Če ima Daniel Gilbert prav, potem se vi motite. Torej, če ima Daniel Gilbert prav, potem zmotno verjamete, da vas bo novi avtomobil lahko osrečil. Zmotno verjamete, da vas bo nova kuhinja osrečila za dlje časa. Zmotno mislite, da boste bolj nesrečni z enim večjim problemom (zlomljeno zapestje, zlomljeno srce) kot pa z manjšim, a dolgotrajnejšim (trdo koleno, stresen zakon). Zmotno si predpostavljate, da bo ena napaka v službi za vas pogubna. Zmotno pričakujete, da vas bo smrt v družini žalostila leta in leta, za vedno in vselej. Zmotno celo računate, da bo »cheeseburger«, ki ste ga naročili v restavraciji – ta teden, naslednji teden, čez eno leto, saj sploh ni važno kdaj – zagotovo tisto pravo za vaš apetit. To pa zato, ker se, ko predvidevate kako se boste počutili v prihodnosti, po vsej verjetnosti motite.
Gilbert, profesor na Harvardskem oddelku za psihologijo, rad pove, da preučuje srečo. Bolj natančno bi lahko rekli, da je Gilbert – skupaj s psihologom Timom Wilsonom iz Virginijske univerze, ekonomistom Georgeom Loewensteinom iz Carnegie-Mellon univerze in psihologom (ter Nobelovim nagrajencem za ekonomijo) Danielom Kahnemanom iz Princetonske univerze – prevzel vodilno mesto v preučevanju posebne vrste emocionalnega in vedenjskega napovedovanja. V zadnjih nekaj letih so se ti štirje možje ukvarjali z vprašanjem procesa sprejemanja odločitve, ki oblikuje naš občutek blaginje: kako predvidevamo, kaj nas bo osrečilo in kaj ne – in kako se nato počutimo po dejanski izkušnji? Kako npr. predvidevamo, da se bomo počutili, če bo naša najljubša nogometna ekipa zmagala ali izgubila in kako se dejansko počutimo nekaj dni po tekmi? Kako predvidevamo, kako se bomo počutili ob nakupu nakita, če bomo imeli otroke, če bomo kupili veliko hišo ali če bomo bogati? In kako bomo potem sprejeli rezultate? Po besedah te male skupinice akademikov so skoraj vsa dejanja – odločitev za nakup nakita, imeti otroke, kupiti hišo ali trdo delati za boljšo plačo – osnovana na predvidevanju emocionalnih posledic teh dogodkov.
Do nedavnega je bilo to področje neraziskano. Napovedovanja o naših čustvih in ali se ta predvidevanja ujemajo z našimi prihodnjimi čustvenimi stanji, še nikoli niso bila predmet laboratorijskih raziskav. Gilbert, Wilson, Kahneman in Loewenstein so opravili ogromno opazovanj in zaključkov ter prišli do rezultatov, ki spodkopavajo številne temeljne predpostavke: namreč, da ljudje razumemo, kaj želimo in spretno izboljšujemo našo blaginjo – da smo, v žargonu tradicionalne ekonomije, dobri pri maksimiranju naše koristi. Njihovo delo o predpostavkah je postavilo nekaj negotovih in nekoliko bolj osebnih vprašanj. Da bi razumeli afektivno napovedovanje, kot je Gilbert poimenoval te študije, se morate vprašati, če je bilo vse, kar ste si kdajkoli mislili o življenjskih izbirah in sreči, vsaj nekoliko naivno in v najslabšem primeru – popolnoma zmotno.
Gilbert in ostali so ugotovili, da je problem v obotavljanju, ko predpostavljamo, kaj bomo v prihodnosti občutili ob določeni stvari. Ne gre za to, da dojamemo pomembne stvari napačno. Vsi vemo, da bomo obisk v prestižni restavraciji (npr. Le Cirque v New Yorku) in pri zobozdravniku občutili drugače; točno lahko napovemo, da bi raje obtičali v Montauku kot pa v dvigalu v Midtownu. Gilbert je odkril, da precenjujemo intenziteto in trajanje naših emocionalnih reakcij – naš »afekt« − prihodnjih dogodkov. Ali drugače povedano, morda verjamemo, da nas bo nov BMW avtomobil pripeljal do popolnega življenja, skoraj zagotovo pa bo to manj vznemirljivo kot smo pričakovali, ravno tako pa vznemirjenje ne bo trajalo tako dolgo, kot smo pričakovali. Večina Gilbertovih testirancev je skozi vsa leta stalno ponavljala takšne napake tako v laboratoriju kot tudi v resničnem življenju. Tudi če so Gilbertovi testiranci poskusili predpostaviti, kako se bodo počutili ob krožniku špagetov z mesno omako, ob porazu priljubljenega političnega kandidata ali ob romantični zavrnitvi, se te predpostavke niso izkazale za pravilne. V povprečju so se negativni dogodki izkazali za manj intenzivne in lažje prehodne kot so si testiranci to predstavljali. Tudi pozitivni dogodki so se izkazali za manj intenzivne in krajše.
Gilbert in sodelavec Tim Wilson imenujeta vrzel med našim predvidevanjem in dejansko izkušnjo »trk pristranskosti« − kjer »trk« pomeni napake pri ocenjevanju intenzitete in trajanja naših emocij, »pristranskost« pa naše nagnjenje k zmoti. Ta fraza označuje, kako občutimo nezavedno vzburjenje ne le ob BMW avtomobilu, ampak tudi ob kateremkoli drugem predmetu ali dogodku, za katerega predpostavljamo, da nas bo osrečil. Ali bi nas 20 odstotna povišica ali zadetek na loteriji pripeljala do zadovoljstva? Mogoče predvidevate, da bi, vendar se skoraj gotovo ne bi tako končalo. In nov plazma televizor? Mogoče imate velike upe, a trk pristranskosti predpostavlja, da bi bilo to skoraj gotovo manj »frajersko« in za kratki čas zadovoljivo, kot si mislite. Še huje, Gilbert je opomnil, da nas lahko ta napačna pričakovanja vodijo naravnost k napačni izbiri tega, kar mislimo, da nam bo nudilo zadovoljstvo. Sam to imenuje »zmotna želja«.
Povprečna oseba pravi: »Vem, da bom s Porschejem srečnejši kot pa s Chevijem«, pojasnjuje Gilbert, »ali srečnejši bom z Lindo kot pa z Rozo, ali srečnejši bom kot zdravnik kot vodovodar.« To se zdi ljudem popolnoma jasno. Problem pa nastane, ker ne morem v zdravstveno šolo ali si privoščiti Porscheja. Za povprečnega človeka je ovira med njim in srečo pravzaprav zagotoviti si prihodnost, ki si jo želi. Naša raziskava pa kaže – ne le naša, ampak tudi Loewensteinova in Kahnemanova – da je pravi problem pravzaprav odkriti, katera od teh prihodnosti se bo najbolj izplačala in te resnično osrečila.
Gilbert pravi: »veste, Stonesi pojejo, »Ne moreš vedno dobiti tistega, česar si želiš« (»You can’t always get what you want«), mislim, da ni problem v tem. Problem je, ker ne moreš vedno vedeti, česa si želiš.«
Gilbertovi dokumenti o afektivnem napovedovanju so se začeli pojavljati v poznih 1990-ih letih, ideja o preučevanju sreče in napovedovanju emocionalne odzivnosti, pa se mu je porodila nekega sončnega popoldneva oktobra 1992, ko sta s prijateljem Johnatanom Jay Koehlerjem jedla kosilo pred zgradbo za psihologijo v teksaški univerzi Austin, kjer sta v tistem času oba tudi poučevala. Gilbertu študijsko delo ni več nudilo dovolj inspiracije, bil pa je obupan tudi zaradi neuspešne zakonske zveze. Ko je začel debato o zasebnem življenju, je vprašal, zakaj se ekonomisti pri sprejemanju odločitev namesto na emocionalni osredotočijo na finančni vidik. Koehler se spominja: »Gilbert je rekel približno tako: Vse se zdi tako omejeno. V bistvu ne gre za denar, gre za srečo. Mar ni to tisto, kar želi vsakdo poznati, ko sprejema odločitev?« Za trenutek je Gilbert pozabil na svoje težave, porodili pa sta se mu še dve vprašanji. Ali sploh vemo, kaj nas osrečuje? In če je težko ugotoviti, kaj nas trenutno osrečuje, kako lahko predvidimo, kaj nas bo osrečilo v prihodnosti?
V začetku devetdesetih je bil, za obetajočega profesorja psihologije kot je bil Gilbert, prehod iz področja raziskovanja, kako zaznavamo drug drugega k raziskovanju sreče, kratkomalo bizaren. Ampak Gilbert je imel vedno rad vprašanja, ki so ga vodila k nečemu novemu. Danes 45 letni Gilbert, je šolo opustil pri 15-ih, da bi brezciljno štopajoč s svojo kitaro od mesta do mesta še ujel za rep »konec hipijevskega gibanja«. Svojo ženo je spoznal na poti; štopala je v drugo smer. Poročila sta se pri 17-ih, imela sina pri 18-ih in se ustalila v Denverju. »Pulil sem plevel, prodajal betonsko železo, prodajal preproge, nameščal preproge, dolgo časa sem delal kot telefonski pravni zastopnik«, se spominja. V tem času je veliko let posvetil pisanju znanstveno fantastičnih zgodb za revije kot je Amazing Stories. Zato je, »kot eden najbolj nadarjenih socialnih psihologov naše dobe«, kot mi ga je opisal pisatelj in profesor psihologije David G. Mayers, Gilbert tudi avtor dela »The Essence of Grunk« (Bistvo Grunka), zgodbe o srečanju z bitjem iz jajčne solate, ki leta po galaksiji v hladilniku na raketni pogon.
Psihologija mu je ponujala dobro priložnost. Gilbert se je med ustvarjanjem ZF kariere skušal vpisati v krožek pisanja v lokalnem kolidžu, a je bil ta že polno zaseden; ugotovil je, da bi mu psihologija, ki je še sprejemala prijave, pomagala pri razvijanju likov v znanstveni fantastiki. Ta je vodila do diplome na Koloradski univerzi v Denverju, nato pa do doktorata na Princetonu, potem do sestanka na Texaški univerzi, nato pa še do sestanka na Harvardu. »Ljudje sprašujejo, zakaj preučujem srečo,« pravi Gilbert, »jaz pa rečem, zakaj bi preučeval kaj drugega? To je sveti gral. Preučujem stvar, h kateri strmimo vsi ljudje.«
Nek Gilbertov eksperiment v fotografskem razredu na Harvardu je od študentov zahteval, da izmed fotografij, ki so jih ravnokar posneli, izberejo dve najljubši, nato pa eno predajo učitelju. Nekaterim študentom so povedali, da bodo njihove odločitve končne, drugim pa so rekli, da bodo fotografije po nekaj dnevih lahko izmenjali. Izkazalo se je, da so bili tisti, ki so si naknadno lahko še premislili, s svojimi odločitvami manj zadovoljni kot tisti, katerih odločitve so bile dokončne.
Veliko Gilbertovih raziskav je bilo narejenih v tem smislu. Druga nedavna raziskava je spraševala, če se tranzitni potniki v Bostonu, ki so za las zamudili vlak, počutijo krive, kot bi sicer ljudje predvidevali, da bi se počutili v takšni situaciji. (Tega niso občutili.) Njegov prispevek, »The Peculiar Longevity of Things Not So Bad« (Svojevrstna dolgoživost stvari, ki niso tako slabe) opozarja na to, zakaj pričakujemo, da bodo večji problemi vedno zasenčili manjše nevšečnosti. »Ko se nam pripetijo resnično slabe stvari, se bojujemo proti njim,« pojasnjuje Gilbert, »seveda ljudje predvidijo ravno nasprotno. Če vprašate »Kaj bi raje imel, zlomljeno nogo ali trdo koleno?«, bodo verjetno odgovorili »Trdo koleno.« Če je vaš cilj skozi življenje doživeti čim več sreče, ste se pravkar napačno odločili. Trdega kolena ni dobro imeti.«
Vse te študije dokazujejo povezavo med predvidevanjem, sprejemanjem odločitev in blaginjo. Fotografski eksperiment kljubuje naši skupni predpostavki, da bomo srečnejši ob možnosti, ko si lahko še premislimo, dejansko pa smo srečnejši, če te možnosti nimamo. Eksperiment z tranzitnimi potniki pojasnjuje, da smo naravnani k zmoti pri ocenjevanju obžalovanja ob zamujenih priložnostih. Primer »saj ni tako slabo« prikazuje našo napačno predstavo o tem, kako nadležna vznemirjanja kompromitirajo naše zadovoljstvo. Naša emocionalna obramba stopi v akcijo šele, ko gre za zakonsko razvezo ali bolezen, ne pa tudi za manjše težave.
Gilbert dvomi, da vodijo vse napovedi do podobnih rezultatov; smrt v družini, nova članarina za fitnes in nov mož si med seboj niso enakovredni dejavniki, so si pa podobni v tem, kako vplivajo na našo blaginjo. »Naša raziskava preprosto kaže na to, da ne glede na to, ali gre za pomembno ali nepomembno zadevo, bo le-ta manj pomembna kot si predstavljate,« dodaja Gilbert. »Stvari, ki se vam dogodijo, ki jih kupite ali jih že imate – v kolikor mislite, da vplivajo na vašo srečo, se do določene mere motite. Oceno, kolikšno spremembo vam prinašajo, precenjujete. Nič od tega ne prinese spremembe, ki si jo zamišljate. To pa je resnica pozitivnih in negativnih dogodkov. Veliko Kahnemanovega, Loewensteinovega, Gilbertovega in Wilsonovega dela izhaja iz koncepta adaptacije, izraza, ki ga psihologi uporabljajo že najmanj od 1950-ih in ki se nanaša na to, kako se prilagodimo spreminjajočim se okoliščinam. George Loewenstein takole povzema to človeško sposobnost: »Sreča je znak, da nas naši možgani motivirajo za določena opravila. V enakem smislu kot se naše oko prilagodi različnim nivojem svetlobe, smo ljudje narejeni tako, da se nekako vedno vračamo k razvijanju sreče. Naši možgani se ne trudijo biti srečni. Naši možgani nas skušajo uravnavati.« Tendenca k adaptaciji v tem primeru napoveduje, zakaj je »trk pristranskosti« tako prodoren. Tim Wilson pravi: »Ne zavedamo se, kako hitro se bomo prilagodili prijetnemu dogodku in si ga postavili kot ozadje našega življenja. Ko se nam karkoli pripeti, se na to navadimo. S privajanjem pa izgubljamo užitek.«
Kaj hitro lahko spregledamo nekaj novega in odločilnega v tem, kar govori Wilson. Saj ne samo to, da čez nekaj časa trajno izgubimo zanimanje za lesketajoče in svetleče stvari – to je že dolgo znana lastnost – ampak smo v splošnem nesposobni spoznati, da se prilagajamo na nove okoliščine in zato ne zmoremo združiti tega dejstva z našimi odločitvami. Torej, da, novemu BMW avtomobilu in novemu plazma televizorju se bomo prilagodili, saj se navidezno prilagodimo vsemu, Wilson, Gilbert in ostali pa so pokazali, da tega nismo sposobni napovedati. Ko najdemo nekaj zadovoljivega, česar čar počasi pojema, preidemo k novi stvari ali dogodku, ki ga skoraj gotovo zopet napačno napovemo, nato pa zopet k novemu in tako naprej v neskončnost.
Kot opozarja Gilbert, je ta spodrsljaj pomemben tudi pri negativnih dogodkih, kot npr. ob izgubi službe ali smrti bližnjega, in je kot reakcija na trajno, načrtovano, neutolažljivo prihodnost. »Zadeva, za katero sem najbolj zainteresiran in v katero sem vložil največ časa mojega preiskovanja, je nemoč prepoznati, kako močne so psihološke obrambe, ko jih enkrat aktiviramo,« pojasnjuje Gilbert. »Uporabili smo metaforo »psihološki imunski sistem« – to je le metafora, ki pa ni slaba za opis sistema obramb, ki pripomorejo k boljšemu počutju, ko se zgodijo slabe stvari. Opazovalci človeških razmer se že od Aristotelovega časa zavedajo, da imamo ljudje te obrambe. Freudu in njegovi hčeri Anni te obrambe celo življenje niso dale miru. Presenetljivo je to, da se ljudje ne zavedajo, da imajo tudi oni te obrambe ter da se bodo te obrambe sprožile ob neljubih dogodkih.« Med procesom mojih intervjujev z Gilbertom, je umrl njegov bližnji prijatelj. »Tako kot vsi ostali tudi sam mislim, da tega ne bom nikoli prebolel in da življenje ne bo več lepo,« mi je zapisal v elektronskem pismu, medtem ko je načrtoval potovanje na pogreb v Texas. »A zaradi mojega dela je v ozadju moje glave vedno nek glas – glas, ki nosi laboratorijski plašč in ima pod roko veliko podatkov in ki pravi, »Da, prebolel boš in da, še ti bo lepo.« In vem, da ima ta glas prav.«
Argument, da si nepopolno predstavljamo, kaj želimo in kako bomo nekaj zmogli, nas nenazadnje še vedno zmede. Po eni strani lahko meče senco obžalovanja na neko življenjsko odločitev. Zakaj sem se odločil, da me bo delati 100 ur na teden in na ta način zaslužiti več denarja na kak način osrečilo? Zakaj sem mislil, da mi bo upokojitev v Sun City-ju v Arizoni ugajala? Po drugi strani nas lahko razsvetli. Nič čudnega, da me lesena garnitura za notranje dvorišče ni tako osrečila, kot sem pričakoval. Tudi če me zapusti, bom prebolel. Kakorkoli že, napovedovanje, kako bomo čez daljši čas občutili stvari, je skrivnostno. Večina raziskav o blaginji domneva, da prispeva npr. bogastvo v populaciji nad srednjim socialnim razredom le malo k sreči, ali da imeti otroke ne izboljša našega ugodja – tudi v primeru, ko zakonska sreča dramatično upade. Pogosto hrepenimo po prostornem, izoliranem domu (stvar, ki se ji hitro prilagodimo), ki pa bo, po vsej verjetnosti, z oddaljevanjem od sosedov, ogrozil našo srečo. (Socialne interakcije in prijateljstva so se izkazala za trajno ugodje). In Loewenstein, star 48 let, si je kupil ravno to, velik izoliran dom. »Ujel sem se v past, v katero se ne bi smel nikoli,« mi je dejal.
Loewensteinova pisarna se nahaja na vrhu ozkega stopnišča v skritem kotu velike, iz oguljenih rdečih zidakov zgrajene zgradbe, na vogalu Carnegie-Mellonovega kampusa v Pittsburghu. Skupaj z Gilbertom predstavljata zanimiv kontrast. Gilbert je zgovoren, teatralen, mogočen v svojih govorih in spisih; sobo kar napolni. Loewenstein je tih, zamišljen in okreten kot kakšen zagnan športnik; zdi se, kot bi lebdel po sobi. Drug drugemu izražata veliko občudovanje, njuni različni stroki – psihologija in ekonomija – pa sta naredili njuno skupno zanimanje za afektivno napovedovanje prej dopolnjujoče kot nevarno. Medtem ko je najbolj opazen Gilbertov prispevek o afektivnem napovedovanju njegov »trk pristranskosti«, je za Loewensteina to nekaj, čemur pravimo »empatična vrzel.«
Le-ta se izraža tako: v nedavnem eksperimentu je Loewenstein skušal ugotoviti, kolikšna je verjetnost, da bodo ljudje pred številnim občinstvom sami plesali na hit »Super Freak« Ricka Jamesa. Mnogi so se strinjali, do bodo to storili za določeno vsoto denarja, plačano en teden v naprej, a so se tega držali le do dne, ko bi morali na oder. Slišati je kot neumnost, a pokaže se temeljna razlika med tem, kako se obnašamo v »vročem« stanju (bojazen, pogum, strah, hrepenenje po drogi, spolno vzburjenje in podobno) in kako v »hladnem« stanju racionalne umirjenosti. Ta empatična vrzel med mislijo in obnašanjem – ne moremo predvidevati, kako se bomo počutili v »vročem« stanju takrat, ko smo dejansko v hladnem stanju – vpliva na srečo na pomemben, a manj dosleden način kot »trk pristranskosti«. »Naša življenja so v veliki meri sestavljena iz odločitev, ki imajo v prihodnosti posledice,« pravi Loewenstein, »če pa na naše sprejemanje odločitev vplivajo začasna emocionalna in psihološka stanja, potem vemo, da ne sprejemamo odločitev z ozirom na prihodnje posledice.« Kot pojasnjuje Loewenstein, je to lahko tako preprosto kot priznati ljubezen v trenutku poželenja, ali, nekaj temačnejšega, kot divjanje po cesti ali samomor.
Med drugim je ta preiskava Loewensteina vodila k sodelovanju z zdravstvenimi strokovnjaki, ki jih zanima, zakaj se ljudje podajo v nezaščiteno spolnost, ko pa se s tem v trenutkih hladne preračunljivosti ne bi nikoli strinjali. Podatki testov, kjer so prostovoljci odgovarjali na vprašanja, kako bi se obnašali v različnih »trenutnih vročih« situacijah – če bi na primer spolno občevali z mladoletnikom ali če bi bili nasilni do partnerja, ki bi jih prosil, naj prenehajo – so dosledno pokazali, da lahko različna stanja vzburjenja drastično spremenijo odgovore. »Takšna stanja nas lahko tako skrajno spremenijo, da se sami od sebe v različnih stanjih razlikujemo bolj kot od druge osebe,« pojasnjuje Loewenstein.
Del Loewensteinove radovednosti o »vročih« in »hladnih« stanjih izhaja iz situacij, ko so mu različne emocije razjedale um. Ko ne poučuje, potuje po svetu in se tako vsaj enkrat letno odpravi na potep ali vožnjo s kajakom po Aljaski. Kot učenjak gorniške literature je nekoč napisal razpravo o tem, zakaj imajo plezalci slab spomin za bolečino in zakaj se navadno ne vrnejo v dolino kljub veliki nevarnosti. Tudi sam je velikokrat storil enako. Nekoč bi skoraj umrl v nesreči, ko je po brzicah vozil kanu in pozneje prisegel, da tega pobeglega kanuja noče nikoli več videti. (Že čez nekaj ur ga je odšel ponovno iskat.) Enako velja za njegove plezalne študije. »Začrtaš si čas svojega povratka, a ugotoviš, da si še daleč od vrha,« pravi Loewenstein, »tato vztrajaš. Ker nisi vzel dovolj hrane ali oblačil, si ujet na 4.000 metrih, pri tem pa lahko le sediš in se treseš, ker nimaš spalne vreče ali toplih oblačil. Ko sonce vzide, si napol zmrznjen rečeš »Nikoli več.« Nato se vrneš in začneš takoj hrepeneti po še.« Preide na bistvo: »Poskusil sem trenirati svoje emocije.« A hkrati priznava, da bo na naslednjem izletu morda ponovno storil enako napako.
Bi bil svet brez napačnih napovedi boljši? Bi bilo življenje brez napačnih napovedi bogatejše? Med akademiki, ki preučujejo afektivna napovedovanja, se pojavlja le malo dvoma, da bodo tovrstna vprašanja iz akademije preskočila na resnično življenje. »Če ljudje ne vedo, kaj jim bo pripomoglo k boljšemu položaju ali jim nudilo ugodje,« pravi Daniel Kahneman, »potem je misel, da lahko ljudem zaupaš, da storijo nekaj za ugodje, vprašljiva.« Po Kahnemanovem mnenju, ki je v zgodnjih devetdesetih letih prvi opravil nekaj eksperimentov na tem področju, bi lahko afektivna napovedovanja globoko vplivala npr. na načrtovanje upokojitve, kjer bi se lahko napačna predpostavljanja (koliko prihranimo, koliko potrošimo, kako izberemo skupnost, v kateri bomo predvidoma uživali) izkazala kot nepovratna. Vlogo za afektivna napovedovanja vidi v potrošništvu, kjer bi obdobje »ohladitve« lahko ozdravilo morebitno kupčevo obžalovanje. Najpomembnejšo uporabnost pa vidi v skrbi za zdravje, še posebej, ko pride do seznanjenja s privolitvijo. »Ljudje so po našem mnenju sposobni seznanjene privolitve takrat, ko jim pojasnijo objektivne učinke zdravljenja,« pojasnjuje Kahneman. »Ampak ali lahko ljudje predvidevajo, kako bodo sami in tudi drugi reagirali na »kolostomijo« ali na odstranitev njihovih glasilk? Raziskava o afektivnem napovedovanju kaže, da imajo lahko ljudje v zgodnjem stadiju nekaj sposobnosti napovedovanja svoje nadaljnje adaptacije.« Loewenstein je skupaj s sodelavcem dr. Petrom Ubelom opravil veliko dela, ki dokazuje, da zdravi ljudje precenjujejo neugodje ob misli, če bi npr. živeli brez uda ali kot paraplegiki. Loewenstein meni, da bi z afektivnim napovedovanjem, ki bi dokazovalo, da se ljudje resnim fizičnim izzivom privadijo veliko bolje in da bodo srečnejši, kot bi si mislili, pokazali na dragocenost takšnega napovedovanja.
V luči te raziskave se ob oblikovanju javnega mnenja pojavljajo tudi negativni aspekti. Medtem ko se je Loewenstein nekega popoldneva sprehajal po Pittsburghu, mi je povedal, kako ne bi mogel nihče preučevati sreče, ne da bi se naslanjal na politično levico; podatki jasno kažejo, da dvig življenjskega standarda tistih, ki jim je že udobno, npr. z nižanjem dajatev, pripomore le malo k njihovi blaginji, medtem ko dvig življenjskih standardov osiromašenih povzroči veliko razliko. Nenazadnje se z Gilbertom (ki je nekoč objavil študijsko razpravo »Windfalls are better than pratfalls, A’s are better than C’s, December 25 is better than April 15, and everything is better than a Republican administration« (Nepričakovani dobitki so boljši od ponižujočih porazov, A-ji so boljši kot C-ji, 25. december je boljši kot 15. april in vse je boljše kot republikanska vlada)) nagibata k liberalnim nazorom človekovega bivanja. »Zelo, zelo smo nervozni glede premočnega izpostavljanja raziskave,« pravi Loewenstein. »Samo zato, ker ugotovimo, da X ljudi osreči med tem ko oni izberejo Y, X-a še ne moremo vsiljevati. »Neugodno se počutim ob misli o vodenju ljudi in ob vplivu naših raziskav na odločitve ljudi.«
Kljub temu pa Gilbert in Loewenstein ne moreta brzdati osebnih in filozofskih vprašanj, ki se pojavljajo ob njunem delu. Po razgovoru z njima se vsakokrat tudi sam težko izognem vprašanjem o lastnih predvidevanjih. Včasih se mi je zdelo, kot da poznam skrivnost o čarovniškem triku, od katerega se je bilo kljub temu težko odtrgati – ko sem npr. zaljubljeno pogledoval k novemu avtomobilu pri Hondinem prodajalcu, medtem ko sem čakal na nov dušilec za mojega »92 Accorda«, ali ko je vročina moji hčeri nekega večera poskočila in že sem si predstavljal nekaj strahovitega, nato pa še nekaj strahovitejšega. Z težavami sem lahko obvladoval svoje možgane, ki so pretiravali in mimo pomirljive natančnosti odbrzeli k vrhuncu ali tragediji. Poskusiti mirneje razmišljati o prihodnosti je bilo mamljivo. A hkrati se je zdelo skoraj neizvedljivo.
Za Loewensteina, ki je posebej dovzeten za trenja med njegovim emocionalnim in preudarnim procesom, bi bilo življenje brez napačnih napovedi verjetno boljše in srečnejše. »Če si globoko razumel »trk pristranskosti« in če si deloval na tak način, kar sicer ni vedno lahko, si poskušal vlagati v sredstva, ki bi te osrečila,« še pojasnjuje. To bi lahko pomenilo vzeti si več časa za prijatelje kot pa za služenje denarja. Loewenstein tudi pravi, da bi lahko boljše razumevanje »empatične vrzeli« – ta vroča in hladna stanja, v katerih se pogosto znajdemo tudi sami – ljudi rešilo pred sprejemanjem obžalovanja vrednih odločitev v trenutkih poguma in hrepenenja.
Gilbert se zdi optimističen glede uporabe ideje v smislu izboljšanja »institucionalnih presoj« – npr. kako trošimo denar, namenjen zdravstveni negi – a manj ognjevit glede uporabe za izboljšanje lastne presoje. Priznava, da si je nekatere raziskave vzel k srcu: verjame npr., da bi se bilo njegovo delo, ki ga imenuje psihološki imunski sistem, sposobno prilagoditi celo najslabšim oblikam dogodkov. Poleg tega sedaj v življenju več tvega; to je dejstvo, potrjeno vsaj iz aspekta njegovega preiskovalnega partnerja Tima Wilsona, ki pravi, da je vožnja z Gilbertom po Bostonu strašna in odbita izkušnja. »Kljub temu bi se moral iz svojih raziskav naučiti več, kot sem se dejansko,« priznava Gilbert. »Spomladi se poročim, ker vem, da me bo ta ženska osrečila za celo življenje.« V tem se Gilbert zasmeji, nenaden, hrupen smeh zapolni njegovo pisarno v Cambidgeu. Očitno mu je to smešno, a ne zato, ker ne bi bilo res, ampak zato, ker nič ne bi moglo biti bolj resnično. Tako občuti. »Mislim, da se nočem odreči vsem tem motivacijam,« pravi, »temu prepričanju, da obstaja dobro in da obstaja slabo in da je to preizkušnja, ko skušaš dobiti eno in se izogniti drugemu. Mislim, da se iz mojih preiskav v takem smislu ne želim preveč naučiti.«
Vendar pa se Gilbert trenutno ukvarja z obsežnim eksperimentom, v katerem je napačne napovedi spodil stran. V tem preizkusu morajo člani testne skupine A oceniti, kako se bodo počutili, če bodo prejeli negativne in žaljive odzive. Seveda je tu prisoten »trk pristranskosti«, zato jih večina odgovori, da se bodo počutili grozno, dejansko pa se na koncu počutijo dobro. Če pa Gilbert skupini B pove, da so v drugi skupini dobili enak odziv in se nato počutili dobro, potem ti člani predvidevajo, da se bodo tudi sami počutili dobro. Trk pristranskosti izgine, udeleženci skupine B pa predvidevajo pravilno.
Za Gilberta je to zelo razburljivo. Istočasno pa to ni tehnika, ki bi jo želel predstaviti v kakšni knjigi o samopomoči, ali ki bi jo bilo mogoče celo praktično izvršiti. »Upanje in strah sta trajni čustvi človeške izkušnje,« pojasni, »in malo verjetno je, da ju bodo ljudje kmalu opustili samo zato, ker jim je nek psiholog tako svetoval.« Pravzaprav se je v svojih nedavnih raziskavah spraševal, ali lahko napačne napovedi kakorkoli služijo večjemu funkcionalnemu namenu, ki ga še ne razume. Če bi lahko jutri s čarobno paličico odstranil vse napačne afektivne napovedi, se sprašujem, ali bi jih? »Če ne bi storil te napake, bi bilo dobro vsaj to, da si potem vsaj nekoliko srečnejši,« še pravi. »Ko bi izbiral med dvema službama, se ne bi toliko potil, saj bi si mislil: »Pa saj bom srečen v vsakem primeru. Vsakim okoliščinam se bom prilagodil zelo dobro, zato ni smisla, da si belim glavo glede naslednjega tedna«. Mogoče pa so naše podobe o prihodnosti – to prenapihnjeno ocenjevanje, kako dobre ali slabe bodo stvari – mogoče so ta varljiva ocenjevanja tista, ki nas silijo k vztrajanju v določeno smer in ne v drugo. Mogoče pa nočemo družbe, ki bi le skomignila z rameni in rekla: »Pa saj ne bo nobene razlike«.
»Morda je pomembno, da na svetu obstajajo nagrade in kazni, tudi če so le privid,« še doda. »Vodijo nas k nagradam, za katere se moramo še dodatno potruditi in stran od kazni.«
Prevod: Barbara Škerl