9. 6. 2011 Zofija v medijih

Maribor: »Čudovito mesto!«

Avtor:

»O moj Maribor je tak fejst nor,
da srcu vse vrjame,
ko vino brcne pamet v rit,
ko se mu duša vžge.«

Zoran Predin

Maribor. Zeleno mesto na severovzhodu Slovenije. Mesto, ki ga zadnja leta bolj in bolj oblegajo turisti, hkrati pa iz njega bežijo mladi izobraženci in se vanj vračajo samo na dopust, za kar je Maribor, kot dokazujejo horde žurerskih Erasmus študentov, roko na srce, čudovita destinacija.

Zakaj Maribor preveva mrtvilo, ki ga tu in tam, za nekaj trenutkov iz spanja zbudi kakšen poskus nadebudnih mladih, ki želijo preseči sivino mariborskega vsakdana? Razlogi za to so različni. Ko sem  po tem povprašal nekaj naključnih umetnikov, kulturnikov in intelektualcev, so odgovori segali od zgodovinske pogojenosti, industrijske preteklosti, pomanjkanja kritične mase in ne nazadnje ljudi v tem mestu.

Vprašanje, kaj je bilo prej, apatični ljudje ali okolje, ki je take ljudi ustvarilo, je podobno vprašanju o kuri in jajcu. Verjetno gre za negativno sinergijo obojega. V speče mesto prebujeni razumniki pač ne prihajajo radi, razen na dopust. Speče mesto pa tudi težko proizvede velike ume, ali pa ga ti slej ko prej, z bolj ali manj težkim srcem, zapustijo.

Veliki Drugi

Če bi vprašanje o tem, kaj je narobe z Mariborom, zastavil povprečnemu Mariborčanu, bi verjetno dobil odgovor, da je Ljubljana tista, ki nam krade denar, ki nas namerno zavira in ki vzvišeno gleda na »mariborske kmetavze«. Ljubljančani pa so v očeh določenih Mariborčanov snobi ali žabarji, odvisno pač od izobrazbe, kulture in inteligenčnega kvocienta vprašanega.

Verjetno je v zagrenjenem odnosu do glavnega mesta kanček resnice, kar bi morda pokazala celo statistika, če bi se kdo lotil analize. Vendar se zdi, da odklonilen odnos, ki tako resnične kot namišljene pomanjkljivosti papagajsko ponavlja, ni ravno produktivna drža. Kritikarstvo v imenu lokalpatriotizma ni samo neučinkovit, ampak tudi rahlo otročji manever.

Če Mariborčani želimo dokazati, da smo na določenih področjih boljši od Ljubljane, lahko to storimo na dva načina. Lahko se trudimo prikazati Ljubljano kot slabšo od nas, ali pa sami postanemo boljši. Če nam to uspe kljub slabšim pogojem, v katerih smo se znašli, smo lahko na svoje dosežke še toliko bolj ponosni. Zdrava tekmovalnost med mestoma prinaša napredek obema, primitivno komolčarstvo, ki se namesto na ravni konstruktivne debate odvija s pestmi na nogometnih tekmah, pa ne koristi nobenemu.

(Večno) vračanje enakega

V začetku sem omenil beg možganov kot problem, s katerim se sooča celotna Slovenija, Maribor še toliko bolj izrazito, saj je ena izmed pomembnih nalog tako občine kot Univerze, da ga poskušata preprečiti.  Tako župan kot rektor obljubljata, da se bosta s tem problemom spopadla.

Nič ni narobe, če se mladi iz Maribora podamo v tujino za znanjem in izkušnjami, ki jih pozneje prinesemo nazaj domov in jih tukaj s pridom uporabimo. Visoko izobražene kadre mesto nujno potrebuje,vendar ostaja na mestu, da takšne kadre prepriča, da se je nazaj smiselno vrniti. Vsak mlad idealist, poln zanosa, najsi bo umetnik, intelektualec ali inženir, je morda pripravljen nekaj svojega časa investirati v prostovoljno delo ali projekte za dobrobit mesta, vendar tega ne (z)more početi v nedogled, saj se boja z mlini na veter slej ko prej naveliča. Če mu mesto ni (z)možno nuditi dovolj priložnosti, bo slej kot prej odšel, lokalpatriotizem pač ne plača računov.

Prestol kulture Evrope

Zadnji megalomanski projekt, ki bi naj Maribor postavil na zemljevid Evrope, je Evropska prestolnica kulture. Drzni projekt, ki poskuša presegati majhnost misli in zanetiti eksplozijo kulture. Nedvomno hvalevredna ideja, a zdi se, da izvedba caplja za zasnovo. Moj namen ni iskanje krivca, to veliko  uspešneje počnejo modrejši od mene. Smiselno pa se mi zdi zastaviti vprašanje, kaj bo eksploziji, o katerem govorijo vodje projekta, EPK pustila v Mariboru po letu 2012. Maji, astrologi in nekateri nadebudni znanstveniki nam orisujejo scenarije konca sveta. Če se izkaže, da bodo prevladali omejenost malih umov, politični interesi in nezmožnost kreativnih ljudi, da presežejo partikularne interese za skupno dobro, potem bo kulturna pokrajina zaradi praznih bilanc dobila apokaliptični pridih in z vidika kulture bo Maribor ostal mesto duhov. Morda pa se motim in se bo zgodil preboj ter bomo namesto eksodusa možganov priča vračanju visoko izobraženih izgubljenih sinov domov.

Prvič objavljeno v majski številki Katedre

Oznake: