23. 4. 2010 Zofija v medijih

Demokracija na preizkušnji

Avtor:

Čas, v katerem živimo, je krut. To se kaže na vsakem koraku – bodisi ko spremljamo medije bodisi ko pobrskamo po samih sebi, če se skličem na poseg, ki ga je v okviru četrtega Zofijinega semestra Šole politične pismenosti, ki poteka v Pekarni, imel Gregor Kosi. Takrat je med drugim govoril o dejstvu, da nismo pest. Reči, da nismo pest, pomeni, da so naša prizadevanja razpršena v množico pobud, pri čemer sami pobudniki – četudi so njihove pobude zelo podobne pobudam drugih pobudnikov – niso ali nismo sposobni realizirati projektov, ki bi v prostor, kjer živimo, vnesli razliko, spremenili kakovost naših življenj in nam prinesli možnost svobodnega soodločanja o naših lastnih življenjih, samoupravnega pisanja pravil.

Govoriti o pesti, razliki, svobodi in samoupravnem pisanju pravil se zdi smiselno, ker prav sedaj, prav v tem trenutku nekje v sosednji državi bije bitko aktivist, ki je zasledujoč svoje ideale hotel prav to – biti pest, vnesti razliko s svojimi prizadevanji, biti svoboden in dopisovati pravila življenja v skupnosti. Mislim, da je težko dvomiti v smiselnost, argumentiranost in pravilnost njegovih prizadevanj, izraženih v dejanjih in v knjigi Upor v demokraciji. Toda kljub temu ga je represivni aparat liberalno demokratične države dobesedno izvlekel iz postelje in ga posadil na zatožno klop. To kaže, da je država institucija, če citiram knjigo Politična filozofija – zelo kratek uvod Davida Millerja, »ki zahteva neomejeno pravico do upravljanja s človeškimi življenji. Toda kaj upravičuje takšno zahtevo? V katerih okoliščinah, če sploh katerih, je uveljavljanje politične oblasti države legitimno?«

S pomočjo teh in podobnih vprašanj bi lahko polemizirali o smiselnosti obstoja državnih represivnih organov, a verjetno se bomo strinjali, da je njihov obstoj upravičen, če podpira dobro vladavino, v okviru katere lahko državljani ne le dovolj varno, napovedljivo in svobodno snujemo svoje življenjske zgodbe, temveč – v kolikor in kadar je to smiselno – tudi popravljamo in dodajamo pravila, ki povečujejo našo svobodo in kakovost življenja. Rečeno drugače, država mora s svojimi institucijami in organi ustvarjati pogoje, da demokracijo zares živimo.

Toda zdi se, da odziv represivnih organov v Avstriji opozarja na naivnost zgornjih misli. Morda pa je biti pest in razvijanje demokracije mnogo težavneje, kot si predstavljamo. Ballochov primer morda kaže, da je demokracija ime za nekaj drugega, kot menimo običajno, in da se Chomsky ne moti, ko v knjigi Profit pred ljudmi pravi:

»Skoraj v celoti samoumevno se zdi, da se ljudje morajo podrediti. V demokraciji imajo vladani pravico do soglasja, vendar nič več od tega. […] prebivalci so lahko gledalci, ne morejo pa biti udeleženci, razen pri občasnem izbiranju med voditelji, ki predstavljajo pravo moč. To je politična arena. Na splošno mora biti prebivalstvo povsem izrinjeno iz ekonomske arene, kajti v njej se pretežno odloča, kaj se bo zgodilo z družbo (54).«

Chomsky v bistvu razpravlja o problemu posredne in neposredne demokracije, pri čemer je prevladujoče mnenje na strani posredne demokracije oziroma njene sedanje zgodovinske oblike. V njej so »odgovorni možje« sicer pripravljeni odobriti ljudem pravice, a s temeljnim zadržkom – v kolikor so ljudje pripravljeni priznati vodstvo političnih elit, ki pa ne more biti vprašljivo. Odnos med vladajočimi elitami in vladanimi je še najbolj podoben odnosu med starši in otroki, kjer starši v imenu večje vednosti niso dolžni vselej podajati razlogov za svoje odločitve. Po Chomskem se oblikovanje tega odnosa v razvitih demokracijah, kjer je nasilje oblasti omejeno z zakonodajo, doseže s fabriciranjem javnega mnenja (z izobraževanjem – denimo s kreiranjem elitnih šol in z raznovrstno propagando). Tako tudi ni naključje, da se je industrija odnosov z javnosti že na začetku 20. stoletja posvetila nadzoru javnega mnenja.

Za nas to pomeni, da se ime demokracije nanaša na sedanjo obliko posredne demokracije, ki ji vladajo izbrane politične elite in kjer je ljudstvo vključeno v politično življenje le pogojno in večinoma le v vlogi gledalcev političnega spektakla. A kadar zaradi številnih razlogov (nezaupanja v politiko, samoorganiziranja ljudstva ipd.) fabriciranje javnega mnenja odpove, tudi druge, zlasti represivne metode niso več izključene. Kadar se kakšen državljan zavestno izključi iz elite, se zaljubi v neposredno demokracijo, se pridruži aktivističnemu gibanju, pridobi sredstva, si ustvari primerno platformo za delovanje, se poveže z drugimi gibanji, se izmakne fabriciranju, začne pisati ter relativno uspešno širiti svojo zgodbo, postane v očeh političnih elit problem, ki ga je potrebno utišati.

Rečeno lahko nemara zopet razumemo s pomočjo Chomskega, ki navaja prvega predsednika ameriškega vrhovnega sodišča: »Ljudje, ki so lastniki dežele, ji morajo tudi vladati.« Temeljno vprašanje, ki se s tem zastavlja je torej: kdo je lastnik dežele? In po Chomskem je na vprašanje odgovoril nastanek zasebnih korporacij in struktur, vzpostavljenih za njihovo zaščito in podporo, čeprav je ostala težka naloga podrediti si javnost, da bi se držala vloge gledalca (56).

Aktivist, ki skozi zavzemanje za pravice živali uspešno opozori javnost na nekatera nezaslišana dejanja lastnikov dežele (v tem primeru na nečloveško ravnanje z živalmi), si bo po tej logiki nakopal srd vladajočih in bo slej ko prej plačal ceno.

Toda kljub vsemu poskušajmo biti optimistični. Zgodba o demokraciji se še vedno piše, vsak dan, z milijoni odločitev. Navsezadnje, čemu bi se teoretiki (denimo Chomsky in številni njegovi predhodniki in sodobniki) sploh trudili, če ne bi verjeli, da je mogoče stvari spremeniti in biti pest.

Člani vseh pobud, združimo se!

Prvič objavljeno v aprilski številki Katedre