta 1790 vztrajno padajo. Čeprav je ameriški predsednik izbran s pomočjo majhnega števila elektorskih glasov iz vsake države, je tako imenovana »volilna komisija« postala le tehnikalija, saj je elektorat vsake države zavezan, da podpre kandidata, ki dobi večino ljudskega glasu v tej državi. Na državni in lokalni ravni je večina sodnikov izbrana preko volitev in ne preko imenovanja. Sofisticirano preverjanje javnega mnenja otežuje tudi izvoljenemu uradniku, da bi ignoriral glas ljudstva, če še želi biti ponovno izvoljen.

Ne da je bila delitev oblasti popolnoma odstranjena iz ameriškega federalnega političnega sistema: njena kontinuirana pomembnost v primerjavi s parlamentarno demokracijo resnično vzbuja pozornost. Za razliko od premiera, ameriški predsednik nujno ne poveljuje dejanski večini v zakonodaji veji oblasti, saj je izid kongresnih volitev neodvisen od tega na predsedniških volitvah. Ni nenavadno, da ena stranka vlada predsedstvu, druga pa parlamentu. Vsak dom zakonodaje je vrh tega kar samostojen, kar pomeni, da mora predsednik, če naj neka listina postane zakon, najti oporo v spodnjem domu (predstavniškem domu) in senatu. V zadnjih letih je vse bolj očitno rahljanje vezi strankarske lojalnosti. Konec Hladne vojne in pomen, ki ga je imela za nujne in težke odločitve, je prinesel določeno manjšanje prestiža mesta predsednika. Čeprav ima Clintonova demokratska stranka večino v spodnjem domu in senatu, mu ni lahko uveljavljati zakonodajnega programa. Niti ne morejo člani zakonodajnega zbora v enem domu parlamenta zlahka predpisati programa, brez da bi prejeli podporo predsednika; in brez podpore drugega doma parlamenta, tudi ti ne morejo ničesar predpisati. Ljudska svoboda je tako resnično uravnotežena tako, kot bi si to želel Madison.

Potem ko bi enkrat že odpisal Ameriko kot oligarhijo, bi kak Atenec vendarle morda imel pomisleke. Pobližje kot bi si pogledal Ameriko, zlasti če bi zapustil meje Washingtona, več podobnosti bi morda lahko zasledi med starodavno »demokratio« in moderno demokracijo. Kot Atenci, so tudi Združene države ponosne na svojo svobodo. Ideologi vsake od družb so svobodo utemeljevali v dejanju oboroženega upora proti tuji dominaciji (ali vsaj, kar so dojemali kot tuje). Ameriški državni praznik je 4. julija, ko se praznuje uradno objavo vojne za neodvisnost od Britanije (naroda, ki ga ironično zdaj častimo kot izvir ameriške kulture in spoštujemo kot najbližjo ameriško zaveznico). Atenska tradicija je častila oboje, propadli aristokratski upor proti tiraniji iz približno 515 pr.n.št.., ki je vladala v Atenah in uspešni upor ljudstva proti Šparti julija 508 pr.n.št.. Praznovanje vojaške vrline kot varovalca svobode je moč najti tako v Atenah kot tudi v Ameriki. V Atenah je bila vojaška služba vse prej kot univerzalna, medtem ko Amerika jamči vsakemu meščanu, da tudi vpričo v zadnjih letih vse bolj nezaslišanega in na čase anarhičnega nasilja, lahko poseduje orožje. Pojem neodvisne Amerike, oborožene proti grožnji tiranije, je zakoreninjen globoko v nacionalni zavesti.

Amerika je v veliki meri zaradi svoje »mejne zapuščine« bolj nasilna družba kot je bila atenska. Atenci so nič manj kot Američani promovirali ideologijo, po kateri bi bil idealni meščan aktiven in ne pasiven: pogumen, domoljuben, krepak, in če je potrebno, celo kalilec miru. Tako kot Atenci so si tudi Američani pridobili sloves pravdanja. Nobena družba ni kazala potrpljenja do strogih sramotilnih zakonov ali varovanja zasebnosti politikov.

Tako Atenci kot Američani so se smatrali za odprto družbo, ki nudi zatočišče beguncem in gospodarske priložnosti podjetnim imigrantom. Atenski priseljenci dejansko niso imeli nobene možnosti, da bi kdaj postali meščani – to je gotovo v velikem kontrastu do univerzalnega državljanstva sodobne Amerike. V sredini petega stoletja pr.n.št. je bil atenski demokratičen zbor državljanov velika sklenjena skupina. V Atenah stalno nameščeni tujci so kljub temu s časom pridobili veliko blaginjo in tudi veliko količino tako individualne kot tudi politične svobode. Pisali so govore, ki so jih državljani dostavljali na sodišča in v skupščino. Med državljansko vojno od 404-403 pr.n.št. so se borili in umirali za demokrate.

Kot Ameriko, so tudi Atene smatrali za visoko svetovljansko družbo. V radost demokratom in v gnus konservativcem je bilo slišati blebetanje številnih tujih glasov. Filozof Platon, ki ni bil ravno občudovalec demokracije, je Atene napadel s satiro, da so zaradi svoje raznolikosti podobne večbarvnemu plašču. Še toliko huje zanj in za njemu podobne mislece pa je bilo dejstvo, da so Atene cenile enakost.

Oligarhični Grki so na Atene in njihove lahkomiselne in enakopravne običaje gledali zviška. Klopi atenske skupščine, najpomembnejšega vira državnosti, so bili napolnjene z neolikanimi kmeti in neizobraženimi obrtniki in trgovci. Kot poroča neki vir, so imeli Atenci neokusno navado, da so pustili sužnjem hoditi po ulicah oblečeni kot gospodarji! Tudi Amerika ima močno egalitarno strujo. Mnogi smatrajo za škandal, ko je ob priložnosti svoje inavguracije leta 1829, predsednik Združenih Držav Andrew Jackson odprl vrata Bele hiše navadnim meščanom, ki jim do tega trenutka še nikoli prej ni bilo dopuščeno sodelovati na takšnem praznovanju. Kot poročajo sodobniki so »poljedelci, kmetje, gospodje, Gorjaki in Negorjaki, ženske in otroci, črnci in belci«, vstopali v Belo hišo in pustili za seboj uničen porcelan, kristal in svilene tapete.

Obe družbi posebno cenita svobodo govora. Atenci so bili osredotočeni na pravico vsakega državljana, da naslovi skupščino. Priznavali so bolj splošno svobodo govora, ampak niso imeli niti približno takšne zaščite kot je zapisana v Zakonskem osnutku o pravicah (Bill of Rights) iz leta 1791 (obsega prvih deset amandmajev ustavi), ki prepoveduje vsakršno federalno zakonodajo, ki ljudem omejuje pravico do govora. Zakonski osnutek gre še dlje, saj ljudem jamči pravico, da miroljubno zborujejo in do peticij in pritiskov na svoje predstavnike v kongresu. Prepoveduje vsesplošno državno religijo, medtem ko varuje ljudsko svobodo do religije na bolj splošen način. Zato je svoboda govora v ZDA osnovana bolj trdno in mišljena bolj široko kot v Atenah.

Nič od tega ne zanika ogromnih razlik med atensko in ameriško demokracijo; ameriška svoboda do religije samo izpostavi te razlike. Sodobni zahodni liberalizem se je razvil iz groznih religioznih vojn v šestnajstem in sedemnajstem stoletju. Od takrat liberalizem velik pomen polaga na individualno svobodo religije in na splošno ločitev javnega in zasebnega. V nasprotju s tem se je Atenec za ideološko vodenje usmeril na družbeno mnenje in ne na individualno zavest. Atenska religija je bila s svojimi bogovi in praznovanji državna religija. Ni bilo delitve med cerkvijo in državo. Javno in zasebno so smatrali ločeno, a to razlikovanje je bilo manjše kot v sodobni demokraciji. Atenci so se bili veliko bolj pripravljeni vmešavati v zasebne zadeve kot sodobni demokrati. Če pogledamo skrajni, a razkrivajoč primer Sokratove sodbe. Sokrat je bil obsojen in ubit leta 399 pr.n.št. zaradi zločinov kot so nepriznavanje mestnih bogov, ker je izumljal nove bogove in ker je kvaril mladino. Ameriško sodišče bi take obtožbe zavrglo.

Po drugi strani pa bi atensko sodišče zavrglo tožbe, ki jih v zadnjem času slišimo na ameriških sodiščih. Tožbe, ki so osnovane na dozdevno široko odprtem pojmovanju pravic. Atenski pojem »pravice« je bil sprva majhnega pomena, veliko bolj pomembna koncepta političnega leksikona sta bila »privilegij« in »dolžnost«. Atene so imele tudi malo posluha za popravo domnevnih diskriminacij etničnih in rasnih manjšinskih skupin – žensk, ljudi s posebnimi potrebami, religioznih sekt, tako ali drugače preobčutljivih ljudi in danes celo živali – katerih zahteve za pravice se vse pogosteje pojavljajo v ameriškem pravosodju in politiki.

Morda je najbolj udarna razlika med antiko in sodobnostjo, kapitalizem. Zagotovo obstajajo določene podobnosti med antičnim in sodobnim gospodarstvom. Atene niso nič bolj kot Amerika prakticirale komunizma. Atenci so izkazovali veliko spoštovanje zasebni lastnini. Kot Američani, so tudi oni pričakovali, da bo vlada priskrbela za minimalno blaginjo, še posebno za revne. Ti so v atenski državi iskali zaposlitev v mornarici in javnih delih kot so bili gradbeni projekti in ladjedelnice, kot tudi v porotniških dolžnostih, uslugah v javnih uradih in celo v obiskovanju gledališča (kar je bila vrsta primitivnega socialnega sistema). Atenci še niso imeli ideologije kot tudi ne tehnologija za pospeševanje sodobne gospodarske rasti. Atenci so bili relativno nelakomni in so posedovali zelo malo lastnine. Za razliko od Američanov, Atenci niso smatrali za namen volitev promoviranje in nenehno izboljševanje standarda življenja svojih državljanov. Bili bi morda presenečeni, ko bi spoznali, da je »stanje gospodarstva« v splošnem smatrano za najpomembnejšo zadevo ameriških volitev.

Razlike so resnično ogromne. Še vedno pa ne smemo pozabiti na številne podobnosti, ki se tkejo od starodavne do sodobne demokracije. Tako Atene kot Amerika sta družbi, ki poudarjata ideologijo enakopravnosti in svobode, in pravico vsakega državljana, da ima besedo pri vodenju države. Atenec bi Ameriko lahko odpravil kot oligarhijo. Bil bi presenečen nad velikostjo in bogastvom Združenih držav in nad odpravo suženjstva. Bil bi nezaupljiv do svobode, namenjene ženskam in odklanjal bi vedno večje število »pravic«, ki jih zahteva vedno več ljudi. Toda, ko bi tak Atenec srečal skupino ameriških državljanov, ki odprto kritizirajo vlado in organizirajo kampanjo, s katero se bodo borili za svoje pravice, bi temu verjetno prikimal in se jim pridružil.

Prvič objavljeno v History Today, številka. 44, April 1994

Prevedla Lidija Bubnjar

Za nadaljnje branje:

Meyer Reinhold, Classical Americana. The Greek and Roman Heritage in the United States (Wayne State, 1984);

Gordon S. Wood, The Creation of the American Republic, 1776-1787 (W. W. Norton, 1972).

Avtorji »Federalist Papers« (originalno objavljen 1788), posebej James Madison (kasneje šesti predsednik ZDA) je imel veliko povedati o razliki med ameriško ustavo in antičnimi republikami.

Harry L. Watson, Liberty and Power. The Politics of Jacksonian America (Hill and Wang, 1990);

Jonathan Rauch, Kindly Inquisitors. The New Attacks on Free Thought (Chicago, 1993);

Ronald Takaki, A Different Mirror: A History of Multicultural America (Little, Brown, 1993).

Barry Strauss je profesor zgodovine ne Univerzi Cornell in avtor knjige »Fathers and Sons in Athens« (Princeton and Routledge, 1993).