Koliko kristjanov je danes pripravljenih sprejeti trditev, da je Bog svet ustvaril tako, da teče življenje skozi proces evolucije – trditev, ki jo skorajda konsenzualno zagovarja današnja znanstvena srenja? Tisti, ki Svetega pisma ne berejo pogosto, menda kar hitro. Zadrega je ponovno postala aktualna pred nekaj leti, ko je papež na plenarnem zasedanju Pontifikalne akademije znanosti 23. oktobra 1996, sicer v dvoumnem slogu, priznal veljavnost Darwinove evolucijske teorije. Dober razlog za prikimavanje tistih, ki ga imajo za nezmotljivo avtoriteto in božjega poslanca na zemlji.
Če privolimo v to, da je Sveto pismo resnična in od Boga zapisana “zgodba”, si zlasti v Genezi, vendarle smemo postaviti vprašanje, ali lahko v njej najdemo dovolj evidence, ki bi evolucijo prikazala kot nesprejemljivo. Še preprosteje, ali kristjan, sledeč Svetemu pismu, sme verjeti v evolucijo? Ker se je ideja božjega kraljestva vedno zdela bolj zveneča od konstrukta o “kraljestvu opic”, ne preseneti dejstvo, da katoliška cerkev nikoli ni formalno obsodila evolucijske teorije, čeprav je od nje venomer bežala. Vendar se je v zadnjem stoletju znanstvena paradigma vedno bolj obračala v prid eksistenci “kraljestva opic” in teoriji evolucije. Najbolj očitno izjavo o njej preberemo v encikliki Humani Generis, ki jo je izdal papež Pij XII. leta 1950. V njej je celo navedena možnost, da evolucija kot takšna morebiti ni sporna, da pa je v rokah materialistov in ateistov postala orožje, s katerim se poskuša božja roka odmakniti od akta stvarjenja in tako ideološko zavreči krščanstvo. Kakšno stoletje in pol po Darwinovem “Izvoru vrst” je sedanji papež Janez Pavel II., sklicujoč se prav tako na Humani Generis, previdno nakazal možnost, da človek (ali pa vsaj človeško telo) morebiti ni nastal z neposredno stvaritvijo Boga, temveč je rezultat procesa evolucije. Besede iz njegovega govora Pontifikalni akademiji znanosti so bile, da “nova spoznanja vodijo do priznanja teorije evolucije kot nečesa več od hipoteze”. Recimo drugi odlomek komentarjev o evoluciji se začne z omembo dveh “resnic”. Ena je izpeljava spoznanj sodobnih znanosti, druga pa razkritje resnice, kot je napovedovala v Bibliji. Tako trdi, da Darwinova evolucijska teorija ima svojo veljavo in da se je človek razvil iz opice (četudi poimensko ne omenja avtorja in niti ne človekovega “predhodnika”). To pomeni, da biblične zgodbe iz Geneze ne kaže jemati dobesedno. Kaj je torej res od tega dvojega?
Sedanji papež zapiše: “Zares je presenetljivo, kako je ta teorija vse bolj napredovala in bila sočasno sprejeta s strani raziskovalcev v nizu odkritij v povsem različnih področjih znanosti.” Izjava Janeza Pavla II. daje vtis, da je možna koeksistenca religioznih stališč in nauka o evoluciji. Namesto dveh logično zoperstavljenih resnic bi želel imeti eno, ob tem pa ne zvemo niti besedice o tem, kako si sam predstavlja pomiritev med razlago nastanka človeštva s počasnim evolutivnim procesom iz zgodnejših oblik življenja in biblično fabulo o nastanku sveta v šestih zaporednih dneh. Oboje preprosto postavi skupaj.
Če je kaj mogoče z lahkoto očitati tihim korektivom dogmatičnih stališč in papeževega približevanja “znanosti”, je to zagotovo njihova “lahkotnost” in nenačelnost. Ti niti ne presenečata: z njimi si Cerkev poskuša ohraniti status, gladiti času neprimeren videz in ohranjati lojalnost ljudskih množic, ki ji še sledijo, četudi se mora za to zateči celo k odpovedovanju bibličnemu izročilu in približevanju “profanim” znanstvenim resnicam (za zdaj ne tudi filozofskim), ki potrjujeta človeško izkustvo in znanstveni eksperiment. Ko se ukvarjamo s papeževimi pitijskimi besedami, prebiramo njegove redke, ohlapno povezane misli in poskušamo iskati smisel tam, kjer ga mogoče sploh ni, bi si lahko zastavili tudi vprašanje o smiselnosti takega (našega) početja.
Odločnih, elaboriranih in nedoumljivih besed, ki bi izčrpno predstavile stališče, v znanosti očitno ne bomo dočakali (častna izjema v zadnjem času, enciklika Fides et ratio, teološka obsodba filozofije, je bila možna morebiti zgolj zaradi “abstraktnega” statusa, ki ga ima filozofija). Krščanski dogmatizem je v preteklosti s svojimi stališči prizadel preveč človeških življenj, da bi ga dandanes, ko počne prav isto, smeli brezbrižno prezreti. In tretjič, tudi zato, da bi pokazali, kje prihaja do konflikta med razumom in dogmo, vero in znanostjo, ki ga sedanji papež poskuša zamegliti. V primerjavi z encikliko Fides et ratio se temu stališču lahko začudimo: če tu zagovarja vero proti razumu (ali bolj rečeno: razum sme biti le v službi vere), pa so tekmovalna pravila vere v primerjavi z znanostjo veliko bolj ohlapna. Imperativ, da bi vera in znanost morali sobivati, lahko učinkuje le kot pobožna želja, ki utegne s strani vere zahtevati toliko korekcij, da bo ta samo sebe končno izničila. Biblični fundamentalisti in “ortodoksni” kristjani to zelo dobro vedo in zato po tihem svarijo pred papeževo brezskrbnostjo. Znanost pa, k sreči, ubira svojo pot. In je, kot zmerom, najboljši kritik religije.