Argumentacijski kotiček
Svoje čase je predsednik slovenskega državnega zbora javnost prepričeval, da zares ne izgublja živcev. Bilo je po tistem, ko naj bi nahrulil podpredsednika dr. Marko Pavliho. Zato je Franceta Cukjatija novinar, malce sumnjičavo, vprašal: »Ali sploh kdaj izgubite živce in kričite, denimo doma?« Pa ga je ta pomiril: »Ne spomnim se, da bi kdaj kričal na ljudi, celo na domačega psa ne.« A se novinar ni dal: »Ali vas otroci nikoli niso tako razjezili? Ste jih kdaj natepli?« Predsednik premisli in reče: »Otroke pa sem res kdaj udaril po riti. Ko je kateri od njih zaslužil kazen – po mojih ocenah, seveda – sem ga vprašal, ali hoče enkrat dober udarec po riti ali trikrat po malem, in je izbiral. S tako pavzo sem najprej umiril sebe in njega. Večinoma je bilo trikrat po malem.«
Res je, bilo je nekaj zgražanja. Pristaši trde roke in pristaši milejših pedagoških prijemov so se malce dajali med sabo. Bi otroke tepli ali ne? In potem je sledilo, za tiste nejeverne, nadaljevanje, saj je novinar čez čas za svoje bralce terjal dodatno pojasnilo o istem. Cukjati se je potrudil in jim »razložil, da ena vzgojna čez rit ni kaznovanja otroka, pač pa komunikacija z njim v obliki ‘malo bolj trdega božanja’.« (Dnevnik, 9. 7. 2006)
Ok, to poznamo. Tepežkanje po riti je pač komunikacija. Če ne z otrokom, pa z nago ritjo. In je oblika »malo bolj trdega božanja«. Kar lahko pomeni le ljubezensko dejanje, ki smo ga v Sloveniji, polni leporečja, zadnje čase navajeni: vsi nas imajo tako radi, saj smo najboljši (Janša) in skoraj v vrhu sveta (Pahor). Leporečje je običajno v vlogi tega, da kaj prikrijemo, običajno tisto, kar je v realnosti dramatično grdo, žaljivo, diskriminatorno ali nedemokratično. Iz balkanske zgodovine poznamo primere: masovnim pobojem so rekli etnično čiščenje. Smrt nedolžnih civilistov je v vojaškem žargonu označena za kolateralno škodo. Če si želite podrediti medije, zakonsko in politično, temu rečete »uravnoteženje«. Javna televizija je seveda državna. Nasprotnike, ki se vam zoperstavljajo – no, to je slovenska posebnost – postavite v narekovaj in naredite za tako imenovane. No, to je že druga zgodba. Prvi se v argumentacijski teoriji pravi evfemizem: lepo poveste nekaj, kar je grdo in zoprno. Zato, da bi zakrili tako zoprnost in ubežali posledicam, ki sledijo, če bobu rečete bob.
Evfemizmi so običajno zabavni. Razkrivajo nerodnost izjavljalca in njegovo ihto, da bi prikril resnico. Nekaj povedo o njegovem značaju in dojemanju sveta. A žal so tudi nevarni: dejstva in okoliščine, ki jih želijo prikriti, so največkrat družbi ali osebam nevarni in taki, da so posledice trajne in večkrat nepopravljive. Če ne bi bile, se njihovi avtorji z leporečjem ne bi toliko trudili. Bolj kot se trudijo in bolj zvenijo groteskno, bolj strašno realno stanje stvari smemo pričakovati, ko lepe besede zamenjamo za njihov verizem.
Sicer pa je Cukjatijevo leporečje, ko smo že pri jezikovnih pragmatijah, po prikladno. Ideološko enoumje, ki smo ga deležni zadnji dve leti, bi namreč z veseljem podpisali z njemu ukradeno frazo: trdo božanje po nagi riti Slovencev. Večina se še vedno zvija od zadovoljstva.