26. 6. 2006 Kotiček

Rugljevi faliranci

Argumentacijski kotiček

Šolstvo v glavnem ne vzgaja, pač pa kvari mladino, pravi dr. sc. med. Janez Rugelj v psihološki svetovalniški nadaljevanki Večerovih strani. Zakaj bi naš šolski sistem bil tako katastrofalno slab za naše otroke, kot meni razvpiti psihiater? Pojasnilo je luknjičavo: »Neuspešni učenci in dijaki se skušajo izogniti spraševanju in ocenjevanju z raznimi izgovori in lažmi, obenem pa si skušajo pomagati z raznimi goljufijami, kar pomeni, da se pod okriljem slabih šol in neučinkovitih učiteljev sistematično karakterno kvarijo.« (Večer, 29. 5. 2006)

Dobro, to sta dva stavka in tri zmote, ki jih prepuščamo prepoznavanju bralcev. Najboljše namreč šele pride: ker so učenci »zafurani« in navadne šole proizvajajo karakterno deformirane ljudi, nagnjene k izmikanju in goljufanju, je razlaga za nevzdržno stanje tale: »Zelo zanimivo in poučno je, da slovenski pedagogi, psihologi, psihiatri in teologi na vseh ravneh ne razodevajo zgornjih nesporno točnih stališč o razlikah med uspešnimi in relativno neuspešnimi učenci, dijaki in študenti. Vzrok za vse to pa je v dejstvu, da velika večina učiteljev ni bila odlična v šolah, zato tudi nimajo moralne moči, da bi vztrajali pri visokih kriterijih, ki so pogoj za elitizem in izogib psihofizičnim dekompenzacijam.«

Dr. Rugelj verjame v neke vrste »genetično« vzročnost: ker učitelj kot dijak ali študent ni briljiral, ne čuti moralne pravice, da bi odličnost zahteval od otrok v šoli. In ker je ne, tudi ne prepoznava razlike med uspešnimi in faliranimi učenci, s čimer pa niso ustvarjeni pogoji za elitno izobrazbo, ki jo avtor – iz nepojasnjenega in predpostavljenega razloga – zahteva. Najmanj, kar lahko v tej obskurni razlagi najdemo spornega, je pretirana vzročna posplošitev: da neuspeh učencev, nato pa še slab značaj dijakov in študentov korenini v slabem šolskem uspehu njihovih učiteljev, je neobičajno in predvsem neutemeljeno pretiravanje. Dvoma vredno je lahko že to, da je neuspeh neposredno povezan z umanjkanjem visokih pričakovanj. Vzročna posplošitev je tip logične zmote, kjer vzročnost poenostavimo na ta način, da predvidimo le en, ponavadi enostaven vzrok nekega stanja stvari tam, kjer jih je v resnici več. Včasih je naveden zgolj eden med mnogimi drugimi, spregledanimi, v Rugljevem scenariju pa bi lahko bilo sporno že to, da med slabim uspehom učiteljev in slabim uspehom učencev zares obstaja kakšna posebno močna korelacija.

Rugljeva pedagoška psihoterapija je tudi drugače precej bizarna. Pogoj za njen popoln uspeh je vedno moški, na last podoben dr. Ruglju (kot priznava kar sam), edinole šteje le »avtoritativna vzgoja, ki jo vodi moder in odločen moški vzgojitelj, žene in učiteljice pa mu sledijo.« A Večerovi bralci so, vsaj nekateri, že razumeli.