Kar takoj k nesporazumu: dramatično dogajanje na slovenski levici ni posledica tektonskih premikov tega dela politike, ampak je učinek nečesa, kar je dovolj grozno in »unheimlich«, da pleni našo pozornost in nemalokrat tudi grozo desnice. Čeprav je vzrokov zaskrbljenosti več, se osredotočimo na tistega »ontološkega«, ki poganja našo osupljivost. Če odmislimo paranoidne razlage, po katerih se levica zgolj pregrupira in zgolj navidezno razpušča, da bo znova, še močnejša, dokončno naskočila desnega sovraga, se šokantnost skriva v tistem, kar spremembe omogoča in poganja: nekakšna javna inventura sedaj razkrite izpraznjene sfere »politično realnega«, o katere obstoju nismo niti sanjali. Del te izpraznjenosti postaja dnevno razviden v lahkotnih opustitvah, menljivosti in gibkosti političnih identitet in idej. Državljana namreč spremlja srhljivo nelagodje, ki ga beleži pri akterjih glede njihovih idejnih, ideoloških in političnih preferenc; tisto, kar se zares spreminja, so one in ne akterji. Bodimo ilustrativni: nemara najbolj eklatantno jasen dokaz kameleonske barvitosti je ponosno izrazil (bivši) podpredsednik državnega zbora, ko je v siloviti stiski iskanja izgovorov za prestop v drugo stranko sebe razglasil za liberalca, socialista in konservativca obenem (sic!). Ker gospod Marko Pavliha navija tudi za to, da naši državljani ne bi pustovali na Hrvaškem, ni daleč niti od prozaičnega nacionalista. Kaj reči na takšno nezahtevnost, če ne tole: blagor tistemu, ki se hipoma prepozna v vsakem političnem programu.
Ravnanje Pavlihe ni le bežen simptom nenačelnosti, temveč nečesa, kar se dogaja generalno: političnost levice (ali širše) nima svojega zdravega temelja. Ko Borut Pahor pravi, da si je vselej želel malo več liberalnega elementa v svoji stranki, to ni zgolj mizerna racionalizacija prevzema četvorice liberalnih demokratov, ampak posredno tudi izraz zadrege glede lastne politične identitete. In če se v LDS že ves čas otepajo očitkov, da s svojim manifestom postajajo socialni egalitaristi, je nemudoma jasno, da se vsaj na levici in sredini politične preference in ideje licitirajo na novo. LDS in SD ne vesta, kaj sta bolj in v kakšni meri sta socialni in liberalni; to je natanko dilema, ki že dve leti v ekonomskem elementu muči vladajočo koalicijo. O tem, kaj je levo ali desno, kaj bolj od česa ter koga kam uvrstiti, obstajajo obsežne sage. Menjave barv kažejo na obupno slabo strankarsko tradicijo, nikoli vzpostavljeno identiteto, nekonsistentnost in posledično akutno nekredibilnost političnih strank.
Se morebiti komu zdi, da je takšna strahovita arbitrarnost političnih profilov stvar tistih, ki so v krizi? Poglejmo si primer stranke, ki to ni, in tiste, ki je to najbolj: LDS in SD. V prvi imajo ali so imeli štiri velike sovražnike: Janeza Janšo, medije, politične »disidente« (evfemizem za botre v ozadju!) in samega sebe. Medtem ko uročeno zrejo, kako jim lastno članstvo in politični nasprotniki družno sesuvajo tla pod nogami in pri tem ne storijo nič (v taki samomorilni pozi so se zadnje čase zasmilili celo najhujšim kritikom), je seveda drugim lahko vladati in prevzemati politično pobudo. Ne poznam primera, ko bi mediji dnevno poročali o razpadu neke stranke, ta pa se skoraj ne bi trudila demantirati teh trditev. Ker pač ni razpadla, kakorkoli že res razpada in se prav gotovo zares krči.
Aktualna uročenost resignirane LDS, ki bi že zdavnaj morala zamenjati svojega predsednika in ime, je posledica vsaj dvoletne demonizacije, ki je leta 2004 detronizirala nekdaj »večno« stranko, potem ko je Janša iz nje uspel narediti dežurnega krivca, hudobca in pokvarjenca obenem, prepričati volilno bazo in zdaj, končno, še njene lastne člane, da so ničvredne pokveke. V Pahorjevi senci je bila liberalna demokracija deležna obsežnih kritik, ki bi jih sicer nase morala vleči njegova SD: kulturnega boja, zagovora pridobitev NOB, antiklerikalizma. Pahor je šel tako daleč, da je ob ideoloških pritiskih vladajočih na zadnjem kongresu jasno priznal: »Komunistična partija je uzurpirala osvobodilni boj za prevzem oblasti« (na to ponosno opozarja v Večeru, 24. 3. 2007). Razen majhnih protestov jo je zaradi svoje idolatrične nedotakljivosti, subtilno skrite za samovšečnost, odnesel brez prask.
Če so bili torej v SD pripravljeni paktirati z Janšo, se odreči delu političnega in celo delu svoje zgodovine, so LDS v vladajoči koaliciji pretežno uporabljali kot predpražnik, ob katerega se obriše svojo umazanijo, v drugem delu pa na levici kot samopostrežni servis, iz katerega si vsak vzame tisto, kar mu paše (po možnosti tisto najdragocenejše, recimo nekaj poslancev). Demonizaciji se je končno pridružilo nekrofilično hlastanje po (domnevnem) truplu. Nekateri novinarji in še prej politiki so brez sramu izrekli misel, da z njenim izbrisom končno stopamo v pošteno demokratično polje. Nikoli nam niso razložili, zakaj je za njih demokracija politični sistem, iz katerega želijo najprej nekoga izključiti in potem zase zatrditi, da so pravi demokrati.
Čeprav je dve leti zelo dobro opravljala vlogo opozicijske stranke, pri čemer je gotovo izstopala poslanska skupina, so v slednji pristali na logiko »samouresničuječe se prerokbe«: nenehne ponovitve tega, da so nebodigatreba, nevreden svojega obstoja, jih je ob notranjih razprtijah dokončno prepričala v smiselnost slovesa. Logika izključevanja je pač morala proizvesti svojo groteskno konsekvenco v samoizključitvi. Bizarno je videti, kako odstopli poslanci v društvu Zares in prebežniki k Pahorju zdaj nočejo ničesar vedeti o svojem lastnem odlično opravljenem delu in simbolično vse začenjajo na novo, nekateri celo z idejami o nadpolitičnosti. Še en simptom krize »politično realnega«.
Paradoksalno pa je tudi tisto, kar volivce vleče k njemu, ki namesto svetilnika 21. stoletja ponuja Slovenijo v vrhu sveta (in te dni so bile tja napotene tudi slovenske mirovne operacije), namesto Janševe premajhne sproščenosti pa večjo in pravo sproščenost. Res je: Pahor sploh ne neha ponavljati tega razvpitega ideologema ob sleherni najmanjši priložnosti po tistem, ko ga je Janša že opustil. Žal ni opazil, da je to prazno, po definiciji neuresničljivo politično floskulo, ki po sebi razodeva idejno krizo, vladajoča koalicija vendarle uspešno uporabila na enem terenu: če ji ni uspelo sprostiti skoraj ničesar, ji je to »per negationem« uspelo s slovensko levico. Nova demokracija in nova sproščenost, nova samozavest so zgolj floskule, ki zakrivajo nezrelost danega trenutka, v katerem za ceno razpuščene politične substancialnosti izgubljajo kredibilnost vsi po vrsti.