Zakaj so javne šole vse bolj zasebne?
Kaj je srž razprave ob sprejemanju nove šolske zakonodaje, zlasti ukrepa, ki spreminja sestavo sveta šole s sedanjih enajstih članov na devet, s čimer zmanjšuje število učiteljev v svetu, vendar ohranja število staršev in predstavnikov občine? Odgovor je preprost. Bistvo ukrepa je v decentralizaciji šole in s tem povečan vpliv uporabnikov šole (staršev) in lokalnih skupnosti (občin). Ali je ukrep dober? Mnogi teoretiki bi ga pozdravili, saj bi v njem videli način, ki državljanom ponuja možnost soodločanja o zadevah, ki jih zadevajo in podobnih priložnosti – kljub temu da živimo v demokraciji – ni ravno veliko.
V Evropi so se takšnega prenosa vzvodov odločanja lotili zlasti levičarji. V Franciji, denimo, o čemer zelo podrobno piše Christian Laval v zanimivi knjigi Šola ni podjetje, so se reform, ki bi na področju šolstva zmanjšale moč države in povečale moč njenih uporabnikov (državljanov), lotili v osemdesetih letih 20. stoletja. Ključni ukrep, s katerim so želeli doseči večjo vpletenost uporabnikov in ugoditi zahtevam lokalnih akterjev do večje pobude, je bila decentralizacija šole oziroma organiziranje vzgoje in izobraževanja na način, ki omogoča lokalnim skupnostim večjo iniciativo na področju, ki je bilo pred tem rezervirano izključno za državo. Drugi argumenti za ta korak so bili še: stara, uniformna šola več ne more uspešno delovati v družbi, ki je glede znanj, vrednot in drugih prepričanj vse bolj heterogena in kompleksna; uniformna šola zaradi okostenele organizacije ovira pedagoške inovacije; prenos dela stroškov izobraževanja in odgovornosti z države na lokalno raven.
Slovenski zagovorniki decentralizacije bi lahko na osnovi zgornjih argumentov dejali, da se regije tudi pri nas razlikujejo in da je zato prilagajanje šole lokalnih potrebam sprejemljivo. Podobno bi bržčas lahko rekli za nastajajoče razlike v kulturnih (verskih in drugih) izbirah državljanov. S tega vidika se prenašanje odgovornosti – seveda ob predpostavki, da se bodo prebivalci v nekem okolju dejansko sporazumeli – ne zdi slabo.
V čem je torej problem? Christian Laval, ki je poleg dogajanja na šolskem področju v Franciji analiziral še dogajanja v Angliji in Ameriki, pravi, da je bila z zgornjimi argumenti upravičena pot šolskega potrošništva. Rečeno drugače, karkoli že so hoteli in hočejo zagovorniki decentralizacije, rezultat njihovih prizadevanj je bistveno drugačen; dosegli so zgolj prilagajanje šole trgu in zakonitostim trga.
Prilagajanje trgu seveda ni dobra novica. Z decentralizacijo nekega področja (v našem primeru šolskega) sicer lahko dosežemo umik države s tega področja, toda vzvodov odločanja ne položimo v roke politično osveščenih državljanov, temveč v roke ekonomskih akterjev, na katere imajo državljani ravno toliko ali še manj vpliva kakor na državo. Primer so dogajanja na medijski sceni. Ali je, gledano na splošno, trg povečal njihovo kvaliteto, ali pa je v resnici naraslo število tako imenovanih rumenih medijev in rumenih vsebin v resnih medijih? Mislim, da odgovor ni potreben. In zdi se, da nas čaka “rumenizacija” šolskega polja, nemara bomo prav kmalu morali začeti govoriti o razrastu rumenih šolskih institucij (v zasebnem sektorju) in rumenih programov v javni šoli.
Toda kaj bi utegnila biti “rumenizacija” šolskega polja? Prvo, kar velja ob “rumenizaciji” omeniti, je pritisk, zaradi katerega bodo šole sploh postale rumene. Gre za pritisk, ki ga občuti sleherno podjetje, namreč za pritisk trga. Sleherno podjetje, ki hoče preživeti, mora najprej opraviti raziskavo trga in nato ponuditi proizvod, ki bo zadovoljil potrebe. Če postavimo na trg tudi šolo, mora ravnati podobno: nuditi mora zanimive proizvode. Kar je pri vsem tem še posebno sporno, je predvsem prilagajanje povpraševanju. Stara, ali – če se tako izrazimo – razsvetljenska šola je oblikovala ljudi v skladu s temeljnimi vrednotami in pravicami, ki so zapisani v ustavah liberalnih demokracij in Temeljni listini o človekovih pravicah. Poleg tega je s poukom umetnosti in literature privzgajala temeljne kulturne in humanistične vrednote. Rečeno preprosto, ni vzgajala zgolj uspešnega posameznika na nekem področju, temveč celovito osebnost, človeka, ki se je znal vživeti v težave drugih, ki je razumel, čemu je potrebna kulturna razgledanost (oziroma razgledanost, ki nima posebnega praktičnega oziroma materialnega cilja), ki se je zavedal pomena političnega delovanja ipd. Stara šola je potemtakem emancipirala, v prvi vrsti je vzgajala bodoče svobodne državljane, ki bodo sposobni živeti po razsvetljenskih idealih svobode, enakosti in družbene pravičnosti; in splošna izobrazba oziroma kulturna razgledanost je nujni pogoj te emancipacije. Usposabljanje za določene poklice je seveda vedno bil pomemben cilj šole, toda v razsvetljenski različici, je ta cilj odločno na drugem mestu, prepuščen je bil izbiri posameznika in njegovim željam. Zdi se, da nova, decentralizirana šola ta vrstni red obrne: bistvena funkcija šole postane usposabljanje za poklice in odzivanje na lokalne gospodarske potrebe, splošna razgledanost in vzgoja za aktivno državljanstvo pa postaneta nekaj drugotnega, prepuščena bodisi izbiri, ali pa položena v roke predmetnih področjih, ki niti strokovno niti zgodovinsko za to niso usposobljeni. To vidite je “rumenizacija” šole. Njena poglavitna skrb postane uspešnost na trgu, pa ne le uspešnost nje same kot institucije, temveč uspešnost njenih uporabnikov. Če se ozrete na promocijske dejavnosti današnjih šol, posebej uspešnih, se lahko sami prepričate, kakšen poudarek namenjajo temu, kdo vse jih je obiskoval.
Če sprejmemo, da je splošna izobrazba v smislu emancipacije nujen pogoj tudi za večjo udeleženost državljanov v politiki; če je le splošno razgledan državljan dejansko usposobljen za odgovorno sprejemanje odločitev, ki zadevajo vse; tedaj je decentralizacija, ki z “rumenizacijo” šole (oziroma uvajanjem tržnih zakonitosti) ta del šolskega pouka potiska v sfero izbirnosti, natančno nasprotje tistega, kar bi naj z decentralizacijo dosegli. Prihodnji rodovi se bodo samo še manj zanimali za javne zadeve in četudi bodo imeli sijajne poklicne kariere, ne verjamem, da bodo živeli v srečnejši, bolj solidarni in uspešnejši družbi.
Zaključimo s paradoksnim sklepom. Glede na trende, ki spreminjajo našo šolo, se zdi ustanovitev mreže privatnih šol zelo smiselna poteza. Privatizacija je seveda točno to, kar potiska šole na trg in bi ji s tega vidika morali nasprotovati. Toda ker so javne šole same vse bolj privatne in ker v njih izginjajo vrline stare šole, se zdi, da je te vrline mogoče ohraniti le še s privatno iniciativo. Nekoč, v ugodnejših razmerah, bo te vrline nemara ponovno mogoče razširiti na celotno javnost; če pa bodo popolnoma izginile, ne bo kaj razširjati.