Tega morda še ne veste, a kmalu zagotovo boste. Medijski konglomerati se pripravljajo na omejevanje ustvarjalnih možnosti na internetu.
Razvoj avtorskih pravic
Nadzor nad reprodukcijo literarnih del se izvaja že od sredine 16. stoletja. Založniki, ki so takrat bili znani kot »papirničarji«, so od avtorjev odkupili literarna dela in organizirali tisk ter prodajo. Seveda so želeli svoje investicije zavarovati pred kopiranjem1. Leta 1556 so »papirničarji« skupaj z angleškim plemstvom, ki si je takrat želelo nadzorovati uvoz in distribucijo knjig, ustanovili ceh in si zagotovili pravico, da zakonsko zaščitijo natisnjene knjige.2 Ta mehanizem, ki ga najdemo tudi v sodobni zakonodaji, je tvoril prvo licenco in je vključeval pooblastila za zaplenitev nezakonitih kopij.3
Oblast teh podjetnikov je trajala do leta 1710, ko so avtorji z zakonsko odredbo Kraljice Ane pridobili »izključne pravice in svobodo tiskanja knjig za obdobje enaindvajsetih let«. Pred zakonsko odredbo Kraljice Ane, ki je pomagala »…spodbujati učenjake k snovanju in pisanju uporabnih knjig«, je bila zakonodaja naklonjena podjetnikom.4
V 19. stoletju se je zaradi širše uporabe pojmovanje avtorskih pravic postopoma razširilo, tako da je poleg literarnih zajemalo tudi dramska, umetniška in glasbena dela. Združitev zakonodaj avtorskih pravic iz celega sveta se je zgodila leta 1886 na »Bernski konvenciji«. Po popravku zakona leta 1908, za pridobitev avtorskih pravic ni bilo potrebno dela prijaviti, kot so to morali storiti leta 1556, ampak so avtorske pravice začele veljati takoj po nastanku dela in so trajale še 50 let po avtorjevi smrti.5
Naslednja velika sprememba zakona o avtorskih pravicah se je zgodila leta 1911, ko so obseg del, zaščitenih z avtorskimi pravicami razširili, da bi preprečili nedovoljeno kopiranje glasbenih posnetkov. Vendar pa pravic niso dobili niti pisci posnete glasbe, niti izvajalci, temveč podjetniki, ki so glasbo posneli. Takšno širjenje avtorskih pravic na izpeljana dela in zaščita podjetnikov sta delno prispevala k rasti vedno močnejših medijskih konglomeratov. Zaradi njihove ekonomske moči in da bi zaščitili svoja podjetja, so posegali po spremembah v zakonodaji, ki so namesto spodbujanja k ustvarjalnosti, povečevale obseg avtorskih pravic. Leta 1911 so se zgodile spremembe, ki niso tega samo potrdile, temveč, kar je še bolj pomembno, pokazale, da avtorske pravice niso dovolj prilagodljive, da bi lahko z njimi zaščitili tudi dela, ki so plod novih tehnologij. Avtorske pravice so šele leta 1956 razširili tudi na filme, oddaje in tiskovine. Še kasneje pa tudi na programsko opremo.6
Tehnologija in zakonodaja
Tako kot so nekoč »papirničarji« uporabljali najsodobnejšo tehnologijo, tisk, skupaj z lobiranjem angleškega plemstva, da bi jim avtorska dela prinašala dobiček, tako tudi veliki medijski konglomerati poskušajo zlorabiti digitalno tehnologijo in zakonodajo, da bi obvarovali prodajo del, ki si jih lastijo. Njihova prizadevanja so prišla tako daleč, da so poskušali sabotirati medijske predvajalnike uporabnikov.
Novembra 2005 je Sony BMG Music z zaščito imenovano »Razširjena zaščita proti kopiranju« (Extended Copy Protection – XCP) na glasbenih ploščah sprožil polemiko o zaščiti pred kopiranjem. Ko tako zaščiteno ploščo vstavimo v CD enoto računalnika, na katerem imamo naložen Microsoft Windows, se namesti XCP programska oprema. Če hoče programska oprema za pretakanje glasbe na računalnik7 dostopati do pesmi na plošči, XCP programska oprema programu namesto zvoka pošlje »beli šum«.
»Izkazalo se je, da se je Sony tega načina zaščite, ki ga navadno zasledimo le v vohunskih programih in računalniških virusih, poslužil zato, da bi omejil nedovoljeno kopiranje nekaterih glasbenih plošč.«8
Tip zaščite, ki jo je uporabil Sony BMG, je oblika »upravljanja digitalnih pravic«, ki je nastala v zakonodaji avtorskih pravic ZDA, z zakonom »o avtorskih pravicah v digitalnem tisočletju« (Digital Millennium Copyright Act – DMCA). Ta zakon prepoveduje izdelavo in širjenje tehnologij, ki lahko preslepijo zaščito avtorskih pravic in zvišuje kazni za kršitve avtorskih pravic na internetu. Njegov evropski ekvivalent je direktiva, znana pod imenom »Direktiva Evropske Unije o avtorskih pravicah« (EU Copyright Directive – EUCD), ki so jo članice EU sprejele maja 2001. Večina ljudi vidi ta zakona kot zmago interesov lastnikov avtorskih pravic (založništvo, filmska, glasbena in industrija programske opreme) nad interesi potrošnikov.9 Britanska različica direktive se glasi:
»Oseba stori kaznivo dejanje, če si … [med drugimi pogoji] lasti, kakršnokoli napravo, izdelek ali sestavino, ki je prvotno načrtovana, izdelana ali prirejena, z namenom, da omogoči ali olajša preprečevanje učinkovitih tehnoloških ukrepov, da bi s tem škodil lastniku avtorskih pravic.«10
V sedemdesetih je korporacija Disney ustvarjalcu risank Danu O’Neillu prepovedala risanje, po mnenju mnogih legitimne satirične kritike ameriške ikone, Miki Miške11. V strahu pred letom 2003, ko naj bi poteklo lastništvo avtorskih pravic Miki Miške, pa je korporacija Disney z radodarnimi donacijami za kampanje kongresnikov v letih 1997-9812, ki so presegle 6.3 milijona dolarjev, prepričala kongres ZDA, da je sprejel »Sonny Bonov zakon o podaljšanju avtorskih pravic« (Sonny Bono Copyright Extension Act – CTEA). Z njim so za 20 let podaljšali lastništvo avtorskih pravic del, ki so bila zaščitena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja13. To pomeni, da dela, ki so bila že skoraj v javni lasti, ostajajo v zasebni lasti vsaj do leta 2019.
K reševanju nastalih razmer
Glede omejevalnih razmer, ki so bile rezultat tehnologij, zakonov o avtorskih pravicah in dominantnih medijskih konglomeratov, je javno spregovorilo nekaj pomembnih ljudi. Eden glavnih nasprotnikov CTEA je bil profesor prava na Stanfordski univerzi, Lawrence Lessig, ki javnost uspešno opozarja na problematiko zaščite kulturnega razvoja, čeprav mu sprejema CTEA ni uspelo preprečiti.
»..nikoli prej se ni zgodilo, da bi kulturni monopolisti uporabili strah, ki nastane ob novih tehnologijah, natančneje interneta, z namenom, da bi zmanjšali obseg idej v javni lasti. Hkrati pa iste korporacije uporabljajo iste tehnologije, da z njimi vedno bolj nadzorujejo kaj lahko in kaj ne smemo početi s kulturo.«14
V svoji knjigi »Svobodna kultura: Narava in prihodnost kreativnosti« (Free Culture: How Big Media Uses Technology and the Law to Lock Down Culture and Control Creativity) pride do zaključka:
»Arhitektura in zakoni, ki obkrožajo zasnovo interneta, bodo ustvarjali okolje, kjer bomo za kakršnokoli uporabo vsebin potrebovali dovoljenje. Način »kopiraj in prilepi«, ki je dandanes značilen za internet, bo postal »dobi dovoljenje za kopiraj in prilepi«. To je nočna mora vsakega ustvarjalca.«15
Sentimentalno razmišljanje, ki pa ga najdemo tudi v članku, ki ga je nedavno na BBCju objavil Bill Thompson:
»Današnji sistemi upravljanja digitalnih pravic ne služijo promociji dostopnejšega trga elektronskih vsebin in so skoraj izključno namenjeni vsiljevanju omejitev uporabe.«16
Ko se je ekonomija programske opreme spremenila iz brezplačne v komercialno v osemdesetih, si je raziskovalec na MIT Richard Stallman zaželel, da bi se lahko poigral s kodo, ki teče na računalniku, in jo morda izboljšal. Leta 1984 je Stallman začel s projektom brezplačnega operacijskega sistema, da bi zagotovil preživetje ideje brezplačne, odprtokodne programske opreme. Tako se je rodil projekt GNU, ki ima naslednja načela:
»… ohraniti, zaščititi in podpirati svobodo uporabe, preučevanja, kopiranja, prilagajanja in širjenja računalniške programske opreme in ščititi pravice uporabnikov brezplačne programske opreme. Podpiramo svobodo govora, tiska in povezovanja idej na internetu, pravico uporabe programov za šifriranje zasebne komunikacije in pravico do pisanja programske opreme brez nadzora zasebnih monopolistov.«17
Ta licenca, ki je pospešila in zaščitila svobodo razširjanja odprtokodne programske opreme, je znana tudi kot »copyleft«, kar pomeni, da morajo biti tudi iz nje izpeljana dela brezplačna v enakem pomenu. To načelo je osnova »Splošnega dovoljenja GNU« (GNU General Public License – GNU GPL).18 Leta 1991 je nadarjen somišljenik Linus Torvalds začel odprtokodni razvoj operacijskega sistema, ki se je razvil v Linux in je hitro postal blagodejno nasprotje Microsoftovemu monopolističnemu modelu lastniškega operacijskega sistema.19
Stallman in Torvalds sta svetu dokazala, da lahko ustvarjalnost pod okriljem »copyleft« licence prekosi vsak medijski konglomerat. Na teh načelih je bilo z inspiracijo »varuha okolja« kulture20, Lessiga, zasnovano sredstvo proti dominaciji medijskih konglomeratov nad ustvarjalnostjo.
Zdravilo
GNU GPL licenca je bila mišljena le za programsko dokumentacijo. Njen ustanovitelj, Stallman, je ne priporoča za nove projekte. Njeno mesto je zasedla licenca Creative Commons. Creative Commons (CC) je uradno leta 2001 predstavil Lawrence Lessig, ustanovitelj in predsednik podjetja, kot metodo za lajšanje posledic, ki bi sledile, če bi bil v ZDA sprejet »zakon o podaljšanju avtorskih pravic« (Copyright Term Extension Act).
CC licence so namenjene ustvarjalnim delom, kot so spletne strani, izobraževanje, glasba, film, fotografija, literatura itd. Po ustanovitvi teh licenc so velika podjetja, kot sta Yahoo in Google, začela uvajati iskanja, ki prepoznavajo te licence. Tako lahko identificirajo ustvarjalna dela in tudi kaj vse lahko z njimi počnemo. Tako kot avtorske pravice se tudi CC licence ne nanašajo na ideje, temveč na predstavitve teh idej. CC licence omogočajo, da sami določimo kdaj veljajo avtorske pravice. Tako lahko ustvarjalni razvijalci na internetu najdejo ustvarjalna dela iz katerih lahko izpeljejo nova, ki jih potem vrnejo nazaj v morje ustvarjalnosti – nazaj na internet. To nam daje upanje, da se bomo lahko še naprej izogibali zadušljivemu omejevanju interneta s strani medijskih konglomeratov.
Prevod Jurij Turnšek