Argumentacijski kotiček
»V zadnjem tednu smo bili priče pretirani pozornosti t. i. izbrisanim in njihovi farsični gladovni stavki. Kaj pa vsi tisti, ki so se jim v preteklosti res zgodile krivice, in to ne zaradi njihove lastne malomarnosti in odpora do Slovenije?« se sprašuje urednik Metod Berlec v časopisu Demokracija. Piscu je uspelo v dveh kratkih stavkih izstreliti cel arzenal prevar in zmot. Pričnimo z očem večine prikritim sovražnim govorom in sklicevanjem na bralčeva (nizkotna) čustva: medijska pozornost je »pretirana«, stavkajoče so menda izbrisali (»t.i. izbrisani«), njihovo početje pa je »farsično« (neiskreno, zaigrano, uprizorjeno?). Avtor, skratka, opisuje dogajanje s čustveno nabitimi besedami v upanju, da bo pri bralcu sprožil negativen odziv do njega – na ta način se izogne bremenu navajanja razlogov za trditve, da je medijska pozornost, ki so je deležni izbrisani, pretirana, njihove zahteve neupravičene, naša skrb za počutje stavkajočih pa neutemeljena.
Drugič, njegov apel bralcu, naj pozornost preusmeri k »resničnim« (sic!) krivicam, ki (da) so doletele druge, je lep primer argumenta iz sovražnosti (argumentum ad odium), ki ima običajno takšno obliko: 1. A ali njegovo početje v nas vzbuja sovraštvo in prezir. Torej 2. A-jeve zahteve so neupravičene (in kot take nevredne naše pozornosti). V konkretnem primeru Berlec sklepa takole: »Zahteva po popravi domnevnih krivic, zaradi katere izbrisani gladovno stavkajo, si ne zasluži nobene pozornosti, kvečjemu prezir javnosti. Ta zahteva je torej neupravičena, še zlasti v primerjavi z upravičenimi zahtevami žrtev dejanskih krivic.« Takšno sklepanje je kakopak zgrešeno, saj naši občutki (sovraštva, prezira) do osebe ne morejo biti merilo za upravičenost njenih zahtev. Še več, Berlečeva neiskrena skrb za »resnične krivice« predpostavlja, da izbrisani niso enakopravni državljani Slovenije in da se zato »neresnične« krivice, ki so jih utrpeli, nas ne tičejo. A čemu neki bi bile kršitve pravic državljana tuje države v demokratični in pravni državi manj pomembne od kršitev pravic lastnih državljanov?
Navedba urednika Demokracije je nadalje opisljiva s tem, čemur Angleži (po resničnem dogodku) pravijo »odrezati si nos iz sovraštva do obraza«. Vzemimo primer: če je mož iz nekega razloga jezen na svojo ženo in zategadelj zažge hišo, je s tem škodovali tudi sebi, ker je ta tudi njegova. Zato si nekdo, ki zanika krivice ali njihovo težo pri skupini izbrisanih, reže nos na svojem obrazu, saj povzročenih krivic ni mogoče relativizirati glede na »naše« in »vaše«.
Nedavno je notranji minister Dragutin Mate izbrisane označil za »neizbrisane«: »Če bi bile osebe izbrisane, ne bi mogli nikomur ničesar poslati, ker ne bi imeli nobenih podatkov o teh osebah.« Še ena argumentativna prevara: »izbris« se nanaša na spremembo pravnega statusa izbrisanih, ki so se zaradi omenjenega ukrepa (brez pravne podlage, kot je večkrat ugotovilo ustavno sodišče) nenadoma znašli v kategoriji brezpravnih, ne pa na izbris njihovih domačih naslovov. Izbrisani zaradi tega, ker bi se našel (ali se pač ni popolnoma izgubil) seznam njihovih stalnih prebivališč, niso nič manj žrtve dekreta s pravnimi in čisto življenjskimi posledicami zanje. Da niso, pa je natanko tisto, kar je verjetno želel reči minister.