Ob sprejemanju zakona o RTV smo kritiki opozarjali, da vpeljuje nekaj, čemur bi lahko rekli piramidalna organizacija vodenja. Zagovorniki tega načina vodenja in predlagatelji zakona o RTV so trdili, da takšna organizacija ni sporna temveč zaželena – v delovanje (torej tudi v delovanje javnega radia in televizije) vnese jasen red: posameznim nivojem na piramidi določi obseg kompetenc, hkrati pa poskrbi za prenos odgovornosti od vrha navzdol in nazaj. Zdi se, da je sklicevanje na odgovornost v polemikah pred sprejetjem zakona na sploh predstavljalo močnejšega, če ne najmočnejšega izmed razlogov, s katerim so zagovorniki zakona utemeljevali piramidalnost.
Nato se je v okviru piramidalno zasnovanega vodenja javnega radia in televizije zgodila Piramida, oddaja, ki so jo najprej umestili v informativni program in je šele zaradi številnih kritik strokovne javnosti pristala v razvedrilnem programu. V vsakem primeru gre za žanr, ki se ga je v strokovni javnosti prijelo ime infozabava. V knjigi Melite Poler Kovačič preberemo, da je infozabava slabšalni izraz, s katerim želimo opisati »mešanje novic z oblikami prijetnega vznemirjanja, ki je danes tako razširjeno (Hachten; navedeno po Poler Kovačič; 2005, 36).« Pri Polerjevi preberemo še, da popularnost infozabave narašča: novice se vedno bolj mešajo z zabavo in meja med osnovno funkcijo novičarskih medijev – to je informiranjem javnosti – ter zabavno industrijo postaja vse bolj zabrisana (prav tam). Se pravi, oddaja Piramida na javni televiziji je postala problem, ker je osnovno poslanstvo javnega medija začela mešati z zabavno industrijo. Ali lahko rečemo, da je z umestitvijo te oddaje pod okrilje razvedrilnega uredništva ta problem odpravljen? Mislim, da ne moremo odgovoriti popolnoma negativno, toda še bolj res je, da tudi pritrdilnega odgovora ne moremo podati. Še vedno namreč ostaja dejstvo, da je na sporedu v terminu, ki ga je poprej zapolnjevala veliko boljša informativna oddaja in tudi sicer se torek zvečer ne zdi ravno primeren termin za infozabavo. Sicer pa to ni edini problem Piramide. To je najbolj jasno pokazala oddaja dne, 28. 11. 2006, ko je njej nastopal poslanec Zmago Jelinčič, ki ne le, da ni upošteval pravil oddaje, temveč je eksplicitno širil sovražni govor in nestrpnost. Vendar tukaj ne mislimo govoriti le o tej oddaji – o njej je navsezadnje bilo že veliko povedanega – temveč velja spomniti na mnoge druge, v katerih je voditeljica Erika Žnidaršič imela težave z gosti. V čem je težava? Piramida je zasnovana kot nekakšno tekmovanje o tem, kdo je najboljši govorec in govorništvo je veščina, ki za prepričevanje drugih uporablja argumentiran in kritičen govor, ki bi naj razumne državljane prepričal v določeno stališče. Toda za številne zmagovalce posameznih oddaj sploh ne moremo reči, da so pokazali govorniške spretnosti, temveč so svoje prispevek v oddaji zasnoval na predsodkih, sovraštvu, pretiranih posploševanjih, glasnosti, neupoštevanju pravil in kopici drugih trikov, ki jih strokovnjaki za argumentacijo umeščajo v široko množico argumentacijskih zmot (ali prevar). To vsekakor pomeni, da lahko državo, v kateri bi slabi retoriki dobili le zanemarljiv odstotek glasov razumnih državljanov, le sanjamo. Resničnost je žal drugačna. To, vidite, je ta dodatni problem in mislim, da bi nas ob tem moralo skrbeti.
Zakaj bi morali biti zaskrbljeni? Živimo v sistemu, ki ga ponosno imenujemo demokratičen. Toda, če smo pozorni, je nam, običajnim državljanom, v resnici prepuščeno prav malo odločanja. Vsake štiri leta odidemo na volitve, tu in tam na referendum in če odmislimo večinoma neizkoriščeno lobiranje pri poslancih, je to že vse. Mnogi teoretiki so prepričani, da je tako tudi prav. David Miller v zanimivi knjigi Politična filozofija: zelo kratek uvod omenja zlasti Josepha Schumpeterja, ki v knjigi Kapitalizem, Socializem in Demokracija (1943) dokazuje, »da naloga državljana ni neposredno odločanje o problemih, temveč izbira skupine voditeljev, ki njega ali njo predstavljajo. Schumpeter zatrjuje, da če lahko, na primer, v ekonomskih transakcijah ljudje neposredno doživljajo rezultate svojih odločitev – kadar kupijo napačen izdelek, kmalu odkrijejo svojo pomoto – to ne velja v primeru političnega odločanja, pri katerem ni takšnega povratnega mehanizma. In ker ga ni, kmalu izgubijo stik z realnostjo in se obnašajo neodgovorno (Miller 2003, 40-41).« Ali rečeno s samim Schumpeterjem: »Tipičen državljan potemtakem pade na nižjo raven mentalnega delovanja, kakor hitro vstopi v politiko. Razpravlja in analizira na način, ki bi ga v sferi svojih resničnih interesov brez omahovanja ocenil kot otročjega. Znova postane primitiven (prav tam).«
V resnici najbrž ni nobenega vnaprejšnjega razloga, zakaj bi se tipičen ali običajen državljan v sferi političnega nenadoma pootročil in postal primitiven. A po drugi strani, bi nas morali posamezni primeri oddaje Piramida pocukati za rokav in nam dati misliti. Osebno sem, kljub tem posameznim primerom in kljub tistim, ki (tako kot Schumpeter) zagovarjajo bolj aristokratsko verzijo demokracije, še vedno prepričan, da je mogoča tudi neposrednejša oblika odločanja o skupnih zadevah. Prepričan sem namreč, da brez nekega temeljnega zaupanja v ljudi demokracija sploh ni mogoča. Seveda pa to predpostavlja treznejšo presojo v volilnem telesu oziroma – če sem natančen – to predpostavlja več možnosti, v katerih bi ljudje sploh lahko odločali na podlagi razumne presoje.
Situacija je na nek način podobna situaciji v šoli, kjer zagovorniki kritičnega mišljenja v prenovi šolstva poudarjajo, da morajo učenci kritično misliti že pri samem pouku, pri čemer pomeni kritično misliti »vešče, odgovorno mišljenje, ki spodbuja dobro presojo, ker 1) temelji na kriterijih, 2) je samokorigirajoče, 3) je občutljivo na kontekst (Lipman 1988, 39; navedeno po Vec, Kompare: Kritično mišljenje v šoli; 2006, str. 17).« Se pravi, podobno kot morajo šolske oblasti vzpostaviti takšne razmere, v katerih je mogoče pouk zasnovati problemsko in v smislu razvijanja kritičnega mišljenja, tako morajo tudi oblasti nasploh v državi vzpostaviti takšne razmere, ki bodo državljane spodbujale k aktivni participaciji in jim naložile vse večjo odgovornost za javne zadeve. Jasno, zavedam se, da ta cilj ni izvedljiv čez noč, toda če se ga ne bomo nikoli lotili, ga tudi nikoli ne bomo dosegli.
Piramidalna organiziranost države in vodenja njenih institucij (vključno z javnimi zavodi) seveda ni primerna metoda za doseganje tega cilja. Če še enkrat uporabimo isto analogijo, je podobna šoli, razumljeni predvsem v njeni funkciji posredovanja že gotovih znanj in vednosti. Ključna vrlina takšne šole je vednost, s katero so povezane avtoritarnost tistih, ki izvajajo učni proces in podrejenost, nesamostojnost ter nekritično spoštovanje avtoritete tistih, ki so se učijo. Takšna šola in takšen pouk seveda ne prispevata veliko k izobraževanju kritičnih, ustvarjalnih in avtonomnih posameznikov. Prav tako pa tudi širša družba, ki je zgrajena piramidalno, ne spodbuja aktivnega državljanstva, temelječega na razumnem, odgovornem in argumentiranem odločanju. Vidite, to pomeni, da je Piramida in vsi dogodki okoli nje simptom oziroma prava resnica piramidalne organiziranosti odločanja.
Za učitelja filozofije in tudi za druge gimnazijske učitelje, ki so začeli prenavljati svoje predmetno področje, tako kot smo ga filozofi pred sedaj že več kot desetimi leti, je to nekaj strašnega. Kaže nam namreč, kako malo so v širši družbi vredna naša prizadevanja, ki imajo za cilj formacijo kritično mislečega in avtonomnega pripadnika demokratične družbe. Kaže nam, kako malo velja kritično in argumentirano mišljenje in kako zlahka nekdo, ki krši prav vsa pravila kritičnega mišljenja, pridobi ljudstvo na svojo stran.
Seveda pa to kaže tudi na kontekst, v katerem se odvija oddaja Piramida. Moje osebno mnenje glede Piramide, se pravi do formata in pravil televizijske oddaje niti ni odklonilno. Če si namreč še enkrat zamislimo prijetno družbo, v kateri se večina ljudi odloča na podlagi razuma in spoštuje javne institucije, tedaj takšna oddaja sploh ne bi bila problem. Možnost replike, denimo, ki jo imajo nastopajoči govorci, bi lahko uporabili za preverjanje strukture argumenta nasprotnikov in prikaza, da vsi razlogi nemara ne podpirajo tistega, kar v govorec v osnovi trdi. Na ta način bi Piramida bila podobna celo pouku filozofije v srednji šoli, kjer se učence spodbuja, da od učitelja in drugih učencev, zahtevajo razumne razloge, za trditve, ki so izrečene v razredu. Vidite, isti format v različnih kontekstih deluje različno, v enem razumno, v drugem senzacionalistično. Oddaja Piramida se seveda ne odvija pri pouku filozofije v gimnaziji, temveč v širši družbi in v tem kontekstu je postala senzacionalistična.
Uredniki, ki so tej oddaji dali zeleno luč in so se nato – zaradi nastalih posledic – od nje ogradili, bi vsekakor morali računati s tem kontekstom. Ker sedaj nočejo sprejeti odgovornosti, na katero so se v polemikah pred sprejetjem zakona o RTV sklicevali, smo postavljeni še pred en problem. Ne le, da se je sesula Piramida kot televizijska oddaja, sesula se je tudi piramida vodenja RTV in prenosa odgovornosti, ki piramidalno organizacijsko strukturo utemeljuje kot racionalno.
Kritiki te organizacije smo pred sprejetjem zakona opozarjali, da je predpostavka te organiziranosti, da bo na odgovorna mesta postavila prave ljudi, se pravi modre in premišljene posameznike, ki bodo avtonomno in kritično mislili in bodo znali tudi oceniti, kaj je v danem kontekstu izvedljivo, primerno itd. Sedaj smo v položaju, ki kaže, da so se odgovorni zmotili. To seveda še ne pomeni, da niso razumni, temveč zgolj to, da smo vsi zmotljivi, da je nemogoče, da se občasno ne bi zmotili in da se pojavom, do kakršnega je prišlo v oddaji Piramida, najbrž ni bilo mogoče izogniti. A kaj to pomeni za urednike? Predvsem, da brez strahu sprejmejo odgovornost za nastalo situacijo in za svoje pretekle odločitve. S tem bodo pokazali zgolj, da so zmotljivi, hkrati pa bodo javnosti dali vedeti, da bodo tudi nekaj spremenili. V šoli, v razredu, pri uri filozofije, denimo, dijak, ki na osnovi razumnih razlogov prizna svojo zmoto in nato dogradi ali spremeni stališče, pokaže, da je zrel za delovanje v demokratični družbi. Od ljudi, ki zasedajo odgovorne položaje bi potemtakem pričakovali vsaj to, da se bodo vedli kakor omenjeni dijak. V nasprotnem bomo prisiljeni skleniti, da je prava resnica piramidalnosti prav Piramida.