Argumentacijski kotiček
Minula referendumska kampanja se je izkazala za neponovljivo zlato jamo argumentativnih trikov in zmot – na naši spletni strani smo jih našteli 22 zgolj pri zagovornikih novega zakona o RTV. Zato si oglejmo še en biser v tej ogrlici, saj bi storili nepopravljivo škodo, če bi ga prezrli: na javni RTV hiši vlada »nerazumevanje športa, ki ima svoj rezultat v sedanjem predstavljanju športa tako na radiu kot na televiziji. Podoba športa, kakor ga na obeh medijih predstavljajo, je šport predvsem kot gladiatorstvo, kjer so v ospredju številke, ki kažejo čase, razdalje, višine, daljine in tako naprej, pa seveda število golov, košev, zadetkov in zgrešenih priložnosti.« (Nace Polajnar v časopisu ZA RTVSLO).
Avtor, sicer visoki uradnik in nekaj časa celo v.d. direktorja Direktorata za šport pri Ministrstvu za šolstvo, pa tudi pomemben politik NSi, evidentno verjame, da je nekaj narobe s tem, če nam poročajo o rezultatih v skladu s pravili posamezne športne igre. Ker je ob tem v ospredju še »fanatično slikanje pričakovanja, kdo bo koga, na kakšen način in kakšne bodo žrtve… Predstavljajo nam ga predvsem kot nezdravo in nevarno sestavino, saj so vrhunski športniki dnevno izpostavljeni velikim tveganjem.« Ker športni novinarji in uredniki »ne znajo pogledati športa kot celostnega odnosa človeka do gibanja«, bi nacionalka imela dolžnost, da se poglobi v vse razsežnosti športa, da zanjo niso zanimivi samo vrhunski športniki, ampak tudi drugi, zahteva se spremljanje športno-rekreativnih prireditev oz. rekreativnega športa. Sklep: »Novi zakon bo brez dvoma pripomogel k novemu razumevanju športa.«
G. Polajnar je v citiranih stavkih zagrešil poln koš nemogočih izpeljav. Ne le, da je sklep v nebo vpijoč »ne sledi«, saj novi zakon sploh ne regulira področja poročanja o športu na predstavljen način, ne le, da opisuje stanje v neskladju z realnostjo, ne le, da se ne zaveda obveze javnih hiš do predvajanja športnih prenosov najvišjega ranga, temveč svojo kritiko gradi na podmeni o menda zgrešenem predstavljanju narave športa. Ker je šport predstavljen kot gladiatorstvo, je takšna podoba nezdrava in nevarna. Analogija, ki je na delu, je očitno napačna – in ji pravimo zmota napačne analogije – ne le profesionalni, temveč vsak igrani šport namreč že po svoji naravi je tekma za to, kdo bo hitrejši, višji ali močnejši, ker je takšen pač cilj športne igre. Zaradi česar športnik še ni podoben Spartaku – če je v rimskih arenah gladiatorjem šlo za golo preživetje v pogojih prisile, pa v športu, tudi najbolj vrhunskem, ne gre za nič od tega. S podobno športa potemtakem ni nič narobe, razen če je nekaj narobe z vsakim športom, ki ni izvajan v rekreativne namene. Tega pa si na Ministrstvu za šolstvo verjetno ne bi upali trditi.