Predgovor
Od Humanističnega manifesta I (1933) je minilo 40 let. Po dogodkih, ki so sledili, se je izkazal za veliko preveč optimističnega. Nacizem je pokazal kakšne brutalnosti je sposobno človeštvo. Drugi totalitarni režimi so zatirali človekove pravice, ne da bi preprečili revščino. Znanost je včasih prinesla zlo, včasih dobro. Zadnja desetletja so pokazala, da se v imenu miru lahko bijejo nečloveške vojne. Začetki policijskih držav, celo v demokratičnih družbah, razširjeno vladno vohunstvo, druge zlorabe moči s strani vojaških, političnih in industrijskih elit ter neprestani in nepopustljivi rasizem pomenijo drugačne, težavne obete za družbo. V številnih družbah predstavljajo zahteve žensk in manjšinskih skupin po enakih pravicah izziv za našo generacijo.
Ko se bližamo 21. stoletju, potrebujemo vizijo, ki je pozitivna in polna upanja. Nujno je tudi zaupanje, sorazmerno z vse naprednejšim znanjem. Soočeni z izbiro med obupom in upanjem se humanisti v tem Humanističnem manifestu II pozitivno odzovejo na negotove čase.
Kot leta 1933, humanisti še vedno verjamejo, da je tradicionalni teizem, vera v Boga, ki usliši molitve, ki naj bi živel in skrbel za ljudi, slišal in razumel njihove molitve in bil sposoben glede njih ukrepati, nedokazana in staromodna vera. Nauk o odrešenju, ki temelji na golem potrjevanju, se še vedno zdi škodljiv, saj zamoti ljudi z lažnimi upi na nebesa po smrti. Razumni umi iščejo druge načine preživetja.
Podpisniki Humanističnega manifesta II trdijo, da ne uveljavljajo zavezujočega kreda; njihovi individualni pogledi so lahko izraženi na zelo različne načine. A ta izjava sega po viziji v času, ki zahteva usmeritev. To je družbena analiza, ki si prizadeva za soglasje. Potrebno bo razvijati nove izjave, ki jo bodo nadomestile, a za aktualen čas ostajamo prepričani, da humanizem ponuja alternativo, ki lahko služi današnjim potrebam in vodi človeštvo v prihodnost.
Paul Kurtz in Edwin H. Wilson (1973)
—————
Naslednje stoletje je lahko in bi moralo biti humanistično. Dramatične znanstvene, tehnološke in vse hitrejše družbene in politične spremembe, so nam zasipale zavest. Zavzeli smo planet, raziskali Luno, premagali naravne omejitve potovanja in komuniciranja; stojimo na pragu nove dobe, pripravljeni, da posežemo globlje v vesolje in morda naselimo druge planete. S pametno uporabo tehnologije lahko nadzorujemo naše okolje, premagamo revščino, opazno zmanjšamo bolezni, podaljšamo našo življenjsko dobo, bistveno spremenimo naše vedenje, spremenimo potek človeške evolucije in kulturnega razvoja, sprostimo neizmerne nove moči, in človeštvu zagotovimo edinstveno priložnost za dosego bogatega in smiselnega življenja.
A prihodnost je polna nevarnosti. S tem, ko smo se naučili nanašanja znanstvene metode na naravo in človeško življenje, smo omogočili ekološko škodo, prehitro rast prebivalstva, razčlovečenje institucij, totalitarno represijo in jedrsko ter biokemijsko katastrofo. Ob soočenju z apokaliptičnimi prerokbami in katastrofičnimi scenariji mnogi v obupu bežijo od razuma in sprejemajo iracionalne kulte ter teologije umika in pobega.
Tako tradicionalna moralna načela kot novejši iracionalni kulti ne izpolnjujejo perečih potreb sedanjosti in prihodnosti. Napačne »teologije upanja« in mesijanske ideologije, ki zamenjujejo nove dogme za stare, se ne znajo soočati z obstoječimi resničnostmi sveta. Ljudi ločujejo, namesto da bi jih združevali.
Če hoče preživeti, mora človeštvo pogumno in drzno ukrepati. Razširiti moramo uporabnost znanstvenih metod in združiti razum s sočutjem ter tako izgraditi konstruktivne družbene in moralne vrednote. Soočeni s številnimi možnimi oblikami prihodnosti se moramo odločiti, kateri bomo sledili. Končni cilj bi moral biti izpolnjevanje potenciala za rast vsake posamezne človeške osebnosti – ne le za nekaj privilegiranih, temveč za vse človeštvo. Samo skupni svet in globalni ukrepi lahko zadostujejo.
Humanistični pogled na življenje bo izkoristil ustvarjalnost vsakega človeka ter zagotovil vizijo in pogum za medsebojno sodelovanje. Ta vidik poudarja vlogo, ki jo ljudje lahko igrajo na svojih področjih delovanja. Prihodnja desetletja kličejo po predanih, jasno mislečih moških in ženskah, sposobnih usmerjati in nadzorovati voljo, inteligenco ter sodelovalne sposobnosti pri oblikovanju želene prihodnosti. Humanizem lahko zagotovi namen in navdih, ki ga toliki iščejo; poda lahko osebni pomen in vrednost človeškemu življenju.
V sodobnem svetu obstaja veliko vrst humanizma. Različne vrste in poudarki naturalističnega humanizma vključujejo »znanstveni«, »etični«, »demokratični«, »verski«, in »marksistični« humanizem. Svoboda misli, ateizem, agnosticizem, skepticizem, deizem, racionalizem, etične kulture in svobodne veroizpovedi vse trdijo, da so dedinje humanistične tradicije. Korenine humanizma segajo v starodavno Kitajsko, klasično Grčijo in Rim, skozi renesanso in razsvetljenstvo, do znanstvene revolucije sodobnega sveta. A pogledi, ki zgolj zavračajo teizem, niso enakovredni humanizmu. Manjka jim zavezanost pozitivnemu prepričanju v možnosti napredka ljudi in zanj pomembnih vrednot. Znotraj verskih skupin mnogi verjamejo v prihodnost humanizma in si pripisujejo humanistične zasluge. Humanizem je etični proces, skozi katerega se lahko gibljemo vsi, je nad in onkraj razdvajajočih podrobnosti, herojev, dogmatičnih veroizpovedi in ritualov preteklih religij ali zgolj njihovih negacij.
Potrjujemo sklop skupnih načel, ki lahko služijo kot podlaga za skupno ukrepanje – pozitivnih načel, pomembnih za sedanje stanje človeštva. Te predstavljajo model sekularne družbe na planetarni ravni.
Iz teh razlogov ponujamo ta novi humanistični manifest za prihodnost človeštva; nam predstavlja vizijo upanja, usmeritev za zadovoljivo preživetje.
Vera
Prvič: V najboljšem smislu lahko vera navdihuje predanost najvišjim etičnim idealom. Gojenje moralne predanosti in ustvarjalne domišljije je izraz pristne »duhovne« izkušnje in aspiracije.
Kljub temu menimo, da tradicionalne dogmatične ali avtoritarne religije, ki postavljajo razodetje, Boga, rituale ali veroizpoved nad človeške potrebe in izkušnje, ne koristijo človeštvu. Vsaka sodba narave bi morala prestati preizkuse znanstvenega dokazovanja; po naši oceni jih dogme in miti tradicionalnih religij ne prestanejo. Celo na tej pozni točki človeške zgodovine moramo znova formulirati nekatera osnovna dejstva, ki temeljijo na kritični uporabi znanstvenega razuma. Nimamo zadostnih dokazov za vero v obstoj nadnaravnega; to je bodisi brezpomensko bodisi nepomembno za vprašanje preživetja in izpolnitve človeške rase. Kot ne-teisti začnemo pri ljudeh in ne Bogu, z naravo in ne božanstvom. Narava je morda res širša in globlja, kot mislimo sedaj; a vsako novo odkritje bo le razširilo naše razumevanje naravnega.
Nekateri humanisti verjamejo, da bi morali preinterpretirati tradicionalne religije in jim povrniti pomen v skladu s trenutno situacijo. A takšne ponovne določitve pomena pogosto poustvarjajo stare odvisnosti in eskapizem; zlahka postanejo nazadnjaške in ovirajo prosto uporabo intelekta. Namesto tega potrebujemo radikalno nove človeške namene in cilje.
Razumemo potrebo po ohranitvi najboljših etičnih naukov v verski tradiciji človeštva, od katerih so nam mnoga skupna. Vendar zavračamo tiste značilnosti tradicionalne verske morale, ki človeku preprečuje popolno razumevanje lastnega potenciala in odgovornosti. Tradicionalne vere ljudem pogosto nudijo tolažbo, a jim tudi preprečujejo, da bi si pomagali sami ali dosegli svoj polni potencial. Takšne institucije, veroizpovedi in obredi pogosto ne spodbujajo volje za pomoč drugim. Vse prepogosto tradicionalne vere vzpodbujajo odvisnost namesto neodvisnosti, poslušnost namesto potrjevanja, strah namesto poguma. Nedavno pa so sprožile družbeno akcijo zaskrbljenosti vpričo teologij, ki jemljejo za svoje jedro trditev, da je Bog mrtev. Mi v človeštvu ne vidimo božanskega pomena ali božje previdnosti. Čeprav marsičesa ne vemo, smo ljudje sami odgovorni za to, kar smo ali bomo postali. Nobeno božanstvo nas ne bo rešilo; rešiti se moramo sami.
Drugič: Obljube nesmrtne odrešitve ali strah pred večnim prekletstvom so namišljene in škodljive. Ljudi odvračajo od sedanjih problemov, samoaktualizacije in odpravljanja družbenih krivic. Sodobna znanost zavrača zgodovinske koncepte, kakršna sta »duh v stroju« in »od telesa ločljiva duša«. Znanost raje pritrjuje nastanku človeške vrste zaradi naravnih evolucijskih sil. Kolikor vemo, je celota osebnosti odvisna od biološkega organizma, ki deluje v družbenem in kulturnem kontekstu. Nikakršnega oprijemljivega dokaza nimamo, da življenje preživi smrt telesa. Naprej obstajamo skozi naše potomce in naš vpliv na življenja drugih v naši kulturi.
Tradicionalne religije zagotovo niso edina ovira človeškega napredka. Tudi druge ideologije zavirajo človeški napredek. Nekatere oblike političnih doktrin na primer delujejo kot religije in posledično kažejo najslabše lastnosti ortodoksnosti in avtoritarnosti, še posebej kadar žrtvujejo posameznika na oltarju utopičnih obljub. Izključno gospodarski in politični vidiki, najsi kapitalistični ali komunistični, pogosto delujejo kot verske in ideološke dogme. Čeprav ljudje nedvomno potrebujemo gospodarske in politične cilje, potrebujemo tudi ustvarjalne vrednote kot življenjska vodila.
Etika
Tretjič: Potrjujemo, da moralne vrednote izvirajo iz človeških izkušenj. Etika je avtonomna in situacijska ter ne potrebuje nobene teološke ali ideološke sankcije. Etika izhaja iz človeških potreb in interesa. Z zanikanjem tega bi izkrivili same temelje življenja. Človeško življenje ima pomen, ker ustvarjamo in razvijamo svojo prihodnost. Sreča in ustvarjalna izpolnitev človeških potreb in želja, individualni in skupni užitek, so neprekinjene teme humanizma. Prizadevamo si za dobro življenje tukaj in zdaj. Naš cilj je bogatitev življenja kljub poniževalnim silam vulgarizacije, komercializacije in razčlovečenja.
Četrtič: Razum in inteligenca sta najučinkovitejši orodji, ki ju poseduje človeštvo. Nadomestka ni: niti vera niti strast sami po sebi ne zadostujeta. Nadzorovana uporaba znanstvenih metod, ki so vse od renesanse preoblikovale naravoslovne in družbene vede, je potrebno razširiti tudi na reševanje človeških problemov. Toda razum mora biti kaljen s ponižnostjo, kajti nobena skupina nima monopola nad modrostjo ali krepostjo. Prav tako ni nobenega zagotovila, da lahko rešimo vse probleme ali odgovorimo na vsa vprašanja. Kritična inteligenca dopolnjena z občutkom človeške skrbi, je najboljši način za reševanje težav, ki je človeštvu na voljo. Razum je treba uravnotežiti s sočutjem, empatijo in v celoti izpolnjeno osebnostjo. Tako ne zagovarjamo uporabe znanstvene inteligence kot neodvisne ali v nasprotju s čustvi, saj verjamemo v gojenje čustev in ljubezni. Ko znanost širi meje znanega, se človeško čudenje nenehno obnavlja in umetnost, poezija ter glasba najdejo svoje mesto ob religiji in etiki.
Posameznik
Petič: Dragocenost in dostojanstvo posameznika sta osrednji humanistični vrednoti. Posameznike bi bilo treba spodbujati k zavedanju svojih ustvarjalnih sposobnosti in želja. Zavračamo vse verske, ideološke ali moralne kodekse, ki črnijo posameznika, zatirajo svobodo, dolgočasijo intelekt, razčlovečijo osebnost. Verjamemo v najvišjo individualno avtonomijo, ki je v soglasju z družbeno odgovornostjo. Čeprav znanost lahko razloži vzroke vedenja, v človeškem življenju obstajajo možnosti individualne svobodne izbire in jih je treba razširiti.
Šestič: Na področju seksualnosti verjamemo, da nestrpnost pogosto gojijo ortodoksne religije in puritanske kulture, ki neupravičeno zatirajo spolno ravnanje. Treba bi bilo prepoznati pravico do kontracepcijskih sredstev, splava in ločitve. Ne odobravamo izkoriščevalskih in poniževalnih oblik spolnega izražanja, a tudi ne želimo z zakonom ali družbenimi sankcijami prepovedati soglasnega spolnega vedenja odraslih. Raznolikih načinov raziskovanja spolnosti samih po sebi ne smemo šteti za »zle«. Civilizirana družba bi morala biti strpna tudi brez odobravanja nepremišljene permisivnosti ali razuzdane promiskuitetnosti. Z izjemo škodovanja drugim ali spodbujanja k škodovanju, je posameznikom treba dovoliti izražanje spolnih nagnjenj in izbiro življenjskega sloga po njihovih lastnih željah. Gojiti želimo razvoj odgovornega odnosa do spolnosti, pri katerem ljudje niso izkoriščani kot spolni objekti in ki spodbuja intimnost, čutnost, spoštovanje in iskrenost v medosebnih odnosih. Moralna vzgoja za otroke in odrasle je pomemben način razvijanja zavedanja in seksualne zrelosti.
Demokratična družba
Sedmič: Da bi okrepili svobodo in dostojanstvo, mora posameznik v vseh družbah izkusiti celoten obseg državljanskih svoboščin. To vključuje svobodo govora in tiska, politično demokracijo, pravno pravico do ugovora na vladno politiko, pravičen sodni postopek, versko svobodo, svobodo združevanja ter umetniško, znanstveno in kulturno svobodo. Vključuje tudi prepoznanje pravice posameznika do dostojanstvene smrti, evtanazije in samomora. Nasprotujemo naraščajočemu kakršnemukoli vdiranju v zasebnost v totalitarnih in demokratičnih družbah. Želimo zaščitili, širiti in izvajati načela človekove svobode, ki so se razvila prek Magne Carte, Listine svoboščin, Pravic človeka in Splošne deklaracije o človekovih pravicah.
Osmič: Zavezani smo odprti in demokratični družbi. Participativno demokracijo v pravem pomenu besede moramo razširiti na gospodarstvo, šolstvo, družino, delovna mesta in prostovoljna združenja. Odločanje mora biti decentralizirano in vključevati ljudi na vseh ravneh – družbeni, politični in gospodarski. Vsi ljudje bi morali imeti glas pri oblikovanju vrednot in ciljev, ki določajo njihova življenja. Institucije bi se morale odzivati na izražene želje in potrebe. Pogoji za delo, izobraževanje, predanost in igro bi morali biti bolj človeški. Sile odtujevanja je treba spremeniti ali odpraviti in minimizirati število birokratskih struktur. Ljudje so pomembnejši od zapovedi, pravil, prepovedi ali uredb.
Devetič: Nujni sta ločitev cerkve in države ter ločitev ideologije in države. Država mora spodbujati največjo možno svobodo različnih moralnih, političnih, verskih in družbenih vrednot v družbi. S porabo javnega denarja ne bi smela dajati prednosti posameznim verskim organom niti podpirati ene ideologije in pri tem delovati kot instrument propagande ali zatiranja, še zlasti zoper disidente.
Desetič: Človeške družbe ne bi smele ocenjevati gospodarskih sistemov po retoriki ali ideologiji, temveč po tem, ali povečujejo gospodarsko blaginjo vseh posameznikov in skupin, zmanjšujejo revščino in stiske, povečujejo skupno zadovoljstvo ljudi in izboljšujejo kakovost življenja. Zato odpiramo vrata alternativnim gospodarskim sistemom. Demokratizirati moramo gospodarstvo in ga ocenjevati po njegovi odzivnosti na potrebe ljudi ter po tem kako služi skupnemu dobru.
Enajstič: Načelo moralne enakosti moramo razširiti z odpravo vseh oblik diskriminacije na podlagi rase, vere, spola, starosti ali nacionalnega porekla. To pomeni enake možnosti in priznavanje talentov in zaslug. Posameznike moramo spodbujati, naj prispevajo k lastnemu izboljšanju. Če tega ne zmorejo, mora družba zagotoviti sredstva za zadovoljitev njihovih osnovnih ekonomskih, zdravstvenih in kulturnih potreb, vključno, če sredstva to omogočajo, z zajamčenim minimalnim letnim dohodkom. Skrbi nas za blaginjo starejših, bolnih, prikrajšanih in tistih na stranskem tiru družbe – duševno zaostalih, zapuščenih ali zlorabljenih otrok, hendikepiranih, zapornikov in odvisnikov – za vse, ki jih družba zanemarja ali ignorira. Aktivni humanisti bi se morali čutiti poklicane, da naredijo osebne odnose bolj človeške.
Verjamemo v pravico do univerzalne izobrazbe. Vsakdo ima pravico do kulturne priložnosti za izpolnitev svojih edinstvenih sposobnosti in talentov. Šole bi morale učiti izpolnjenega in produktivnega življenja. Na vseh ravneh bi morali biti odprte vsem in vsakomur; morali bi spodbujati doseganje odličnosti. Pozdraviti moramo inovativne in eksperimentalne oblike izobraževanja. Energija in idealizem mladih si zaslužita, da se ju ceni in usmerja v konstruktivne namene.
Obsojamo rasno, versko, etnično ali razredno sovraštvo. Čeprav verjamemo v kulturno raznolikost in spodbujamo rasni in etnični ponos, zavračamo ločevanje, ki spodbuja odtujenost in nastroji ljudi in skupine eno proti drugi; zamišljamo si integrirano skupnost, v kateri imajo ljudje maksimalno priložnost za svobodno in prostovoljno združevanje.
Kritični smo do seksizma ali spolnega šovinizma – moškega ali ženskega. Verjamemo v enake pravice žensk in moških do izpolnitve svojih edinstvenih karier in potencialov, kot jim ustreza, brez krivične diskriminacije.
Svetovna skupnost
Dvanajstič: Obsojamo delitev človeštva na podlagi nacionalizma. Dosegli smo prelomnico v človeški zgodovini, ko je najboljša izbira preseganje meja nacionalne suverenosti in premik v smeri izgradnje svetovne skupnosti, v kateri lahko sodelujejo vsi deli človeške družine. Tako se zavzemamo za razvoj sistema svetovnega prava in svetovne ureditve, utemeljene na nadnacionalni zvezni vladi. Ta bi upoštevala kulturni pluralizem in raznolikost. Izključevala ne bi ponosa nacionalnega izvora in dosežkov niti obravnavanja regionalnih problemov na regionalni podlagi. Človeškega napredka ni več mogoče doseči z osredotočanjem na samo eno področje sveta, zahodno ali vzhodno, razvito ali slabše razvito. Prvič v človeški zgodovini ni moč nobenega dela človeštva izolirati od katerega koli drugega. Prihodnost vsake osebe je na nek način povezana z vsemi. Tako ponovno potrjujemo zavezanost k izgradnji svetovne skupnosti, hkrati pa prepoznavamo, da nas to zavezuje k nekaterim težkim odločitvam.
Trinajstič: Ta svetovna skupnost mora zavrniti zatekanje k nasilju in prisili kot metodi reševanja mednarodnih sporov. Verjamemo v miroljubno razsojanje o razlikah s pomočjo mednarodnih sodišč in z razvojem umetnosti pogajanja in kompromisov. Vojna je zastarela. Enako velja za uporabo jedrskih, bioloških in kemičnih orožij. Za ves planet je ključno, da zmanjšamo raven vojaških izdatkov in usmerimo te prihranke v miroljubne in ljudem koristne namene.
Štirinajstič: Svetovna skupnost mora sodelovati pri skupnem načrtovanju porabe hitro izginjajočih virov. Planet Zemljo je treba obravnavati kot enoten ekosistem. Ekološko škodo, izčrpavanje virov in prekomerno rast prebivalstva je treba obrzdati z mednarodnim dogovorom. Gojenje in ohranjanje narave je moralna vrednota; sami sebe moramo dojemati kot sestavni del virov našega bivanja v naravi. Naš svet moramo osvoboditi nepotrebnega onesnaževanja in odpadkov, odgovorno moramo varovati in ustvarjati bogastva, tako naravna kot človeška. Izkoriščanje naravnih virov, ki ga ne brzda družbena zavest, se mora končati.
Petnajstič: Problemov gospodarske rasti in razvoja ne more več rešiti en sam narod, saj sedaj zadevajo celoten svet. Moralna obveznost razvitih držav je, da zagotavljajo – preko mednarodnega organa, ki varuje človekove pravice – obsežno tehnično, kmetijsko, zdravstveno in gospodarsko pomoč, vključno s tehnikami za nadzorovanje rojstev, razvijajočim delom sveta. Svetovna revščina se mora končati. Skrajna neskladja v bogastvu, dohodkih in gospodarski rasti je potrebno zmanjšati na svetovni ravni.
Šestnajstič: Tehnologija je pomemben ključ do človeškega napredka in razvoja. Preziramo neoromantične poskuse nekritičnega obsojanja vse tehnologije in znanosti ali nasvetov za zaviranje njene nadaljnje širitve in uporabe v dobro človeštva. Uprli bi se kakršnimkoli poskusom cenzuriranja temeljnih znanstvenih raziskav na podlagi moralnih, političnih ali družbenih razlogov. Tehnologijo moramo previdno ocenjevati glede na posledice njene uporabe; izogibati se moramo škodljivim in uničujočim spremembam. Posebej nas moti, kadar tehnologija in birokracija nadzorujeta, manipulirata ali spreminjata ljudi brez njihove privolitve. Tehnološka izvedljivost še ne pomeni družbene ali kulturne zaželenosti.
Sedemnajstič: Komunikacijo in transport moramo razširiti preko meja. Ukiniti moramo potovalne omejitve. Svet mora biti odprt različnim političnim, ideološkim in moralnim stališčem ter razviti svetovni televizijski in radijski sistem za obveščanje in izobraževanje. Zato preko vseh ideoloških meja, pozivamo k celostnemu mednarodnem sodelovanju na področju kulture, znanosti, umetnosti in tehnologije. Naučiti se moramo odkrito živeti skupaj, sicer bomo propadli.
Človeštvo kot celota
Zaključek: Svet ne more čakati na uskladitev tekmujočih političnih ali gospodarskih sistemov, da bi rešil svoje probleme. Čas je, da dobronamerni moški in ženske nadaljujejo z izgradnjo mirnega in srečnega sveta. Pozivamo k preseganju krajevne pripadnosti in neprilagodljivih moralnih in verskih ideologij. Pozivamo k priznavanju skupne človečnosti vseh ljudi. Nadalje spodbujamo uporabo razuma in sočutja pri ustvarjanju take vrste sveta, kot si ga želimo – sveta, v katerem vladajo mir, blaginja, svoboda in sreča. Ne opustimo te vizije zaradi obupa ali strahopetnosti. Sami smo odgovorni za to, kar smo, ali kar bomo postali. Delujmo skupaj za humani svet s sredstvi, ki so v skladu s humanimi cilji. Uničevalne ideološke razlike med komunizmom, kapitalizmom, socializmom, konzervatizmom, liberalizmom in radikalizmom je treba premagati. Pozovimo k ukinitvi terorja in sovraštva. Preživimo in uspevamo lahko le v svetu skupnih človečnih vrednot. Uveljavimo lahko nove smernice za človeštvo; stara rivalstva lahko zamenjamo s široko zastavljenim sodelovanjem. Zavezanost k strpnosti, razumevanju in mirnemu pogajanju ne zahteva niti pristanka na »status quo« niti zajezitve dinamičnih in revolucionarnih sil. Prava revolucija se lahko dogodi in nadaljuje skozi številne nenasilne prilagoditve. A to vključuje pripravljenost stopiti na nove in razširjene planjave. Na trenutnem razpotju v zgodovini je zavezanost vsemu človeštvu najvišja zaveza, ki smo je sposobni; presega ozke pripadnosti cerkvi, državi, stranki, razredu ali rasi, saj se giblje proti širši viziji o človekovem potencialu. Ni ga drznejšega cilja za človeštvo od tega, da vsaka oseba postane, tako v smislu ideala kot tudi v praksi, državljan svetovne skupnosti. Gre za klasično vizijo; sedaj ji lahko podelimo novo vitalnost. Tako interpretirani humanizem je moralna sila, ki ji je čas naklonjen. Verjamemo, da ima človeštvo potreben potencial, inteligenco, dobronamernost in sodelovalno sposobnost za vpeljavo te obveze v prihajajočih desetletjih.
Podpisniki se ne strinjamo nujno z vsako podrobnostjo v zgornjem besedilu, a v imenu prihodnosti človeštva prisegamo splošno podporo Humanističnemu manifestu II. Te trditve niso končni kredo ali dogma, temveč izraz žive in rastoče vere. Tudi druge iz vseh dežel vabimo, da se nam pridružijo pri nadaljnjem razvoju in delovanju v imenu teh ciljev.
Urednikov pripis: Humanističnemu manifestu II, objavljenem leta 1973 v septembrski/oktobrski številki revije »The Humanist«, Ameriške humanistične zveze, sledi seznam podpisnikov, na katerega je bilo dodanih na tisoče imen. Tudi sami lahko postanete podpisnik tako, da stopite v stik z Ameriško humanistično zvezo na spodaj navedenem naslovu.
Prevedel Peter Kolar
Za objavo pripravila Pika Kofol