Argumentacijski kotiček
Sindikalno gibanje v državi je z novembrsko splošno in opozorilno stavko zoper nekatere točke gospodarske reforme doživelo vrhunec. Vodja sindikata Solidarnost je v oddaji Trenja (24.11.05) javno okrcal prizadevanja sindikalnih kolegov in njihovim vodjem očital, da v svojih prizadevanjih niso samostojni oziroma avtonomni. Zakaj ne? Bojda za njihovimi hrbti prežijo politični botri, ki usmerjajo njihovo igro in skušajo na ta način zrušiti vlado oziroma njena prizadevanja glede uvajanja gospodarske reforme. Skratka, Solidarnost je očitala drugim sindikatom, da je stavka spolitizirana, čeprav so ti to odločno zanikali.
Predpostavimo, da nimamo prav nobenega razloga bolj verjeti eni ali drugi strani: do takšnega stališča smo lahko za potrebe analize nevtralni. Kajti v čem je argumentativno slepilo oziroma kar do neba vpijoča nepoštenost očitka Solidarnosti? Pomagajmo si s filozofom Karlom Popperjem, ki imenuje teorijo, da so nekatera dejanja posledica zlih in mračnih načrtov iz ozadja, zarotniška teorija družbe in imenujmo to za njegov argument iz teorije zarote. V prvi vrsti ta dokazuje popolnoma nekritično rabo vsakdanjega razuma. Nekdo, ki vam očita, da vaše dejanje v resnici ni vaše, temveč ste samo prostovoljno orodje v rokah nekoga drugega, se v resnici sploh ni pripravljen pogovarjati o problemih. Namesto osredotočanja na težavo in to, kako jo rešiti, vsili v ospredje manj in povsem nepomembno vprašanje, kdo v ozadju vodi igro in zakaj. Kako to deluje, smo se lahko gledalci oddaje Trenja prepričali v živo. Namesto da bi se sogovorniki v studiu pogovarjali o problemih in ciljih sindikalnega delovanja, se je vsa oddaja sprevrgla v nekakšno trapasto preganjanje sindikalnih voditeljev, v iskanje njihovih skritih motivov, namigovanje o političnih sugestijah in povezavah. Razpravo je tu in tam preglasilo govorjenje vsevprek in vpitje, ki ga je spremljalo brezglavo tekanje voditelja od enega gosta do drugega. Poudarimo, da zmotnost takšnega postopanja velja tudi v primeru, če bi sindikati bili zares spolitizirani! Kar tehtamo v argumentaciji, so zgolj argumenti in ne to, kdo jih je izrekel! Le na ta način se lahko zgodi, da verniki v politične zarote, zdaj v Sloveniji namnoženi do onemoglosti, pozornost usmerjajo k nevidnim rokam, kapitalskim klikam, političnim klanom in udbomafijskim navezavam, ki da so krive vsega zla, namesto da bi se posvetili vsebinskim razlogom.
Popper pravi, da je zarotniška teorija družbe žal široko razširjena in dodaja, da je večinoma povzročila preganjanje in trpljenje. Med žalostnimi lastnostmi takega pogleda na svet je namreč ta, da opogumlja k dejanskim zarotam. Popperjevi primeri zarotnikov, ki so verjeli v tovrstno teorijo družbe, so nepresenetljivi: Lenin, Hitler in Mussolini.