V zadnjem času je postalo moderno trditi, da si vera (če to pripišemo katoliški organizaciji) in znanost ne nasprotujeta. Res je, ko imamo opravka s posameznim raziskovalcem, nas – če je na svojem raziskovalnem področju dober (pa tudi sicer) – ne bo prav nič brigalo, ali je pripadnik kakšne veroizpovedi. Do tega ima vso pravico. To mu zagotavlja tudi ustava.
Toda kaj, če zagovornik povezanosti znanosti in vere, tako kot naš, sedaj že bivši minister za znanost, nenadoma trdi, da je teologija temelj znanosti? Na to je po moje potrebno odgovoriti. Četudi je minister odstopil, gre za trend, ki je postal pri nas vpliven in za samo svobodo raziskovanja vprašljiv.
Pričnimo s tezo, da čeprav vera in znanost morda nista nujno ločeni, je enako res, da tudi nista nujno povezani. Še več, ko gre za institucionalno organiziranost ene in druge ali za njuno metodo, je najbrž razumneje staviti na pomembne razlike, zlasti tiste, ki se ne mešajo z ustavno zagotovljeno svobodo mišljenja in veroizpovedi.
To, da v nekaj verujemo, vendarle temelji na dogmatičnem prepričanju, ki – če se le malo ozremo po svetu – ne dopušča iskrenega preizpraševanja. Kakor hitro namreč postavite pod vprašaj nekatere verske »resnice«, se soočite z očitki, da žalite osebna čustva verujočih, ali pa, da tega dandanes nihče resen več ne počne. V nasprotju s tem je znanost, dobra znanost, zapisana zdravemu, razumnemu skepticizmu in, kot bi rekel avtor Odprte družbe, Karl Popper, racionalni metodi. Bistvo te metode je, da so vse naše, tudi najboljše in najbolj »naše« teorije le začasni predlogi za rešitev danih problemov, da vanje ne verjamemo slepo, temveč jih poskušamo kritizirati, izboljševati ali odkriti boljše. Takšna drža je nadalje zapisana tudi v sami institucionalni organiziranosti znanosti. Karkoli že utegnemo očitati univerzam, znanstvenim institutom itd., dejstvo je, da je osnovna funkcija celotne mreže teh institucij v zagotavljanju medsebojne kritike in izmenjave pogledov. Zgolj na ta način je lahko znanje (ta nedokončni in kot smo maloprej opozorili začasni proizvod znanstvene institucionaliziranosti), predstavljeno kot objektivno znanje – torej kot znanje, ki je splošno dostopno, vselej odprto za revizijo in – v kolikor nenehni poskusi ovržbe niso uspeli – nemara tudi znanje, ki si za nekaj let izbori dostop v učbenike. Ali so tudi katoliške in druge verske organizacije zasnovane tako, da omogočajo podobno objektivnost? Trdim, da ne, saj so že v svojem temelju zamišljene piramidalno, avtoritarno.
(Ob tem mimogrede opozarjam, da je mogoče nedavno favoriziranje Frančiškanskega družinskega inštituta videti kot predrzen in nekritičen poskus piramidalnega oblikovanja in obvladovanja raziskovanja, tako kot so bili pred tem piramidalno oblikovani in obvladani mediji, šolstvo, javna uprava itd. In še to: četudi sodobni slovenski konzervativec nemara iskreno zagovarja takšno oblikovanje družbenega in javnega življenja, ker je to skladno z njegovimi vrednotami; četudi torej odmislimo povsem prozaičen in sebičen politični interes, moramo poudariti, da takšna organizacija družbenih institucij ne prispeva k razvijanju razumnosti in demokratičnih vrednot, ker jemlje besedo večini državljanov RS.)
Skratka, ko gre za institucionalno organiziranost in objektivnost (intersubjetivnost), obstaja med znanstvenim in verskim prepričanjem bistvena razlika. Toda nekateri zagovorniki povezovanja vere in znanosti – denimo, dr. Gostečnik, vodja omenjenega Frančiškanskega družinskega inštituta – zavračajo idejo, da znanost temelji na objektivnosti. Sam Gostečnik je tako v Mladininem intervjuju dejal, da danes »vemo, da objektivne znanosti ni, ker karkoli že delamo, delam to ˝jaz˝. V psihoterapiji lahko govorimo o subjektivnem doživljanju posameznika. Vendar to ne izključuje znanstvene obravnave sočloveka, kar pomeni, da so ta spoznanja lahko preverljiva.« Teh besed, priznam, ne razumem. Res je, da smo vsi subjekti in da proizvajamo subjektivna mnenja. Toda kako od te začetne subjektivnosti mnenja pridemo do radikalne ideje, da ni objektivne znanosti in naprej, da pa znanstveno obravnavanje (človeka) vseeno je? Če namreč ni objektivne znanosti, potem vsa mnenja za vedno ostanejo zgolj subjektivna, nepreverjena, poljubna; in če je takó, je takšno tudi obravnavanje človeka – potem ne more biti znanstveno. Ali ni potlej res, da smo zašli v protislovje?
Znanost po moje temelji na pojmu resnice. To sicer ne pomeni, da imamo resnico v posesti, vendar jo moramo vključiti kot ideal. Četudi potemtakem ne moremo trditi, da so naše teorije absolutno resnične – že zato ne, ker je teorije vedno mogoče kritizirati, popravljati ali opuščati – pa samega obstoja resnice (ali njene ideje) vendarle ne moremo zanikati. Mislim, da znanstveno raziskovanje brez take ideje sploh ni mogoče. Vsa poanta znanosti je namreč v tem (ali bi tako moralo biti), da nam pove nekaj resničnega o svetu. Brez tega ideala, se pravi ideala, da se naša teorija (grobo rečeno) ujema z dejstvi sveta, bi dejansko lahko govorili zgolj o neobveznih, subjektivnih mnenjih. Razprave in dokazovanja so tako smiselna le s predpostavko tega ideala.
Zdi se, da tudi dr. Gostečnik ne more mimo te ideje, čeprav trdi drugače. To postane jasno iz njegove kratke razgrnitve teorije o naravi človeškega bitja, ki jo poda v nadaljevanju omenjenega intervjuja. Tukaj namreč kategorično izjavlja: »[…] kadarkoli vzpostavljaš stik s sočlovekom prek spolnosti, se zlorabiš. To je osnova, vrisana v psihično strukturo.« Če pustimo ob strani spornost te izjave (številni antropologi bi tukaj omenili kulture, ki niso tako ozkosrčne glede spolnosti), izrečeno kaže vsaj to, da je dr. Gostečnik prepričan, da ima prav. Ali potemtakem vendarle verjame v neko objektivno resnico? Ampak kako naj sedaj to uskladimo z zgornjo trditvijo, da ni objektivne znanosti, da je vse le subjektivno doživljanje posameznika? Če je namreč vse le subjektivno doživljanje, potem velja enako tudi za njegovo stališče o spolnosti. Na nekem subjektivnem stališču (in v danem primeru sem celo prepričan, da ne more iti za nič drugega) pa najbrž ne moremo razumno zasnovati psihoanalitižne metode in upravičiti njenega financiranja z denarjem davkoplačevalcev.
Naj ob koncu omenim, da lahko takšna hkratna mešanica relativizma (ni objektivne znanosti ali vse je subjektivno) in absolutizma (prepričanja v lastno metodo in lastni prav), privede zgolj do tega, da je mogoče prav vse (anything goes), torej stanja, v katerem (denimo o razdelitvi družbenih sredstev) ne odločajo razumni razlogi, temveč drugi dejavniki (moč, poznanstva, pripadnost naši-vaši itd.). Ali bo odstop prvega med tistimi, ki so zapeljali slovensko raziskovanje v to smer, kaj spremenil, bomo videli prav kmalu.